Jedro

Pristojni organ izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih. Namen je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje.

Pri ugotavljanju, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca je potrebno tudi presoditi, ali se bo moral prosilec ob vrnitvi v svojo izvorno državo izogibati nevarnosti preganjanja tako, da bo prikrival svojo homoseksualno ali se vsaj vzdržal izražanja spolne usmerjenosti. To, da se od članov družbene skupine, ki jim je skupna enaka spolna usmerjenost, zahteva, da to usmerjenost prikrivajo, je v nasprotju s samim priznanjem lastnosti, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da od zadevnih oseb ni mogoče zahtevati, da se ji odrečejo in ni dovoljeno pričakovati, da prosilec za azil prikriva svojo homoseksualnost v svoji izvorni državi, da bi se izognil preganjanju.

Dokazno breme v azilnih postopkih je razporejeno med obe stranki. Tožnici ni mogoče naložiti pretežkega bremena zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev. Prav tožena stranka je tista, ki si v postopkih prizadeva, da se v pogovorih s prosilci, iz zatrjevanih dejanskih okoliščin, ugotovijo vsa pravno relevantna dejstva s pomočjo konkretnejših vprašanj.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-185/2015/8 (1312-07) z dne 8. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnice za mednarodno zaščito z dne 6. 10. 2015 (v nadaljevanju: prošnja) na podlagi 2., 3., 4., 5. in 13. točke 1. odstavka 55. člena v povezavi s 54. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ).

2. Prvi navedeni razlog tožene stranke za zavrnitev prošnje tožnice kot očitno neutemeljene je, da tožnica prihaja iz varne izvorne države, pri tem pa ni izkazala utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da Republika Srbija zanjo ni varna izvorna država. Tožena stranka je odločitev utemeljila s tem, da je Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vlada) z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Vlade Republike Slovenije Ur. L. RS, št. 13/16, (v nadaljevanju: Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav) razglasila Republiko Srbijo za varno izvorno državo in je tako mogoče z gotovostjo sklepati, da v Republiki Srbiji na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 9. členu Direktive 2004/83/ES z dne 29. 4. 2009 z dne 29. 4. 2009 in 9. členu prenovljene Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2001, tj. da v državi ni mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Vse to pa dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je Republika Srbija država kandidatka za članstvo v Evropski Uniji (v nadaljevanju: EU), ki mora izpolnjevati določena merila (t.i. „koebenhavnska merila“). Predmetnega stališča po mnenju tožene stranke ne morejo omajati informacije, ki jih je v upravni spis predložila tožnica preko svojih pooblaščencev (gre za članke, ki poročajo o napadu neznancev na štiri lezbijke v „Kavarni SFRJ“ v noči iz 26. na 27. 9. 2015 ter članke, ki poročajo o simbolično varovanem položaju istospolno usmerjenih v Republiki Srbiji - v praksi ne deluje), saj govorijo o splošni situaciji v izvorni državi ter se ne nanašajo na tožnico osebno. Nadalje, po mnenju tožene stranke ne zadostuje za ugotovitev, da Republika Srbija za tožnico ni varna država niti udeležba tožnice na Paradah ponosa v Beogradu v letih med 2010 in 2014, kjer je bila podvržena žaljivkam, psovkam in tudi fizičnemu nasilju, pri čemer je bila v letu 2011 edinkrat huje fizično napadena (eden od homofobov jo je tepel s palico tako, da je utrpela udarnine, ob tem pa so policisti stali okoli njiju, nato pa ju je eden izmed njih ločil, sicer bi jo tisti človek ubil).

