Jedro

V obravnavanem primeru res obstaja možnost, da bi si predlagatelja zgradila povezavo z javno cesto, vendar je bistveno, da višina stroškov izgradnje take poti presega koristi, ki bi nastale z neposeganjem v nepremičnino nasprotnega udeleženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje za potrebe nepremičnine s parc.št. 5407/1 (stanovanjska stavba z dvoriščem) vl.št. 2324 k.o. B., last predlagateljev, ustanovilo nujno pot za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil v širini cca. 3 m in dolžini cca. 5,6 m, v skupni površini 6,5 m2, po skrajnem severnem vogalu parc.štev. 5406/2 (stanovanjska stavba z dvoriščem) vl.št. 2323 k.o. B., last nasprotnega udeleženca. Skica o poteku nujne poti z dne 6.9.2002 je sestavni del sklepa. Odločilo je še, da sta predlagatelja dolžna nasprotnemu udeležencu plačati nadomestilo za nujno pot v višini 71.029,01 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2004 dalje ter mu povrniti stroške postopka v višini 220.203,88 SIT.

Proti temu sklepu se pravočasno, po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje nasprotni udeleženec. Najprej povzema ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlagatelj za dostop do svoje nepremičnine nima potrebne poti in navaja, da zgolj iz tega zornega kota odločitev ni sporna. Je pa sodišče prezrlo dejstvo, da je predlagatelj stanje povzročil sam, ko si je z gradnjo podpornega zidu in stopnic ter z ureditvijo vrta na trasi dostopne poti sam zaprl dostopno pot do svoje hiše. Gre za takoimenovano politiko izvršenih dejstev, do katerih se je sodišče enkrat že opredelilo tako, da je predlog zavrnilo z razlogi, ki so po mnenju pritožitelja še dandanes povsem na njegovi strani. V izogib ponavljanju se pritožitelj v celoti sklicuje na vse pisne vloge in dokazila, s katerimi je historično in dokumentirano argumentiral zgoraj izrečeni očitek napadeni sodbi, ki je neutemeljeno podcenila dejanja in posege na parceli, ki so se na njegovo škodo dogajala ves ta čas, še posebej pa od leta 1994 dalje, ko je predlagatelj začel z izgradnjo zidu stopnic in urejanjem okolice svoje hiše na delu parcele, kjer bi morala potekati dostopna pot. Nesporno je tudi, da se je predlagatelj s sosedom H. K. dogovoril za menjavo zemljišča, saj o tem obstaja tudi ustrezna listina. Sporno je, da ta listina ni bila nikoli sprovedena v zemljiški knjigi, kar pomeni, da predlagatelj še dandanes ni lastnik omenjenega dela nepremičnine. Sodišče se je ob ogledu tudi samo prepričalo, da imajo kar tri od spodnjih petih parcel dostop urejen s ceste T.-V. tako, kot ga je imel v osnovni gradbeni dokumentaciji predviden tudi sam predlagatelj. Slednji se je odločil, da si bo na trasi dostopne poti uredil v vrt s kaminom, stopnicami in podobnim, kar je tudi v celoti udejanil. K temu je potrebno dodati še suhoparna dejstva, ki jim sodišče ni dalo potrebne teže, saj bi bili zaključki gotovo drugačni. Predlagatelj je pridobil gradbeno dovoljenje z dostopom na parcele iz omenjene lokalne ceste že v oktobru leta 1983, da bi že naslednji mesec zahteval in tudi dosegel spremembo lokacijske dokumentacije, ki vsebuje prav spremembo lokacije garaže in s tem tudi predvidene dostopne poti, za katero je sodišče zmotno prepričano, da je bila predvidena že od vsega začetka. Res je v prilogi dokumentacije tudi načrt, ki ima vrisano pot z zgornje strani, vendar pa je ta načrt zgolj ena od variant, od katerih se devet lastnikov nepremičnin, ki mejijo na pot, ni nikdar dogovorilo, saj se nihče od njih, vključno od predlagateljev ni hotel odpovedati delu