Jedro

Določbe o dolžnosti vrnitve preveč izplačane plače, ki jih vsebuje ZSPJS, se za presojo tožbenega zahtevka ne uporabijo, ker se tožbeni zahtevek nanaša na čas, ko se novi predpisi o plačah, vključno z ZSPJS, še niso uporabljali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 2.963,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 do plačila in po sodišču odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 896,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi (in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje). Navedla je, da pravno podlago za tožbeni zahtevek za vrnitev preveč izplačane plače predstavlja sedaj veljavni 3.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Ko je tožeča stranka pomoto pri plačilu ugotovila, je toženo stranko in njenih pet sodelavcev pozvala k sklenitvi dogovora o vrnitvi preplačila. Tožena stranka v dogovor ni privolila in ni bila pripravljena na vračilo, njenih pet sodelavcev pa se je dogovorilo za vračilo. Tožeča stranka je z opisanim ravnanjem poskušala na miren način rešiti zadevo in je izpolnila procesno predpostavko za vložitev tožbe. V enem mesecu po tem, ko dogovor ni bil dosežen, je tožbo morala vložiti, ker bi jo v nasprotnem primeru sankcioniralo Računsko sodišče RS. Dejstvo, da je toženi stranki izplačala previsoko plačo, je posledica nepreglednega sistema plač v javnem sektorju in okoliščine, da za tožečo stranko obračun plače opravljajo zunanji izvajalci in sicer gospodarska družba G. d.d. iz .... Že v preteklosti so bile pomote, saj so delavci prejeli prenizko plačo, tožeča stranka pa je, takoj ko je pomoto odkrila, napako popravila tudi pri toženi stranki. Tudi v konkretnem primeru je šlo za napako, ne za zavestno preplačilo, tako da ni ustrezno sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS oziroma na sodbo opr. št. VIII Ips 139/2005, ker gre v tem primeru za povsem drugačne okoliščine. V primeru citirane sodbe je izplačevalec vedel, da je izplačal previsoko plačo, tožeča stranka pa tega ob izplačilu ni vedela, zlasti ne ker je obračun plače izvedel zunanji izvajalec. Samoumevno je, da bi tožena stranka, ker je prejela nekaj, česar ni zaslužila, prejeto morala vrniti. Take obveznosti se ne zapisujejo v pogodbi o zaposlitvi. Tožeča stranka je dovolj natančno pojasnila, zakaj je prišlo do preplačila, v tožbi in pripravljalnih vlogah je predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o višini preplačila, in z zaslišanjem zunanjega izvajalca, ki za tožečo stranko opravlja obračun plače. Sodišče prve stopnje dokaznim predlogom ni ugodilo, kar je v nasprotju s procesnimi določbami. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo. Dejstvo je, da je bila tožena stranka neopravičeno obogatena, prejela je preplačilo v znesku 2.963,58 EUR, s čimer je oškodovala javna sredstva na škodo zavarovancev.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožeče stranke, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, in navedla, da sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo le sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 139/2005. Popolno in pravilno je ugotovilo tudi dejansko stanje, to je, da je tožena stranka od prejema obvestila tožeče stranke poskušala ugotoviti, ali je prejela previsoko plačo oziroma ali je bila obogatena ter kakšni so bili razlogi za preplačilo. Tako si je aktivno prizadevala za rešitev nastale situacije, tožeča stranka pa je vztrajala na določbah zakona oziroma na svojem razumevanju določb zakona o vračilu preveč izplačane plače. Omenjene določbe zakona ne derogirajo splošnega pravila o neupravičeni obogatitvi, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tožeča stranka pojem nevednosti razume preširoko ter uporablja različna izraza – nevednost in pomota – kot sinonima, čeprav imata v pravni terminologiji različen pomen. Bistvenega pomena je vprašanje opravičljivosti zmote na strani tistega, ki je previsoko plačo izplačal. Tožeča stranka se kot javni zavod, ki svojo dejavnost opravlja že vrsto let in ki ima organizirane strokovne službe za obračun plače, ne more sklicevati na nepregleden sistem plač v javnem sektorju. V spornem obdobju je vedela