3. Drugi zavrnitveni razlog je lažna predstavitev razlogov tožnice za vložitev njene prošnje predvsem, ker so njene navedbe po oceni tožene stranke v nasprotju s splošnimi informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ. Tožena stranka je ugotovila, da so bile Parade ponosa v Republiki Srbiji v letu med 2011 in 2013 prepovedane z odlokom Vlade Republike Srbije, zaradi velike nevarnosti izgredov, navedbe tožnice, da je bila na Paradi ponosa v letu 2011 huje fizično napadena, pa niso skladne s splošnimi informacijami o izvorni državi, saj v letu 2011 v Beogradu Parade ponosa sploh ni bilo, zaradi česar ni mogoče, da bi bila prosilka na taki paradi fizično napadena. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da je tožnica namerno zavajala pristojni organ, saj je na osebnem razgovoru eksplicitno izpostavila, da se je udeleževala parade ponosa in ni omenjala, da gre za kakšno drugo obliko zbiranja. Posledično tožena stranka tudi ne sprejema za verjetno, da se je tožnica v letih med 2011 in 2013 udeleževala kakšnih drugih demonstracij, ki so jih njeni pooblaščenci skladno s pozivom tožene stranke št. 2142-185/2015/6 (1312-07) z dne 2. 3. 2016 označili za „neformalne parade ponosa“.

4. Tretji zavrnitveni razlog, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot to določata 26. in 28. člen ZMZ (lastnosti dejanj preganjanja in resna škoda) tožena stranka utemeljuje z ugotovitvijo, da je tožnica v prošnji izpostavila sklope dogodkov, med drugim tudi: - nesporazume s sosedi, ki so jo stalno maltretirali, jo poniževali, psovali, o njej pisali neokusne stvari po stenah in vratih bloka, metali so ji vse mogoče na predpražnik (smeti in pasje iztrebke) ter jo verbalno nadlegovali, zaradi vsega tega je svoje stanovanje v letu 2008 tudi prodala in je bila od takrat naprej podnajemnica; pri tem ji je eden izmed najemodajalcev, ko se je seznanil s tožničino istospolno usmerjenostjo, celo odpovedal najemno pogodbo; tožnica le v zadnjem stanovanju (tj. zadnje leto in pol pred vložitvijo prošnje) ni imela večjih težav s sosedi, pri čemer je mnenja, da razlog za to tiči v tem, da je v tistem času veliko potovala in ni imela toliko kontakta s sosedi; - napad v času srbskega novega leta januarja 2015, ko je bila tožnica na večerji s svojo takratno partnerko, kjer so ju napadli fantje, ki so sedeli za sosednjo mizo; najprej so ju verbalno maltretirali, nato so vanju metali cigaretne ogorke, pri tem pa razen grdih besed in teh ogorkov fizičnega stika ni bilo; ostali gostje so se smejali in tudi sami govorili grde besede, katerih pa ni prijavila policiji, saj je menila, da policije to ne zanima. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da žaljivk sosedov, ljudi na ulici in neznancev v restavraciji ni mogoče obravnavati kot preganjanje v skladu z Ženevsko konvencijo in ZMZ, ker ni jasen subjekt preganjanja. Nadalje meni, da bi morala tožnica v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito v izvorni državi, če ji le-ta ni nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo kot podlago za priznanje mednarodne zaščite. Upoštevaje dejstvo, da tožnica ni nikoli poiskala zaščite, tožena stranka meni, da ni mogoče zavzeti stališča, da je izvorna država ni bila sposobna zaščiti ali ji ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V zvezi s presojo nastanka resne škode pa tožena stranka oceni tožničine osebne okoliščine (glede napadov na Paradi ponosa) kot malo verjetno, saj so se izkazale za kontradiktorne z informacijami o izvorni državi, pri tem pa tožnica ni izkazala individualnega preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravno sodni praksi. To vse dodatno utemeljuje tudi to, da tožnica svojih predvidevanj, da „policije to ne zanima“ in njenega neukrepanja v ničemer ne pojasni ali opraviči. Edini tožničin stik s policijo je bil dogodek, ko je prijavila policiji fizični napad svojega brata. Takrat je policija prišla na kraj dogodka in naredila zapisnik, kar je vse skladno z njenimi pristojnostmi in pooblastili (primerno ukrepanje), tožnica pa se ni pozanimala o nadaljnjem postopku oziroma ukrepanju. Vsled vsega navedenega je tožena stranka zaključila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

