Jedro

Vprašanje uporabe določbe 3.a člena ZSPJS (ki ureja le način uveljavljanja vrnitve napačno določene in izplačane plače in ni podlaga za delavčevo obveznost) ne more biti relevantno, saj ne gre za primer, ko bi bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena in izplačana.

Če je dejansko prišlo do računalniške (ali računske) pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.963,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 dalje. Ugotovilo je, da je tožeča stranka toženki izplačala plačo v previsokem znesku in presodilo, da okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne opravičujejo zahteve po vrnitvi preveč izplačane plače. Če je prišlo do napačnega obračuna pri pravni osebi, ki je za tožečo stranko opravljala mesečne obračune plač, je podatke za obračun plač tej družbi gotovo dajala na voljo tožeča stranka. Glede na to, da je pri obračunu plač delavcem prihajalo do napak tudi v obdobju, ki ni predmet tega spora, bi morala biti pri nadzoru previdnejša. 2. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da so plače v javnem sektorju urejene s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in naslednji) oziroma za tožečo stranko s Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji) in da morajo delodajalci določbe kolektivnih pogodb poznati. To pomeni, da morajo tudi vedeti, kakšna plača pripada delavcem in ali jo delavcem izplačujejo v previsokem znesku. Določbo 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 57/2002 in naslednji) je za ta primer izključilo, saj so se plače po ZSPJS pričele izplačevati šele 1. 1. 2008, zato se za vtoževano obdobje (od 1. 8. 2005 do 30. 11. 2006) ne more uporabiti.

3. Vrhovno sodišče je v tej zadevi s sklepom VIII DoR 59/2010 z dne 19. 5. 2010 dopustilo revizijo glede upravičenosti delodajalca do vračila dela plače, ki je bila delavcu izplačana zaradi napačnega obračuna v previsokem znesku.

4. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožeča stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je pravna podlaga za zahtevek za vrnitev preveč izplačane plače v tretjem odstavku 3.a člena ZSPJS. Pomembno in nesporno je dejstvo, da ob izplačilu plače ni vedela, da izplačuje preveč. Utemeljitev sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka kot delodajalec poznala predpise in je zato vedela, da izplačuje višjo plačo, je v nasprotju z ostalimi razlogi v sodbi. Sodišče namreč sploh ni ugotavljalo, ali je bila tožeča stranka v opravičljivi zmoti (revizija se sklicuje na sodbo III Ips 84/2007), čeprav to, da je bilo preplačilo opravljeno po pomoti, trdi že od vsega začetka. Določba 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) ni pravilno uporabljena. Za tožečo stranko je plače obračunavalo zunanje podjetje, ki je pri obračunu napravilo napako. Šlo je torej za programsko napako zunanjega izvajalca, za katero tožeča stranka ni vedela. Ob takšni situaciji je seveda povsem odveč opozarjanje, da bi si morala pridržati pravico zahtevati nazaj, kar je toženki plačala. Primer, na katerega se sklicujeta sodišči v svojih sodbah, obravnava drugačno situacijo. V zadevi VIII Ips 139/2005 je izplačilo temeljilo na sklepih oziroma odločbah delodajalca, ki so bile v nasprotju z veljavnimi predpisi. V zadevi VIII Ips 390/2007 pa je šlo za izplačilo jubilejne nagrade v zasebnem sektorju. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje oziroma spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava (enako tudi sodišču prve stopnje), in sicer konkretno določbe 3.a člena ZSPJS in 191. člena OZ. Razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje izključuje uporabo 3.a člena ZSPJS, so za odločitev v tem delovnem sporu sicer napačni, ker se sklicuje na predpise in odločbe ustavnega sodišča, ki se nanašajo na plače nekaterih funkcionarjev (plačna skupina A), kar pa toženka kot zdravnica, zaposlena v javnem zavodu (plačna skupina E, za katero so se plače po ZSPJS pričele obračunavati šele s 1. 8. 2008), ni bila. Vendar pa v spornem primeru, tudi če bi jo bilo mogoče uporabiti, vprašanje uporabe določbe 3.a člena ZSPJS (ki ureja le način uveljavljanja vrnitve napačno določene in izplačane plače in ni podlaga za delavčevo obveznost) sploh ne more biti relevantno, saj ne gre za primer, ko bi bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena in izplačana.

9. Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače toženki v obdobju od 1. 8. 2005 do 30. 11. 2006. Ves čas postopka je zatrjevala, da je do preplačila prišlo zaradi pomotnega obračuna plač, ki se izvaja pri zunanjem izvajalcu. Sklicujoč se na določbo 191. člena OZ sta nižji sodišči presodili, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Po 191. členu OZ tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz te določbe izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno – tako glede vednosti, kot volje (prim. sklep III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na zaključek, da je tožeča stranka delodajalec, ki je zadolžen za pravilen obračun plač, te pa so urejene s kolektivnimi pogodbami, ki jih tožeča stranka pozna ali bi jih morala poznati. Razlog, zaradi katerega je prišlo do zatrjevanega preplačila, pa ni bil ugotovljen, čeprav je za odločitev bistvenega pomena. Če je dejansko prišlo do računalniške (ali računske) pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna.

9. Zmota pri plačilu nedolga je eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve (Cigoj, Obligacijska razmerja: Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, 1978, str. 227). V tem primeru je dolžan po 190. členu OZ tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je mogoče, sicer pa mora nadomestiti vrednost dosežene koristi. Revizija ima prav, da sklicevanje sodišča druge stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 139/2007 ni primerno, ker gre za drugačno situacijo. V navedenem primeru je delodajalec delavki izplačeval prejemke, do katerih po veljavnih predpisih sicer ni bila upravičena, so pa temeljili na pravnomočnih sklepih oziroma odločbah, ki jih je izdala tožeča stranka sama. Ker za te sklepe oziroma odločbe ni bilo pravne podlage – kar bi moral delodajalec vedeti – je Vrhovno sodišče na podlagi 191. člena OZ zavrnilo zahtevek delodajalca za vrnitev neupravičenih izplačil. Nasprotno pa je v drugem primeru - III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009, ki je s sporno zadevo lahko primerljiv - Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav pri tem ni bila dovolj skrbna.

10. Ker sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja nista v zadostni meri razčistili, saj je razlog preplačila ostal neznan, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, zakaj je prišlo do preplačila, nato pa ob navedenih izhodiščih, zlasti določbah 190. in 191. člena OZ, o zahtevku ponovno odločiti.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).