Jedro

Tožnica je bila ob nastopu dela na delovnem mestu »upravljalec strojev II« zmožna za delo in je delo tudi opravljala. Kasneje, do pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje, pa je prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je zmožna le za delo na drugem ustreznem delovnem mestu v ugodnih mikroklimatskih pogojih in v čistem delovnem okolju v polnem delovnem času. Takšno dejansko stanje predstavlja podlago za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 240,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 6. 10. 2005 in odločbo toženca št. ... z dne 10. 4. 2006. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo, v čistem delovnem okolju in ugodnih mikroklimatskih pogojih s polnim delovnim časom od 27. 9. 2005 dalje. Tožnici je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in odločilo, da je o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost dolžan odločiti toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 944,23 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz mnenja sodne izvedenke D.B., dr. med., na katerega se je sodišče oprlo, namreč izhaja, da tožnica ni bila zmožna za delo že ob nastopu dela dne 4. 11. 2002, zato je odločitev toženca, da pri njej ni invalidnosti, ker ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti, pravilna. Sodišče pa je v nasprotju s podanim mnenjem zaključilo, da je bila tožnica glede na zdravniško spričevalo specialista medicine dela, prometa in športa za delo ob nastopu dela zmožna. Opozarja na nasprotje med izvedenskim mnenjem sodne izvedenke in zdravniškim spričevalom ter tudi izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca mag. F.V., dr. med. Očita, da je sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka po 243. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je samo prevzelo vlogo izvedenca, ko je v nasprotju z mnenjem obeh sodnih izvedencev ocenilo omenjeno zdravniško spričevalo in odločilo o vprašanju, ki zajema znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Odločitev sodišča tudi ni v skladu z izvedenskimi mnenji invalidskih komisij. Invalidnost pri tožnici ni podana niti po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) niti po določbah prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92), saj tožnica že ob nastopu dela ni bila zmožna za delo. Ne strinja se niti z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri tožnici kasneje prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodna izvedenka je ugotovila, da je tožnica bila nesposobna za delo ob nastopu dela zaradi bronhialne astme, invalidnost pa je utemeljevala s poslabšanjem stanja, pri čemer pa ni navajala objektivnih izvidov pulmologa s parametri pljučne funkcije, ki bi kazali na poslabšanje. Meni, da utemeljevanje poslabšanja zgolj na podlagi zapisov v zdravstvenem kartonu in bolniških staležev ni zadosten strokovni argument za oceno invalidnosti, na kar je bilo opozorjeno že v pripombah na podano izvedensko mnenje. Te pripombe so bile tudi ustrezno argumenirane, sodišče pa jih je ocenilo kot pavšalne. S tem je zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri tem poudarja, da je tudi sodni izvedenec mag. F.V., dr. med., podal mnenje, da se težave po nastopu dela niso toliko poslabšale, da bi to pomenilo trajno zmanjšano delovno zmožnost. Kljub temu, da toženec v pripombah na izvedensko mnenje D.B., dr. med., ni podal novih dokaznih predlogov, bi moralo sodišče skladno z načelom materialne resnice ter preiskovalnim načelom popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Poleg tega pa je sodišče upoštevalo pripombe tožnice z dne 17. 3. 2008 kljub temu, da so bile podane prepozno, pooblaščenec pa ni utemeljil upravičenih razlogov za zamudo. Zato se sprašuje, ali ni postavljen v neenak položaj pred sodiščem. Podrejeno navaja, da tožnici tudi v primeru, če bi pri njej prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ne bi bilo mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. Če pa bi bila tožnica pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vztraja, da je priznanje pravice do nadomestila za invalidnost preuranjeno, saj je le-to odvisno od v času odločanja sodišča negotovih dejstev, in sicer od dejstva premestitve na drugo ustrezno delo. Takšna pa je tudi sodna praksa, ki odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost prepusti tožencu. Ne strinja se niti z odločitvijo o stroških postopka, o katerih naj se odloči glede na odločitev o glavni stvari. Meni, da stroški za prvi narok za glavno obravnavo in pripravljalno vlogo z dne 17. 3. 2008 niso bili potrebni, saj če bi bila vloga pravočasna, narok sploh ne bi bil potreben.

