Jedro

Tožnik (policist) je s tem, ko je določene dni beležil izvajanje praktičnega usposabljanja kandidatov v dnevne razvide voženj v avtošoli, ugotovljeno pa je bilo, da je bil v kritičnem času v službi, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Poleg tega je določene dni opravljal izpitne vožnje s kandidati pri izpitni komisiji v času, ko bi moral biti po razporedu v službi na Policijski postaji in s tem storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1. Zato je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, navedenega v 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Sklep namestnika generalnega direktorja Policijske uprave Republike Slovenije pod štev.: ... z dne 21. 7. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije štev. ... z dne 25. 8. 2010, se odpravita.

2. Ugotovi se, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku A.A., B. Ulica 21, C. s sklepom pod štev. ... z dne 21. 7. 2010 nezakonita in, da tožniku dne 14. 9. 2010 delovno razmerje ni prenehalo.

3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika A.A. nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje tudi od dne prenehanja delovnega razmerja, t.j. od dne 14. 9. 2010 ter mu obračunati in izplačati vse zapadle plače oz. nadomestila plač in razlike v plačah in ostale prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače, nadomestila plače oz. razlike v plači dalje do plačila, torej od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, med drugim je tožena stranka za obdobje od dneva prenehanja delovnega razmerja do vključno septembra 2012 dolžna obračunati tožniku plače oz. nadomestila plač in razlike v plačah v skupnem bruto znesku 35.203,94 EUR in sicer za mesec: - september 2010 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.443,04 EUR, - oktober 2010 plačo oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.813,81 EUR, - november 2010 plačo oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.813,81 EUR, - december 2010 plačo oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.813,81 EUR, - januar 2011 plačo oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.813,81 EUR, - februar 2011 plačo oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.813,81 EUR, - marec 2011 plačo oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.813,81 EUR, - april 2011 plačo oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.813,81 EUR, - maj 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.278,24 EUR, - junij 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.242,60 EUR, - julij 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.327,37 EUR, - avgust 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.252,73 EUR, - september 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.252,73 EUR, - oktober 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.252,73 EUR, - november 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.252,73 EUR, - december 2011 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.252,73 EUR, - januar 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.241,51 EUR, - februar 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.115,24 EUR, - marec 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.241,51 EUR, - april 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.241,51 EUR, - maj 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.241,51 EUR, - junij 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.241,51 EUR, - julij 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.241,51 EUR, - avgust 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.241,52 EUR, - september 2012 razliko v plači oz. nadomestilo plače v bruto znesku 1.146,49 EUR, - od navedenih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati ustrezne neto zneske plač, razlike v plačah oz. nadomestila plač za navedene mesece, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, prav tako pa je tožena stranka tudi za čas od oktobra 2012 dalje dolžna obračunati tožniku bruto plače oz. nadomestila plač in razlike v plačah, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati plače oz. nadomestila plač oz. razlike v plačah v ustreznih neto zneskih, kakor tudi ostale denarne prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov dalje do plačila, vse v roku 15. dni in pod izvršbo.

4. Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, D. ulica 2, E. je dolžna za tožnika A.A., B. Ulica 21, C. za čas od dne prenehanja delovnega razmerja pa do ponovne reintegracije prijaviti vpis pokojninske dobe pri ZPIZ-u Republike Slovenije.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko po izteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, uveljavlja tudi kršitve Ustave RS iz 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo le v delu, kjer je pod tč. 12 izpodbijane sodbe zaključilo, da je izredna odpoved po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR prepozna, saj je podana po preteku 6 mesečnega roka. V delu, kjer je sodišče prve stopnje odločalo o odpovednem razlogu po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ter o vseh pogojih za zakonito odpoved izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče storilo številne kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev v nasprotju s sodno prakso v primerljivih zadevah, sklicuje se na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1010/2012 z dne 14. 11. 2012, sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007, sodbo VDSS opr. št. Pdp 1340/2008 z dne 7. 7. 2009, sodbo VS opr. št. VIII Ips 463/2008 z dne 21. 6. 2011 in opr. št. VIII Ips 21/2008, zaradi česar je podana tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic. Navaja, da glede na opis dejanj, ki se tožniku očitajo, ko je 2. 9. 2009, 17. 9. 2009, 29. 10. 2009 in 26. 11. 2009 opravljal izpitne vožnje s kandidati pri izpitni komisiji v času, ko bi moral po razporedu dela biti v službi, ne izhaja, da bi opisana dejanja vsebovala vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem in petem odstavku 211. člena KZ-1. V izpodbijani izredni odpovedi ni navedeno in tudi ne konkretizirano, kaj in komu naj bi tožnik prikrival oziroma kaj naj bi lažno prikazoval, tudi ni navedeno, kakšna škoda naj bi bila z dejanjem tožnika povzročena, komu in zakaj. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z očitki tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter tudi v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke odločalo izven okvira opisanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da so tudi ti očitki neutemeljeni, saj nikoli in tudi ne v navedenih dneh ni izvajal izpitne vožnje v službenem času oz. ko bi moral biti po razporedu dela v službi, temveč jo je izvajal pred ali po službi. O tem bi vedele izpovedati predlagane priče F.F., G.G. in direktor Avtošole H., kjer je tožnik opravljal vožnje. Sodišče prve stopnje je verjelo le pričama I.I. in J.J., nobene teže ni dalo izpovedi tožnika, kjer je zatrjeval, da ni ogoljufal nikogar, da nikoli ni odšel z dela, ko to ne bi smel storiti, da nikoli ni v službenem času opravljal dela v avtošoli ter da je vedno, ko je potreboval spremembo, za to prosil ter da je oddelal vse ure. Sodišče je tudi zmotno, v nasprotju s sodno prakso, zaključilo, da je vezano samo na obsodilno sodbo. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je izredna odpoved pomanjkljivo obrazložena in že zato bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnika. Iz zaključka sodišča prve stopnje, da dejanja tožnika predstavljajo kršitev prepovedi iz 35. člena ZDR, pri čemer pa ni jasno, ali gre za vsa očitana ravnanja ali samo za ponarejanje ali samo za goljufijo, zato se tožnik do teh nejasnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more opredeliti. Sodišče je tudi v nasprotju z očitki tožene stranke zaključilo, da je tožnik ravnal v nasprotju z določbo 32. člena ZDR ter da je kršil tudi 19. in 20. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2008. V okviru odločanja o uporabi prvega odstavka 110. člena ZDR bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi navedbe tožnika glede diskriminacije v razmerju do drugih delavcev K.K., L.L. in M.M., ki jim tožena stranka zaradi enakih kršitev, kot jih je očitala tožniku v izredni odpovedi, ni podala izrednih odpovedi (zaradi ponarejanja listin v avtošoli in zaradi goljufije zaradi opravljanja voženj za avtošolo v službenem času tožene stranke), temveč zgolj opomine oziroma opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar kaže na to, da tožniku očitane kršitve niso takšne, da zaradi njih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s toženo stranko do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje se do ugovora diskriminacije ni opredelilo. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi bi bilo mogoče preveriti ali je v konkretnem primeru šlo za diskriminacijo. Sodišče bi moralo preveriti, kakšne kršitve so bile očitane navedenim delavcem ter presoditi, ali je utemeljeno razlikovanje med temi delavci in tožnikom. Zmotni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 s tem, ko je na listinah, tj. dnevnih razvidih voženj vpisal čas vožnje, ko voženj ni opravljal, saj je bil v tistem času v službi. Tožnik je poudaril, da nikoli ni ponarejal dnevnih razvidov voženj in tega tudi nikoli ni imel namena storiti. Kot učitelj vožnje v avtošoli je izpolnjeval dnevne razvide voženj, ki jih vodi avtošola kot evidence, v skladu s Pravilnikom o avtošolah. V dnevni razvid vožnje se poleg ostalih podatkov zapiše tudi čas vožnje, ki ga je tožnik kot učitelj vožnje vpisoval, poleg njega pa se je podpisal tudi kandidat, ki je vožnjo opravil. Tožnik je poudaril, da je s kandidati, ki so vpisani v razvidih voženj, opravil vse vožnje, kot jih je kandidat vplačal. Do napak v zapisu datumov je prišlo zaradi omejitve dnevnega dela tožnika v avtošoli. Tožnik je zaslišan kot stranka podrobno pojasnil, da je bilo njegovo delo v avtošoli omejeno na 3 ure na dan in zato včasih, ko je bil v službi dalj, v turnusu tudi po 12 ur, tistega dne ni mogel opraviti predvidenih ur, temveč jih je opravil naslednji dan. Dnevni razpored voženj, ko mu je bil izročen že natisnjen z datumi vred in zato že vnaprej izpolnjeni obrazec, le časovno izpolni, pri čemer pripomb, da so bile ure opravljene dan kasneje, ni mogel vpisati, saj za to ni bilo prostora na obrazcu. Tožena stranka bi morala v izredni odpovedi konkretno navesti, na kakšen način je tožnik ponaredil listino, da bi se tako lahko konkretno opredelil do očitanih kršitev. Navaja, da je bila zoper njega pravnomočno zavrnjena obtožba zaradi 34 očitanih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ in po prvem odstavku 235. členu KZ-1, kar bistveno vpliva tudi na ta spor. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v 30 dnevnem zakonskem roku, ko se je predstojnik tožene stranke seznanil z očitanimi kršitvami (8. 7. 2009). Tožena stranka je najprej priznala, da je bila z razlogi za izredno odpoved seznanjena 23. 6. 2010 s prejemom dokumentacije upravne enote. Sodišče ne bi smelo slediti novim navedbam tožene stranke, podanim v predmetnem postopku, ter zaključevati, da se je tožena stranka oziroma njen predstojnik z očitanimi kršitvami seznanil šele 8. 7. 2010. Tožnik je izpostavil, da ni mogoče upoštevati novih navedb tožene stranke, prirejenih za potrebe tega postopka. Pravočasnost izredne odpovedi oziroma datum seznanitve z razlogi za izredno odpoved je ugotavljal že drugostopenjski organ v okviru obravnavanja pritožbe tožnika zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem postopku je potrebno upoštevati, da je bila tožena stranka seznanjena z odpovednimi razlogi, ko je Policijska postaja N. prejela dopis Upravne enote N. z dne 23. 6. 2010, kar pomeni, da je bila tožena stranka, torej tudi generalni direktor Policije seznanjen z odpovednimi razlogi najkasneje takrat, ko je Policijska postaja N. prejela dopis Policijske uprave N. z dne 9. 6. 2010, kateremu so bili priloženi vsi dnevni razvidi voženj. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno je uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev bi šlo, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba opisanih pomanjkljivosti nima, sodba je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Iz obrazložitve je lahko razbralo, zakaj je sodišče izpovedbam prič verjelo in zakaj ni sledilo izpovedi tožnika. Tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja niti absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Zavrnitev dokaznih predlogov ima sicer lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če se ne izvedejo dokazi glede vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev. Vendar, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v konkretni zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z oceno, da izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem prič F.F., G.G. in direktorja Avtošole H. ni bila potrebna, ker je bilo dejansko stanje že na podlagi drugih dokazov, v celoti razčiščeno in popolno ter pravilno ugotovljeno. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da naj bi zavrnitev dokaznih predlogov odločujoče vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po prvi in drugi alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka je v postopku podaje sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa so imele vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin (po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika - KZ-1, Ur. list RS št. 55/2008 in naslednji) ter kaznivega dejanja goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1. V posledici zgornjih ugotovitev mu je tožena stranka dne 21. 7. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila potrjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 25. 8. 2010, saj je bilo tudi ugotovljeno, da s tožnikom zaradi ravnanj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

V postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da je tožnik kot učitelj vožnje (inštruktor) v času od 2. 8. 2009 do 20. 1. 2010 večkrat beležil izvajanje praktičnega usposabljanja kandidatov v Avtošoli H. d.o.o., nedvomno pa je bilo ugotovljeno, da je bil v kritičnem času v službi. Tožnik je prirejal oziroma vpisoval izmišljene ure poučevanja kandidatov v dnevne razvide voženj, pri njih pa gre za dokumente, ki dokazujejo izvajanje obveznega praktičnega usposabljanja po vnaprej izdelanem programu. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik v času od 2. 9. 2009 do 20. 1. 2010 opravljal izpitne vožnje s kandidati pri izpitni komisiji v času, ko bi moral biti na delu na Policijski postaji N., po razporedu.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki jih je za ugotovitev zatrjevanih dejstev predlagala tožena stranka, in vse relevantne dokaze, ki jih je predlagal tožnik, zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednih razlogov iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR in hkrati v skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR ugotovilo porušeno zaupanje med strankama, saj glede narave dela policista, ki mora pri opravljanju javnih zadolžitev skrbeti, ne samo za varovanje in utrjevanje lastnega ugleda, temveč tudi za ugled policijske organizacije.

Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe ZDR v povezavi z določbami 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS št. 56/2002 in naslednji), in sicer določbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, zlasti 110. in 111. člen ZDR.

Po določbi tretjega odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala citirane zakonske določbe ZDR o postopku pred odpovedjo in da tožnikova pravica do zagovora ni bila kršena.

Pravilna je tudi ugotovitev, da je bila izredna odpoved podana pravočasno, v okviru 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, ki je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR, zato je pritožbeni ugovor s tem v zvezi neutemeljen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR prepozna in je zato sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo kršitev le po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. V zvezi s to kršitvijo pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podana odpoved prepozna. Za začetek teka 30 dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi v smislu citirane določbe je odločilno, kdaj je bil z razlogi za izredno odpoved seznanjen predstojnik (generalni direktor), pri tem pa ni pomembno, kdaj so z zadevo seznanjene druge osebe pri toženi stranki. Le predstojnik je tisti, ki lahko v imenu delodajalca odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kot je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da se je predstojnik tožene stranke seznanil z zadevo ob prejemu predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 8. 7. 2010. Kdaj so bili z zadevo seznanjeni drugi organi tožene stranke (Policijska postaja N.), kar kot bistveno izpostavlja pritožba, ni relevantno. Izredna odpoved je podana pravočasno, če je podana pred iztekom prekluzivnega roka. Datum vročitve izredne odpovedi delavcu ni pomemben za presojo pravočasnosti podane odpovedi s strani delodajalca.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo da je tožena stranka tožniku dokazala očitane kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivih dejanj ponarejanja listin ter goljufije. Ugotovitev, da ima kršitev delovnih obveznosti znake kaznivega dejanja, ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj gre pri kazenskem postopku ter na drugi strani pri postopku za podajo izredne odpovedi za povsem ločena in neodvisna postopka.

Delovno sodišče je na podlagi 13. člena ZPP pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče je pri tem vezano zgolj na pravnomočno (obsodilno) sodbo kazenskega sodišča (če ta obstaja).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožnik s tem, ko je dne 2. 8. 2009, 3. 8. 2009, 12. 8. 2009, 13. 8. 2009, 31. 8. 2009, 10. 9. 2009, 15. 9. 2009, 21. 9. 2009, 28. 9. 2009, 29. 9. 2009, 19. 11. 2009, 23. 11. 2009, 2. 12. 2009, 2. 1. 2010, 6. 1. 2010 in 20. 1. 2010 beležil izvajanje praktičnega usposabljanja kandidatov v dnevne razvide voženj v Avtošoli H. d.o.o., ugotovljeno pa je bilo, da je bil v kritičnem času v službi, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Poleg tega je 2. 9. 2009, 17. 9. 2009, 29. 10. 2009 in 26. 11. 2009 opravljal izpitne vožnje s kandidati pri izpitni komisiji v času, ko bi moral biti po razporedu v službi na Policijski postaji N. in s tem storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitane kršitve delovne obveznosti. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno, je tudi v sodbi utemeljilo. Tožnik ni zanikal, da je v dnevne razvide voženj v spornih dneh beležil izvajanje praktičnega usposabljanja kandidatov, čeprav je bil v tem času v službi, svoje dejanje je tožnik opravičeval z dejstvom, da je imel omejitev opravljenih ur v enem dnevu, zato je presežek ur zapisoval tudi na dneve, ko je bil dejansko v službi. Tožnik tudi ni zanikal, da je v spornih dneh opravljal izpitne vožnje s kandidati v času, ko bi moral po razporedu biti v službi, zatrjeval pa je, da je bilo to z vednostjo nadrejenih. Tožnikova nadrejena J.J. in I.I. nista potrdila njegovih navedb, niti to ne izhaja iz listinskih dokazov (razporedov dela, iz katerih so razvidne vse spremembe).

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, navedenega v 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpolnjen tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, ki so v tem, da ni mogoče pričakovati, da bi tožnik kot policist, ki mora kazniva dejanja preprečevati, odkrivati in preganjati, lahko delo pri toženi stranki nadaljeval. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantni. Na podlagi določil 360. člena ZPP pritožbeno sodišče presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).