Jedro

Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti 793,00 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da za potrebe dostopa do objekta vodnega rezervoarja na parc. št. 1055/14 k. o. ... obstoji služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist Javnega komunalnega podjetja A. po obstoječi poti širne 3 m in dolžine 124 m, na parc. št. 1054/1 iste k. o., v breme vsakokratnega lastnika. Toženca, sedanjega lastnika obremenjene nepremičnine, je zavezalo, da mora vzpostaviti prejšnje stanje tako, da s trase poti odstrani navoženo zemljino in jo utrdi, prepovedalo pa mu je tudi v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posegati v tožnikovo služnost poti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vodni rezervoar, ki spada v sklop javne infrastrukture, za katero skrbi tožnik, zgrajen leta 1961 in da je tožnik (s svojimi pravnimi predniki) po trasi poti, opisani v izreku, več kot 30 let do njega dostopal nemoteno vse do tedaj, ko je toženec traso poti spremenil tako, da je vožnja in hoja onemogočena. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožnik služnost v javno korist priposestvoval v letu 1981 v 20 letni priposestvovalni dobi, glede katere toženec njegove dobrovernosti ni ovrgel. Oprlo se je na pravno pravilo paragrafa 479 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) o nepravih služnostih in na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012. Zavrnilo je toženčevi tezi, da je služnost prenehala in da predstavlja nesorazmeren poseg v njegovo lastninsko pravico ter je tožniku nudilo zahtevano sodno varstvo (vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved ponovnega vznemirjenja).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, in temu ustrezno spremenilo tudi stroškovno odločitev. Strinjalo se je s tožencem, da zatrjevana služnostna pravica po vsebini pomeni služnost v javno korist, vendar je njegovo ključno stališče, da služnosti v javno korist po ODZ ni bilo mogoče priposestvovati. Argument: ustanovitev služnosti v javno korist je razlaščajoč poseg občine kot nosilke javnega interesa v zasebno lastnino, zato za pridobitev take služnosti ni mogoče uporabiti splošnih pravil o možnih načinih pridobitve služnosti, pač pa je to bilo mogoče ves čas pridobiti samo na dva načina, s pogodbo ali v upravnem postopku prisilne ustanovitve služnosti. Zakoni, ki so v času veljave ODZ urejali nastanek služnosti v javno korist, so v razmerju do tega lex specialis in so izključili njegovo uporabo, enako kot so specialni zakoni kasneje izključili uporabo Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da zakon ne more imeti nesposrednih razlastitvenih učinkov in da oseba, ki bi sicer lahko bila razlastitveni upravičenec v primerih, ko je v preteklosti prišlo do posegov, ki imajo značaj razlastitve nepremičnine, pri čemer se te še vedno uporabljajo v javno korist, opustitve zakonitega ravnanja, ki bi bilo podlaga za dopustnost posega v lastninsko pravico, ne more sanirati na podlagi določb, namenjenih urejanju civilnopravnih razmerij. Pritožbeno sodišče sklene, da tožnik služnosti v javno korist ni mogel priposestvovati ne po ODZ, ne po ZTLR in tudi ne po SPZ. Zadeva II Ips 1022/2008, ki je drugačna, ni pokazatelj enotne sodne prakse, saj je bila po njeni izdaji v zadevi II DoR 407/2014 dopuščena revizija glede vprašanja dopustnosti uporabe civilnopravnih pravil o priposestvovanju pri omejitvi lastninske pravice v javno korist, v sodbi II Ips 210/2014 pa je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je od uveljavitve Zakonu o stavbnih zemljiščih1 (v nadaljevanju ZSZ/97) mogoče priposestvovati služnost v javno korist ob pogoju stroge presoje dobre vere, še posebej, če temelji na pravno poslovni podlagi. Konkreten primer je po presoji, ki izhaja iz izpodbijane sodbe drugačen, saj tožnik dobre vere (poštenosti) ni utemeljeval z obstojem pravnega posla o ustanovitvi sporne služnosti, trdil je le, da je sporno pot nemoteno uporabljal od leta 1961 dalje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 85/2016 z dne 19. 