Tožnica v odgovoru na pritožbo toženčevi pritožbi nasprotuje. Navaja, da vloge z dne 17. 3. 2008 res ni predložila v določenem roku, vendar pa je sodišče ni opozorilo, da se zamujene vloge ne bodo upoštevale, oziroma se bodo upoštevale le ob utemeljenih razlogih za zamudo. Zato meni, da te pravice ni izgubila, poleg tega pa toženec s tem v zvezi na naroku tudi ni uveljavljal nobenih ugovorov. Poudarja, da je potrebno izvedenska mnenja dokazno oceniti. Sodišče izvedenskega mnenja mag. F.V., dr. med., ni upoštevalo, ker ni bilo ustrezno, saj sodni izvedenec ni opravil naloge, ki mu jo je postavilo sodišče. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da so pripombe toženca na izvedensko mnenje sodne izvedenke D.B., dr. med., pavšalne, kar je sodišče tudi ustrezno pojasnilo. Ob tem, da toženec ni predlagal novega izvedenca ali dopolnitve podanega mnenja, je sodišče sodbo pravilno oprlo na njeno izvedensko mnenje. Tudi preiskovalno načelo ne pomeni, da mora sodišče izvesti dokazne predloge, ki so nepotrebni. Poudarja, da je socialni spor spor polne jurisdikcije, zato lahko sodišče odloča tudi o pravici do nadomestila za invalidnost. Navaja, da je bila najprej sposobna za opravljanje dela na delovnem mestu „upravljalec strojev II“ z omejitvijo, da opravi kontrolni pregled čez šest mesecev, saj pooblaščeni zdravnik medicine dela ni imel razlogov, da bi tožnico ocenil kot nezmožno. Zaključek, da je bila tožnica ob nastopu dela za delo nezmožna, zato ni mogoč. Meni, da iz dokaznega postopka izhaja, da so se po nastopu dela začele težave zaradi alergije na delovnem mestu. Pred zaposlitvijo namreč ni imela nobenih težav zaradi alergije na nikelj, kobalt, hlape fenol-formaldehidnih snovi in fasadne barve, vlakna steklene volne in druge dražeče snovi, ki se pojavljajo na delovnem mestu. Zdravstvene težave zaradi alergije so se pojavile prav zaradi izpostavljenosti alergenom na delovnem mestu. Zato je bila tudi večkrat začasno nezmožna za delo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je pri obravnavi predmetne zadeve na seji senata dne 4. 3. 2009 ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi 30. člena ZDSS-1 odločilo, da zaradi dopolnitve dokaznega postopka izvedenega pred sodiščem prve stopnje opravi pritožbeno obravnavo. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, na podlagi 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Na pritožbeni obravnavi dne 6. 4. 2009 je sodišče druge stopnje tako skladno s 3. odstavkom 30. člena ZDSS-1 v dopolnjenem dokaznem postopku na podlagi 243. člena ZPP in 253. člena ZPP zaslišalo stalno sodno izvedenko medicine dela, prometa in športa Diano Blažič, dr. med., ter vpogledalo in prebralo dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravice iz invalidskega zavarovanja.

