Jedro

Res se dobrovernost posesti domneva, vendar pa je sklep o (ne)obstoju dobre vere materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Sama uporaba domneve dobrovernosti tudi ne sme biti preširoka. To pomeni, da je sicer ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo.

Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad stvarjo in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike priposestvovalca.

Na nepremičninskem področju sama posest pravnega prednika ne zadošča za dobrovernost pravnega naslednika. Tožeča stranka bi bila v konkretnem primeru (njeni pravni predniki so imeli nepremičnino v posesti brez pravnoposlovne podlage) lahko v opravičljivi zmoti samo v primeru, če bi bila nepremičnina predmet zapuščinskega postopka, saj je najmanj, kar se lahko od povprečno skrbnega pravnega naslednika pričakuje, to, da se seznani s samim obsegom zapuščine.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odslej glasi:" 1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje * spremeni v 1. točki izreka tako, da se glavni tožbeni zahtevek zavrne * in razveljavi v 3. točki izreka tako, da se odločitev o pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo."

II. Sicer (proti odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi) se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 414/2 vl. št. 32 k.o. ... in da ji je tožena stranka dolžna izstaviti primerno listino za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na tej nepremičnini. Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev, da je darilna pogodba z dne 15.10.2001 neveljavna in se razveljavi. Glede glavnega tožbenega zahtevka je presodilo, da je tožeča stranka sporno nepremičnino priposestvovala na podlagi dvajsetletne dobroverne posesti, glede zahtevka po nasprotni tožbi pa, da niso podani razlogi za ničnost ali izpodbojnost sporne pogodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in ob tem ocenilo, da je darilna pogodba z dne 23.2.1981 po mnenju teorije in sodne prakse neobstoječ pravni posel, ki (tako kot ničen pravni posel) ne more imeti pravnih učinkov.

Proti tej sodbi je tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njeni pritožbi, posledično zavrne tožbeni zahtevek in ugodi zahtevku po nasprotni tožbi. Meni, da pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem v tej zadevi ni podana. Zaradi sklenitve darilne pogodbe z dne 23.2.1981 je zmoten materialnopravni zaključek sodišč glede dobrovernosti posesti tožeče stranke. Zaradi obstoja te pogodbe, katere veljavnosti ni nihče izpodbijal, tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Pravni predniki tožeče stranke so se zavedali, da sedaj sporna parcela ni njihova (in da je niso uporabljali), zaradi česar ne moremo govoriti o dobroverni posesti. Tožena stranka meni, da je dokazala nasprotno, pri čemer ne gre za nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa za zmoten materialnopravni zaključek. Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodba sklenjena v zmoti, zamudila pa je roke za izpodbijanje iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.). Pogodba, sklenjena v zmoti, je lahko le izpodbojna, ne pa nična oziroma brez pravnih učinkov. Pritožbeno sodišče v tem delu meni, da gre za neobstoječ pravni posel, ki enako kot ničen pravni posel ne more imeti pravnih učinkov. Za te razloge ne ponudi pravne podlage (saj je ni), pač pa se sklicuje na teorijo in sodno prakso (pri čemer niti tega ne pove, na katero). Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov glede odločilnih dejstev, in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 in nasl. - ZPP). Glede zahtevka po nasprotni tožbi bi sodišče moralo upoštevati prvi odstavek 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS št. 59/96 in nasl. - ZKZ 1996), ki je določal obveznost pridobitelja, da vloži vlogo za izdajo odobritve pravnega posla. Po sedmem odstavku istega člena so pravni posli, sklenjeni brez odobritve, nični.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku po tožbi je utemeljena, proti odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da so se pravni predniki tožeče stranke zavedali, da sporna parcela ni njihova, in da je niso uporabljali).

