Jedro

V pospešenem postopku se izvede posebna oblika skrajšanega ugotovitvenega postopka. Zakonodajalec je v zakonu predvidel zakonski dejanski stan, ki že sam po sebi pomeni, da prosilec za azil ne more izpolnjevati pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, pristojni organ pa ob ugotovitvi obstoja teh dejstev takoj odloči, da je prošnja za azil neutemeljena. Razlika med rednim in pospešenim azilnim postopkom je torej v pooblastilih, ki jih ima pristojni organ. V rednem postopku pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, upoštevne za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V pospešenem postopku pa pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 436/2016-5 z dne 6. 4. 2016 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 2142-185/2015/8 (1312-07) z dne 8. 3. 2016, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 3., 4., 5. in 13. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v nasprotju z upravnim organom presodilo, da tožničini zatrjevani škodni dogodki sami po sebi niso tako malenkostni oziroma tako očitno neutemeljeni, da bi tožena stranka lahko brez ocenjevanja z gotovostjo presodila, da so družinski spori nepomembne ali zanemarljive okoliščine za presojo utemeljenosti prošnje in da tožnica ni izkazala zahtevanih pogojev glede dejanj preganjanja ali nastanka resne škode ter da tožnica tudi ni izkazala utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da Republika Srbija zanjo ni varna država. Ni izpolnjen pogoj iz 54. člena ZMZ, ker se dejansko stanje ni dalo v celoti ugotoviti le na podlagi dejstev iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ oziroma brez preveritve tožničinih izjav s specifičnimi in aktualnimi informacijami o izvorni državi. Opraviti bi bilo treba presojo intenzivnosti zatrjevanih dejanj skladno s 26. členom ZMZ, saj bi lahko šlo za preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožena stranka se ni opredelila do člankov, ki jih je tožnica predložila v dokaz trditve, da Republika Srbija zanjo ni varna država. Potrebna bi bila presoja tožničinih zatrjevanih osebnih okoliščin, upoštevajoč aktualne in specifične informacije o razmerah v izvorni državi glede položaja istospolno usmerjenih. Iz javno dostopnih podatkov ni razvidno, na podlagi katerih informaciji je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) sprejela odločitev, da Srbijo uvrsti na seznam varnih držav. Izpadla je presoja splošne verodostojnosti prosilke. Tožnici je bila v zvezi z vprašanjem narave Parade ponosa kršena pravica do izjave, ker ni bila seznanjena z neskladnostjo med njenimi trditvami in pridobljenimi podatki o izvorni državi. Ni pravilna niti ocena, da tožnica prošnje za mednarodno zaščito ni vložila v najkrajšem možnem času. Glede na navedeno bi tožena stranka tožničino prošnjo za mednarodno zaščito morala obravnavati v rednem postopku.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbo zavrne oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožničine osebne okoliščine terjajo podrobnejšo presojo, kot je bila opravljena v izpodbijani odločbi. Napačno je stališče, da pri sporih z bratom ni že na prvi pogled očitno, da na njihovi podlagi ni mogoče priznati mednarodne zaščite. Poleg tega izvorna država tožnici ni odrekla zaščite pri težavah z bratom. Ker je bila Republika Srbija z odlokom Vlade RS z dne 17. 2. 2016 razglašena za varno državo, pri čemer istospolno usmerjeni iz te definicije niso bili izvzeti, ni podlage za sklepanje, da se lahko istospolno usmerjeni preganjanju izognejo le tako, da svojo usmerjenost skrivajo. Ni res, da ni dovolj raziskala relevantnih tožničinih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko štelo, da Republika Srbija zanjo ni varna izvorna država. Posebej izpostavlja, da je od izdaje omenjenega odloka do izdaje izpodbijane odločbe minilo le 20 dni. Sodišče prve stopnje je bilo že v drugi zadevi seznanjeno s celotnim vladnim gradivom, na podlagi katerega je bil sprejet navedeni odlok. Javna dostopnost informacij o podatkih, na podlagi katerih je bila Republika Srbija uvrščena na navedeni seznam, ne vpliva na odsotnost primerjave razmer v izpodbijani odločbi. Članke, ki jih je tožnica predložila v dokaz, da Republika Srbija zanjo ni varna, je upoštevala pri presoji. Ni kršila tožničine pravice do izjave, ker naj ji ne bi dala možnosti, da se izjavi o naravi Parad ponosa in da pojasni neskladnosti med svojimi navedbami in informacijami o izvorni državi. Nepravilno je stališče, da tožnici ni mogoče očitati, da brez utemeljenega razloga ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Ob tem je treba upoštevati, da je tožnica v zadnjih 10 letih veliko potovala v evropske države, a nikoli ni zaprosila za mednarodno zaščito.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo ugovarja tri dnevnemu roku za odgovor na pritožbo in odgovarja na pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Uvodoma gre pritrditi ugovoru tožnice, da določitev tridnevnega roka za odgovor na pritožbo nima pravne podlage. Res je sicer, da so po ZMZ nekateri roki krajši od rokov, ki jih določata Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali ZUS-1, vendar rok za pritožbo in za odgovor nanjo nista med njimi niti v upravnih sporih zoper odločbo, izdano v pospešenem postopku. V ZUS-1 je za pritožbo določen 15-dnevni rok (tretji odstavek 73. člena ZUS-1), za odgovor nanjo pa ZUS-1 roka ne določa. Zato je v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 treba primerno uporabiti določbo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja to vprašanje, to pa je prvi odstavek 344. člena ZPP, ki za odgovor na pritožbo določa 15-dnevni rok, torej enak rok, kot ga prvi odstavek 333. člena ZPP določa za vložitev pritožbe. Po presoji Vrhovnega sodišča krajši roki za odločanje, določeni v ZMZ, in zahteva iz 31. člena Postopkovne direktive II, da se postopek zaključi v šestih mesecih (izjemoma v devetih mesecih), sami po sebi ne omogočajo take primerne uporabe 344. člena ZPP, ki bi omogočala, da se prosilcem za mednarodno zaščito za odgovor na pritožbo toženke določi krajši rok od roka, ki ga ima tožena stranka po ZUS-1 za pritožbo. Kljub temu po presoji Vrhovnega sodišča tožnici v obravnavani zadevi pravica do izjave v pritožbenem postopku ni bila kršena, saj je na pritožbo izčrpno odgovorila.(1)

