Jedro

Zaznamba spora, vpisana v zemljiški knjigi pred zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe, ki je bila sklenjena pred ali po vpisu zaznambe spora, ima za posledico, da sodba učinkuje tudi proti kasnejšemu pridobitelju zemljiškoknjižne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Uvodoma je potrebno ugotoviti, da po naprej predvidenem načinu dodeljevanja spisov sodnikov po sodnem redu obravnavani spis ni bil dodeljen višji sodnici Z.Ž., niti po letnem razporedu sodnica Ž. ne sodi v senatu, v katerem sodi sodnica poročevalka v tej zadevi.

Zato je pritožničin predlog za izločitev sodnice Z.Ž. brez pomena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke R. G. (v nadaljevanju tožnik), s katerim je zahteval ugotovitev, da je lastnik parc. št. 414/2 - gozd v izmeri 3.229 mý, pripisani vl. št. 32 k.o. V., in dajatvenemu zahtevku, da mu tožena stranka M. G. (v nadaljevanju toženka) izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice za to parcelo na ime tožnika. Obenem je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek toženke M. P., s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da je darilna pogodba z dne 15.10.2001 med pravdnima strankama neveljavna in se kot takšna razveljavi. Odločilo je, da je toženka dolžna plačati tožniku njegove pravdne stroške v znesku 475.650,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje toženka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnika in ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženke. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj se ni opredelilo do izkazanega in utemeljenega ugovora pomanjkanja pasivne legitimacije toženke. Pojasnjuje, zakaj bi po njeni oceni moral tožnik vložiti tožbo proti Republiki Sloveniji.

Do podrednega tožbenega zahtevka se sodišče ni opredelilo.

Če je že ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, potem bi moralo podredni zahtevek zavrniti. Sodišče ni izvedlo pomembnih predlaganih dokazov, saj ni vpogledalo v zapuščinske spise po pokojnih A., F. in J. G., pravnih prednikih pravdnih strank. Ni vpogledalo v potrdilo Zavoda za gozdove Slovenije z dne 21.3.2004, ki se nahaja v spisu, in iz katerega decidirano izhaja, da od leta 1994 dalje na parc. št. 414/2 k.o. V. ni bilo niti označevanja drevja za posek niti ni bilo izdane odločbe o odobritvi sečnje. To potrdilo dokazuje, da tožeča stranka nikoli, zagotovo pa od leta 1994, ni uporabljala parcele, zagotovo pa ni bila dobroverna posestnica. Tožeča stranka parcele do leta 2001 ni uživala. Sodišče je prezrlo specifičnost zadeve, da sta pravdni stranki v sorodstvenem razmerju. Brez obrazložitve je v celoti zanemarilo pravno veljavno listino, to je darilno pogodbo z dne 23.2.1981 in neutemeljeno sledilo izpovedbi tožeče stranke in prič, ki jih je "novačila". Priče F., A., R. J. in M. Ž. so sorodniki tožnika, pa jih je sodišče kljub temu štelo za verodostojne. Številne priče živijo v malem naselju, kjer se vsi med seboj poznajo, to pa izključuje njihovo verodostojnost. Sodišče je prezrlo izpovedbo A. J., ki je povedal, da so vsi vedeli, da gozd ni pisan na ime tožeče stranke. Izpovedba priče M. S. je neverodostojna, saj je v slabih odnosih s toženo stranko. Tožnik je vedel, da so starši leta 1981 podarili parc. št. 414/2 materi toženke, saj je bil star 40 let in zainteresiran za svojo bodočo imovino. Te pogodbe ni nihče izpodbijal, zato priposestvovanje pred 23.2.1998 ni moglo pričeti teči. Parc. št. 414/2 ni bila predmet dedovanja. Ugotovitev sodišča, da je darilna pogodba zgolj poskus ureditve zemljiškoknjižnega stanja, zavrača. Darilna pogodba z dne 23.2.1981 s strani roditeljev toženke ni bila podpisana leta 1983, kot ugotavlja sodišče. Tožena stranka je sedaj ugotovila, da sta D. V. in A. V. iz zemljiške knjige zapisala oziroma sestavila darilno pogodbo z dne 23.2.1981 na podlagi potrebnih zapisanih podatkov in osnutkov, katere sta predložila oba darovalca. Ti osebi bi bilo potrebno zaslišati. Sodišče priznava veljavnost pogodbe, ki jo je zapisala tajnica odvetnika Ž., in ki jo je podpisala toženka 15.10.2001 zaradi zmote in prisile tožeče stranke. Toženka je reagirala takoj in 7.11.2001 pisno odstopila od pogodbe in razveljavila "darilno pogodbo", podpisano zaradi zmote in prisile. Pogodba z dne 15.10.2001 ni veljavna, predvsem pa ne od

7.11.2001: ni prijavljena pristojnim organom za potrebe odmere davka, nihče na njej ni overjal podpisov v za to usposobljeni pisarni.