5. Tožnica je v svoji prošnji, poleg že zgoraj izpostavljenih škodljivih dogodkov, navedla tudi številke spore s svojim bratom, ki so vključevali žaljivke, psovke, posmehovanja, zbadanja, tepež, neodobravanje in je celo zahteval, da se tožnica spremeni, ob tem pa je njena mama ni nikoli zaščitila niti je ni želela razumeti. Vse to se je odvijalo med letom 1995 in 2011, ko je tožnica tudi prekinila stike ter od takrat nima težav. Izpostavljene družinske spore je tožena stranka ocenila kot nepomembne ali zanemarljive za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

6. Tožena stranka je prošnjo tožnice zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi zato, ker tožnica brez utemeljenega razloga ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času ter se oprla na dvoje. Sprva na to, da je tožnica v zadnjih 10 letih veliko potovala zaradi službenih obveznosti, in sicer v Grčijo, Italijo, Avstrijo, Švico, Norveško, Anglijo, Madžarsko, Slovenijo (pred vložitvijo prošnje je bila tožnica v Sloveniji konec junija, začetek julija 2015 v Izoli, približno 10-15 dni), Hrvaško, Makedonijo, Črno Goro ter BiH, vendar se je vedno vrnila nazaj v izvorno državo, kar vse tožena stranka ocenjuje tako, da za tožnico izvorna država ni bila tako nevarna, kot jo skuša prikazati. Dodatno pa to, da tožnica svoje prošnje ni vložila takoj ob prečkanju meje, ko je pokazala potni list policistu na vlaku, temveč je to storila šele 2 dni kasneje v torek, 6. 10. 2016 - v ponedeljek (5. 10. 2016) je podala namero o vložitvi prošnje, v vmesnem času pa se je tožnica nastanila drugje, čeprav je po mnenju tožene stranke splošno znano dejstvo, da azilni dom deluje ves čas in je ves čas tudi odprt. 7. Tožnica v tožbi nasprotuje izpodbijani odločbi in uveljavlja tožbene ugovore kršitve določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi graja postopanje tožene stranke, ko v razgovoru s tožnico ni opredelila kot pomembno vprašanje razjasnitve dejstev v zvezi z naravo Parad ponosa (ali so bile uradne ali neuradne), s čimer tožnici ni bila dana možnost, da o odločilnih dejstvih izjavi. Nadalje izpostavlja, da bi tožena stranka morala izvesti redni postopek in ne pospešeni postopek, s čimer je bila tožnici kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic ter da tožena stranka ni imela veljavne pravne podlage za zavrnitev prošnje iz razloga, da dejanja ne izpolnjujejo pogojev za dejanja preganjanja oziroma da tožnici ni nastala resna škoda, ker tovrstni razlog ni v skladu z Direktivo 2013/32/EU z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju: Postopkovna direktiva II), ki poleg tega ni implementirana v trenutno veljavni ZMZ. V zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja pa tožnica ugovarja, da tožena stranka ni pravilno ocenila osebnih okoliščin tožnice, ki izkazujejo, da Srbija zanjo ni varna izvorna država. Tožnica se tudi v zvezi z družinskimi spori ne strinja z oceno tožene stranke, da so zatrjevana dejstva v tem delu nepomembna, hkrati pa tožnica meni, da je prošnjo nedvomno vložila v najkrajšem možnem času.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite z dne 6. 10. 2015 ob sklicevanju na določila 2., 3., 4., 5. in 13. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Zakonodajalec je določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilka navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po zakonu (2. točka), ali če je očitno, da prosilka ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. točka), ali če je prosilka lažno predstavila razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njene navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ (4. točka), ali če prosilka brez utemeljenega razloga ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imela možnost (5. točka), ali če prosilka prihaja iz varne izvorne države iz 65. člena ZMZ (13. točka).

