Jedro

Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev.

Pri prvi kršitvi, ki se tožniku očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso podani zanki kaznivega dejanja ponarejanja listin. Tožena stranka je namreč tožniku očitala, da je v dnevne razvide voženj vpisoval izmišljene ure poučevanja kandidatov, ob tem da je bil tožnik kot učitelj vožnje dnevne razvide voženj upravičen oziroma celo dolžan voditi. Jasno je torej, da ne gre za listine, ki ne izvirajo od osebe, ki je na njih navedena kot izdajatelj, ali je njihova vsebina resnična ali ne, pa z vidika presoje znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin, ni pomembno.

Iz opisa drugega dejanja, ki se tožniku očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja goljufije. Omenjen ni niti goljufiv namen pridobiti protipravno premoženjsko korist niti ni pojasnjeno, kaj naj bi protipravno premoženjsko korist sploh predstavljalo. Kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej navedena brez znakov nekega kaznivega dejanja, kar ne zadošča za opredelitev te odpovedi kot odpovedi iz odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki št. 100-438/2010/13(1502-15) z dne 21. 7. 2010 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. 10051-605/2010/2 z dne 25. 8. 2010. V ostalem (glede reintegracijskega zahtevka, reparacijskih zahtevkov in glede stroškov postopka) se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 100-438/2010/13(1502-15) z dne 21. 7. 2010 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. 10051-605/2010/2 z dne 25. 8. 2010 ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja. Posledično je zavrnilo tudi nadaljnje tožbene zahtevke, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, mu vzpostaviti delovno razmerje od dne prenehanja delovnega razmerja, to je od 14. 9. 2010, in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse zapadle plače oziroma nadomestila plač in razlike v plači ter ostale prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in prijaviti vpis pokojninske dobe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil obširno revizijo. Sodišču druge stopnje očita bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po 8., 10., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabo materialnega prava ter neupoštevanje sodne prakse. Vse te kršitve je storilo že sodišče prve stopnje, na kar je tožnik opozoril v pritožbi, vendar pa se sodišče druge stopnje do relevantnih pritožbenih navedb ni opredelilo in so bile tako kršene tudi določbe 2., 14., 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno zaključili, da je tožnik storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po petem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsi znaki tega kaznivega dejanja sploh niso niti navedeni niti konkretizirani. Zmotni pa so tudi zaključki nižjih sodišč, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, saj tožnik kot pooblaščena oseba za izpolnjevanje dnevnih razvidov voženj le-teh ni mogel ponarediti. Navaja še, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana pravočasno, da tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi ni konkretizirala, kršitev katerih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožniku sploh očita, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in da je tožena stranka tožnika diskriminirala v razmerju do drugih delavcev, ki jim je zaradi enakih kršitev izrekla zgolj opomine oziroma opozorila.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je kljub temu, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, revizijski preizkus omejen le na kršitev po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je po ugotovitvah nižjih sodišč izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede kršitve po drugi alineji prepozna.

7. Tožena stranka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila, da je tožnik 1. s tem, ko je v času od 2. 8. 2009 do 20. 1. 2010 večkrat beležil izvajanje praktičnega usposabljanja kandidatov v dnevne razvide voženj v A. P. d.o.o., pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da je bil v tem času v službi, storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1; 2. s tem, ko je v času od 2. 9. 2009 do 20. 1. 2010 opravljal izpitne vožnje s kandidati pri izpitni komisiji v času, ko bi moral biti v službi na Policijski postaji K., pa storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1. 8. Delodajalcu ni treba "kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika", mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja (1). Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev (2). Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, mora sodišče, ki odloča v delovnem sporu, upoštevati znake kaznivega dejanja, kot so določeni v kazenskem zakoniku, in kot jih upošteva oziroma razlagata kazenskopravna teorija ter sodna praksa (3).

9. V zvezi s prvo kršitvijo, ki se tožniku očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, slednji v reviziji utemeljeno graja presojo nižjih sodišč, da ima le-ta vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Kaznivo dejanje ponarejanja listin stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Ponarejena je listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Pri tem pa ni pomembno, ali gre za resnično ali neresnično vsebino. Če ima namreč prava listina (izdana od osebe, ki je označen kot izdajatelj) neresnično vsebino, s tem ne postane ponarejena listina in ni podano kaznivo dejanje ponarejanja listin. V tem primeru je lahko podano kakšno drugo kaznivo dejanje, lahko pa taka prava listina z neresnično vsebino postane tudi sestavni del nekega drugega kaznivega dejanja, npr. goljufije (4).

10. Ob takšnem izhodišču kazenskopravne teorije pri prvi kršitvi, ki se tožniku očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso podani zanki kaznivega dejanja ponarejanja listin. Tožena stranka je namreč tožniku očitala, da je v dnevne razvide voženj vpisoval izmišljene ure poučevanja kandidatov, ob tem da je bil tožnik kot učitelj vožnje dnevne razvide voženj upravičen oziroma celo dolžan voditi. Jasno je torej, da ne gre za listine, ki ne izvirajo od osebe, ki je na njih navedena kot izdajatelj, ali je njihova vsebina resnična ali ne, pa z vidika presoje znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin, kot že rečeno, ni pomembno. Presoja nižjih sodišč, da je tožnik izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je tako zmotna, iz opisa prve tožniku očitane kršitve v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tudi ne izhajajo znaki katerega drugega kaznivega dejanja.

11. Utemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z drugim dejanjem, ki se tožniku očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta kršitev bi sicer lahko predstavljala kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, vendar pa iz opisa te kršitve niso razvidni niti znaki goljufije niti katerega drugega kaznivega dejanja. V skladu z določbo prvega odstavka 211. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje goljufije, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Milejše kaznivo dejanje (t. i. majhna goljufija) je po petem odstavku istega člena podano, če je povzročena majhna premoženjska škoda in je storilec hotel pridobiti majhno premoženjsko korist. Glede na citirane določbe je izvršitveno dejanje goljufije ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu oziroma puščanje oškodovanca v takšni zmoti. Pri tem pa mora biti podan storilčev namen, da si s tem pridobi protipravno premoženjsko korist. Kot znak obravnavanega kaznivega dejanja mora biti torej podan tudi direktni naklep – namen storilca, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Če takšnega namena ni, namreč ni podano kaznivo dejanje goljufije, čeprav je šlo za lažno prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin (5).

12. Iz opisa drugega dejanja, ki se tožniku očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja goljufije. Omenjen ni niti goljufiv namen pridobiti protipravno premoženjsko korist niti ni pojasnjeno, kaj naj bi protipravno premoženjsko korist sploh predstavljalo. Kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej navedena brez znakov nekega kaznivega dejanja, kar ne zadošča za opredelitev te odpovedi kot odpovedi iz odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

13. Glede na obrazloženo je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP pravnomočno sodbo delno spremenilo, in sicer tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje se namreč zaradi zavrnitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista ukvarjali in opredelili do utemeljenosti nadaljnjih tožbenih zahtevkov.

14. Ker je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga, ostale revizijske navedbe niso odločilnega pomena in revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

15. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako VS RS v sklepu VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010. Op. št. (2): Tako VS RS v sodbi VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007, v sodbi VIII Ips 101/2007 z dne 29. 5. 2007, v sodbi VIII Ips 180/2009 z dne 7. 9. 2010 in v sodbi VIII Ips 161/2010 z dne 14. 9. 2011. Op. št. (3): Tako VS RS v sklepu VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010. Op. št. (4): Več o tem Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 579-585. Op. št. (5): Več o tem Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 405-410.