Jedro

Sklep stečajnega sodišča, na podlagi katerega je tožeča stranka toženi stranki nakazala sporni denarni znesek, in ki je bil v pritožbenem postopku razveljavljen, ne predstavlja samostojne, niti edine podlage za izterjavo vtoževanega denarnega zneska. Razlog, ki utemeljuje materialnopravno upravičenost tožene stranke do vračila denarnih depozitov, je v nesporno sklenjenem pravnoposlovnem razmerju med pravdnima strankama.

Upnik, ki je poplačan, ne more nadaljevati z izvršilnim postopkom ali z gospodarskim sporom, kot tudi ne more vložiti nasprotne tožbe, saj nima možnosti za uspeh - njegova terjatev je namreč zaradi plačila prenehala. Uveljavljanemu obogatitvenemu zahtevku v tej pravdi je zato tožena stranka lahko nasprotovala z materialnopravnim ugovorom obstoja pogodbene podlage za izpolnitev tožeče stranke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka od tožene stranke na obogatitveni podlagi (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) vtožuje plačilo 252.381,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek je toženi stranki plačala na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 2422/2011 z dne 16. 4. 2013, ki pa je bil po pritožbi tožeče stranke s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 197/2013 z dne 9. 7. 2013 razveljavljen v 1. točki izreka (s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo spornega zneska), ter v 3. točki izreka (kjer je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa).

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo, popravljeno s sklepom I Pg 422/2014-18 z dne 25. 11. 2014, v pretežni meri ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 252.381,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 dalje (I. točka izreka sodbe), v presežku, glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 252.381,74 EUR od 22. 4. 2013 do 21. 4. 2014, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka sodbe in sklepa z dne 25. 11. 2014).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (popravljeno s sklepom z dne 25. 11. 2014) v I. in III. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 252.381,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014 dalje, tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (I. točka izreka sodbe). Posledično je odločilo še o pravdnih stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka sodbe).

4. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču je prvenstveno predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. V pretežnem delu revizija očita, da je sodišče druge stopnje vprašanje neupravičene obogatitve rešilo materialnopravno zmotno. Po mnenju revidentke namreč obstoj druge pravne podlage (to je Okvirne pogodbe o sklepanju depozitnih poslov št. OP 073020012) za odločanje v tem postopku ni relevantno, kot tudi ne, ali je bilo o zahtevku odločeno ali ne, oziroma ali terjatev obstaja ali ne. Po mnenju revidentke je namreč bistveno le, da je bil sklep, na podlagi katerega je tožeča stranka izvedla vračilo denarnega depozita, kasneje odpravljen. V okviru bistvene kršitve določb pravdnega postopka revidentka sodišču očita neuporabo drugega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 355. členom ZPP, na način, da sodišče druge stopnje ni ugotavljalo dejstva, ki ga je zatrjevala tožeča stranka, da je v postopku stečaja nad toženo stranko sodišče obvestila, da je depozite na podlagi 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) pobotala s svojo terjatvijo do tožene stranke iz kreditne pogodbe, kot tudi, da sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, ali terjatev tožene stranke do tožeče stranke tudi dejansko sploh še obstaja. S tem pa je revidentki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako revidentka sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, s tem, ko je sodišče druge stopnje le nekritično sledilo pritožbenim navedbam tožene stranke, do navedb tožeče stranke pa se je opredelilo povsem pavšalno.

6. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Pravdni stranki sta 29. 10. 2007 sklenili Okvirno pogodbo o sklepanju depozitnih poslov, reg. št. 1 (v nadaljevanju Okvirna pogodba), s katero sta uredili način in pogoje sklepanja in izpolnjevanja posameznih depozitnih poslov, po katerih je tožena stranka kot deponent položila, tožeča stranka pa sprejela v depozit denarna sredstva.

- Pravdni stranki sta na podlagi navedene pogodbe sklenili več nenamenskih depozitnih poslov za določen čas, v okviru katerih je tožena stranka pri tožeči stranki deponirala denarna sredstva, med drugim tudi za ta spor relevantna posla št. 2 z dne 8. 1. 2013 za nenamensko vezavo depozita v višini 150.000,00 EUR za obdobje od 8. 1. 2013 do 9. 4. 2013 po pogodbeni obrestni meri 2,65 % letno in št. 3 z dne 13. 2. 2013 za nenamensko vezavo depozita v višini 100.000,00 EUR za obdobje od 13. 2. 2013 do 18. 3. 2013 po pogodbeni obrestni meri 1,55 % letno.