11. Med strankama ni sporno, da je tožnica državljanka Republike Srbije, ki je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosila dne 6. 10. 2015 ter da je Republika Srbija uvrščena na seznam varnih izvornih držav skladno z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav.

12. Sporno pa ostaja, ali je pravilno, da je tožena stranka postopala v pospešenem postopku skladno s 54. členom ZMZ ter, ali je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

13. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v 2. in 3. odstavku 2. člena ZMZ. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

14. 54. člen ZMZ določa, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Postopkovno vprašanje odločanja v pospešenem postopku je v obravnavanem primeru neločljivo povezano z materialnim vprašanjem zavrnitvenih razlogov po 2, 3. in 13. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ, zato sodišče vse to obravnava skupaj.

15. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) je v odločbi opr. št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009 v 9. točki obrazložitve zapisalo: „O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje, zato da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ, tj. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ“ in v nadaljevanju v 12. točki obrazložitve: „Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje“.

16. Citirano stališče Ustavnega sodišča je odločilno tudi v obravnavanem primeru. Upravno sodišče je, drugače kot tožena stranka, presodilo, da zatrjevani škodni dogodki tožnice sami po sebi niso tako malenkostni oziroma tako očitno neutemeljeni, da bi tožena stranka lahko brez ocenjevanja (na prvi pogled) z gotovostjo zaključila, da so zatrjevani družinski spori nepomembne ali zanemarljive okoliščine za presojo utemeljenosti prošnje, da tožnica ni izkazala zahtevanih pogojev glede dejanj preganjanja in nastanka resne škode, pri čemer po oceni tožene stranke iz zatrjevanj tožnice niti ne izhaja subjekt preganjanja niti ni izkazano individualno preganjanje v smislu pravnega standarda, ki se je izoblikoval v upravno sodni praksi oziroma, da tožnica ni izkazala utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi štelo, da Republika Srbija za tožnico ni varna izvorna država. Že ta ocena tožene stranke, upoštevajoč, kar je navedla tožnica v upravnem postopku, pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj iz 54. člena ZMZ, saj se dejanskega stanja ni dalo v celoti ugotoviti zgolj na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ in ne brez preveritve izjav tožnice s specifičnimi in aktualnimi informacijami o izvorni državi, temveč bi bilo potrebno opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanjih dejanj skladno s 26. členom ZMZ. Tožena stranka bi, glede na povedano, morala izvesti redni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev (13. točka obrazložitev te sodbe), ki se zahtevajo za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite.

17. Po presoji sodišča, iz tožničinih zatrjevanih dejanskih okoliščin izhaja, da bi lahko šlo za preganjanje na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini (4. točka 1. odstavka 27. člena ZMZ). Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) je v sodbi C-199/12 do C-201/12 v zadevi X, Y in Z proti Nizozemski z dne 7. 11. 2013 (odst. 46) odločilo, da /.../ „ni sporno, da je spolna usmeritev osebe tako temeljnega pomena za njeno identiteto, da se oseba ne sme prisiliti, naj se ji odreče“, vendar je potrebno v vsakem konkretnem primeru presojati, da /.../ „te osebe sestavljajo posebno skupino, ki jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno“ (odst. 48). V citirani odločbi je bilo nadalje sprejeto stališče (odst. 64, 70 in 71), da je potrebno pri ugotavljanju, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca presoditi tudi, ali se bo moral prosilec ob vrnitvi v svojo izvorno državo izogibati nevarnosti preganjanja tako, da bo prikrival svojo homoseksualno ali se vsaj vzdržal izražanja spolne usmerjenost. Prav to, da se od /.../ „članov družbene skupine, ki jim je skupna enaka spolna usmerjenost, zahteva, da to usmerjenost prikrivajo“ /.../,je /.../ „v nasprotju s samim priznanjem lastnosti, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da od zadevnih oseb ni mogoče zahtevati, da se ji odrečejo“ /.../ in ni /.../„dovoljeno pričakovati, da prosilec za azil prikriva svojo homoseksualnost v svoji izvorni državi, da bi se izognil preganjanju“ /.../.

