Jedro

Toženec, v čigar interesu je bilo, da je davka oproščen, je bil z upravnim postopkom seznanjen in bi lahko sam v upravnem postopku aktivneje sodeloval, zato ne more očitati tožniku, prodajalcu, da je bil v upravnem postopku premalo aktiven.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da tožniku plača 1.671.079,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 09.11.1999 dalje, to je od vložitve tožbe do dneva plačila in 158.293,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je toženec pritožil, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Po treh letih in pol je bila prvič razpisana obravnava, tožba je bila vložena že novembra 1999, do maja 2003 pa sodišče ni izvedlo nobenega procesnega opravila, razen, da je tožbo vročilo toženi stranki v odgovor. Na naroku je bil navzoč le pooblaščenec tožnika. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, opravilo obravnavo mimo tožene stranke, napačno menilo, da zadoščajo zgolj listinski dokazi in na tej osnovi odločilo. To bi lahko storilo že ob prejemu tožbe. Pooblaščenec tožene stranke je utemeljeno prosil za preložitev, ko je sodišče razpisalo narok, pa sodišče temu ni sledilo, obravnavo je opravilo tudi v nenavzočnosti toženca, ki se je opravičil, da iz zdravstvenih razlogov ni mogel pristopiti. Kršene so temeljne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter procesne pravice toženca v njegovo škodo. Zato je neraziskano tudi dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče napačno zaključuje, da je podana povračilna obveznost tožene stranke iz 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zavzelo je stališče, da so davčni organi postopali pravilno in zakonito, ko so tožeči stranki naložili v plačilo neplačani prometni davek z obrestmi in se preprosto navezalo na nezakonito davčno odločbo in je nezakonito stanje povzelo kot pravno podlago v tej zadevi. Tožeča stranka bi morala zoper pravnomočno davčno odločbo sprožiti upravni spor, pa ga ni in tudi v nadaljevanju izkoristiti vse pravne možnosti za dokončnost in pravilnost oziroma nepravilnost davčne odločbe in ni krivda tožene stranke, če se je tožeča stranka v davčnem upravnem postopku slabo, nepripravljeno in nepopolno pravdala oziroma vseh pravnih sredstev ni izkoristila. Zaradi takega njenega ravnanja pa toženec ne more trpeti škode, zagotovo ni dolžan tega zneska povrniti, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka je v tem postopku in tudi predhodno za potrebe pritožbe tožeče stranke v davčnem postopku, predložila listinsko dokumentacijo CSD N. G., oziroma Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in je iz te dokumentacije jasno razvidno, da ima navedeno ministrstvo drugačno naziranje glede oprostitve prometnega davka kot Ministrstvo za finance. Pristojni organ Ministrstva za delo, CSD N.G., je izdal zakonito in popolno javno listino, iz katere izhaja, da je toženec plačila prometnega davka oproščen in je tako listino toženec predložil tožeči stranki v dobri veri in prepričanju, da državni organi delujejo pravilno in zakonito in mu pripada bonus neplačila prometnega davka. Sodišče ne more biti vezano na nezakonito davčno odločbo, kot to zmotno zaključuje in bi moralo zadevo obravnavati širše z zaslišanjem pravdnih strank, predlaganih prič in po presoji listinske dokumentacije, ki jo je tožena stranka predložila, predvsem pa upoštevati drugačno pravno in dejansko naziranje Ministrstva za delo, glede na stališče Ministrstva za finance. V taki konkretni dejanski, pravni in pojmovni zmedi glede na različnost večih interpretacij in predpisov, bi sodišče prve stopnje moralo zadevo presojati večplastno. Zaradi bistvene postopkovne kršitve je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno, oz. se z dejanskim stanjem sodišče niti ukvarjalo ni, zato je posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, določbe ZOR, ki urejajo povračilno obveznost, toženca gotovo ne zadevajo. Bistvo spora je v pravilni in objektivni presoji sodišča, ali je bila tožena stranka upravičena do oprostitve prometnega davka na podlagi navedenega potrdila CSD. Ker je tožena stranka pridobila potrdilo na legitimen način v zakonitem postopku in pri pristojnem organu, ne vzdrži, da ni bila upravičena do oprostitve tega davka, saj je bilo potrdilo izdano prav v ta namen. Zato tudi ne gre za njeno povračilno obveznost, kot ji nalaga izpodbijana sodba.