Tožena stranka svojih pravic v zvezi s to pogodbo ni uveljavljala.

Sodišče se je napačno opredelilo tudi do ugovora ničnosti darilne pogodbe z dne 15.10.2001, in upoštevalo navedbe tožeče stranke, da naj bi prikrivala drug posel. 15.10.2001 tožnik še ni razpolagal s statusom kmeta in tako in tako ne bi mogel postati lastnik kmetijske parc. št. 414/2. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je zaradi priposestvovanja (tedaj po samem zakonu - 20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR) postal lastnik parc. št. 414/2 k.o. V.. Pravilno je prvo sodišče kot pravno podlago za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku uporabilo določbe 28. člena ZTLR. Glede na dejansko ugotovitev, da je priposestvovalna doba pričela teči (vsaj) leta 1973 (ko sicer ZTLR še ni veljal), in se iztekla leta 1993 (ko je ZTLR že veljal), je namreč potrebno v obravnavanem primeru uporabiti določbe ZTLR v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960, Zbirka sodnih odločb št. V/1-1960 in z dne 9. in 10.12.1982, št. 6/83-XIII.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so po navedeni pravni podlagi pomembne za presojo o utemeljenosti tožnikove trditve, da je sporno nepremičnino priposestvoval, izhaja: - da je tožnik skupaj s posestnimi predniki (2. odstavek 30. člena ZTLR) sporno parcelo imel v posesti od leta 1973 do leta 2001; - da je bila njihova posest dobroverna; - da darilna pogodba z dne 23.2.1981, sklenjena med pravnimi predniki obeh pravdnih strank, po svoji vsebini ni darilna pogodba, marveč predstavlja dogovor o uskladitvi dejanskega stanja s podatki zemljiške knjige; - da predmet te pogodbe ni bila parcela, ki jo je v zemljiški knjigi identificirala št. 414/2, marveč neka druga parcela, in je zapis te parcelne številke napačen; - da je po aktualnih podatkih zemljiške knjige parc. št. 414/2 vknjižena v vl. št. 725 k.o. V. kot javno dobro v lasti Republike Slovenije na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 1.10.2001 (iz same pogodbe - priloga C7 izhaja, da je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa 31.11.2001).

V zvezi s slednjo ugotovijo pritožba očita prvemu sodišču, da se ni opredelilo do toženkinega ugovora pomanjkanja pasivne legitimacije. Ta pritožbena trditev pa v razlogih izpodbijane sodbe nima opore, saj je prvo sodišče na 8. in

9. strani sodbe, sklicujoč se na določbo 44. in 45. člena takrat veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 33/95, ZZK) ta ugovor utemeljeno zavrnilo. Zaznamba tega spora je bila namreč v zemljiški knjigi pod Dn 2172/2001 izvedena 9.11.2001 (priloga A7), kupoprodajna pogodba z dne

30.11.2001 pa je bila zemljiškoknjižno izvedena pod Dn 2747/2001 šele 21.12.2001 (priloga A8). To pa pomeni, da izpodbijana sodba učinkuje tudi proti Republiki Sloveniji, ki je knjižno pravico pridobila po trenutku, ko je bil vložen predlog za zaznambo tega spora in je na podlagi te sodbe mogoče dovoliti vpis tudi proti osebi, ki ni bila stranka postopka (primerjaj tudi 190. člen ZPP).

Zmotno meni pritožba, da bi moralo sodišče, ki je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, odločiti tudi o eventualnem zahtevku. Tudi, če bi obstajali pogoji za eventualno kumulacijo po 3. odstvku 182. člena ZPP (za kar pa v obravnavanem primeru glede na višino vtoževane terjatve po eventualnem zahtevku v znesku 2.264.160,00 SIT, list. št. 75, niti ne gre), odloča sodišče o pogojno postavljenem zahtevku le, če ugotovi, da primarni zahtevek, ki je postavljen pred pogojnim - eventualnim zahtevkom, ni utemeljen.

