Jedro

Sodišče toženi stranki ni odreklo pravice dokazovanja domnevno neresnično ugotovljenih dejstev v zdravniškem spričevalu, saj je prav s tem namenom opravilo obravnavo, na kateri je zaslišalo sodno izvedenko.

Pogoj za začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost je zaposlitev na drugem delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I-1052726 z dne 10. 4. 2006 in njene območne enote Celje št. 21-1.052.726 z dne 6. 10. 2005. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo, v čistem delovnem okolju in ugodnih mikroklimatskih pogojih s polnim delovnim časom od 27. 9. 2005 dalje. Priznalo ji je tudi nadomestilo za invalidnost in toženi stranki naložilo, da odloči o višini in izplačevanju s posebno odločbo. Ugotovilo je, da tožnica zaradi bronhialne astme in alergičnega dermatitisa za svoje delo „upravljalec stroja II“ ni več zmožna, zmožna pa je za drugo delo v ugodnih mikroklimatskih razmerah.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke po opravljeni obravnavi, na kateri je zaslišalo sodno izvedenko D. B., zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugotovilo je, da je bila tožnica ob nastopu dela zmožna za delo, vendar pod pogojem ponovnega pregleda, pri čemer se je oprlo na zdravniško spričevalo. Ker pa se je njeno zdravstveno stanje po nastopu dela poslabševalo – sprožilni dejavnik pa je bil stik z alergeni na delovnem mestu – je presodilo, da je uvrstitev v III. kategorijo invalidnosti utemeljena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, konkretno tretji odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Očitno je štelo zdravniško spričevalo za pravilno, brez možnosti dokazovanja nasprotnega, čeprav gre za javno listino, glede katere bi morala tožena stranka imeti možnost dokazati, da njena vsebina ni resnična. V zvezi z revizijskimi razlogi se revizija sklicuje na pritožbene navedbe. Nadalje pa tudi meni, da je materialno pravo – konkretno 94. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) – zmotno uporabljeno. Za priznanje nadomestila za invalidnost mora biti izpolnjen pogoj ustrezne kategorizacije, pa tudi nastop določenega statusa, ki pri tožnici (še) ni bil podan. V 94. členu ZPIZ-1 je jasno določeno, kdaj zavarovanci pridobijo pravico do nadomestila za invalidnost. Pravice do nadomestila ni mogoče pridobiti, če poleg ostalih pogojev ni podan tudi eden od pogojev iz citirane določbe. Tudi glede tega se tožena stranka sklicuje na navedbe v pritožbi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, že njen značaj zahteva konkretizacijo revizijskih razlogov. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v mejah konkretiziranih razlogov, kar pomeni, da se revident ne more uspešno sklicevati na „pritožbene navedbe“.

6. Revizija sodišču druge stopnje v zvezi z odločitvijo o zakonitosti izpodbijanih odločb, uvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do premestitve očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (relativna bistvena kršitev) v zvezi s tretjim odstavkom 224. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj bi jo zagrešilo, ker je štelo zdravniško spričevalo, ki je bilo izdano ob nastopu tožničinega dela, za pravilno, ne da bi bilo možno dokazovati nasprotno. Očitana kršitev ni podana. Po tretjem odstavku 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Sodišče toženi stranki ni odreklo pravice dokazovanja domnevno neresnično ugotovljenih dejstev, saj je prav s tem namenom opravilo obravnavo, na kateri je zaslišalo sodno izvedenko D. B.. Iz njene izpovedi pa ne izhaja, da so dejstva v zdravniškem spričevalu neresnično ugotovljena, saj je, kot navaja tudi revizija, izpovedala le, da bi sama zahtevala dodatne zdravniške preglede, pa tudi, da se je tožničino zdravstveno stanje po nastopu dela poslabševalo.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Revizija sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava očita v zvezi z odločitvijo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost. Vrhovno sodišče je že v številnih tovrstnih zadevah zavzelo povsem jasno stališče, da ločevanje med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumi pridobitev, trajanjem pravic) in izplačevanjem le teh, torej dejansko realizacijo, izhaja iz določb ZPIZ-1 (1). Pravice na podlagi invalidnosti (med katere spada tudi nadomestilo za invalidnost) na podlagi petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti, kar pa ne pomeni, da se mu s tem dnem tudi prične izplačevanje. Pogoj za začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost je po 158. členu ZPIZ-1, v povezavi s 4. alinejo prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 zaposlitev na drugem delovnem mestu. To dejstvo bo tožena stranka upoštevala, ko bo odmerjala nadomestilo in odločala o njegovem izplačevanju.

9. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): O tem je VS RS odločalo v zadevah VIII Ips 181/2008 z dne 20. 4. 2010, VIII Ips 523/2008 z dne 7. 6. 2010, VIII Ips 536/2008 z dne 7. 6. 2010, VIII Ips 67/2009 z dne 9. 11. 2010, VIII Ips 442/2009 z dne 18. 4. 2011 in drugih