Jedro

Bistveno za presojo v konkretni pravdi je bilo le, ali so posegi tožene stranke na nepremičnini parc. št. 2638/3 dejansko predstavljali nedovoljeno imisijo v razmerju do sosednjih nepremičnin v lasti tožnikov, ter ali tožnikoma zaradi posegov tožene stranke grozi kakšna nevarnost, da bo nastala večja škoda. Nevarnost nastanka večje škode mora biti konkretna in realna in ne zgolj hipotetična.

Le izjemoma je možna postavitev drugega izvedenca, če je mnenje prvega jasno, a se pojavi (razumno izkazan) indic, dvom, da v dokazni temi obstaja realno znanstveno tveganje za napako.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Občina A. (v nadaljevanju: prva toženka) dolžna odstraniti škodno nevarnost in postaviti ustrezni podporni zid, ali na kakšen drugačen ustrezen način odstraniti škodno nevarnost zdrsa zemljine ter zagotoviti dostop iz javne ceste na nepremičnino v lasti tožnikov (I. točka izreka), ter vsebinsko enak podredni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in subsidiarno toženo stranko Krajevno skupnost B. (v nadaljevanju: druga toženka; II. točka izreka). Identičen tožbeni zahtevek je zavrnilo tudi zoper drugo toženko (III. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožeči stranki solidarno dolžni toženkama v 15 dneh povrniti njune pravdne stroške, in sicer prvi toženki v znesku 1.467,01 EUR in drugi toženki 1.319,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP1). Predlagata spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženkama plačilo stroškov pravdnega in pritožbenega postopka. Podrejeno se zavzemata za razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti drugačno dejansko stanje, in sicer da je šlo pri rekonstrukciji oziroma spremembi obstoječe makadamske v asfaltirano cesto za izgradnjo ceste in ne za vzdrževalna dela. Ponavljata tožbene navedbe in kronologijo izvedbe rekonstrukcije ceste. Vztrajata, da je podana pasivna legitimacija prve toženke. Kadar se izvajajo družbena koristna dela in to brez zahtevane dokumentacije, bi moralo biti doseženo soglasje med vsemi lastniki. Tožena stranka se je vedla kot lokalna oblast. Upoštevano je bilo zgolj varstvo interesov lastnikov spodnjih parcel. Za tožeči stranki nova pot ni koristna. Omejuje jima dostop do parcel. Ob spodnji strani zidov poslopja ni več možno parkiranje. Dokazna ocena v točki 6 je pomanjkljiva in enostranska. Geodet ni pokazal trase poti, ampak zgolj mejna znamenja. Trasa poti ni v skladu z OPN. Rekonstrukcija je bila izvedena brez potrebne dokumentacije. Posledica je nepravilno zgrajena dostopna pot. Do teh zaključkov, ki jih je ugotovil v svojem poročilu C. C., se postavljena sodna izvedenka ni opredelila. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da to za odločitev v tem postopku ni relevantno. Zaslišati bi moralo še C. C., da bi pojasnil svoja stališča iz poročila z dne 4. 1. 2021, in postaviti novega izvedenca, če mu ne bi sledilo, saj sta imela tožnika utemeljene pripombe na mnenje postavljene izvedenke. Napačno in v nasprotju s poročilom C. C. je zaključilo, da ni razlogov in pogojev za zdrs zemljine in da zato ne more priti do škode na zemljišču tožnikov. Ponavljata tožbene navedbe, da je bila brežina neustrezno odrezana, zaradi česar je ne moreta več ročno kositi v obsegu kot prej; da se je zmanjšala masa zemlje; da prihaja do sušenja koreninskega sistema v vinogradu in da je obdelava vinograda na spodnji strani praktično onemogočena. Nastala škoda presega običajne meje (izguba kmetijskega zemljišča, neugoden dostop do hiše in skednja). Tožnika nastale škode nista dolžna trpeti. Zaradi rekonstrukcije so nastale posledice, ki jih izvedenka ni opazila. Ob zaslišanju je pojasnila možne načine sanacije.

3. Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta s tožbo zahtevala, da toženki odstranita škodno nevarnost tako, da na nepremičnini ID ... 2638/3 (javna cesta) postavita ustrezni podporni zid oziroma škarpo, in sicer na meji z njunima nepremičninama parc. št. 395/1 (v dolžini 25,31 m in višini do cca. 1,3 m) in parc. št. 426/1 (v dolžini 43,14 m in višini cca 1,3 m) ter da zagotovita dostop iz javne ceste na nepremičnino parc št. 426/1, vse k.o. ... Zatrjevala sta, da z razširitvijo in asfaltiranjem makadamske poti, opravljenim v letu 2017, ni šlo za rekonstrukcijo, temveč za protipravno razširitev in prestavitev ceste in da poseg ni bil krajevno običajen. Z odstranitvijo in rezanjem brežine je bila povzročena nevarnost premikanja terena oziroma plazu na njunih parcelah št. 426/1 in 395/1. Kot škodno nevarnost, ki jima je in bo nastala zaradi rekonstrukcije ceste, sta navedla še nezmožnost košnje brežine pod vinogradom zaradi njene strmine, oteženo obdelovanje vinograda v zadnji vrsti nad brežino, sušenje vinskih trt v zadnji vrsti ter onemogočen dostop s ceste na svojo parcelo. Prva tožena stranka se je primarno branila z ugovorom pasivne legitimacije. Obe toženki sta ugovarjali, da poseg ni bil protipraven, ker je šlo za splošno koristno dejavnost in ki ne presega običajnih meja.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče in spor med strankama presojalo na podlagi določb 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ)2 ter prvega odstavka 75. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)3. Prvi in drugi odstavek 133. člena OZ določata, da vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Sodišče odredi na zahtevo zainteresirane osebe ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka škode ali vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške njegovega posestnika, če ta sam tega ne stori. Na podlagi prvega odstavka 75. člena SPZ mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Pritožbeno sodišče v zvezi s pravno podlago dodaja, da tretji in četrti odstavek 133. člena OZ v konkretnem primeru nista uporabljiva, saj vzdrževanje in upravljanje ceste druge toženke ne predstavlja splošne družbeno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ.4

7. Odločitev v zvezi s pasivno legitimacijo prve tožene stranke je pravilna. Ni bilo sporno, da je bila prej makadamska pot (le) asfaltirana in da so bila vsa potrebna pripravljalna dela (rezanje brežine, določanje trase, izkop, nasipavanje peska, utrjevanje in asfaltiranje) opravljena znotraj dokončno urejene meje za parcelo št. 2638/3. Navedene dejanske ugotovitve o vrsti in značilnosti izvedenih gradbenih del utemeljujejo pravno presojo, da je šlo (le) za rekonstrukcijo oz. izboljšavo in ne za izgradnjo ceste, kot še v pritožbi vztrajata protožnika. Sodišče je pravni zaključek o rekonstrukciji in vzdrževalnih delih pravilno oprlo na tretji odstavek 18. člena Zakona o cestah. S pravilnimi razlogi v tč. 13 sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, je že zavrnilo zmotno naziranje pritožnikov o izgradnji ceste. Ugotovitev o vrsti opravljenih del v tej pravdi je pomembna izključno zaradi odločanja o ugovoru pasivne legitimacije prve toženke, na presojo o utemeljenosti zahtevanega civilnega varstva po 133. čl. OZ pa ne vpliva.