18. Sodišče ugotavlja, da je tožnica zatrjevala relevantne osebne okoliščine, zaradi katerih bi se lahko štelo, da Republika Srbija za tožnico ni varna izvorna država, česar pa tožena stranka ni dovolj raziskala. Koncept varne izvorne države je določen v 65. členu ZMZ tako, da pristojni organ izvaja koncept varne izvorne države v skladu z minimalnim skupnim seznamom varnih izvornih držav, ki ga sprejme Svet Evropske unije ob tem, da lahko Vlada na podlagi kriterijev iz 30. člena Direktive 2005/85/ES (sedaj 36. člen prenovljene Postopkovne direktive II) določi dodatni seznam varnih držav. Tekom postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila Republika Srbija razglašena za varno državo skladno z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, vendar je za uporabo koncepta varne države skladno s 66. členom ZMZ potrebno ugotoviti dvoje, in sicer 1. prosilec mora imeti državljanstvo te države, in 2. prosilec ne izkaže utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi osebnih okoliščin ta država zanj ni varna izvorna država. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni spustila v presojo osebnih lastnosti tožnice, posledično tudi ni primerjala razmer v Republiki Srbiji glede položaja istospolno usmerjenih v času presoje tožničine prošnje z razmerami v Republiki Srbiji, ki so botrovali njeni uvrstitvi na seznam varnih izvornih držav. Prav glede slednjega sodišče ugotavlja, da iz javno dostopnih dokumentov ne izhaja, na podlagi katerih informacij je Vlada sprejela svojo odločitev, kar je verjetno vplivalo tudi na odsotnost primerjave teh razmer v izpodbijani odločbi. Tudi iz sklepa Sveta Evropske unije z dne 22. 7. 2015 izhaja, da je potrebno redno pregledovati razmere v državah, ki so ali bodo označene kot varne izvorne države, še posebej v primerih, ko stranka zatrjuje, da država zanjo ni varna(1). Tožnica je v upravnem postopku predložila z dopisom z dne 3. 12. 2015 in z dne 7. 3. 2016 več izsekov člankov kot dokaz, da zanjo Republika Srbija ni varna država, med drugim tudi poročilo nevladne organizacije Human Rights Watch v letu 2015 za Republiko Srbijo, ki govori o tem, da se istospolno usmerjeni soočajo z nestrpnostjo, nadlegovanjem in celo fizičnim nasiljem(2) (4. stran člankov priloženih dopisu z dne 3. 12. 2015), članek z dne 22. 4. 2015 o nasilnem homofobičnem taksistu(3) (3. stran člankov priloženih dopisu z dne 3. 12. 2015) in članek z dne 30. 9. 2014 o grožnjah z ubojem enemu izmed udeležencev Parade ponosa v letu 2014(4) (3. stran člankov priloženih dopisu z dne 3. 12. 2015). Dejstvo, da je tožena stranka izvedla pospešeni postopek, ne glede na predložene dokaze, pa je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Sodišče tako zaključuje, da je potrebna presoja tožničinih osebnih okoliščin, upoštevajoč aktualne in specifične informacije o razmerah v državi glede položaja istospolno usmerjenih skupaj s primerjalno analizo. Sodišče pripominja, da Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca iz leta 1992 prenovljen decembra 2011 (v nadaljevanju: Priročnik UNHCR) v 45. točki določa, da „mora prosilec za status begunca podati dober razlog za svoj osebni strah pred preganjanjem“, vendar „beseda „strah“ ne velja samo za osebe, ki so bile dejansko preganjanje, ampak tudi za osebe, ki se želijo izogniti položaju, katerega posledica bi pomenila nevarnost preganjanja“.