Tožnica v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 10. 4. 2006, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 6. 10. 2005. S to odločbo je toženec zavrnil njeno zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, in sicer na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 27. 9. 2005, ki je menila, da pri tožnici ni potrebna poklicna rehabilitacija, saj je za sedanje delo „upravljalec stroja II“ zmožna pod enakimi pogoji kot ob nastopu dela. Enako stanje je obstajalo že pred zaposlitvijo na sedanje delovno mesto, zato pri njej ni invalidnosti. Dokončna odločba z dne 10. 4. 2006 pa je bila izdana na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 22. 2. 2006, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je razporejena, to je „upravljalec stroja II“, oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njej ni invalidnosti.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po določbi 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Invalidnost III. kategorije je po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic se po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Vzroki za nastanek invalidnosti so po 62. členu ZPIZ-1 poškodba pri delu, poklicna bolezen, bolezen in poškodba izven dela.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa D.B., dr. med., z dne 30. 4. 2008, iz katerega izhaja, da tožnica v času predstavitve na invalidski komisiji I. stopnje dne 27. 9. 2005 ni bila zmožna opravljati dela na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ v polnem delovnem času in brez omejitev. Sodna izvedenka je v tem pisnem izvedenskem mnenju poudarila, da tožnica že dne 4. 11. 2002 ni bila zmožna za nastop dela „upravljalec stroja II“, saj gre za delo, ki ni primerno za bolnike z boleznimi dihal. Menila je, da je bila tožnica dne 27. 9. 2005 zmožna za drugo ustrezno delo, ki se opravlja v čistem delovnem okolju in ugodnih mikroklimatskih pogojih, zato je pri njej podana III. kategorija invalidnosti. Poudarila je, da so bile okvare zdravja pri njej prisotne že pred nastopom dela dne 4. 11. 2002, od začetka dela na tem delovnem mestu do predstavitve na invalidski komisiji dne 27. 9. 2005 pa se ji je zdravstveno stanje poslabšalo. Poslabšanje stanja je sodna izvedenka ugotovila na podlagi tožničinega zdravstvenega kartona, kjer so zabeleženi številni bolniški staleži in obiski v ambulanti. Obrazložila je, da je tožnica do nastopa dela v letu 2002 večkrat obiskala ambulanto zaradi bolezni dihal in težav s kožo. Sodna izvedenka je menila, da je to upošteval tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ki je zavarovanko sprejel na delo, saj ji je določil kontrolni pregled čez šest mesecev. Tožnica je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja po nastopu dela v neprimernem delovnem okolju, po letu 2002 večkrat obiskala ambulanto osebnega zdravnika zaradi alergij na delovnem mestu, prav tako pa tudi zaradi bolezni dihal in kože, kar dokazujejo tudi številni specialistični izvidi.

Takšno izvedensko mnenje je sodišče sprejelo kot strokovno in ga očitno ocenilo kot prepričljivejšega od izvedenskega mnenja sodnega izvedenca mag. F.V., ki je v izvedenskem mnenju z dne 26. 1. 2008 ocenil, da so bile pri tožnici dne 27. 9. 2005 ugotovljene okvare zdravja, ki so bile prisotne že pred nastopom dela, in se od začetka dela do predstavitve invalidski komisiji njeno zdravstveno stanje ni poslabšalo, da bi bilo možno ugotoviti trajno zmanjšanje delazmožnosti. S tem izvedenskim mnenjem se tožnica ni strinjala in je predlagala, da sodišče pridobi novo izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca, čemur je sodišče na podlagi 2. odstavka 254. člena ZPP ugodilo. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničino vlogo z dne 17. 3. 2008 kljub temu, da je bila vložena prepozno, so neutemeljeni. Skladno z določbo 25. člena ZDSS-1 sodišče lahko po prejemu odgovora na tožbo, pripravljalne vloge ali po izvedbi naroka strankam določi rok, v katerem lahko predložijo naslednjo pripravljalno vlogo. Sodišče določi rok iz prejšnjih odstavkov glede na zahtevnost dejanja, ki ga je treba opraviti, tako da stranki ostane dovolj časa, da se v postopku izjavi. Ta rok ne sme biti krajši od osmih dni. Vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po 1. ali 2. odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, se upoštevajo le, če stranka izkaže za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Poleg tega pa tožnica ob vročitvi izvedenskega mnenja z dne 26. 1. 2008 ni bila opozorjena na posledice zamude (poziv sodišča na list. št. 34).