Iz zapisnika o zadnji glavni obravnavi dne 6.4.2004 (list. št. 116) izhaja, da je toženka predlagala vpogled v zapuščinske spise po pokojni materi J. G. in po pokojnih starših tožnika A. in F.G., pri čemer je svoj dokazni predlog obrazložila tako, da vpogled v te spise predlaga v zvezi z usodo parc. št. 414/2 oziroma glede obsega dedovanja. Teh dokazov pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo iz razlogov, ki jih je navedlo na 3. strani izpodbijane sodbe, k tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da jih toženka ni podala glede na določbo 1. odstavka 286. člena ZPP pravočasno, ni navedla, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, dokazni predlog pa je tudi povsem pavšalen in torej ni ustrezno substanciran. Že povedano velja tudi za potrdilo Zavoda za gozdove z dne 21.3.2004. V nadaljevanju pritožba graja dokazno oceno prvega sodišča, na podlagi katere je prišlo do sklepa o tem, da je tožnik s posestnimi predniki sporno parcelo imel (vsaj) od leta 1973 v posesti. Vendar pa pritožbeno sodišče s skrbno in prepričljivo dokazno oceno prvega sodišča v celoti soglaša in glede na pritožbene navedbe še dodaja: kako naj bi dejstvo, da sta pravdni stranki v sorodu, vplivalo na sprejeto dokazno oceno, ni jasno, tega pa tudi pritožba ne pojasni. Ko pritožba v zvezi s to pritožbeno grajo izpostavlja dejstvo, da so priče F. J., A. J., R. J. in M. Ž.

sorodniki tožnika oziroma, da priče živijo v majhnem kraju, kjer se vsi med seboj poznajo, ti dejstvi sami po sebi ne moreta izključiti njihove verodostojnosti. Končno zapisano izpovedbo priče A.J. (list. št. 116) pritožba protispisno povzema, saj priča ni izpovedala, da so vsi vedeli, da gozd ni pisan na ime tožnika. Dejanska izpovedba "po papirjih ta hosta ni bila naša, v resnici pa je bila naša", v ničemer ne potrjuje, da so posestni predniki tožnika in tožnik vedeli, da je zemljiškoknjižno stanje drugačno od dejanske posesti sporne parcele.

Pritožbena trditev, da je priča M. S. v slabih odnosih s toženko in zato neverodostojna, pa v podatkih v spisu nima opore, tudi sicer pa z dokazi ni podprta. Povedano velja tudi za pritožbi očitano "novačenje prič" tožnika.

Opirajoč se na pogodbo z dne 23.2.1981 pritožnica meni, da pred tem datumom priposestvovanje ni moglo pričeti teči. Same pogodbe pa tudi nihče ni izpodbijal (zapis letnice 1983 na 7. strani izpodbijane sodbe predstavlja očitno pisno pomoto). Slednja ugotovitev pritožbe je sicer točna, vendar pa je prvo sodišče pravilno kot predhodno vprašanje ugotavljalo, ali je bila predmet te pogodbe parcela, ki jo v zemljiški knjigi identificira številka 414/2 k.o. V.. Pri tem je pravilno presojalo pogodbo po njeni vsebini, ki dejansko potrjuje, da ne gre za darilno pogodbo in ugotovilo, da parc. št. 414/2 ni bila predmet pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, da je bila ta parc. št. zapisana pomotno. Takšen pravni posel pa je po mnenju teorije in sodne prakse neobstoječ in (tako kot ničen pravni posel) ne more imeti pravnih učinkov. Ker so po dejanski ugotovitvi prvega sodišča parcelo, ki jo identificira v zemljiški knjigi št. 414/2 k.o. V., dejansko ves čas, tudi po letu 1983 uživali tožnik in njegovi posestni predniki in to v dobri veri (dobroverna posest se tudi sicer po določbi 3. odstavka 72. člena ZTLR domneva), sklenjena pogodba z dne 23.2.1981 nedobrovernosti njenih posestnikov ne more potrjevati.