19. Upoštevaje navedeno sodišče dodatno izpostavlja še 195., 196. in 205. točko Priročnika UNHCR, ki pravijo, da „mora izpraševalec (i) prosilcu zagotoviti možnost, da svoj primer predstavi kar se da obširno in predloži vse razpoložljive dokaze, (ii) oceniti prosilčevo kredibilnost in oceniti dokazno gradivo /.../.“ Upravno sodišče je v sodbi opr. št. I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012 v 93. točki obrazložitve zapisalo, da pri ocenjevanju splošne verodostojnosti prosilca „ne gre za ocenjevanje verodostojnosti prosilčeve osebnosti kot take, ampak gre za ocenjevanje njegovih navedb in ravnanj, tako kot se je o tem izreklo že večkrat izreklo Ustavno sodišče in Upravno sodišče v zadevi I U 979/2009-7; tudi ESČP sicer uporablja pojme splošne verodostojnosti („general credibility“), vendar vedno v zvezi z „izjavami“ pritožnikov, ne pa v zvezi z njihovim psihološkim oziroma osebnostnim profilom(5). Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da /.../ „mora biti ugotovitev splošne verodostojnosti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite“(6), temu pa je potrebno dodati še tri temeljne kriterije iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ, ti pa so 1. notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, 2. zunanja (ne)konsistentnost in 3. ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (v ang.: (im)plausability), in „šele potem obravnavati dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ, ki zaokrožajo pojem splošne verodostojnosti prosilca“(7). Vse to je izpadlo iz izpodbijane odločbe.

20. Glede na obrazložitev v 15. do 18. točke te sodbe tožničine zatrjevane osebne okoliščine terjajo podrobnejšo presojo, izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstev in se te odločbe ne da preizkusiti (absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

21. Tožnica utemeljeno izpostavlja absolutno bistveno kršitev določb ZUP s tem, ko pravi, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o naravi Parad ponosa, ki se jih je udeleževala, saj je tožena stranka predmetno označila kot eno izmed bistvenih vprašanj za odločanje o utemeljenost prošnje in tako naj bi tudi tožena stranka napravila napačen zaključek o lažnem zatrjevanju tožnice.

22. Iz zastavljenih vprašanj med osebnim razgovorom izhaja, da je uradna oseba tožeči stranki zastavila splošna vprašanja v zvezi z naravo Parad ponosa, npr. „Povejte mi, katere parade in kdaj ste se udeležila?“, podrobnejših vprašanj v zvezi z naravo dogodkov ni bilo. Tožena stranka je v postopku pridobila določene podatke v zvezi z razlogi v prošnji (tudi glede narave Parad ponosa) in jih je tudi posredovala v mnenje, na vse to je tožnica po svojem pooblaščencu tudi odgovorila s povratno informacijo, da so se v času prepovedi uradnih Parad ponosa ljudje spontano zbirali in demonstrirali ter za vse to so bili predloženi tudi odlomki številnih člankov s spletnimi povezavami, kjer so dostopni. Predmetnega tožena stranka ne upošteva in selektivno izbira informacije na podlagi katerih opira izpodbijano odločbo. Hkrati pa iz spisovnega gradiva v ničemer ne izhaja, da je tožena stranka tekom postopka seznanila tožnico s svojo ugotovitvijo o neskladju oziroma nekonsistentnostjo med trditvami tožeče stranke in pridobljenimi podatki o izvorni državi, kar pomeni, da tožnici ni bila dana možnost, da vse to pojasni, predmetno pa predstavlja tudi del ugotavljanja splošne verodostojnosti tožnice, kot že izpostavljeno zgoraj, ki pa ne izhaja iz izpodbijane odločbe. Po stališču Vrhovnega sodišča(8) zgolj sama ugotovitev zavajanja in zlorabe postopka še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje in je tožena stranka dolžna ugotavljati tudi razloge za takšno ravnanje.(9)