8. Pravilna odločitev o zgrešeni pasivni legitimaciji v odnosu do prve toženke je sprejeta po celoviti oceni pravnih aktov prve toženke. Pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne skupaj z jasnimi in prepričljivimi razlogi v tč. 8 in 9. sodbe. Pritožnika jih z ničemer ne omajeta. Upoštevaje občinske predpise je za zahtevek tožnikov pasivno legitimirana druga toženka (Krajevna skupnost B.) kot glavni dolžnik, morebitna odgovornost prve toženke (Občine A.) bi bila le subsidiarna. Cesta JP 000, ki poteka po nepremičnini parc. št. 2638/3 k.o. ... in katere vzdrževanje oziroma rekonstrukcija naj bi ogrožala nepremičnini tožnikov, je namreč v upravljanju druge toženke. Ta ima lastno pravno subjektiviteto in samostojno nastopa v pravnem prometu. Prva toženka za morebitno škodo odgovarja subsidiarno. Sodišče prve stopnje je zato primarni zahtevek zoper prvo toženko pravilno zavrnilo.

9. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo: da je bila rekonstrukcija ceste v celoti opravljena znotraj dokončno urejenih meja nepremičnine parc. št. 2638/3 k.o. ...; da se je zaradi posega (rekonstrukcije) geometrijsko spremenil le spodnji del brežine (med cesto in nepremičnino točnikov), zgornji del pa ne; da je prirezani del brežine v celoti na nepremičnini, ki je javno dobro; da je brežina po geotehničnih meritvah težkognetna zemljina, ki ima visoko tlačno trdnost in prenese tudi bolj rigorozne posege; da je v času sojenja (tri leta po posegu) spodnji del brežine naravno zatravljen in je nekoliko bolj razgaljen le ob nepremičnini drugih lastnikov in ne tožencev; da na ogledu sodišče ni zaznalo rušenja brežine; da glede na ugotovljeno sestavo zemljine zaradi posega iz leta 2017 ni razlogov oz. pogojev za zdrs zemljine ne v zaledju ne na brežini; da zaledni del za brežino (obdelovalne površine tožnikovih nepremičnin) in brežina v zgornjem delu po posegu ostajajo v celoti nedotaknjene in jih je mogoče obdelovati in vzdrževati na enak način kot pred posegom; da tožnika nista dokazala sušenja trt zaradi posega; da pred posegom z javne ceste ni bilo uradnega priključka – dostopa do nepremičnine tožnikov; da je po posegu višinska razlika med cesto in nepremičnino tožnikov cca 0,3 metra, površina je tako kot pred posegom zatravljena in zaraščena ter ob enostavni sanaciji omogoča enak dostop kot prej; da tožnika do nepremičnin lahko dostopata z zgornje strani.

10. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ker imajo opro v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je presodilo, da obravnavani poseg v prostor ni protipravno ogrozil nepremičnin tožnikov. Tožbeni zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti in odreditev zahtevanih ukrepov za preprečitev nastanka škode je zavrnilo ob pravilni uporabi 133. člena OZ in 75. člena SPZ. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato bo pritožbeno sodišče odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravnim in dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da obravnavani poseg v prostor ne predstavlja protipravnega vznemirjanja in škodne nevarnosti za obravnavani nepremičnini tožnikov. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za odločanje o tožbenem zahtevku v konkretnem primeru ni relevantno, ali je šlo pri navedenih posegih na cesti za vzdrževalna dela ali za izgradnjo ceste. Prav tako za ta civilnopravni spor ni relevantno, ali je imela tožena stranka pri navedenih posegih na cesti potrebna dovoljenja in izdelane zahtevane načrte, ali je izvajala dela v skladu z občinskimi in zakonskimi predpisi, pridobila potrebna soglasja, in tudi ne, ali je bila rekonstrukcija ceste v interesu vseh ali zgolj posameznih lastnikov sosednjih nepremičnin, kar vse navajata tožnika v pritožbi. Nesporno je bilo ugotovljeno, da so bila vsa dela opravljena znotraj meja nepremičnine parc. št. 2638/3 in v ničemer na nepremičninah v lasti tožnikov. Tožnika sta glede na postavljeno trditveno podlago in tožbeni zahtevek zatrjevala, da jima grozi škodna nevarnost zaradi premikanja terena oziroma plazu ter jima je tožena stranka z rekonstrukcijo ceste otežila uporabo lastnih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Bistveno za presojo v konkretni pravdi je bilo torej le, ali so posegi tožene stranke na nepremičnini parc. št. 2638/3 dejansko predstavljali nedovoljeno imisijo v razmerju do sosednjih nepremičnin v lasti tožnikov, ter ali tožnikoma zaradi posegov tožene stranke grozi kakšna nevarnost, da bo nastala večja škoda. Nevarnost nastanka večje škode mora biti konkretna in realna in ne zgolj hipotetična.5