oziroma bi morala vedeti, kakšno plačo izplačuje in da toženi stranki ni bila dolžna izplačati previsoke plače. Nebistveno je, ali je nepravilnosti pri izplačilu plače zagrešila pravna oseba, ki je plačo obračunala, ali kontrolor. Preveč izplačane plače si tožeča stranka ni izgovorila zahtevati nazaj, kar bi lahko storila v pogodbi o zaposlitvi, še toliko bolj, ker je sistem obračuna plač nepregleden in zapleten. Le tako bi ravnala skladno s potrebno skrbnostjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki jih je v izpodbijani sodbi izčrpno obrazložilo, ter glede na navedbe pritožbe dodaja: Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v obdobju od 1. 8. 2005 do 30. 11. 2006 v višini 2.963,58 EUR utemeljeno zavrnilo na podlagi 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), ki določa, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Poleg tega je upoštevalo sodno prakso, podobna odločitev kot v konkretnem primeru je bila sprejeta ne le v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 139/2005 z dne 20. 12. 2005, ki jo je sodišče prve stopnje citiralo, ampak tudi v sodbi istega sodišča opr. št. VIII Ips 390/2007 z dne 20. 4. 2009 ter na primer v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 457/2002 z dne 19. 6. 2003 in sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 375/2006 z dne 22. 11. 2007. Pritožbene navedbe, da v primeru tožeče stranke ne gre za enako oziroma podobno situacijo kot v omenjenih judikatih, niso utemeljene. V obdobju, v katerem je tožena stranka prejemala previsoko plačo, so bile plače v javnem sektorju urejene s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91 in nadaljnji) oziroma za tožečo stranko v Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (kolektivna pogodba dejavnosti; Ur. l. RS, št. 15/94). Glede na to, da se šteje, da delodajalci poznajo pravo oziroma da ni uspešno sklicevanje na nepoznavanje prava, je treba šteti, da je tožeča stranka citirana predpisa poznala. Tako je tudi treba šteti, da je vedela, kakšna plača pripada tožnici, in da ji je izplačala previsoko plačo. Nebistveno pa je dejstvo, da je obračun plač opravil zunanji izvajalec – gospodarska družba G. d.d., saj je bila tožeča stranka tista, ki je zunanjemu izvajalcu dostavila podatke in ki je očitno – saj sicer napak pri plačilu ne bi odkrila – opravljala kontrolo njegovega dela.

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji), na katerega se sklicuje pritožba, v 3. odstavku 3. člena določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu ali funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter kolektivnimi pogodbami. Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s citiranim 3. odstavkom 3. člena ZSPJS določena ali izplačana višja plača, kot bi mu pripadala, se mora po določbi 3. odstavka 3.a člena ZSPJS dogovoriti o načinu vračila preveč izplačanega zneska. V primeru, da med delodajalcem in delavcem v enem mesecu od pisnega poziva ne pride do soglasja, mora preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred pristojnim sodiščem. Citirana določba ZSPJS velja od začetka uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-D; Ur. l. RS, št. 53/05), torej od 1. 7. 2005 dalje, plače po novih predpisih pa so se začele obračunavati in izplačevati kasneje na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-60/06, opr. št. U-I-214/06 in opr. št. U-I-228/06), zaradi katere so se do odprave neustavnosti, ugotovljenih s to odločbo, plače funkcionarjev, razen plač funkcionarjev v lokalnih skupnostih, obračunale in izplačale po predpisih, na podlagi katerih so se obračunale in izplačale do 1. 3. 2006 in na podlagi individualnih odločb, izdani na podlagi teh predpisov. Neskladje je bilo odpravljeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-G; Ur. l. RS, št. 57/07), tako da so se plače po novih predpisih, na katere se 3. člen ZSPJS nanaša, začele obračunati in izplačati s 1. 1. 2008, kar pomeni, da pravna podlaga po 3.a členu ZSPJS, na katero se sklicuje tožena stranka, za vrnitev preveč izplačane plače v obdobju od avgusta 2005 do novembra 2006 ne pride v poštev.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.