23. Ob vsem tem pa je potrebno vzeti v obzir tudi dejstvo, da se v azilnih postopkih od prosilcev ne pričakuje, da poznajo celotni postopek vložitve prošnje za priznanje mednarodne zaščite in ustrezne izraze. Ustavno sodišče je v odločbi opr. št. U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 v 18. točki obrazložitve zapisalo: „Obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca“, kar kaže na to, da je dokazno breme v azilnih postopkih razporejeno med obe stranki, tako tudi Priročnik UNHCR v 196. točki. Sodišče je prepričano, da je tožnica po svojih najboljših močeh in znanju obširno, natančno in po resnici navedla okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo ugoditev prošnji ter tudi predložila vse razpoložljive dokaze (21. člen ZMZ), nikakor pa ji (kot laični stranki, četudi ima v azilnem postopku pooblaščenca), ni mogoče naložiti pretežkega bremena zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev. Zatorej, je prav tožena stranka tista, ki si v postopkih prizadeva, da se v pogovorih s prosilci, iz zatrjevanih dejanskih okoliščin, ugotovijo vsa pravno relevantna dejstva s pomočjo konkretnejših vprašanj (3. in 4. odstavek 7. člena ZMZ)(10) oziroma kot pravi Evropsko sodišče o človekovih pravicah (ESČP) v novejših odločbah, da je „spričo specifične situacije, v kateri se znajdejo prosilci za azil, pogosto treba nujno odločiti v dvomu v korist prosilca glede verodostojnosti njegovih izjav in predloženih dokumentov. Kadar obstajajo močni razlogi, ki govorijo proti resničnosti njegovih navedb, mora prosilec podati zadovoljujočo razlago za ugotovljena neskladja(11)“.

24. Glede na vse izpostavljeno bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku oceniti (ne)verodostojnosti izjav tožnice, kar ni relevantno samo takrat – kar bi sicer lahko izhajalo samo iz jezikovne razlage določila 3. odstavka 21. člena ZMZ – kadar prosilec ne more predložiti nobenih dokazov, ampak tudi ko predloži določen(e) dokaz(e), ki pa vzbuja(jo) dvom v verodostojnost(12), kajti po določilu 23(4)(g) člena Procesne direktive št. 2005/85/ES države članice lahko „pospešeno obravnavajo prošnje, če so bile prosilčeve navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne ali nezadostne, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da je prosilec žrtev preganjanja v smislu direktive 2004/83/ES“.(13) Poleg tega Priročnik UNHCR v 41. točki podaja usmeritev, po kateri je zaradi subjektivne narave strahu pred preganjanjem ocena (ne)verodostojnosti nepogrešljiva v primerih, ko zadeva ni zadosti jasna na podlagi predloženih dejstev.

25. Utemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede vložitve tožbe v najkrajšem možnem času (5. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). Tožnica je že v osebnem razgovoru pojasnila, da pred tem postopkom ni vedela, da se mora prijaviti policiji in ni vedela kako se prijaviti za azil. Zato tudi ni podala prošnje policistu takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo (v noči iz petka na soboto okoli 5. ure zjutraj), vendar šele v ponedeljek, po tem, ko je v soboto izvedela, da azilni dom ne sprejema ob vikendih in si je zato poiskala drugo nastanitev. Kot je že bilo obrazloženo, se od prosilcev ne more pričakovati, da poznajo celoten postopek v zvezi z uveljavljanjem mednarodne zaščite. Navedba tožene stranke, da je tožnica v zadnjih 10 letih veliko potovala, a se je vedno vračala v Republiko Srbijo, ni zadostna za zaključek, da za tožnico njena izvorna država ni tako nevarna, kot skuša prikazati. V osebnem razgovoru je tožnica sama med postopkom toženi stranki povedala, da se ji je vse nabiralo dalj časa in ji je na določeni točki prekipelo, kar vse je tudi v neposredni vzročni zvezi z vložitvijo obravnavane prošnje, zato sodišče ne more pritrditi toženi stranki, da je tožnica odlašala z vložitvijo prošnje.