Nižji sodišči sta tako ugotovili naslednje relevantno dejansko stanje: * zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine (parc. št. 414/2 vl.št. 32 k.o. ...) je bila tožena stranka (1.10.2001 je nepremičnino prodala Republiki Sloveniji), ki je nepremičnino podedovala po pokojni materi; * njena pokojna mati je sporno nepremičnino dobila v last na podlagi darilne pogodbe z dne 23.2.1981, ki jo je sklenila s pravnimi predniki tožeče stranke; * darilna pogodba z dne 23.2.1981 je bila sklenjena kot poskus ureditve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in ob sklenitvi je prišlo do zmote darovalcev glede tega, kaj se v naravi podarja; volja darovalcev je bila, da se podari druga parcela; zapis te parcelne številke je napačen; * tožeča stranka in pred njo njeni pravni predniki so bili posestniki sporne nepremičnine od leta 1973 do leta 2001; pravna prednika tožeče stranke sta sicer res podpisala pogodbo z dne 23.2.1981, vendar sta kljub podpisu nemoteno uživala nepremičnino, po njuni smrti pa jo je nemoteno uživala tožeča stranka; * tožeča stranka dejansko ni vedela, da parcela ni njena, to je odkrila šele pri odkupu oziroma cenitvi parcele s strani DARS-a; * tožena stranka je 15.10.2001 podpisala pogodbo, s katero je sporno nepremičnino podarila tožeči stranki; s podpisom te pogodbe sta stranki želeli uskladiti dejansko stanje z zemljiškoknjižnim; * pri sklenitvi pogodbe z dne 15.10.2001 ni prišlo do zmote, prisile in grožnje; tožena stranka se je zavedala, kaj podpisuje; * tožeča stranka je kasneje pridobila vsa dovoljenja v smislu tretjega odstavka 19. člena ZKZ 1996 in ji je bil celo priznan status kmeta.

O delni utemeljenosti revizije (proti odločitvi o tožbenem zahtevku po tožbi): Tožena stranka utemeljeno graja stališče pritožbenega sodišča, da gre pri pogodbi z dne 23.2.1981 za neobstoječ pravni posel. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je spoštovan standard obrazloženosti pritožbene sodbe, vendar je navedeno stališče pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Teorija in sodna praksa (prim. npr. odločbi II Ips 229/96 z dne 17.09.1997 in II Ips 57/2003 z dne 29.01.2004) uporabljata termin neobstoječ pravni posel le v primerih, ko med strankami ne pride do soglasja volj (26. člen ZOR), v primerih, ko je med strankami podan nesporazum oziroma disenz (63. člen ZOR) in v primerih, ko izjava volje izvira od absolutno pravno nesposobnega subjekta. V teh primerih pogodba med strankami ne nastane. Ugotovljena dejstva (da je ob sklenitvi pogodbe prišlo do zmote darovalcev glede tega, kaj se v naravi podarja; da je bila volja darovalcev, da se podari druga parcela; da je zapis parcelne številke napačen) ne dajejo ustrezne podlage za sklep, da gre za neobstoječ pravni posel. Zmota darovalcev oziroma napačen zapis parc. št. ne moreta biti relevantna za vprašanje sporazumevanja, ko se srečata izjavljeni volji (28. člen ZOR) in ko je pomembna le skladnost izjav o bistvenem, torej tudi o predmetu pogodbe. Takšna pogodba je lahko glede na ugotovljena dejstva le izpodbojna (zmota o predmetu). Izpodbojna pogodba, ki ni bila razveljavljena, velja. Kot takšna je s stališča zahtevka tožeče stranke, ki je zatrjevala, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini priposestvovala na podlagi dobroverne posesti (četrti odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 6/80 in nasl. - ZTLR), pravno relevantna iz razloga, ker je na njeni podlagi postala lastnica sporne nepremičnine pravna prednica tožene stranke (kasneje z dedovanjem pa je lastnica postala tožena stranka). Zato tožeči stranki ni treba izpodbijati pogodbe z dne 23.2.1981, kot to zmotno meni tožena stranka, okoliščine v zvezi s sklepanjem same pogodbe pa so bile zatrjevane in ugotavljane predvsem zaradi presoje dobrovernosti posesti.

Utemeljen je tudi nadaljnji očitek zmotne uporabe materialnega prava, da je zaradi sklenitve darilne pogodbe z dne 23.2.1981 zmoten zaključek sodišča glede dobrovernosti posesti. V navedenih sporih, ko pride do navzkrižja med interesi posestnika in lastnika, je mnogokrat bistveno ravno vprašanje dobrovernosti. Ker gre za zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice (zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine je bila toženka), je pri presoji, ali so izpolnjeni kriteriji za dobrovernost, potrebna večja strogost. Drži, da se dobrovernost posesti domneva (tretji odstavek 72. člena ZTLR), vendar pa je sklep o (ne)obstoju dobre vere materialnopravni zaključek (in ne ugotovitev dejanskega stanja, kot to zmotno meni pritožbeno sodišče v četrtem odstavku na tretji strani pritožbene sodbe), katerega podlaga so dejanske ugotovitve (prim. npr. odločbe II Ips 339/2003 in II Ips 340/2003 z dne 24.06.2004 in II Ips 135/2003 z dne 11.3.2004). Sama uporaba domneve dobrovernosti tudi ne sme biti preširoka. To pomeni, da je sicer ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo. Po oceni revizijskega sodišča je takšna posebna okoliščina trditev toženke, da zaradi obstoja darilne pogodbe z dne 23.2.1981 posest ni bila dobroverna.

Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 70. člena ZTLR) in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike priposestvovalca. Po oceni revizijskega sodišča zmota v konkretnem primeru oziroma zmota o tem, kaj se v naravi podarja, ni bila opravičljiva. Najmanj, kar se lahko od povprečno skrbne stranke pri prometu z nepremičninami pričakuje, je, da bo preverila, ali se parc. št. nepremičnine, ki jo želi podariti, ujema s samo nepremičnino v naravi. Takšne neskrbnosti, kot sta jo storila pravna prednika tožeče stranke, v pravnem prometu ni mogoče tolerirati. Pravni predniki tožeče stranke tako sicer niso vedeli, da niso lastniki nepremičnine, vendar bi to morali vedeti, saj bi se glede na konkretne okoliščine primera morali zavedati, da so sporno nepremičnino podarili pravni prednici tožene stranke. Zato po presoji revizijskega sodišča niso bili dobroverni.

Revizijsko sodišče nadalje ocenjuje, da je bila nedobroverna tudi sama tožeča stranka, ki sicer ni vedela, da parcela ni njena, vendar bi tudi ona to morala in mogla vedeti. Pravni predniki tožeče stranke so bili po ugotovitvah nižjih sodišč sicer posestniki sporne nepremičnine, vendar je bila le-ta vse do leta 2001 vknjižena na toženo stranko oziroma njeno pravno prednico, zato ni mogla biti predmet zapuščinskega postopka po pravnih prednikih tožeče stranke. Po oceni revizijskega sodišča na nepremičninskem področju sama posest pravnega prednika ne zadošča za dobrovernost pravnega naslednika. Tožeča stranka bi bila v konkretnem primeru (njeni pravni predniki so imeli nepremičnino v posesti brez pravnoposlovne podlage) lahko v opravičljivi zmoti samo v primeru, če bi bila nepremičnina predmet zapuščinskega postopka, saj je najmanj, kar se lahko od povprečno skrbnega pravnega naslednika pričakuje, to, da se seznani s samim obsegom zapuščine. Revizijsko sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je tožena stranka s sklicevanjem na (veljavno) pogodbo z dne 23.2.1981 uspešno izpodbila domnevo dobrovernosti posesti.

Dosedanja sodna praksa je sicer razmeroma široko dopuščala zunajknjižne pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, vendar se je v konkretnem primeru, to je v primeru, ko je tako pri pravnih prednikih tožeče stranke kot pri tožeči stranki sami podana neskrbnost, ki je v pravnem prometu ni mogoče tolerirati, treba zavzeti stališče, da takšna posest ni dobroverna.

Čeprav je tožeča stranka dokazala obstoj dolgoletne posesti, lastninske pravice na parceli ni mogla pridobiti na podlagi priposestvovanja, saj niti ona niti njeni pravni predniki niso bili v opravičljivi zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar, oziroma niso bili dobroverni. Dobrovernost pa je bistven element kvalificirane posesti, ki je potrebna za priposestvovanje (tako po 28. členu ZTLR kot tudi po prej veljavnem par. 1463 Občnega državljanskega zakonika). Nižji sodišči sta pri odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku zmotno uporabili materialno pravo, zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je glavni tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije v ostalem delu (proti odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi): Revizijski razlog, opredeljen kot graja uporabe materialnega prava pri odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi, je po svoji resnični vsebini nedovoljena revizijska novota (372. člen ZPP). Tožena stranka šele v reviziji (tega ni zatrjevala ne v postopku pred prvostopenjskim ne pred pritožbenim sodiščem) ob zatrjevanju zmotne uporabe materialnega prava (neuporabe prvega odstavka 20. člena v zvezi s sedmim odstavkom istega člena ZKZ) posredno trdi, da je pogodba z dne 15.10.2001 nična, saj glede tega pravnega posla pridobitelj ni vložil vloge za izdajo odobritve pravnega posla, ki je tako brez odobritve ničen.

Glede na ugotovljena dejstva (pri podpisu pogodbe z dne 15.10.2001 ni prišlo do zmote, prisile, grožnje; tožena stranka je vedela, kaj podpisuje) je zahtevek po nasprotni tožbi za razveljavitev pogodbe z dne 15.10.2001 neutemeljen in sta ga nižji sodišči materialnopravno pravilno zavrnili.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 164. člena ZPP. Tožeča stranka je uveljavljala tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska (tretji odstavek 182. člena ZPP), o katerem bosta morali nižji sodišči v nadaljevanju postopka še odločati.