Le zaradi popolnosti je potrebno pritožbi odgovoriti, da parc. št. 414/2 k.o. V. ni mogla biti predmet zapuščinskega postopka po starših tožnika, saj je bila vse do leta 2001 vknjižena na toženko oziroma njene pravne prednike. Samo tožnikovo posest sporne parcele in njeno dobrovernost pa po pravilni ugotovitvi prvega sodišča potrjuje tudi nadaljnje toženkino ravnanje v letu 2001, ko je dne 15.10.2001 s tožnikom sklenila darilno pogodbo, ki pa v svojem III. členu celo potrjuje že obstoječo tožnikovo posest in s tem dodatno dejstvo, da ni šlo za darilo, marveč ponovno za uskladitev dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim, kar je v svoji izpovedbi, zaslišana na glavni obravnavi dne 2.3.2004, potrdila tudi tožnica: ...sem pa povedala na DARS-u, da je tožnik lastnik, vendar so rekli, da imam uradno izkazano lastništvo (iz list. št. 102 spisa). 1. odstavek 337. člena ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka

286. člena tega zakona. Pritožbene navedbe toženke, da sta zapisala pogodbo D. V. in A. V., kar je ugotovila sedaj in v zvezi s tem predlagana dokaza z njunim zaslišanjem, ne izkazujejo, da teh dokazov brez svoje krivde prej ni mogla predložiti in zato je z njima v pritožbi prekludirana.

Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi tožnik svojo lastninsko upravičenje utemeljeval tudi s sklenjeno darilno pogodbo med pravdnima strankama z dne 15.10.2001. Če ima stranka na razpolago več trditvenih oziroma pravnih podlag, je seveda stvar njene presoje, na kateri bo utemeljevala svoj zahtevek. Dejstvo, da je tožnik zatrjeval pridobitev lastninske pravice na originarni način s priposestvovanjem, zato samo po sebi ne dokazuje niti ničnosti niti izpodbojnosti sklenjenega pravnega posla z dne 15.10.2001 (če bi bilo zahtevek, kot ga je oblikovala z nasprotno tožbo toženka, mogoče obravnavati kot zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla oziroma zahtevek za razveljavitev pravnega posla zaradi napake volje - izpodbojnost).

Materialnopravno naziranje prvega sodišča, oprto na določbo

2. odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, navidezna pogodba), je pravilno. Glede na v tej sodbi že obrazloženo vsebino pogodbo z dne 15.10.2001 le-ta ni darilna pogodba, marveč pogodba o uskladitvi dejanskega z zemljiškoknjižnim stanjem, in kot takšna je med strankama tudi veljavna. Ker toženka v pritožbi izpostavlja dejstvo, da tožnik ob njeni sklenitvi ni bil kmet, je potrebno odgovoriti z razlogi, ki jih je v svoji sodbi navedlo že prvo sodišče in jih materialnopravno pravilno oprlo na določbe takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Čeprav pritožbeni trditvi, da je pogodba z dne 15.10.2001 neveljavna, ker ni bila prijavljena pristojnim organom zaradi odmere davka, in da podpis v njen ni overjen, predstavljata neupoštevni pritožbeni novoti (že citirani

337. člen ZPP), je pritožnici potrebno povedati, da ti dejstvi na veljavnost (niti ničnost niti izpodbojnost) pogodbe v konkretnem primeru ne moreta imeti vpliva.

Pogodba, sklenjena z napako volje (60. člen ZOR), je izpodbojna. Pogodbena stranka, v katere interesu je ugotovljena izpodbojnost, lahko zahteva (po enotni sodni praksi s tožbo), da se pogodba razveljavi (1. odstavek 112. člena ZOR). Toženka sicer trdi, da je od pogodbe z dopisom dne 7.11.2001 odstopila, vendar pa niti dopis, predvsem pa niti tožbene navedbe toženke v nasprotni tožbi in tožnikov odgovor nanjo, ne navajajo oziroma ne potrjujejo situacije iz 2. oziroma 3. odstavka 112. člena ZOR, ne glede na to, da v skladu s citiranama določbama tudi nasprotni tožbeni zahtevek ni oblikovan. Skrbnim, popolnim in materialnopravno pravilnim razlogom izpodbijane sodbe o tem, da toženka ni ravnala v zmoti, tudi na pritožbene navedbe ni potrebno ničesar dodati.

Zaradi povedanega je izpodbijana sodba v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, z zatrjevanimi in po uradni dolžnosti upoštevnimi kršitvami pa ni obremenjena, zato pa je tudi pritožba toženka neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških toženke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena ZPP).