26. Vse zgoraj navedeno daje podlago za zaključek, da bi tožena stranka morala obravnavano prošnjo in njeno utemeljenost presojati ter dejansko stanje razčistiti v rednem postopku, tudi s pridobitvijo morebitnih drugih dodatnih dokazov tako, da se tožnici zagotovi ustavno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

27. Po povedanem je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka oceniti vse predložene in pridobljene informacije o izvorni državi glede položaja istospolno usmerjenih in s tem v zvezi po potrebi pridobiti tudi dodatne informacije, tožnici predočiti morebitne ugotovljene neskladnosti v njenih izjavah s pridobljenimi podatki, ter po potrebi zastaviti več konkretnih, pravno relevantnih, vprašanj oziroma podvprašanj, vse tako, da bo lahko zanesljivo in celovito ugotovila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite zaradi subjektivnega strahu, ki pa mora biti tudi objektivno utemeljen, pri tem je treba upoštevati sodno prakso Sodišča EU in ESČP ter smernice, ki jih določa Priročnik UNHCR. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

opomba (1) : Svet Evropske unije, Bruselj, 22. julij 2015 (OR. en), 11133/15, ASIM 65 COWEB 75, pošiljatelj generalni sekretariat Sveta, Sklepi Sveta o varnih izvornih državah, dotopno na: http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-11133-2015-INIT/sl/pdf.

opomba (2) : World Report 2015: Serbia, Human Rights Watch, dostopno na https://www.hrw.org/world-report/2015/country-chapters/serbia/kosovo.

opomba (3) : Iznervirani taksista tukao klijente zbog gej izjave?, dostopno na http://vesti-online.com/Vesti/Hronika/487113/Iznervirani-taksisata-tukao-klijente-zbog-gej-izjave.

opomba (4) : Attacks and Death Threats: The Appaling Reality of the LGBT Movement in Serbia, dostopno na https://studentsforliberty.org/europe/2014/09/30/lgbt-movement-in-serbia/.

opomba (5) : Glej na primer odločitve ESČP v zadevah: Nasimi against Sweden (no. 38865/02); Emily Collins and Ashley Akaziebie against Sweden (no. 23944/05); sodba ESČP v zadevi F.H. v. Sweden; sodba v zadevi S.F. and Others v. Sweden, 15. 5. 2012, odst. 66. opomba (6) : Odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, 16. točka obrazložitve in Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009, 10. točka obrazložitve.

opomba (7) : Sodišče se glede natančnejše opredelitve treh kriterijev in primeroma naštetih standardov ugotavljanja splošne pristojnosti v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, odst. 84. - 89 in 94 – 95. opomba (8) : Odločba opr. št. I Up 500/2009 z dne 16. 12. 2009. opomba (9) : Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca iz leta 1992 prenovljen decembra 2011, 199. točka.

opomba (10) : Sodba Upravnega sodišča I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, 88. točka obrazložitve.

opomba (11) : Sodne določbe ESČP v zadevah: N. v. Finland, 26. 7. 2005, odst. 167, F.H. v. Sweeden, 20. 1. 2009, odst. 95 ter sodne odločbe v zadevah Husseini v. Sweden, 13. 10. 2011, odst. 81, J.H. v the United Kingdom, 20. 12. 2011, odst. 52, S.S. Against the United Kingdom, 24. 1. 2012, odst. 69. opomba (12) : Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca iz leta 1992 prenovljen decembra 2011 v 41. točki.

opomba (13) : Sodba Upravnega sodišča opr. št. I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, 82. točka obrazložitve.