5. 2016 revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, ali zakoni, ki so veljali v času veljavnosti ODZ, ZTLR in SPZ in so urejali razlastitev, izključujejo uporabo ODZ, ZTLR in SPZ, ki se nanašajo na priposestvovanje služnosti v javno korist, oziroma ali je za pridobitev služnosti v javno korist mogoče uporabiti splošna pravila o načinih pridobitve služnosti oziroma ali je dopustna uporaba civilnopravnih pravil o priposestvovanju pri omejitvi lastninske pravice v javno korist. 4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da pritožbeno sodišče za svoje stališče, da sta bila za služnost v javno korist ves čas predvidena samo dva načina nastanka (s pogodbo ali odločbo), ne navede pravne podlage, ampak le našteje razlastitvene zakone, ki so veljali v nekdanji državi in ki naj bi izključili uporabo ODZ. Kateri so specialni zakoni, ki naj bi urejali razlastitev v času veljavnosti ZTLR in SPZ, pa ne navede. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče svoje ključne spremembe ni obrazložilo oziroma je njegova odločitev nerazumna in samovoljna. Nepravilno je njegovo stališče, da priposestvovanje služnosti v javno korist ni dopustno, ker naj bi pomenilo poseg v z Ustavo zavarovano pravico do zasebne lastnine. V odločbah U-I-224/00 in U-I-316/04, na kateri se sklicuje, je Ustavno sodišče razveljavilo določbe členov zakonov, ki so imeli neposreden razlastitveni učinek in na podlagi katerih je bila mogoča vknjižba brez ustreznih zemljiškoknjižnih listin. V odločbi U-I-224/00 je Ustavno sodišče obravnavalo tudi vprašanje, ali je drugi odstavek 25. člena ZTLR lahko podlaga za razlastitev, in sicer v kontekstu obravnave 85. člena Zakona o javnih cestah. Drugostopenjsko sodišče napačno povzema razlago Ustavnega sodišča o prepovedi saniranja opustitve zakonitega ravnanja razlastitvenega upravičenca, potrebnega za izpolnitev pogojev za dopustnost posega v lastninsko pravico na nepremičninah, ko je ta poseg v javno korist. Kot je razvidno iz 39. točke obrazložitve navedene ustavne odločbe (kar se tiče splošnih pravil civilnega prava), se ta prepoved nanaša le na drugi odstavek 25. člena ZTLR (če bi učinkovala kot neposredna razlastitev), ne pa na ostale določbe, namenjene urejanju civilnopravnih razmerij. Stališču Ustavnega sodišča v 21. točki obrazložitve (da je razlastitev, ki sledi zahtevam iz 69. člena Ustave, urejena tako, da je za konkretni primer treba v ustreznem postopku ugotoviti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist) je sledilo sodišče prve stopnje. Nastanka služnosti v konkretnem primeru ni mogoče presojati po določbah Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in ZSZ/97, saj ta zakona v skladu s prepovedjo retroaktivnega učinkovanja zakonov nista posegla v že nastala pravna razmerja. Izpodbijana sodba je v nasprotju z judikatom Vrhovnega sodišča II Ips 1022/2008, kateremu je sledilo več odločb višjih sodišč. Zadeva II Ips 210/2014 se nanaša na drugačno dejansko stanje, ko je priposestvovanje služnosti v javno korist začelo teči pred uveljavitvijo ZUreP-1 in Energetskega zakonika (v nadaljevanju EZ), vendar se do uveljavitve teh dveh zakonov ni izteklo. Zavzeto je bilo stališče, da priposestvovanje služnosti v javno korist od uveljavitve ZSZ/97 brez obstoja dobre vere ni mogoče. V tej zadevi Vrhovno sodišče ni ovrglo svojega stališča iz zadeve II Ips 1022/2008, ampak ga je dopolnilo za primere, ko se je priposestvovalna doba iztekla v času veljave nove zakonodaje. Stališče izpodbijane sodbe, da priposestvovanje, kot način pridobitve služnosti v javno korist nikdar ni možno, je v nasprotju z omenjenima judikatoma Vrhovnega sodišča, ki se med seboj ne izključujeta, ampak zavzemata različni stališči za različni časovni obdobji.