7. Na podlagi 52. člena ZMZ lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljeno v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) ali kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku (tretja alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ). Razlogi, zaradi katerih se prošnja lahko zavrne, so taksativno našteti v prvem odstavku 55. člena ZMZ, in sicer: če je prosilec navajal le dejstva, ki so neutemeljena ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (2. točka), če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. točka), če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ (4. točka), če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. točka) ali če prosilec prihaja iz varne države iz 65. člena ZMZ (13. točka).

8. Tudi v pospešenem postopku pristojni organ na podlagi 54. člena ZMZ izvede ugotovitveni postopek. Vendar pa se v pospešenem postopku izvede posebna oblika skrajšanega ugotovitvenega postopka. Zakonodajalec je v zakonu predvidel zakonski dejanski stan, ki že sam po sebi pomeni, da prosilec za azil ne more izpolnjevati pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, pristojni organ pa ob ugotovitvi obstoja teh dejstev takoj odloči, da je prošnja za azil neutemeljena. Razlika med rednim in pospešenim azilnim postopkom je torej v pooblastilih, ki jih ima pristojni organ. V rednem postopku pristojni organ ugotavlja dejstva in okoliščine, upoštevne za ugotovitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V pospešenem postopku pa pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.(2) Pri tem pa mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje.

9. Tožnica je, kot to ugotavlja pritožnica, državljanka Republike Srbije. V Republiko Slovenijo se je odločila priti zaradi istospolne usmerjenosti, saj, kot trdi, v njeni izvorni državi zaradi navedene osebne okoliščine ne more živeti svobodno, ne želi pa se celo življenje bati, da bo maltretirana, zaničevana in nadlegovana. Kot dejanja preganjanja je zatrjevala bratovo psihično in fizično nasilje v letu 1995 in tudi kasneje v obdobju od leta 2008 do 2011, posmeh, zbadanje, poniževanje in podobno negativno obravnavanje s strani sosedov, dogodek, ki je vključeval tudi fizično nasilje v restavraciji, ter psihično in fizično nasilje na Paradah ponosa od leta 2010 do 2014, kjer je bila podvržena žaljivkam in psovkam, na udeležence parade so metali steklenice, jih brcali in pljuvali, pri čemer je bila tožnica po lastnih besedah najhujšemu fizičnemu nasilju podvržena na Paradi ponosa leta 2011, ko jo je eden od homofobov tepel s palico.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče glede izpolnjenosti pogoja iz 13. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Zmotno je namreč ocenilo, da je tožnica izkazala utemeljene razloge, zaradi katerih bi se lahko štelo, da Republika Srbija zanjo ni varna izvorna država.