12. Pritožbeno vztrajanje o načinu izvedbe posega (navpično rezanje brežine, nezaraščena brežina, izguba kmetijskega zemljišča, prestavitev trase poti) je bilo v dokaznem postopku ovrženo. Da je trasa poti v območju javnega dobra, je bilo med strankami nesporno. Da brežina ni bila odrezana pod kotom 90 stopinj in da so ostala kmetijska zemljišča zaradi posega neokrnjena, se je sodišče prepričalo z izvedenko geotehnične stroke, ki je opravila ustrezne stokovne meritve terena in zemljine, ter s fotografijami stanja pred posegom. Da tožnika lahko v enakem obsegu kot pred posegom obdelujeta svoje nepremičnine in z zgornje strani kosita brežino na enak način kot prej, se je prepričalo tudi samo na ogledu. Enako velja za možnost dostopanja z javne poti na njuno zemljišče. Pritožbeno sodišče pritjuje njegovi oceni in ugotovitvi, da nekoliko spremenjene terenske razmere v ruralnem okolju (manjša višinka razlika), ki jih je mogoče enostavno sanirati z zrahljanjem in poravnavo terena, bistveno ne ovirajo dostopa in ne pomenijo preseganja krajevno običajnih meja. V zvezi z zatrjevano možnostjo zdrsov zemljine (plazov), ki jih pritožnika le pavšalno izpodbijata, češ da je mnenje izvedenke napačno, pa so ključne strokovne, z geotehničnimi meritvami podprte, ugotovitve izvedenke. Prepričljivo je pojasnila, da v konkretnem primeru posedanja in rušenja brežine ni, ker ima brežina težkognetno zemljino, ki ima tako visoko tlačno trdnost, da so na njej možni tudi rigorozni posegi. Na terenu ni opazila nobenih znakov vertikalnih premikov zemlje. Na pripombe tožnikov je glede na ugotovljeno strukturo tal zavrnila možnost nastanka škode (plazov) tudi v primeru, če bi bila brežina res prirezana pravokotno (kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno). Pobočje je stabilno, izvedeni posegi stanja brežine niso poslabšali, zato sanacija brežine z vidika stabilnosti ni potrebna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo strokovnemu, prepričljivemu in notranje skladnemu izvedenskemu mnenju, saj se je tudi samo z ogledom in fotografijami prepričalo, da ni sledi o rušenju brežine. Pri teh ugotovivah sodišča ni odveč dodati, da je od posega do izvedeniškega mnenja oz. ogleda minilo več kot tri leta in da tožnika v celotnem navedenem obdobju nista zatrjevala, da bi zatrjevana grozeča nevarnost morebiti že povzročila škodo. Tega ne zatrjujeta niti v pritožbi. Pravilne ocene in ogotovitve sodišča, da škodne nevarnosti za njune nepremičnine ni, torej z ničemer ne omajeta.

