Jedro

Ker je bilo v 4. členu Pogodbe dogovorjeno, da bo izvajalec (tožeča stranka) opravljal posamezne naloge varstva pri delu na podlagi predhodnega pisnega naročila naročnika (tožene stranke), v katerem bodo določeni vrsta in obseg del ter rok za njihovo izvedbo, le vzpostavitev podjemnega razmerja tožeči stranki še ni dala pravice za izvedbo posameznih strokovnih nalog iz varstva pri delu. Potrebno je bilo še predhodno pisno, ali kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ustno naročilo naročnika (tožene stranke).

Tožeča stranka bi v skladu z določilom 619. člena OZ in 4. člena Pogodbe morala v tem primeru podati konkretne trditve o tem, izvedbo katerih strokovnih nalog iz varstva pri delu ji je tožena stranka naročila, kdaj in kako jih je naročila, katere strokovne naloge iz varstva pri delu je opravila ter kaj vtožuje z računom št. 000-0079 z dne 14. 6. 2013.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61267/2016 z dne 13. 06. 2016 in tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo računa za opravljene storitve iz naslova varstva pri delu v višini 6.084,00 EUR s pripadki zavrnilo (I. točka izreka). Presodilo je, da tožena stranka tožeči stranki ni naročila izvedbe navedenih storitev. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.485,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi ohrani v celoti v veljavi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je za toženo stranko najprej opravljala strokovne naloge varnosti pri delu kot sodelavka podjemnika A. H. s. p., ki je imel s toženo stranko sklenjeno Pogodbo o opravljanju strokovnih nalog varnosti pri delu ter požarnega varstva št. 000-2/2012-6 z dne 9. 6. 2012 (v nadaljevanju: Pogodba). Ker podjemnik ni imel vseh potrebnih dovoljenj za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu, je bila med podjemnikom kot prenositeljem, tožečo stranko kot prevzemnikom in toženo stranko kot naročnikom 29. 11. 2012 sklenjena tripartitna Pogodba o delnem prenosu Pogodbe (v nadaljevanju: Pogodba o prenosu). Predmet Pogodbe o prenosu je bil brezplačen prenos opravljanja strokovnih nalog varnosti pri delu iz prenositelja na prevzemnika. S tem prenosom je tožeča stranka glede prenesenega dela postala imetnica vseh pravic in obveznosti prenosnika po Pogodbi.

6. V tem postopku je tožeča stranka vtoževala plačilo računa št. 000-0079 z dne 14. 6. 2013 v višini 6.084,00 za izvedene ukrepe za varno delo, in sicer za opravljene meritve toplotnih razmer in mikroklime ter meritve zaščite pred električnim udarom za šest objektov.

7. Razmerje med pravdnima strankama ima značilnosti podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).2 S podjemno pogodbo se podjemnik zaveže, opraviti določen posel, naročnik pa, da bo za to plačal. 8. Ker je bilo v 4. členu Pogodbe3 dogovorjeno, da bo izvajalec (tožeča stranka) opravljal posamezne naloge varstva pri delu na podlagi predhodnega pisnega naročila naročnika (tožene stranke), v katerem bodo določeni vrsta in obseg del ter rok za njihovo izvedbo, le vzpostavitev podjemnega razmerja tožeči stranki (oziroma pred sklenitvijo Pogodbe o prenosu prenositelju) še ni dala pravice za izvedbo posameznih strokovnih nalog iz varstva pri delu. Potrebno je bilo še predhodno pisno, ali kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ustno naročilo naročnika (tožene stranke).

9. Na podlagi določila 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek. Tožena stranka mora navesti dejstva, ki substancirajo njen zahtevek. Torej minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (konstitutivna, pravno odločilna dejstva). Katera pravno odločilna dejstva mora stranka v vsakem konkretnem primeru zatrjevati določa materialno pravo.4 V tem primeru določila OZ o podjemni pogodbi in določila Pogodbe o prenosu v zvezi z določili Pogodbe.

10. Tožeča stranka bi v skladu z določilom 619. člena OZ in 4. člena Pogodbe morala v tem primeru podati konkretne trditve o tem, kaj ji je tožena stranka naročila, kaj je izvedla in kaj vtožuje z računom št.000-0079 z dne 14. 6. 2013. Torej, izvedbo katerih strokovnih nalog iz varstva pri delu ji je tožena stranka naročila (katere vrste meritev in za katere lokacije), kdaj in kako jih je naročila, katere strokovne naloge iz varstva pri delu je opravila (katere meritve in za katere lokacije je izvedla) ter kaj vtožuje z računom št. 000-0079 z dne 14. 6. 2013 (plačilo za izvedbo katerih vrst meritev in za katere lokacije). Šele na podlagi konkretnih trditev o vseh teh pravno odločilnih dejstvih, bi sodišče lahko presojalo, ali je tožena stranka upravičena do plačila po izstavljenem spornem računu.