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožencu, ki je v odgovoru nanjo predlagal njeno zavrnitev oziroma zavrženje. Navaja dodatne argumente za utemeljitev stališča, ki ga je zavzelo drugostopenjsko sodišče. Poudarja, da kavtele pri razlastitvi izhajajo že iz Ustave SFRJ iz leta 1974, nadomesti pa jih lahko le izrecna in jasna privolitev posameznika. Opozarja, da bi bila v primeru dopustitve priposestvovanja služnosti v javno korist povsem onemogočena uveljavitev ustavne pravice do vrnitve razlaščenega v primeru, ko javna korist preneha obstajati. Če bi sodišče dopustilo priposestvovanje služnosti v javno korist, bi bil toženec tudi v nasprotju s 14. členom Ustave postavljen v neenakopraven položaj s tistimi posamezniki, pri katerih se ta pravica ustanavlja po razlastitvenem postopku, določenem v ZUreP-1. 6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila ta dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (očitki glede samovoljnosti, neobrazloženosti in nerazumnosti oziroma o kršitvi 22. člena Ustave), presegajo okvir dopuščene revizije, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

8. Toženec v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da je Vrhovno sodišče stališče o dopustnosti priposestvovanja služnosti v javno korist, ki ga je zavzelo v odločbi II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012, v odločbi II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015 delno zožilo. V prvi (II Ips 1022/2008) je ocenilo, da je priposestvovanje služnosti v javno korist v času veljavnosti ODZ dopustno.2 Pojasnilo je, da ODZ res ni poznal pravnega termina služnosti v javno korist, vendar pa tak primer služnosti ustreza pojmu (v paragrafu 479 urejene) nepravilne služnosti, za katere je značilno, da so po vsebini stvarne služnosti, ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta. Tudi zanje so veljala pravila o priposestvovanju, saj ODZ priposestvovanja služnosti ni omejil le na prave stvarne služnosti. Zavrnilo je revizijsko zavzemanje, da bi bilo treba položaj presojati tudi po določbah ZUreP-1 (ki je eksplicitno predpisal služnost v javno korist; kot pridobitna načina te stvarne pravice določa pogodbo ter upravno odločbo), z utemeljitvijo, da bi šlo v takem primeru za razlago, ki bi bila v nasprotju z ustavno prepovedjo prave retroaktivnosti (in za nedopusten poseg v že prej pridobljeno služnostno pravico). V zadevi II Ips 210/2014,3 v kateri je zatrjevana priposestvovalna doba tekla kasneje,4 pa je pritrdilo tezi, da med ureditvijo pred uveljavitvijo ZUreP-1 in ureditvijo, ki jo prinaša ta zakon, ni bilo bistvene razlike (že pred uveljavitvijo ZUreP-1 je imel podobne določbe glede načinov pridobitve služnosti v javno korist /z razlastitveno odločbo ali pogodbo/ tudi ZSZ/97, drugačna ureditev ZSZ/845 pa je bila z ustavno odločbo razveljavljena) in da sama uveljavitev ZUreP-1 glede vprašanja priposestvovanja ni ničesar spremenila. Vrhovno sodišče je v tej zadevi poudarilo, da gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za razlaščajoč poseg in da mora biti zato ta v skladu z zahtevami iz 69. člena Ustave. Po ustavnosodni praksi do razlastitve ne more priti tako, da bi že zakon sam imel razlastitvene učinke. Zato je predpostavka veljavne razlastitve vselej ta, da mora obstajati konkreten razlastitveni pravni akt (odločba državnega organa ali pogodba). Poudarilo pa je, da ustavna določba o