Jedro

Neupoštevno toženčevo sklicevanje na tožnikovo opustitev tistih dejanj, ki bi jih mogel opraviti tudi toženec in ki jih je sam zanemaril. V upravnem postopku je namreč tim. Intervencijski interes posameznika varovan celo s podelitvijo statusa stranke osebi, ki ga izkazuje.

Pred odločitvijo o glavni stvari bi moralo sodišče po mnenju revidenta odločiti (tudi) o vprašanju njegove upravičenosti do oprostitve plačila davka kot o predhodnem vprašanju. Njegovemu mnenju, da je to predhodno vprašanje v pomenu določbe 13. člena ZPP, je treba sicer pritrditi. Vendar je prav to razlog za vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo, s katero je upravni organ v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici kot o glavni stvari. Ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno na matičnem področju, sodišče ni bilo upravičeno samo (drugače) reševati predhodnega vprašanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 1.671.079,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1999 dalje do plačila ter mu povrniti 158.293 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, medtem ko je v presežku, to je za znesek 928.636 SIT s pripadki, zahtevek tožnika zavrnilo. Tožniku prisojeni znesek je skladen z zneskom, ki ga je plačal na podlagi pravnomočne odločbe kot davčno obveznost, ki bi jo že ob nakupu avtomobila pri tožniku moral plačati toženec, vendar mu tožnik ob prodaji avtomobila tega davka ni obračunal, ker je toženec predložil potrdilo centra za socialno delo o izpolnjevanju pogojev za oprostitev plačila davka, za katero pa se je v pravnomočno končanem davčnem postopku izkazalo, da ni upoštevna podlaga za davčno oprostitev. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbe 210. člena v času nastanka obveznosti še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Prvouveljavljani revizijski razlog utemeljuje z očitkom, da je sodišče prve stopnje opravilo narok za glavno obravnavo v nenavzočnosti tožene stranke kljub predhodnim opravičilom tako izostanka toženca kot tudi njegovega pooblaščenca - odvetnika, ki je predložil tudi dokazila o neodložljivih obveznostih na dan naroka za glavno obravnavo. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje toženo stranko prikrajšalo za možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki jo je tožena stranka v pritožbi tudi izrecno uveljavljala kot pritožbeni razlog. Vendar je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje o tem tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. V njej je namreč glede izostanka toženčevega pooblaščenca navedeno, da bi moral pritožnik opravičljiv razlog za izostanek z obravnave zatrjevati in izkazati, pri čemer se je sodišče druge stopnje postavilo na nerazumljivo stališče, da pritožnik niti ne pove, kateri razlog naj bi to bil. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa toženec utemeljuje s prepričanjem, da tožniku ni povzročil nobene škode in da bi slednji moral vse v zvezi z vračilom davka urejati z državo. Toženec ne more nositi odgovornosti za opustitve tožnika v davčnem postopku, v katerem ni izkoristil vseh možnosti uveljavljanja pravnih sredstev (sprožitve upravnega spora z vložitvijo tožbe) v smeri izpodbijanja nezakonite odločbe davčnega organa, niti ni dal z opozorilom na primeren način možnosti tožencu, da bi se sam vključil v upravni postopek in ustrezno ukrepal. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer izhaja, da naj bi tožena stranka "sodelovala" v upravnem (davčnem) postopku, vendar tožencu ni znano, kako je sodišče druge stopnje prišlo do takšne (s procesnega vidika po mnenju toženca neupoštevne) ugotovitve. Po mnenju toženca bi zato bilo treba še pred vsebinskim odločanjem o tožbenem zahtevku ugotoviti, ali je bil toženec ustrezno obveščen o poteku upravnega postopka in ali je bil upravičen do oprostitve plačila davka - kar bi sodišče moralo rešiti kot predhodno vprašanje v okviru te pravde; ker dokazov s tem v zvezi ni izvajalo, tudi ni moglo izdati pravilne in zakonite sodbe. Toženec predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi glede zatrjevane procesne kršitve (372. člen ZPP) izhaja, da je narok za glavno obravnavo sodišče prve stopnje določilo za dan 20.5.2003, da je pooblaščenec toženca prejel vabilo 10.4.2003, toženec pa 11.4.2003 in da se nobeden od njiju naroka za glavno obravnavo ni udeležil. Slednje spričo določbe 282. člena ZPP torej ni pomenilo ovire, da se obravnava vseeno opravi, pri čemer razlog za toženčevo odsotnost niti ni pomemben, saj sodišče dokaza z zaslišanjem strank ni izvajalo, medtem ko se v primerih, ko ima stranka pooblaščenca, po določbi prvega odstavka 137. člena ZPP vabila vročajo le njemu. Res je sicer, da je toženčev pooblaščenec 13.5.2003 prosil za preložitev naroka, vendar sodišče njegovemu predlogu ni ugodilo, ker je štelo, da razlogi za preklic naroka za glavno obravnavo niso opravičljivi in ga o tem z obvestilom, ki ga je prejel 15.5.2003, tudi seznanilo. Kljub temu se toženčev pooblaščenec naroka za glavno obravnavo 20.5.2003 ni udeležil, niti ni poskrbel za toženčevo zastopanje na obravnavi po substitucijskem pooblaščencu, v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa tudi ni ponudil nobene trditve, ki bi sodišču druge stopnje omogočala kakršnokoli konfrontacijo z že v postopku na prvi stopnji ocenjenimi razlogi za preklic obravnave kot neopravičljivih. Zaman je torej toženčevo čudenje v reviziji nad "nerazumljivim stališčem" sodišča druge stopnje, da pritožnik v pritožbi "niti ne pove, kateri razlog naj bi to bil"; obširnejšega odgovora zato tudi ne terja neutemeljen revizijski očitek procesne narave s tem v zvezi, da je "obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje o tem tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih". Glede na to, da je toženčev pooblaščenec v prošnji za preložitev obravnave (list. št. 21 spisa) med drugim tudi navedel, da "tožena stranka na substitucijo ne pristaja" (sicer predvideno kot možnost z določbo 4. točke prvega odstavka 95. člena ZPP), je treba še pojasniti, da revizijsko sodišče postopanja sodišč prve in druge stopnje ni presojalo v smeri morebitne kršitve toženčeve pravice do svobodne izbire odvetnika, saj ni bila niti smiselno uveljavljana - ne v postopku s pritožbo, niti v postopku z revizijo. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom pa je obseg formalnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe spričo določbe 371. člena ZPP omejen le na razloge, ki so navedeni v reviziji.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Toženec jo v reviziji graja z mnenjem, da ne more nositi odgovornosti za tožnikove opustitve v davčnem postopku, v katerem tožnik ni izkoristil vseh možnosti uveljavljanja pravnih sredstev (ni sprožil upravnega spora) v smeri izpodbijanja nezakonite odločbe davčnega organa. Tak očitek je jalov spričo pravilnega razlogovanja že v sodbi sodišča druge stopnje o neupoštevnosti toženčevega sklicevanja na tožnikovo opustitev tistih dejanj, ki bi jih mogel opraviti tudi toženec in ki jih je sam zanemaril. V upravnem postopku je namreč tako imenovani intervencijski interes posameznika varovan celo s podelitvijo statusa stranke osebi, ki ga izkazuje, medtem ko je po določbi 18. člena od 1.1.1998 veljavnega Zakona o upravnem sporu tožnik lahko med drugimi osebami tudi vsak posameznik, ki misli, da je kakšna njegova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena.