11. Trditve tožeče stranke o vsebini pisnega in ustnega naročila so posplošene in torej niso dovolj konkretizirane. Tožeča stranka je trdila le, da je tožena stranka s pisnim naročilom vsebovanim v elektronskem sporočilu z dne 11.7.2012 naročila meritve, ki so razvidne iz elektronskega sporočila (glej list. št. 53 in 65). Iz trditev tožeče stranke ne izhaja niti, katere vrste meritev so bile naročene s tem elektronskim sporočilom, niti za katere lokacije so bile naročene te meritve.

12. Glede ustnega naročila pa je tožeča stranka trdila, da ji je tožena stranka oziroma njen uslužbenec M. R.5 izročil „stare meritve“, ki jih je izdelal predhodni izvajalec strokovnih nalog iz varstva pri delu, in ji ob tem ustno naročil naj izvede vse te meritve (list. št. 54). Tudi glede ustnega naročila tožeča stranka ni konkretizirala za katere vrste meritve in za katere lokacije naj bi bilo ustno naročilo tožene stranke dano. Besedna zveza „stare meritve“, ki jih je izdelal predhodni izvajalec strokovnih nalog iz varstva pri delu, je preveč splošen, da bi omogočal identifikacijo meritev, ki naj bi bile naročene.

13. Ker so v skladu z določili ZPP in ustaljeno sodno prakso dokazi namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev,6 sodišče ni dolžno niti upravičeno iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo iskati in izbirati pravno odločilna dejstva. V tem primeru ne gre niti za izjemo, ki bi opravičevala sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage.7 Zato sodišče pravno odločilnih dejstev o vsebini pisnega oziroma ustnega naročila tožene stranke ne sme pridobiti z vpogledom v dokaze in medsebojno primerjavo listin, ki so bile predložene kot dokaz.

14. Glede na navedeno tako iz trditev tožeče stranke sploh ni mogoče razbrati, izvedbo katerih strokovnih nalog iz varstva pri delu naj bi pisno oziroma ustno naročila tožena stranka. To pa je za presojo utemeljenosti zahtevka v tem primeru pravno odločilno. Ker tožeča stranka tako ni zadostila trditvenemu bremenu glede predmeta naročila, sploh ni mogoče presojati, ali je z izvedbo meritev, ki so predmet vtoževanega računa, izvršila zatrjevano naročilo tožene stranke. Zato, kot je bilo pojasnjeno, že iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da je upravičena do plačila. Tožbeni zahtevek tožeče stranke torej že iz teh razlogov ni utemeljen (nesklepčnost tožbe).

15. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih očitkov o izostanku dokazne ocene izjave stranke, zmotni dokazni oceni priče ter o zatrjevanih nasprotjih v razlogih sodbe ne bo opredelilo, saj z njimi tožeča stranka ne more uspeti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da odločitev o stroških ni zadostno obrazložena. Po ustaljeni sodni praksi8 in pravni teoriji za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni treba izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki. Zadostuje, da je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku ali drugi listini, ki je sestavni del sodnega spisa.9

17. Tako je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje, ko je v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da so stroški tožene stranke odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)10 ter da je podrobnejša specifikacija razvidna iz stroškovnika. Iz vpogleda v sodni spis (list. št. 79) jasno izhaja katere stroške in v kakšni višini je sodišče prve stopnje priznalo.11 Ker je tožena stranka tekom postopka na vsaki vlogi vestno priglašala svoje stroške, tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbeno trditvijo, da s temi ni seznanjena.

18. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi iz drugih razlogov.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

20. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z določili OT. Toženi stranki je priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 21) v višini 300,00 EUR (500 točk krat 0,6 EUR) ter materialne stroške v višini 6,00 EUR (drugi odstavek 11. člena OT; 2 odstotka od 500 točk krat vrednost točke 0,6 EUR), torej skupaj 306,00 EUR. Na ta znesek ji je priznalo še 22 odstotni DDV v višini 67,32 EUR. Ni pa ji priznalo zahtevanih odvetniških stroškov za konferenco s stranko ter za pregled odločbe in poročilo stranki, saj sta ti dve storitvi že zajeti v drugih tarifnih številkah (tar. št. 39). Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št.: 83/2001 in naslednji. 3 Pogodba je bila sestavni del Pogodbe o prenosu, zato so njena določila veljala tudi v razmerju med pravdnima strankama. 4 Primerjaj: J. Zobec: Pravdni postopek zakon k komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, letnik 2006, komentar k 212. členu ZPP, stran 345. 5 G. Miran Rebernik je bil zaposlen pri toženi stranki in je bil s strani tožene stranke imenovan za skrbnika Pogodbe. 6 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 7 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3129/2012 z dne 12. 4. 2013 ter VSL sodba II Cp 3152/2013 z dne 9. 4. 2014. 8 Gej sklep VSL I Cp 2374/2015 z dne 21.11.2015, sklep VSL I Cpg 125/2016 z dne 11.10.2016, sklep VSL I Cpg 1680/2014 z dne 5.11.2014 in drugi. 9 Janez Vlaj: Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9. 10 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji. 11 Priznalo je odvetniške stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi, odgovor na dopolnitev tožbe, vse pripravljalne vloge in naroke, trajanje tretjega naroka, materialne stroške in DDV.