Jedro

Tožena stranka je tako imela pred izdajo sklepa stečajnega sodišča obligacijski zahtevek zoper tožečo stranko na vrnitev depozitov, torej veljavno pravno podlago za vračilo depozitov in je ta pravna podlaga obstajala tudi po razveljavitvi sklepa stečajnega sodišča, kakor to utemeljeno pritožbeno navaja tožena stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka to svojo obveznost po vračilu depozitov izpolnila na podlagi izdanega sklepa stečajnega sodišča in da je bil ta sklep razveljavljen, na obstoj pravne podlage, kot ta izhaja iz pogodbenega razmerja, ne more imeti vpliva. S tem, ko je tožeča stranka toženi stranki deponirana sredstva vrnila, je tako izpolnila le svojo obveznost iz okvirne pogodbe in na njeni podlagi sklenjenih depozitnih poslov, torej je izpolnila le dolgovano obveznost, zato ne more biti govora o kakšnem neutemeljenem premiku premoženja zaradi katerega bi bila obogatena ena in prikrajšana druga stranka, kar je predpostavka za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve.

Razveljavljen sklep je bil le sredstvo prisile, ne pa pravna podlaga obveznosti tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, popravljena s sklepom z dne 25. 11. 2014, v izpodbijanih točkah I. in III. izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 252.381,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 dalje do plačila in je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.144,95 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 6.546,55 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je je z uvodoma navedeno sodbo, popravljeno s sklepom z dne 25. 11. 2014, v pretežni meri ugodilo zahtevku tožeče stranke. Izreklo je: “I. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna plačati denarni znesek 252.381,74 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 dalje do plačila, v 15. dneh. II. V presežku, glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 252.381,74 € od 22. 4. 2013 do 21. 4. 2014, se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 8.029,95 € pravdnih stroškov 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.”