- S sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 2422/2011 z dne 13. 3. 2013 je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek.

- Tožeča stranka kljub izteku časa vezave depozitov (18. 3. 2013 oziroma 9. 4. 2013) toženi stranki le-teh ni izplačala.

- Okrožno sodišče v Celju je na predlog stečajnega upravitelja s sklepom St 244/2011 z dne 16. 4. 2013 tožeči stranki naložilo, da mora v roku treh dni toženi stranki izplačati deponirana denarna sredstva po depozitnih poslih LD1300800071 in LD1304400041 z nakazilom zneska 100.140,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje in zneska 150.991,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 dalje. Odločilo je še, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

- Tožeča stranka je na podlagi omenjenega sklepa 22. 4. 2013 toženi stranki izplačala denarni znesek 252.381,74 EUR.

- Na pritožbo tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cst 197/2013 z dne 9. 7. 2013 sklep Okrožnega sodišča v Celju St 2422/2011 z dne 16. 4. 2013 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka.

Uporabljeni pravni predpisi

8. Prvi odstavek 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

9. Bančne denarne depozite ureja 1035. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v delu, ki ureja bančne posle, uporablja na podlagi drugega odstavka 1061. člena OZ. Pogodba o denarnem depozitu je sklenjena, kadar se banka zaveže, da sprejme, deponent pa, da položi pri banki določen denarni znesek (prvi odstavek 1035. člena ZOR). S to pogodbo pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, ki so določeni v pogodbi (drugi odstavek 1035. člena ZOR).

Presoja utemeljenosti revizije

10. Sklep stečajnega sodišča, na podlagi katerega je tožeča stranka toženi stranki nakazala sporni denarni znesek, in ki je bil v pritožbenem postopku razveljavljen, ne predstavlja samostojne, niti edine podlage za izterjavo vtoževanega denarnega zneska. Razlog, ki utemeljuje materialnopravno upravičenost tožene stranke do vračila denarnih depozitov, je v nesporno sklenjenem pravnoposlovnem razmerju med pravdnima strankama. Tožena stranka se je namreč tekom postopka zahtevku tožeče stranke vseskozi upirala s trditvami, da podlago za odločitev v tem sporu predstavlja Okvirna pogodba in na njeni podlagi sklenjena depozitna posla, s katerima se je tožeča stranka zavezala depozit vrniti toženi stranki do 9. 4. 2013 oziroma do 18. 3. 2013, kar je (kljub drugačnemu materialnopravnemu zaključku) ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka je s takimi trditvami breme dokazovanja prenesla na tožečo stranko, kateri pa ni uspelo dokazati, da bi svojo obveznost vrnitve depozitov (pred izdajo razveljavljenega sklepa) že izpolnila.

11. Ker je bila tožena stranka na podlagi razveljavljenega sklepa poplačana, se v konkretnem (obogatitvenem) postopku ne more braniti drugače kot z ugovorom. Upnik, ki je poplačan, namreč ne more nadaljevati z izvršilnim postopkom ali z gospodarskim sporom, kot tudi ne more vložiti nasprotne tožbe, saj nima možnosti za uspeh - njegova terjatev je namreč zaradi plačila prenehala.(1) Drži sicer, da se za neutemeljeno plačilo šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena,(2) vendar pa ne drži stališče revidenta, da sodišče utemeljenosti obogatitvenega zahtevka ne bi smelo presojati na podlagi obstoječe (pravnoposlovne) podlage, na katero se je sklicevala tožena stranka.(3) Tožeča stranka je obveznost resda izpolnila na podlagi sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče v insolvenčnem postopku izven svoje pristojnosti, in ki je bila kasneje razveljavljena, vendar pa z odločitvijo pritožbenega sodišča o razveljavitvi sklepa ni bilo meritorno odločeno o (ne)obstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke, zato o kršitvi iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče govoriti.