Vprašanje tožničine zmožnosti za delo ob nastopu dela na delovnem mestu „upravljalec strojev II“ dne 4. 11. 2002 oziroma kasnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja dne 27. 9. 2005, po stališču pritožbenega sodišča v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo dovolj razčiščeno, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba. Sodna izvedenka je zato na pritožbeni obravnavi dne 6. 4. 2009 ustno pojasnila in dopolnila svoje pisno izvedensko mnenje z dne 30. 4. 2009. Pojasnila je, da gre pri tožnici za bronhialno astmo in alergijo. Poudarila je, da si je delovno mesto „upravljalec stroja II“ tudi ogledala, že iz analize in ocene tveganja za to delovno mesto pa izhaja, da delo ni primerno za bolnike, ki imajo bolezni kože in bolezni dihal. Vztrajala je, da tožnica ni sposobna opravljati dela „upravljalec stroja II, snovanje in tkanje“. Tudi glede na tožničin poklic, to je tekstilni konfekcionar, je menila, da bi bila tožnica za delo zmožna le, če bi bili zagotovljeni ugodni mikroklimatski pogoji, in sicer v polnem delovnem času. Pojasnila je, da je tožničine zdravstvene težave opazila že specialistka medicine dela, prometa in športa ob izdaji zdravniškega spričevala, ko je bilo ugotovljeno, da je tožnica za delo zmožna, da pa je čez šest mesecev potreben kontrolni pregled. Glede na oceno, ki jo je podala v pisnem izvedenskem mnenju, da tožnica ni bila zmožna za delo že ob nastopu dela, je pojasnila, da bi sama, če bi že tedaj ugotavljala tožničino zmožnost za delo zahtevala še dodatne specialistične preglede. Pri tem pa je poudarila, da je imela tožnica veljavno zdravniško spričevalo in je tudi delala na tem delovnem mestu. Sodna izvedenka je poudarila, da se je zdravstveno stanje po nastopu dela poslabševalo, pri čemer je delo sprožilni dejavnik. Tožnica je pri delu prihajala v stik z alergeni, zlasti z vlakni steklene volne, formaldehidom, fenoli in fasadnimi barvami, kar je vplivalo na njeno zdravstveno stanje. Menila je, da so se težave stopnjevale tako, da je prišlo tudi do težav z živci, kar je povratno vplivalo tudi na težave z osnovno boleznijo. Izpostavila je, da je bila tožnica po nastopu dela pogosto v bolniškem staležu, pogosto pa je obiskala tudi zdravnika. Po vpogledu v fotokopijo tožničinega zdravstvenega kartona je pojasnila, da so se po nastopu dela pojavili tudi zapisi napotitev k specialistu. Zaradi dela je bila tožnica v bolniškem staležu 14. 1. 2003, 4. 6. 2003, 13. 1. 2004, 23. 1. 2004 in 30. 1. 2004. Obrazložila je, da iz zdravstvenega kartona izhaja, da je tožnica pred letom 2002 zaradi različnih zdravstvenih stanj osebnega zdravnika obiskala dvanajstkrat, po letu 2002 pa je bilo teh obiskov trideset, predvsem zaradi bolezni kože in dihal. Pritožbeno sodišče sprejema tako dopolnjeno izvedensko mnenje kot strokovno in prepričljivo argumentirano. Izdelano je s strani specialistke medicine dela, prometa in športa, ki je izvedensko mnenje podala na podlagi proučitve razpoložljive zdravstvene in ostale dokumentacije v spisu, zapisov v tožničinem zdravstvenem kartonu, tožničinega osebnega pregleda in ogleda delovnega mesta „upravljalec strojev II“. Sodna izvedenka se je posebej opredelila do zdravniškega spričevala medicine dela, prometa in športa z dne 30. 10. 2002 (v upravnem spisu), iz katerega izhaja, da je tožnica zmožna za delo na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ pod pogojem, da čez 6 mesecev opravi kontrolni pregled. Pri tem je poudarila, da je imela tožnica veljavno zdravniško spričevalo in je tudi delala na tem delovnem mestu. Za razsojo zadeve je torej bistvenega pomena ugotovitev, da je tožnica imela ustrezno zdravstveno spričevalo za delo, ki ga je tudi daljši čas dejansko opravljala. Naknadno sklicevanje toženca, da tožnica že od vsega začetka za sporno delo ni bila zmožna, pomeni zanikanje izdanega zdravniškega spričevala kot javne listine, na katero sta vezana tako tožnica kot njen delodajalec. Nenazadnje tudi sodna izvedenka ni zanikala obstoja zdravstvenega spričevala, temveč je izrazila le svoje mnenje, da bi sama v takšnem primeru pred izdajo zdravniškega spričevala zahtevala dodatne specialistične preglede. Že iz zdravniškega spričevala medicine dela, prometa in športa z dne 20. 7. 2004 (v upravnem spisu) pa izhaja, da je tožnica zmožna le za delo, kjer ne bo izpostavljena hlapom fenolnih snovi. Že iz omenjenih zdravniških spričeval torej izhaja, da je pri tožnici po nastopu dela prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Tudi pulmolog v izvidu z dne 6. 2. 2006 (priloga A/7) tožnici odsvetuje delo v izrazito zaprašeni atmosferi ali izpostavljenosti kemičnim inhalacijskim dražljivcem večino delovnega časa, prav tako pa ji dermatolog v izvidu z dne 23. 5. 2006 (priloga A/11) odsvetuje stik s sprožilnimi dejavniki, ki povzročajo alergijski dermatitis ter poslabšanje psoriaze, odsvetuje ji delo, pri katerem so prisotni fizikalna travma, ekstremni pogoji, sopara, nočno delo, stres in preobremenitve in ji priporoča, naj ne prihaja v stik s kobaltom ali nikljem. Tudi iz analize in ocene tveganja za delovno mesto „upravljalec strojev II“ (priloga C/1) izhaja, da delo ni primerno za bolnike, ki imajo bolezni kože. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica glede na zdravniško spričevalo medicine dela, prometa in športa z dne 30 10. 2002 ob nastopu dela na delovnem mestu „upravljalec strojev II“ dne 4. 11. 2002 pravno gledano zmožna za delo in je delo tudi dejansko opravljala. Od začetka dela na tem delovnem mestu do pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje z dne 27. 9. 2005 pa je pri njej prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je zmožna le za delo na drugem ustreznem delovnem mestu v ugodnih mikroklimatskih pogojih in v čistem delovnem okolju v polnem delovnem času. Takšno dejansko stanje pa je podlaga za uporabo 3. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od dne 27. 9. 2005 dalje.