2. Tožena stranka po svojem pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v prisodilnem delu, v točki I., in v izreku o stroških v točki III. izreka, iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo, popravljeno s sklepom z dne 25. 11. 2014, spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, stroški te pritožbe pa so nadaljnji pravdni stroški. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da je terjatev tožeče stranke na vračilo izplačanih depozitov utemeljena, ker da za to zadošča dejstvo, da je nekdo nekaj plačal glede na podlago, ki je pozneje odpadla, ne glede na to, da morebiti obstajajo druge podlage, ki opravičujejo zahtevek nasprotne stranke. Podlago, ki je odpadla, pa naj bi predstavljal sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 2422/2011 z dne 16. 4. 2013, ki je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 197/2013, z dne 9. 7. 2013. Tožena stranka meni, da navedeno ne drži, da pravno podlago iz katere izvira obveznost tožeče stranke vrniti depozite ne predstavlja razveljavljen sklep stečajnega sodišča, temveč pogodbeno razmerje med pravdnima strankama po okvirni pogodbi o sklepanju depozitnih poslov, reg. številka OP ... (v nadaljevanju okvirna pogodba), in na njeni podlagi sklenjeni depozitni posli št. LD ... in LD ... Pri tem se sklicuje na določbe člena 1035 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja bančne depozite in nalaga obveznost banki vrniti depozit pod pogoji, ki so določeni v pogodbi. Navaja, da je vezava depozita iz depozitnega posla št. LD ... v glavnični višini 150.000,00 EUR potekla 9. 4. 2013, vezava depozita št. LD ... v glavnični višini 100.000,00 EUR pa je potekla 18. 3. 2013. Tega dne bi tožeča stranka na podlagi določil sklenjene pogodbe toženi stranki na njen transakcijski račun morala vrniti glavnici obeh depozitov povečani za dogovorjene pogodbene obresti. Obveznost tožeče stranke na vračilo depozitov tako ne izhaja iz razveljavljenega sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 2422/2011 z dne 16. 4. 2013, ampak iz sklenjene okvirne pogodbe in na njeni podlagi sklenjenih depozitnih poslih. Razveljavitev citiranega sklepa, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo vračilo depozitov, zato nima za posledico, da je pravna podlaga za to vračilo odpadla, kajti pravna podlaga na vračilo depozitov je po mnenju tožene stranke obstajala že pred izdajo citiranega sklepa sodišča in obstaja še naprej tudi po razveljavitvi tega sklepa. Tožena stranka nadalje navaja, da je tudi iz odločitve drugostopenjskega sodišča razvidno, da sodišče ni odločilo o terjatvi tožene stranke do tožeče stranke, ampak zgolj, da stečajno sodišče v stečajnem postopku ne more izdati sklepa s katerim naloži vračilo depozitov, saj je izplačilo mogoče zahtevati le v pravdnem postopku. Ni bistveno, da je tožeča stranka oba depozita vrnila šele pod prisilo, ko ji je to s sklepom naložilo stečajno sodišče, saj bi bila oba depozita toženi stranki dolžna vrniti, ne glede na obstoj takšne sodne intervencije. S tem, ko je tožeča stranka depozite vrnila, pa tožena stranka ni več imela interesa za vložitev tožbe, saj je bila njena terjatev poplačana. Določbe 190. člena OZ, po mnenju tožene stranke, ne gre interpretirati tako ozko, kot to počne tožeča stranka in čemur pritrjuje sodišče prve stopnje. Namen te določbe je v tem, da se varuje tisto stranko, ki je izpolnila obveznost, ki je dejansko ni bila dolžna izpolniti, ker sploh ni obstojala. Razveljavljen sklep je bil le sredstvo prisile, ne pa pravna podlaga obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka bi zato lahko bila s svojim zahtevkom na vračilo depozitov uspešna le, če bi bil razveljavljen osnovni pravni posel iz katerega izvira njena obveznost, to pa je okvirna pogodba in ne kasneje razveljavljeni sklep stečajnega sodišča. Zato bi sodišče moralo utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojati glede na določila sklenjene okvirne pogodbe in upoštevati navedbe, ki jih je v zvezi s tem podala tožena stranka, pa tega ni storilo. S tem je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen, da je tudi očitek sodišča, da bi se lahko tožena stranka tožbenemu zahtevku zoperstavila le na ta način, da bi vtoževani terjatvi v pobot uveljavljala svojo terjatev iz naslova vračila depozitov iz okvirne pogodbe in depozitnih poslov in ne le s trditvijo, da takšno terjatev ima. Pri tem opozarja, da ne gre prezreti, da je tožeča stranka toženi stranki 22. 4. 2013 oba depozita s pogodbenimi obrestmi izplačala, s čemer je svojo obveznost do tožene stranke v celoti izpolnila in je terjatev tožene stranke zahtevati vračilo depozitov prenehala. Skladno z OZ spada med načine prenehanja obveznosti tudi izpolnitev. V členu 270 OZ je tako določeno, da obveznost preneha, ko je izpolnjena. S tem, ko je tožeča stranka toženi vrnila depozite je izpolnila svoje obveznosti iz okvirne pogodbe in na njeni podlagi sklenjenih depozitnih poslih in tožena stranka iz tega naslova od nje ne more več zahtevati ničesar. Ne gre pa tudi prezreti, da tudi terjatev tožeče stranke na vračilo depozitov ne obstoji, kot je tožena stranka to že obrazložila. Z vračilom depozitov s pogodbenimi obrestmi so pravna razmerja glede teh dveh depozitov med pravdnima strankama urejena in druga do druge nimata nobenih zahtevkov več. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka uveljavlja povračilo pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

3. Tožeča stranka je pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in vztraja pri svojih navedbah, podanih že v postopku na prvi stopnji.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vračilo zneska, ki ga je toženi stranki izplačala 22. 4. 2013 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju št. St 2422/2011 (v nadaljevanju sklep stečajnega sodišča), s katerim ji je bilo naloženo, da najkasneje v roku 3 dni stečajnemu dolžniku - sedaj toženi stranki izplača njegova deponirana denarna sredstva po sklenjenih dveh depozitnih poslih in sicer znesek 100.140,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje in znesek 150.991,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 dalje. Zatrjevala je, da je bila tožena stranka z nakazilom tega zneska neupravičeno obogatena, saj je bil sklep stečajnega sodišča po pritožbi tožeče stranke razveljavljen. Pri tem se je sklicevala na določbo 190. člena OZ.

6. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Zatrjevala je, da ji je bila tožeča stranka sporna denarna sredstva dolžna izplačati pod pogoji določenimi v okvirni pogodbi o sklepanju depozitnih poslov in na njeni podlagi sklenjenih depozitov ter v skladu z določbami člena 1035 ZOR in sicer po izteku vezave depozitov. Zatrjevala je, da je vezava depozita za znesek glavnice 150.000,00EUR potekla 9. 4. 2013, za znesek 100.000,0 EUR glavnice pa 18. 3. 2013, torej pred izdajo sklepa stečajnega sodišča. Zatrjevala je, da obveznost tožeče stranke na vračilo depozitov ne izhaja iz razveljavljenega sklepa stečajnega sodišča, temveč iz sklenjenih depozitnih poslov in da razveljavitev citiranega sklepa, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo vračilo depozitov, ne pomeni, da je pravna podlaga za to vračilo depozitov odpadla. Pravna podlaga, da je obstajale že pred izdajo citiranega sklepa in obstaja še naprej, tudi po razveljavitvi tega sklepa. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke potrditvah tožene stranke zato ne obstoji in je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pretežni meri, in sicer glede plačila glavnice v znesku 252.381,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 dalje do plačila, ugodilo. Zaključilo je, da za ugoditev zahtevku na vračilo prejetega zadošča dejstvo, da je nekdo nekaj plačal glede na podlago, ki je pozneje odpadla, ne glede na to, da morebiti obstajajo druge podlage, ki opravičujejo zahtevek nasprotne stranke; da je za presojo tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki ga ta uveljavlja na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ, popolnoma pravno irelevantno ali terjatev tožene stranke obstoji na kakšni drugi pravni podlagi, še posebej, če tožena stranka tega procesno ustrezno ne artikulira (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje meni, da bi se tožena stranka tožbenemu zahtevku lahko uspešno zoperstavila le tako, da bi vtoževani terjatvi v pobot uveljavljala svojo terjatev iz naslova vračila depozita iz okvirne pogodbe in depozitnih poslov in ne le s trditvijo, da takšno terjatev ima.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno nepravilna.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med pravdnima strankama niso bile sporne: (-) da sta pravdni stranki 29. 10. 2007 sklenili okvirno pogodbo o sklepanju depozitnih poslov, št. OP ... (priloga B 2 spisa), s katero sta uredili način in pogoje sklepanja in izpolnjevanja posameznih depozitnih poslov, po katerih je tožena stranka kot deponent položila, tožeča stranka pa sprejela v depozit denarna sredstva; (-) da sta pravdni stranki na podlagi navedene pogodbe sklenili več nenamenskih depozitnih poslov za določen čas, v okviru katerih je tožena stranka pri tožeči stranki deponirala denarna sredstva, med drugim za ta spor relevantna posla št. LD ... z dne 8. 1. 2013 (priloga B 4) za nenamensko vezavo depozita v višini 150.000,00 EUR za obdobja od 8. 1. 2013 do 9. 4. 2013 po pogodbeni obrestni meri 2,65 % letno in številka LD ... z dne 13. 2. 2013 (priloga B 5) za nenamensko vezavo depozita v višini 100.000,00 EUR za obdobje od 13. 2. 2013 do 18. 3. 2013 po pogodbeni obrestni meri 1,55 % letno; (-) da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 2422/2011 dne 13. 3. 2013 začet stečajni postopek; (-) da tožeča stranka kljub izteku časa vezave depozita 18. 3. 2013 oziroma 9. 4. 2013 toženi stranki depozita ni izplačala in je Okrožno sodišče v Celju na predlog stečajnega upravitelja s sklepom St 2422/2011 z dne 16. 4. 2013 (v nadaljevanju: sklep stečajnega sodišča) tožeči stranki naložilo, da v roku treh dni toženi stranki izplača deponirana sredstva po depozitnih poslih št. LD ... in LD ... z nakazilom zneska 100.140,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje in zneska 150.991,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 dalje ter še odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa; (-) da je na podlagi omenjenega sklepa tožeča stranka 22. 4. 2013 po depozitnih poslih LD ... in LD ... toženi stranki izplačala denarni znesek 252.381,74 EUR; (-) da je na pritožbo tožeče stranke Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. Cst 197/2013 z dne 9. 7. 2013, sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 2422/2011 z dne 16. 4. 2013 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka, izhaja, kar utemeljeno pritožbeno uveljavlja tožena stranka, da pravno podlago, iz katere izvira obveznost tožeče stranke vrniti depozite toženi stranki, ne predstavlja razveljavljeni sklep stečajnega sodišča, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč pogodbeno razmerje med pravdnima strankama po okvirni pogodbi o sklepanju depozitnih poslov in na njeni podlagi sklenjeni depozitni posli in sicer oba zgoraj navedena depozitna posla, s katerima se je tožeča stranka obvezala depozit vrniti toženi stranki 9. 4. 2013 oziroma 18. 3. 2013, kar je nesporno ugotovilo sodišče prve stopnje (v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dne 9. 4. 2013 in 18. 3. 2013 bi tožeča stranka na podlagi določil sklenjene pogodbe in depozitnih poslov toženi stranki morala vrniti glavnici obeh depozitov povečani za dogovorjene pogodbene obresti.

10. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so bančni denarni depoziti urejeni v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) v XXXI. poglavju, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena OZ. V 1035. členu ZOR je tako, kot to pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje, določeno, da je pogodba o denarnem depozitu sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent, pa da položi pri banki določen denarni znesek. Banka pa s tem pridobi pravico razpolagati z denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, določenimi v pogodbi.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki glede na pogodbena določila, po poteku obdobja vezave nastala obveznost toženi stranki vrniti deponirana denarna sredstva, oziroma je na drugi strani toženi stranki po poteku vezave, nastal obligacijski zahtevek, denarna terjatev tožeče stranke na njegovo vračilo.

12. Tožena stranka je tako imela pred izdajo sklepa stečajnega sodišča obligacijski zahtevek zoper tožečo stranko na vrnitev depozitov, torej veljavno pravno podlago za vračilo depozitov in je ta pravna podlaga obstajala tudi po razveljavitvi sklepa stečajnega sodišča, kakor to utemeljeno pritožbeno navaja tožena stranka. Dejstvo, da je tožeča stranka to svojo obveznost po vračilu depozitov izpolnila na podlagi izdanega sklepa stečajnega sodišča in da je bil ta sklep razveljavljen, na obstoj pravne podlage, kot ta izhaja iz pogodbenega razmerja, ne more imeti vpliva.

13. S sklepom stečajnega sodišča ni bilo odločeno o terjatvi tožene stranke do tožeče stranke, temveč je bilo odločeno zgolj, da stečajno sodišče v stečajem postopku ne more izdati sklepa, s katerim naloži izplačilo depozitov, saj je izplačilo mogoče zahtevati le v pravdnem postopku, kar je vseskozi zatrjevala tožena stranka, tožeča stranka pa je te trditve prerekala le z navedbami, da je z razveljavitvijo sklepa stečajnega sodišča odpadla podlaga za izplačilo denarnega zneska in da je zato skladno z določbo tretjega odstavka 190. člena OZ tožena stranka dolžna izplačani znesek vrniti, pri čemer se je sklicevala na številne judikate, ki da jim je skupno le to, da kot podlago, ki je pozneje odpadla v smislu tretjega odstavka 190. člena OZ priznavajo takšno ali drugačno sodno odločbo, ki je bila po opravljenem plačilu razveljavljena (glej točko III. prve pripravljalne vloge tožeče stranke). Toda v navedenih odločbah ne gre za enak primer kot v obravnavani zadevi, kar je tožeča stranka spregledala, prav tako pa je spregledalo sodišče prve stopnje, ko je sledilo navedbam tožeče stranke.