svoje nepremičnine v korist skupne poti (cca. 400 m2). Tudi zato se je že omenjena trojica odločila za dostop s ceste T. - V., kar so tudi izvedli v naravi, kar je ugotovilo tudi sodišče. Netočen je zato zaključek sodišča, da so bile poti z omenjene ceste v gradbeni dokumentaciji mišljene zgolj kot začasna rešitev za potrebe izgradnje objektov. Te poti obstajajo še dandanes in že omenjenim trem sosedom v celoti služijo svoji funkciji kot edina dostopna pot do njihove parcele. Zakaj se za to ni odločil tudi predlagatelj, je bilo tekom dolgoletnega pravdanja že večkrat poudarjeno. Ob tem je bistveno, da je pritožitelj sodišču predložil original delilnega načrta, ki je edini merodajen za presojo celotne situacije, medtem ko je predlagatelj sodišču predložil zgolj fotokopije načrtov, ki jasno vsebujejo podatek, ki je v njegov prid, kar pa originali ne potrjujejo. Pritožitelj se na tem mestu ne namerava spuščati v vprašanje, kako se je predlagatelj do teh listin dokopal, je pa vendarle pomembno poudariti, da je prišel do spremembe lokacijske dokumentacije, ki predvideva pot delno preko njegovega zemljišča, brez njegovega vnaprejšnjega soglasja, zaradi česar I. K. ne bi smel izdati pozitivne odločbe, niti vrisati v načrt dostopa preko tuje lastnine, brez soglasja nasprotnega udeleženca. Zato tudi gradbeno dovoljenje na osnovi spremenjene lokacijske dokumentacije, ne more biti legalna podlaga za gradnjo garaže, saj predvideva dostop po tuji lastnini brez soglasja lastnika. Zaključki sodišča, zakaj se je predlagatelj odločil za spremembo lege garaže, so netočni in slonijo zgolj na trditvah njega samega. Več kot očitno je, da je ta sprememba slonela na njegovi odločitvi, da na predvideni poti raje uredi vrt. Sodišče korektno ugotavlja, da so se lastniki večkrat srečali na sestankih, ki so bili sklicani, z namenom reševanja skupnih problemov, vendar pa prezre, da iz vsebine zapisnikov ne izhaja, da bi se dogovorili tudi o sporni zgornji poti, ker se o tem preprosto niso nikdar uskladili. Soglasje Cestnega podjetja K. predlagatelja nista dobila, ker zanj preprosto nista zaprosila, saj ju dostop s spodnje strani ni niti zanimal. Sta pa pridobila soglasje organizacije D.K., ki morda res ni bila pristojna za izdajo tovrstnih odločb, odraža pa vendarle namero predlagateljev, da si pot sprva uredita skladno s prvotno lokacijsko dokumentacijo. Z vpogledom v letalske posnetke iz leta 1992 oz. 1994 je mogoče natančno videti, da je stanje na terenu še takrat omogočalo vzpostavitev dostopne poti z javne ceste. Torej sta predlagatelja gradila podporni zid in urejala okolico nekako sočasno tekom tega postopka, kar še dodatno poudarja pozornost njune namere, da izsilita pot po zgornji strani. Sodišče nima prav, ko zaključi, da so razlike v lokacijski dokumentaciji obeh strani irelevantne, saj bi se moralo opredeliti za podatke iz originala delilnega načrta, ki je podlaga vsem nadaljnjim listinam. Pritožitelj do sprejema predloga ni mogel vedeti za namero sosedov, saj je že poudaril, da je bila zgornja cesta zgolj ena od variant, o kateri se lastniki niso nikdar uskadili. Sodišče na podlagi številnih dokazov ni razsodilo o vprašanju ali je šlo na obravnavani lokaciji za skupinsko gradnjo ali ne. Pritožitelj trdi, da gradnja ni bila skupinska temveč individualna, pri čemer si je vsak od devetih lastnikov, ki bi mejili na zadevno pot, urejal dostop po svoji presoji in zato vprašanje skupne poti nikdar ni bilo postavljeno. Izvedenec je svoje delo načelno korektno opravil, si je pa sodišče njegove ugotovitve ob zaključku, da