11. Po 65. členu ZMZ lahko Vlada RS sprejme odločitev, da se določena država uvrsti na seznam varnih izvornih držav na podlagi dejstev, ki jih določa in na podlagi presoje, ki jo zahteva Direktiva 2005/85/ES oziroma prenovljena Direktiva 2013/32/EU (Postopkovna direktiva). Ta v 36. členu določa, da se lahko tretja država, ki je bila v skladu s to direktivo označena za varno izvorno državo, po individualnem obravnavanju prošnje šteje za varno za določenega prosilca, če ima državljanstvo te države, ali je oseba brez državljanstva in je imel prej običajno prebivališče v njej ter če ni izkazal nikakršnih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da ta država glede na njegove posebne okoliščine in v smislu njegovega izpolnjevanja pogojev kot upravičenca do mednarodne zaščite v skladu z Direktivo 2011/95/EU (Kvalifikacijska Direktiva) ni varna izvorna država. Ocena, na kateri temelji označitev določene države kot varne države, upošteva, da v zadevni državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kot je opredeljeno v 9. členu Kvalifikacijske direktive(3) ter mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (priloga I Postopkovne direktive). Iz 42. uvodne izjave Postopkovne direktive pa izhaja, da označitev tretje države za varno izvorno državo za namene te direktive ne more predstavljati absolutnega zagotovila za varnost državljanov te države. Označitev zadevne države za varno se zato ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin obstajajo tehtni razlogi zoper dojemanje te države za varno. To pomeni, da lahko prosilec, v primeru ko država članica, v kateri je vložena prošnja, njegovo državo opredeli kot varno izvorno državo, omenjeno izpodbija z navedbo dejstev ali predložitvijo dokazov, ki utemeljujejo sklep, da bi lahko bil v primeru vrnitve preganjan navkljub siceršnji splošni pozitivni situaciji v izvorni državi, ki je bila podlaga za ugotovitev, da gre za varno državo.

12. Vlada Republike Slovenije je 17. 2. 2016 sprejela odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, ki je začel veljati 20. 2. 2016 in po katerem je bila Republika Srbija razglašena za varno izvorno državo. Pritožnica je odločitev o tožničini prošnji sprejela 8. 3. 2016. 13. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica zatrjevala relevantno osebno okoliščino (istospolno usmerjenost), zaradi katere bi se lahko štelo, da Republika Srbija zanjo ni varna država, ni napačno, vendar pa je hkrati pravilno pritožbeno pojasnilo, da je pritožnica tožničine navedbe v tej smeri raziskala v zadostni meri (že v okviru splošnih informaciji o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno - politični situaciji in sprejeti zakonodaji) in v svoji odločbi do njih zavzela tudi obsežno obrazloženo stališče. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnica relevantno dejansko stanje v zvezi s tožničino izjavo, da Republika Srbija zaradi njene istospolne usmerjenosti zanjo ni varna država, v obravnavani zadevi pravilno ugotovila tako na podlagi tožničine izjave (povzete v 9. točki te obrazložitve) in dokazov (pojasnila je, da gre za presplošne in prestare informacije oziroma članke (prva do četrta alineja 23. člena) kot tudi na podlagi dokazov in podatkov, s katerimi je razpolagala sama, ter splošnih informacij (peta do osma alineja istega člena). Utemeljen je pritožničin ugovor, da se je v svoji odločbi opredelila do tožničinih izjav glede težav z bratom, s sosedi in v restavraciji ter s tistimi, ki jih je doživela na Paradah ponosa (7. in 8. stran obrazložitve).

15. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pritožnici neutemeljeno očitalo kršitev tožničine pravice do izjave, ker naj ji ne bi dala možnosti, da se izjavi o naravi Parad ponosa, ki se jih je udeleževala. Napačno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti tožnica izrecno opozorjena na neskladnosti med njenimi izjavami in zbranim gradivom. Drugi odstavek 22. člena ZMZ določa, da pristojni organ v postopku preverja izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Prosilca se s temi informacijami pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec lahko poda pisno ali ustno mnenje glede predloženih informacij. Iz odločbe je razvidno, da so bile tožničinim pooblaščencem 2. 3. 2016 z dopisom posredovane informacije, ki jih je pristojni organ nato upošteval pri utemeljitvi sprejete odločitve. Tožničini pooblaščenci so na te informacije dali pripombe, do katerih se je pritožnica v odločbi tudi obširno in ustrezno opredelila (8. in 9. stran pritožničine odločbe). S tem je pritožnica po presoji Vrhovnega sodišča izpolnila svojo dolžnost seznanitve tožnice z zbranimi informacijami. Da bi pristojni organ moral prosilce posebej opozarjati na neskladnosti med izjavami in dokazi, kar sodišče postavlja kot zahtevo, ne izhaja niti iz Postopkovne direktive. Ta v točki d) prvega odstavka 12. člena določa samo, da je treba prosilcu in pooblaščencem zagotoviti dostop do zbranih informaciji, ne pa, da je treba posebej opozarjati, da te ne potrjujejo prosilčeve zgodbe. Njen 16. člen pa se omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultatov dokazovanja.(4)

16. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče pri oceni, ali je tožnica izrazila namen za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, napačno uporabilo materialno pravo in nepravilno sklenilo, da tožničina prošnja za mednarodno zaščito ni očitno neutemeljena niti iz razloga po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pritožnica je ugotovila, da je tožnica prišla v Slovenijo legalno, z vlakom, pri čemer je imela pri prehodu hrvaško – slovenske meje stik s policistom in nadalje pravilno zaključila, da bi slednjemu lahko izrazila namen, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito oziroma da bi se lahko pri njem vsaj pozanimala o samem postopku vložitve navedene prošnje. Poleg tega je tožnica, preden je zaprosila za mednarodno zaščito v Sloveniji, legalno potovala skozi Hrvaško, v kateri bi prav tako lahko zaprosila za mednarodno zaščito. Kar pa je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ključno za ugotovitev obstoja obravnavane okoliščine iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, pa je dejstvo, da je tožnica v obdobju zadnjih deset let, torej v času ko so se dogajala zatrjevana ravnanja preganjanja, pogosto potovala v različne države Evropske unije(5), vendar pa med nobenim izmed teh obiskov ni zaprosila za mednarodno zaščito, ampak se je vedno znova vrnila v svojo izvorno državo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da tožnica neposredno po zatrjevanih dogodkih preganjanja ni odšla iz države, da bi zaprosila za mednarodno zaščito, čeprav je imela možnost, kaže na očitno neutemeljenost tožničine prošnje za mednarodno zaščito. Tožnica se je Republiko Srbijo iz razloga iskanja pomoči v obliki mednarodne zaščite odločila zapustiti šele po več letih, iz česar je mogoče sklepati, da se zaradi zatrjevanih dejanj preganjanja očitno ni počutila ogroženo oziroma ni imela utemeljenega strahu pred preganjanjem. Strinjati se gre s pritožničinim stališčem, da je od osebe, ki je preganjana do te mere, da mora zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, pričakovati, da bodo njena dejanja usmerjena predvsem v iskanje zaščite in da bo za pomoč zaprosila takoj, ko se ji bo za to ponudila prva možnost, v prvi zanjo varni državi. Tožničino pojasnilo, da je tako ravnala, ker je stara 58 let in ji ni bilo lahko pretrgati vezi s preteklostjo, s katerim pojasnjuje, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosila med enim izmed svojih prejšnjih potovanj, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavljajo utemeljenega razloga za opustitev takojšnjega postopanja pri iskanju mednarodne zaščite, ki ga sicer dopušča 5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ.

17. Ob ugotovitvi obstoja okoliščin iz pete in trinajste alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ je pravilen zaključek tožene stranke, da je tožničina prošnja očitno neutemeljena in jo je kot tako treba zavrniti. Upoštevaje slednje, druge ugotovitve sodišče prve stopnje ne morejo vplivati na sprejeto odločitev, zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih ugovorov v zvezi s temi ni posebej opredeljevalo. S tem pa je Vrhovno sodišče tudi odgovorilo na vse relevantne tožbene navedbe.

18. Glede na to, da je Vrhovno sodišče presodilo, da je pritožnica v izpodbijani odločbi pravilno uporabila materialno pravo, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, ki je pomembno za odločanje v obravnavani zadevi, ter da ni kršila pravil postopka v upravnem postopku, so v obravnavnem primeru izpolnjeni pogoji iz 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1, tako da je Vrhovno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrnilo.

(1) Primerjaj sklep VSRS I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016. (2) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006. (3) Skladno s to opredelitvijo mora država članica za uvrstitev dotične države na omenjeni seznam presojati ali se na splošno in redno v državi članici dogaja preganjanje, predvsem v obliki dejanj fizičnega in psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; obstoja pravnih, upravnih, policijskih in/ali sodnih ukrepov, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregona ali kazni, ki je nesorazmeren(-a) ali diskriminatoren(-a); odrekanja sodnega varstva, kar ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregona ali kazni zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, kjer bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitvene razloge, navedene v drugem odstavku 12. člena; dejanj, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke, ki je dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče, da predstavlja hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po drugem odstavku 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali ki predstavlja akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način, kot prej omenjeno.

(4) Tako tudi VSRS v odločbi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016. (5) Tožnica je večkrat potovala tudi v Slovenijo, pri čemer je bila nazadnje tu tri ali štiri mesece pred podajo prošnje za mednarodno zaščito.