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da določbe 190. člen OZ ne gre interpretirati tako ozko kot je to zatrjevala tožeča stranka in kot ji je sledilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče soglaša z mnenjem tožene stranke, da namen navedene določbe ni v tem, da se tožečo stranko, ki je izpolnila obveznost, ki izvira iz sklenjenega pravnega posla zavaruje, ko je izpolnila pod prisilo, kasneje razveljavljenega sklepa. Namen te določbe je v tem, da se varuje tisto stranko, ki je izpolnila obveznost, ki je dejansko ni bila dolžna izpolniti, ker ta sploh ni obstojala. Strinjati se je s toženo stranko, da je v predmetnem postopku res bil razveljavljen sklep, ki je tožečo stranko silil k izpolnitvi njene obligacijske obveznosti, ni pa bil razveljavljen temeljni posel iz katerega izhaja njena obveznost in tako ni odpadla pravna podlagi na podlaga katere je bila tožeča stranka dolžna vrniti depozite.

15. Tožena stranka ima prav, da je bil razveljavljen sklep le sredstvo prisile, ne pa pravna podlaga obveznosti tožeče stranke. Tožeča stranka bi, kot utemeljeno navaja tožena stranka, lahko bila s svojim zahtevkom na vračilo izplačanega zneska uspešna le, če bil bil razveljavljen osnovni pravni posel, iz katerega izvira njena obveznost, to je okvirna pogodba in na njeni podlagi sklenjeni depozitni posli in ne kasneje izdani sklep stečajnega sodišča. Da bi bil osnovni pravni posel iz katerega izhaja obveznost vračila depozita razveljavljen, pa tožeča stranka nikoli ni trdila. Nasprotno iz po sodišču prve stopnje med pravdnima strankama ugotovljenih nespornih dejstev je razvidno, da ta obveznost obstoji in da je bila tožeča stranka dolžna depozita toženi stranki vrniti 9. 4. 2013 in 18. 3. 2013 v zgoraj navedenih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 in 19. 3. 2013, kakor je to vseskozi zatrjevala tožena stranka. S tem, ko je tožeča stranka toženi stranki deponirana sredstva vrnila je tako izpolnila le svojo obveznost iz okvirne pogodbe in na njeni podlagi sklenjenih depozitnih poslov, torej je izpolnila le dolgovano obveznost, zato ne more biti govora o kakšnem neutemeljenem premiku premoženja zaradi katerega bi bila obogatena ena in prikrajšana druga stranka, kar je predpostavka za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve iz 190. člena OZ. Zahtevek tožeče stranke tako v celoti neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v tem delu (člen 358 točka 5 ZPP).

16. Posledično je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških v točki III. izreka. Ker je tožeča stranka s tožbo v celoti propadla, mora povrniti toženi stranki vse pravdne stroške (člen 154/I ZPP). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožene stranke in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 4.144,95 EUR, in sicer 1.756,30 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 1.621,20 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), pavšalni materialni stroški v znesku 20,00 EUR (tarifna številka 6007), vse povečano za 22 % DDV.

17. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP) v znesku 6.546,55 EUR, in sicer 2.161,60 EUR po tar. št. 3210 in 20,00 EUR po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV in sodno takso v znesku 3.885,00 EUR. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z ZOdvT in ZST.

18. Tožeča stranka je dolžna pravdne stroške in pritožbene stroške toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.