Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta lastnika vsak do ene polovice nepremičnin 426/1 in 395/1, obe k. o. ... (v nadaljevanju nepremičnini tožnikov), sosednja parcela 2638/3 (v nadaljevanju sporna nepremičnina) pa je javno dobro, ki v naravi predstavlja cesto v upravljanju Občine Trebnje (v nadaljevanju prva toženka). Uveljavljala sta, da jima zaradi razširitve te ceste in rezanja brežine grozi škodna nevarnost zaradi premikanja terena oziroma plazu ter jima je otežena uporaba lastnih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Zato sta s tožbo primarno od prve toženke zahtevala, da odstrani škodno nevarnost tako, da na sporni nepremičnini postavi ustrezen podporni zid oziroma škarpo ter zagotovi dostop z javne ceste na njuno nepremičnino. Podredno pa sta to zahtevala od tožene Krajevne skupnosti ... (v nadaljevanju druga toženka) in subsidiarno od prve toženke.

Toženki sta ugovarjali, da dela na cesti ne predstavljajo razširitve ali celo prestavitve oziroma izgradnje ceste, obnovitvena dela pa so se izvajala v koridorju javne poti in se v okviru vzdrževalnih del v parcele tožnikov ni posegalo. Ni prišlo do zdrsa zemljine ali premikanja terena, rezanje brežine pa ne predstavlja škode, ki bi presegala običajno mero po četrtem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna odstraniti škodno nevarnost in postaviti ustrezen podporni zid, ali na kakšen drugačen ustrezen način odstraniti škodno nevarnost zdrsa zemljine ter zagotoviti dostop z javne ceste na nepremičnino v lasti tožnikov (I. točka izreka), ter vsebinsko enak podredni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in subsidiarno zoper drugo toženko (II. točka izreka). Identičen tožbeni zahtevek je zavrnilo tudi zoper drugo toženko (III. točka izreka). Odločilo je, da morata tožnika v roku 15 dni toženkama solidarno povrniti njune pravdne stroške, in sicer prvi toženki v znesku 1.467.01 EUR in drugi toženki v znesku 1.319,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tožbeni zahtevek).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo Odločilo je, da tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata tožnika. Predlagata dopustitev revizije zaradi odločitve o pravnih vprašanjih: 1) Ali je pravilno stališče tožnikov, da je v primeru, ko z nepremičnine, ki je v naravi pot in javno dobro, izhaja vir škodne nevarnosti v smislu določbe 133. člena OZ, podana pasivna legitimacija dejanske in formalne zemljiškoknjižne lastnice predmetne nepremičnine? Ali je v obravnavanem primeru podana pasivna legitimacija občine kot lastnice nepremičnine že na podlagi 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS)? 2) Ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni ugodilo predlogu tožnikov po postavitvi drugega sodnega izvedenca, kljub temu da je celo sama izvedenka na zaslišanju povedala, da ni pristojna za to področje in da sta tožnika pridobila in predložila izvenpravdno izvedensko mnenje, ki ga je sicer izdelal sodni izvedenec, in ki je strokovno ovrglo stališče sodne izvedenke, ki jo je postavilo sodišče? Ali bi v takem primeru (ko sam izvedenec pove, da to ni njegovo področje in stranka predloži strokovno poročilo, ki strokovne ovrže argumente sodne izvedenke) sodišče moralo ugoditi predlogu tožnikov in postaviti drugega izvedenca? 3) Ali je materialnopravno pravilna razlaga tožnikov, da za odstranitveni zahtevek po določbi prvega odstavka 133. člena OZ ni potreben nastanek škode in da zadostujeta konkretna škodna nevarnost ali vznemirjanje? Vezano na navedeno: ali to še toliko bolj velja ob upoštevanju narave in namena nepremičnine tožnikov, ki so kmetijka zemljišča, ki uživajo ustavnopravno varstvo v okviru določbe 71. člena URS? 4) Ali je materialnopravno pravilna razlaga tožnikov, da je podano vznemirjanje oziroma škodna nevarnost že na podlagi dejstva, da je določena javna pot zgrajena, ne da bi bil predhodno pridobljen izvedbeni načrt oziroma ostala dokumentacija, kot jo zahteva relevantna zakonodaja? 5) Ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sami posegi na javni poti, ki je javno dobro, konkretno npr. rekonstrukcija in izgradnja sporne ceste, predstavlja splošno družbeno koristno dejavnosti v smislu tretjega in četrtega odstavka 133. člena OZ?

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v predlogu tožnikov, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je njun predlog za dopustitev revizije zavrnilo skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo (367.c člen ZPP). Predlagatelja, ki s predlogom nista uspela, namreč sama krijeta svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).