bi bili stroški za vzpostavitev prvotno zamišljene poti nesorazmerni oz. trikrat višji od stroškov poti, ki naj bi delno potekala tudi preko pritožiteljevega zemljišča, razlagalo napak. Od stroškov bi moralo namreč odbiti stroške, ki se nanašajo na vzpostavitev dejanskega stanja, ki je bilo v naravi dano še v letu 1994, saj jih je povzročil predlagatelj sam, ko je še pred prvo razsodbo vzpostavil stanje, ki je očitno prepričalo sodišče pri napadeni odločitvi. Če bi k temu upoštevali še izgubo vrednosti zaradi zmanjšanja funkcionalnosti in bivalnega standarda nepremičnine predlagatelja, ki na tej strani v primeru, da bo tam potekala cesta, ne bo mogel več koristiti trate in balkona za počitek in rekreacijo, kar ni ovrednoteno, se pokaže, da ureditev prvotne poti niti ni tako sorazmerno draga, kot to izhaja iz razlogov grajanega sklepa. Zato se postavi pod vprašaj tudi ocena o obstoju pravne podlage za napadeno odločitev iz 88. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ. Načelno drži tudi ugotovitev sodišča, da pot ne bi onemogočala ali celo ovirala uporabe pritožiteljeve nepremičnine, je pa slednje glede na bistvo problema, ki je v tem, da je predlagatelj s posegi na svoji zemlji in vsemi spremembami v projektu v bistvu sam vzpostavil stanje na podlagi katerega sedaj želi izsiliti pot preko tuje zemlje, povsem irelevantno. Prelaga spremembo sklepa z zavrnitvijo predloga, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik s ponavljanjem svojih navedb, podanih že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter z lastno oceno dokazov, v sklepu ugotovljenega dejanskega stanja ni uspel omajati. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo vsa pravno pomembna vprašanja in tudi vse pravno pomembne dokaze, te dokaze je skrbno ocenilo in svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. V pritožbi ponujena dokazna ocena pa teh lastnosti nima, saj ni celovita in z njo pritožnik pritožbenega sodišča ni prepričal. Drži, kar pravi v pritožbi, da je sam trdil, da gradnja ni bila skupinska temveč individualna, ne držijo pa nadaljnje pritožbene trditve, da sodišče o tem vprašanju ni odločilo. V sklepu je namreč prepričljivo ugotovilo, da sta udeleženca gradila njuni stanovanjski hiši v okviru projekta skupinske zazidave in to svojo ugotovitev utemeljilo na dokazih, kar vse je razvidno iz obrazložitve sklepa. Tudi na ostala pravno pomembna vprašanja je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, na izčrpne razloge sklepa se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. V obravnavanem primeru res obstaja možnost, da bi si predlagatelja zgradila povezavo z javno cesto, vendar je bistveno, da višina stroškov izgradnje take poti presega koristi, ki bi nastale z neposeganjem v nepremičnino nasprotnega udeleženca. Zakaj si predlagatelja te povezave z javno cesto v preteklosti nista zgradila, je pojasnjeno v sklepu in tem ugotovitvam se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Da te povezave nimata, ni sporno, ocene prvostopenjskega sodišča, da bi bila izgradnja te povezave povezana z nesorazmernimi stroški (v primerjavi z izgradnjo predlagane nujne poti) ter, da nujna pot ne onemogoča in ne ovira uporabe nepremičnine nasprotnega udeleženca (ki temelji na mnenju izvedenca), pa pritožba ni izpodbila.

V sklepu ugotovljena dejstva so narekovala tako materialnopravno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče, ki kakšnih uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka, naštetih v 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).