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, z nezakonitim postopanjem naj mu ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Narok za glavno obravnavo je sodišče določilo za dan 20.05.2003, pooblaščenec toženca je vabilo prejel 10.04.2003, toženec pa 11.04.2003 (povratnica na l. št. 16 in 17 spisa), kar za pritožnika niti ni sporno. Meni le, da je izkazal opravičljiv razlog in bi zato moralo sodišče narok preložiti. Glede na določbo 1. odst. 115. čl. ZPP sodišče preloži narok le, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Pooblaščenec tožene stranke je dne 13.5.2003 prosil za preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je štelo, da razlogi niso opravičljivi, predlogu za preložitev naroka ni ugodilo in je o tem pooblaščenca obvestilo še isti dan, ko je prejelo predlog za preložitev naroka, to obvestilo je pooblaščenec prejel dne 15.05.2003. Opravičljiv razlog mora stranka zatrjevati in izkazati, pritožnik pa ne pove niti tega, kateri naj bi ta razlog bil. Ker ta razlog ni izkazan, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko naroka ni preložilo in ga je opravilo v nenavzočnosti pooblaščenca tožene stranke. Tudi toženec ni izkazal, da iz zdravstvenih razlogov na narok ni mogel pristopiti. Priložil je sicer zdravniški izvid z zdravniškim potrdilom, iz katerega ne izhaja ne diagnoza in ne zdravstveno stanje, da bi bila mogoča presoja, ali je bil sposoben priti na sodišče, da ni bil, pa niti ne zatrjuje, pa tudi sicer je pisarna sodišča opravičilo prejela po naroku (u.z. na l.št. 28 spisa). Procesne pravice toženca v njegovo škodo torej niso kršene. Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, dokazno oceno je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi listin, in na tako ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritrditi je načeloma pritožbi, da upravna odločba toženca ne veže, toženec v upravnem postopku niti stranka ni bil. V pritožbi pa sam pritožnik navaja, da je "sodeloval" pri sestavi pritožbe v upravnem postopku, torej pri sestavi pritožbe zoper odločbo Davčnega urada N.G. z dne 01.09.1997, s katero je bilo davčnemu zavezancu, tožniku, naloženo, da plača davek, obračunan od vrednosti terenskega vozila Toyota 304 Runner td, v vrednosti 3.675.613,00 SIT in sicer prometni davek v višini 1.176.196,00 SIT, ter obresti obračunane do 27.08.1997 v znesku 511.727,00 SIT, skupaj 1.671.079,50 SIT. Ta pritožba je bila z odločbo Ministrstva za finance Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 22.07.1999 št. 415-252/97 zavrnjena. Če je torej toženec, v čigar interesu je bilo, da je davka oproščen, bil s postopkom seznanjen, bi lahko sam v upravnem postopku aktivneje sodeloval, zato ne more očitati tožniku, prodajalcu, da je bil v upravnem postopku premalo aktiven. Tedaj je veljal in se v davčnem postopku uporabljal Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 47/86 s spremembami in dopolnitvami), glede na določbo 1. čl. Zakona o davčnem postopku (ZDAVP). Ta je v 49. čl. določal, kdo je lahko stranka, to je oseba, na katere zahtevo se je uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali tisti, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pritožbo bi torej lahko vložil tudi sam toženec, zaradi varstva svojih koristi, pa je ni. Tudi Zakon o upravnem sporu (ZUS - Ur.l. RS št. 50/97 s sprememebami, ki velja od 02.09.1997 in se uporablja od 01.01.1998) je tako možnost pritožniku dajal, po določbi 18. čl. je tožnik lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Ne more sedaj pritožnik očitati tožniku, da ni sprožil upravnega spora, če bi ga lahko sprožil sam. Ob povedanem tudi vprašanje (ne)pravilnosti presoje davčnega organa o tem, ali je toženec bil oproščen plačila davka, ni odločilno in dokazov v tej smeri sodišče utemeljeno ni izvedlo ter potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka ni bilo (zaslišanje strank, prič), kot je to pojasnilo pravilno že prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločitev oprlo na določbe 210. in nasl. čl. ZOR (ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja). Stranki sta se namreč dogovorili, da toženec kot kupec ne plača tudi prometnega davka ob nakupu vozila, ki ga je prodal tožnik kot prodajalec, ker je plačila prometnega davka oproščen. Ker je moral prodajalec naknadno glede na odločbo upravnega organa, plačati tudi ta davek, čeprav bi to po dogovoru bilo, če ne bi bilo oprostitve, breme kupca, se podlaga ni uresničila, zato je toženec tožniku dolžan to, kar je ta namesto njega moral plačati, po odločbi upravnega organa, vrniti. Tako je sodišče prve stopnje tudi odločilo in je zato odločitev pravilna in zakonita ter pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo ter je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).