Sodišče prve stopnje je zato tožnici ob splošnih pogojih iz 66. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi 91. člena ZPIZ-1 pravilno priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto (in ne drugo ustrezno delo), v čistem delovnem okolju in ugodnih mikroklimatskih pogojih s polnim delovnim časom od dne 27. 9. 2005 dalje. Skladno z 91. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do premestitve zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji, s preostalo delovno zmožnostjo, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti, ali s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pravico do premestitve zagotovi zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, delodajalec (2. odstavek 91. člena ZPIZ-1). Pravice na podlagi invalidnosti dobi zavarovanec po 5. odstavku 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti.

Pravico do nadomestila za invalidnost ima skladno s 94. členom ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan; ali mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde; ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi; ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Odmera nadomestila za invalidnost je določena v 3. odstavku 94. člena ZPIZ-1, izplačevanje pa v 158. členu oziroma 161. členu ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, odločitev o odmeri in izplačevanju nadomestila pa je skladno z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZPIZ-1 naložilo tožencu. Toženčeve pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnici pravico do nadomestila priznalo preuranjeno so sicer utemeljene, saj mora biti za priznanje pravice do nadomestila po 94. členu ZPIZ-1 izpolnjen tudi eden izmed naslednjih delovnopravnih statusov: da zavarovanec ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen, oziroma ni bil obvezno zavarovan; da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde; da je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi; ali da se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Ker je bila tožnica ob nastanku invalidnosti zaposlena oziroma obvezno zavarovana, ji je torej pravico do nadomestila za invalidnost mogoče priznati le s prvim naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja oziroma z dnem začetka dela na novem delovnem mestu. Ker pa so navedeni dnevi hkrati dnevi začetka izplačevanja nadomestila za invalidnost po 161. členu ZPIZ-1, o čemer pa bo odločil toženec, se nadomestilo za invalidnost tožnici do izpolnitve enega izmed navedenih pogojev ne glede na priznano pravico ne bo izplačevalo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP zavrnilo toženčevo pritožbo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo.

V okviru preizkusa odločitve o stroških postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so stroški postopka, vključno s stroški pripravljalne vloge z dne 17. 3. 2008 in zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo, skladno z načelom uspeha v sporu (154. člena ZPP) in ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03 s spremembami – v nadaljevanju: OT) pravilno priznani in odmerjeni.

Ker toženec ni uspel s pritožbo, je tožnici dolžan povrniti pritožbene stroške, in sicer 150 točk za zastopanje na naroku pred sodiščem druge stopnje dne 6. 4. 2009, 100 točk za urnino in 120 točk za odsotnost iz pisarne (7. člen OT) ter kilometrino na relaciji Šentjur – Ljubljana - Šentjur v znesku 52,78 EUR, poleg tega še 2 % za materialne stroške (3, 39 EUR) ter 20 % DDV na odvetniško storitev (34,60 EUR), torej v skupni višini 240,40 EUR. Višje priglašeni stroški za zastopanje na naroku pred sodiščem druge stopnje po tarifni številki 15 OT niso utemeljeni. Priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je odgovor na pritožbo štelo kot nepotreben (155. člen ZPP).