13. Tožnika se zavzemata za postavitev drugega sodnega izvedenca. Stranka načeloma nima pravice do drugega izvedenca, če se le ne strinja z mnenjem ali če je morebitne nejasnosti mogoče odpraviti z zaslišanjem. Le izjemoma je možna postavitev drugega izvedenca, če je mnenje prvega jasno, a se pojavi (razumno izkazan) indic, dvom, da v dokazni temi obstaja realno znanstveno tveganje za napako.6 V konkretnem primeru tožnika nista izkazala takega dvoma. Podala sta pripombe na izvedensko mnenje in se sklicevala na strokovno poročilo C. C. z dne 4. 1. 2021, ki sta ga pridobila izven pravde. Sodišče jih je pravilno obravnavalo kot del njunih navedb. Po zaslišanju izvedenke, ki se je opredelila do vseh pripomb in strokovnega poročila C. C., jih je zavrnilo. Pravilna je presoja, da s pripombami in strokovnim poročilom tožnika nista vzpostavila dvoma o pravilnosti izvedenskega mnenja. Bistvenim zaključkom izvedenskega mnenja glede trdnosti in sestave tal sploh nista nasprotovala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je strokovno poročilo v pretežnem delu opredeljevalo do narave posega (ali je šlo za izgradnjo ceste ali vzdrževalna dela) ter z upravnimi dovoljeni, ki bi jih moral pridobiti investitor. To so za to pravdo nerelevantna vprašanja. Zato je bil dokazni predlog za zaslišanje C. C. kot strokovnega pomočnika tožnikov in tudi predlog za postavitev novega izvedenca pravilno in obrazloženo zavrnjen (razlogi v tč. 7 sodbe). Sodišče sme in upravičeno zavrne dokaz, kadar presodi, da je predlagan za ugotavljanje pravno nerelevantnih dejstev. Očitane absolutne kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni in tudi ne zatrjevanih kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

14. Tožnika se ne strinjata z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar je z ničemer ne omajeta. Oporo ima v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Opravljena je po metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP. Nestrinjanje z njo ne predstavlja navedene kršitve. Neutemeljen je tudi očitek o pristranski dokazni oceni gelede dela geodeta. Navedba v tč. 6 izpodbijane sodbe, da je pokazal mejna znamenja in traso poti, ni dokazna ocena sodišča, kot zmotno navajata pritožnika, ampak povzetek navedb druge toženke iz odgovora na tožbo.

15. Neutemeljeno so pritožbene navedbe o sanaciji brežine v delu, kjer je razgaljena in se trava ni zarastla. Izvedenka je na zaslišanju pojasnila, da se razgaljeni del, o katerem govori v izvedenskem mnenju, nanaša na nadaljevanje vinograda, ki je zaraščen z robidovjem. Sodišče je z vpogledom v prilogo A5 na naroku kot nesporno ugotovilo, da gre za zemljišče v lasti B. B. Ugotovitve izvedenke v zvezi s sanacijo brežine (z izvedbo rolirane brežine ali vgradnje velikih kamnov) se torej ne nanašajo ne del brežine, ki meji na nepremičnine v lasti tožnikov, in za to pravdo niso relevantne.

16. Ni jasno, zakaj naj bi zatrjevana nezmožnost parkiranja na spodnji strani objektov (ker je asfalt 0,5 m od zidov poslopij) ogrožala obravnavane nepremičnine. Rekonstrukcija ceste ni bila izvedena na nepremičninah tožnikov. Morebitna nezmožnost parkiranja na tuji nepremičnini, še posebej na javni cesti, ne predstavlja pravno priznane škodne nevarnosti, ki bi utemeljevala varstvo po 75. členu SPZ ali 133. členu OZ. Nerazumljive so pritožbene navedbe, zakaj naj bi škodno nevarnost predstavljalo dejstvo, da asfaltirana cesta poteka pod kapom poslopij. Kaže lahko le na to, da streha poslopij tožnikov sega na tujo nepremičnino.

17. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, nanj je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Enako velja za odločitev o stroških, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami 3 Ur. l. št. 87/02, 91/13 in 23/20 4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 88/2011 z dne 7. 11. 2013 in sklep VS RS II Ips 25/2019 z dne 30. 5. 2019 5 D. Jadek Pensa komentar 133. člena OZ v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 766 6 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 171/2017, II Ips 333/2016 in II Ips 138/2018