razlastitvi (69. člen Ustave) ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist (ZUreP-1, ZSZ/97) ne izključujejo v celoti uporabe splošnih pravil civilnega prava. V primerih, ko se položaj prilega (tudi) civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je mogoča tudi civilnopravna posledica, razen v primerih, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko utesniti (zaradi teže 2. člena Ustave in z ustavnoskladno razlago 69. člena Ustave). Ob poudarku, da gre za v bistvenem drugačno situacijo v primeru, ko oblastveni, javnopravni subjekt v dobri veri (in na podlagi pravnega posla) izvršuje služnost, je presodilo, da je v takih primerih priposestvovanje v javno korist vendarle mogoče (pri čemer ni pogoj, da je posel odplačen, če je le iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika). Obiter dictum je zavzelo stališče, da nedobroverno priposestvovanje (drugi odstavek 217. člena SPZ) ni mogoče. 9. Pri izhodiščih, ki in kot jih je začrtalo v odločbi II Ips 210/2014, Vrhovno sodišče vztraja tudi v obravnavani zadevi. Gre sicer za položaj, ko je tožnik navzven zaznavna upravičenja, ki tvorijo vsebino služnostne pravice, izvrševal od leta 1961 oziroma še v prejšnjem ustavnem družbenem redu, vendar ta okoliščina ne narekuje drugačne presoje. Enako kot sedaj veljavna Ustava v 69. členu, je tudi Ustava SRS v 99. členu določala, da je mogoče zasebno lastnino omejiti ali razlastiti, če je to zahteval splošni interes, ugotovljen na podlagi zakona, zakonskemu urejanju je bila prepuščena tudi podrobnejša ureditev osnov in meril za pravično odškodnino. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da med ureditvijo načinov pridobitve služnosti v javno korist pred uveljavitvijo ZUreP-1 in ureditvijo, ki jo prinaša ta zakon, ni bilo bistvene razlike. Predpostavka za veljavno razlastitev je bila vselej ta, da je moral obstajati konkreten razlastitveni pravni akt (odločba upravnega organa ali pogodba). Glede na v obravnavani zadevi relevantno obdobje (od leta 1961) velja pojasniti, da je bila v bistvenem podobna tudi ureditev po Zakonu o razlastitvi iz leta 19576. 10. Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist (ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti) določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali.8 Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).

11. V obravnavani zadevi je tožnik trdil zgolj to, da je sporno pot nemoteno uporabljal od leta 1961 dalje, trditev o kakršnikoli pravni podlagi za izvrševanje služnostnih upravičenj pa ni podal. Tožnik torej ni zatrjeval dejstev, ki bi utemeljevala presojo, da je bila njegov posest dobroverna, kar po povedanem izključuje sklep o priposestvovanju služnosti sporne poti v javno korist. Odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi zahtevka je zato pravilna.

12. Glede na obrazloženo uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

1 Uradni list RS, št. 44/1997. 2 Dvajsetletna priposestvovalna doba v tej zadevi se je iztekla leta 1979. 3 Revizija v tej zadevi je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je v primeru, ko je priposestvovanje služnosti v javno korist začelo teči pred uveljavitvijo Zakona o urejanju prostora in Energetskega zakona, vendar se do uveljavitve teh zakonov ni izteklo, služnost v javno korist mogoče pridobiti le na podlagi pravnega posla in odločbe upravnega organa, ali jo je mogoče tudi priposestvovati? 4 V tej zadevi je upravičenec transformatorsko postajo s priključnim daljnovodom postavil leta 1995. 5 Uradni list SRS, št. 18/1984. 6 Uradni list FLRJ, št. 12/1957. 7 Poleg upravopravnemu - razlastitvenemu abstraktnemu dejanskemu stanju. 8 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015, 16. točko obrazložitve.