Toženec se v nadaljevanju revizijskih navedb sprašuje, kako je sodišče druge stopnje prišlo do ugotovitve, da je "sodeloval" v upravnem (davčnem) postopku, pri čemer ugotovitev tega dejstva šele v postopku na drugi stopnji problematizira s procesnopravnega vidika; vendar pri tem prezre, da ni ugovora kakršnih koli tožnikovih opustitev procesnopravnih dejanj v davčnem postopku vse do zaključka tega pravdnega postopka na prvi stopnji nikoli podal, da ga je spričo določbe prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevno prvič uveljavljal šele v postopku s pritožbo (in se torej sodišče druge stopnje niti ne bi bilo dolžno z njim vsebinsko ukvarjati) ter da je drugostopenjska ugotovitev o toženčevem "sodelovanju" v davčnem postopku povzeta kot odgovor tožencu iz njegovih lastnih pritožbenih trditev o njegovi predhodni predložitvi listinske dokumentacije CSD ... oziroma Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve "za potrebe pritožbe tožeče stranke v davčnem postopku" - kar je tudi skladno s toženčevimi navedbami že v odgovoru na tožbo pod 4. točko, v oporo katerih je obe navedeni listini (priloga B2 in B3 spisa) sam predložil. Zato toženčevo zavzemanje za nujnost ugotavljanja njegove obveščenosti o poteku davčnega postopka še pred vsebinskim odločanjem v tem postopku ne presega ravni sprenevedanja.

Pred odločitvijo o glavni stvari pa bi moralo sodišče po mnenju toženca odločiti (tudi) o vprašanju njegove upravičenosti do oprostitve plačila davka kot o predhodnem vprašanju. Njegovemu mnenju, da je to predhodno vprašanje v pomenu določbe 13. člena ZPP, je treba sicer pritrditi. Vendar je prav to razlog za vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo, s katero je upravni organ v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici kot o glavni stvari. Ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno na matičnem področju, sodišče ni bilo upravičeno samo (drugače) reševati predhodnega vprašanja.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo toženca na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.