12. Interpretacija določbe tretjega odstavka 190. člena OZ, kot jo ponuja revidentka, da bi z razveljavitvijo sklepa, na podlagi katerega je tožeča stranka plačala svoj dolg, odpadla podlaga za plačilo, četudi med strankama obstaja nerešeno pravnoposlovno razmerje, bi vodila do nevzdržnih situacij (ad absurdum) in je materialnopravno zmotna. Dolžnik je vračilo izplačanega zneska upravičen terjati nazaj le tedaj, če ne obstaja pravna podlaga, da upnik prejeto obdrži. Sklep, na podlagi katerega je tožeča stranka izvršila plačilo, je predstavljal le procesnopravno podlago za plačilo.(4) Materialnopravno podlago za ta sklep pa je predstavljalo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Potem, ko je bila tožena stranka poplačana, četudi je bil zatem sklep sodišča razveljavljen, ni imela več možnosti, da plačilo še enkrat uveljavljala v pravdi. Po drugi strani pa razveljavitev sklepa sodišča, na podlagi katerega je tožeča stranka izvršila plačilo, ni vplivala na obstoj pogodbene podlage, ki je bila materialnopravna podlaga razveljavljenega sklepa. Uveljavljanemu obogatitvenemu zahtevku v tej pravdi je zato tožena stranka lahko nasprotovala z materialnopravnim ugovorom obstoja pogodbene podlage za izpolnitev tožeče stranke. Ker ta pogodbena podlaga ni bila izpodbita, vrnitveni (restitucijski) zahtevek ne more biti utemeljen.

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so neutemeljene, predvsem pa nekonkretizirane tudi revizijske navedbe ter z njimi povezani očitki glede procesnih kršitev, da sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na obvestilo tožeče stranke toženi stranki v stečajnem postopku, da je depozite pobotala s svojo terjatvijo (šlo naj bi za ex lege pobot po 261. členu ZFPPIPP). Pobot je namreč na podlagi 2. točke prvega odstavka 316. člena OZ izključen, saj se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je treba pogodbo o denarnem depozitu opredeliti kot nepristno hrambo po 739. členu OZ, zaradi česar banka ne sme enostransko pobotati depozita z lastno terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe.(5) Iz spisa je sicer razvidno, da je tožeča stranka v tretji pripravljalni vlogi zatrjevala, da je med strankama obstajal dogovor v kreditni pogodbi, da bosta terjatve medsebojno pobotali, vendar pa sodišču prve stopnje ni ponudila dokazov (pač pa se je le sklicevala na spis v drugi pravdi), s katerimi bi to dejstvo dokazovala, hkrati pa v reviziji okoliščina, da je med strankama obstajal dogovor, ki bi izključeval uporabo 316. člena OZ, ni uveljavljena kot revizijski razlog. Naloga revizijskega sodišča je, da primerja revizijske razloge z razlogi v izpodbijani sodbi, zato v kolikor strankina obrazložitev ni dovolj določna, revizijsko sodišče preizkusa ne more opraviti (prvi odstavek 371. člena ZPP).(6)

14. Prav tako neuspešna je revidentka s konstituiranjem kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za protispisnost po tej določbi gre, kadar o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisi le-teh, in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Napaka, kakršno predvideva ZPP je po svoji naravi tehnična, saj gre za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, pri čemer se sodišče do prenesenega dokaza vrednostno (še) ne opredeljuje. Izpodbijana sodba takšnih napak ne vsebuje, pač pa (po oceni revizijskega sodišča) revidentka z uveljavljanjem te kršitve očitno izkazuje nestrinjanje s prenosi podatkov, ki so že posledica sodnikovega sklepanja, vrednotenja ter presoje dokazov, kar ne predstavlja protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč dokazno oceno, ki pa ni predmet revizijske presoje.

15. Na opisano pravno razlago neizkazanosti obstoja pogojev neupravičene obogatitve se je sklicevalo že sodišče druge stopnje. Revizija te razloge sicer graja, vendar v graji ni mogoče najti argumentov, ki bi omajali stališča revizijskega sodišča. Vrhovno sodišče je zato neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

(1) III Ips 16/2014 z dne 7. 4. 2015. (2) II Ips 243/2011 z dne 29. 5. 2014. (3) Sodba VSL I Cpg 6/2013 z dne 10. 4. 2013, na katero se je v zvezi s temi vprašanji tekom postopka sklicevala tožeča stranka, je bila s sodbo VS RS III Ips 16/2014 z dne 7. 4. 2015 razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje.

(4) Glej stališče VS RS v 13. točki sklepa VS III Ips 16/2014 z dne 7. 4. 2015. (5) Glej odločbe VS RS III Ips 60/1994 z dne 31. 8. 1994, III Ips 18/2010 z dne 13. 9. 2011, II Ips 310/2011 z dne 16. 2. 2012 in III Ips 24/2013 z dne 10. 9. 2013. (6) III Ips 108/2005 z dne 29. 8. 2006.