Jedro

Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec tisti, ki je z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodna praksa pa je pojem "delodajalca" - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu razširila tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. To pomeni, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga "delodajalcu", ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na "delodajalca" v širšem smislu ZVZD.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da tožniku izplača odškodnino v znesku 13.223,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 do plačila. V presežku je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri delu v Turčiji, kamor je bil napoten s strani toženca za opravljanje montažerskih del. Pri delu je prišlo do nezgode, v kateri si je tožnik poškodoval prst leve roke. Do škodnega dogodka je prišlo pri premikanju in polaganju bremena jeklene konstrukcije na trdih tleh zaradi zdrsa bremena in kljub uporabi zaščitnih rokavic. Sodišče je ugotovilo krivdno odgovornost toženca, ki je bil tožnikov delodajalec, in sicer, ker ni ravnal v skladu s predpisi, zlasti z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99 in naslednji), Pravilnikom o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS št. 104/2004), Pravilnikom o varnostnih znakih (Ur. l. RS št. 89/99 in naslednji), Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1, UPB-1 Ur. l. RS št. 14/2005 in naslednji) ter Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005), ker ni zagotovil ustreznega zdravniškega pregleda tožnika, njegovega usposabljanja iz varnosti pri delu, ni preveril njegove usposobljenosti, z ostalimi delodajalci na delovišču ni sklenil pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delavca ter ni določil delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov. Zaključilo je, da toženec, ki je poslal tožnika na delo v tujino, ni poskrbel za ustrezno organizacijo dela ter varnost in zdravje pri njem zaposlenega tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Zavrnilo je ugovor o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov, ki so bili podani v zvezi z razčiščevanjem okoliščin škodnega dogodka, zlasti z odškodninsko odgovornostjo voznika viličarja, saj jih je štelo za nebistvene. Menilo je, da se toženec s sklicevanjem na odgovornost neposrednega povzročitelja nezgode, ki sicer ni delavec toženca, ob ugotovljenih kršitvah delovnopravnih predpisov in predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu ne more razbremeniti krivdne odgovornosti za nastalo nezgodo. Kršil je več predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, zato je to ravnanje štelo za protipravno, saj je toženec opustil dolžnost zagotoviti tožniku varno opravljanje dela na delovišču v tujini. Ker je šlo za delovišče, na katerem je delo opravljalo hkrati več delodajalcev, opustil pa je dolžnost sklenitve pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in določitve delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov, je odgovoren, ker ni poskrbel za varno delo, ni ga opozoril na nevarnost, ki je lahko posledica delovanja druge delovne opreme v njegovem neposrednem delovnem območju, prav tako pa ni bilo mogoče ugotoviti, ali je tožnik opravil preizkus usposobljenosti za varno delo in ali je bil usposobljen za govorno komuniciranje oziroma ročno signaliziranje v skladu s Pravilnikom o varnostnih znakih. Ni bilo ugotovljeno, da bi toženec imenoval odgovornega vodjo posameznih del v skladu z ZGO-1 in Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih premičnih gradbiščih ter ni sprejel programa usposabljanja za varno delo, po katerem bi tožnika ustrezno usposobil za delo, ki ga je opravljal na delovišču. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 197/2018 z dne 20. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava o odškodninski odgovornosti toženca in glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič.

4. Toženec v pravočasni reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bil v spornem primeru zgolj formalni in ne dejanski delodajalec tožnika. Sklicuje se na določbo četrtega odstavka 37. člena ZVZD (pravilno: ZVZD-1, Ur. l. RS št. 43/2011), po kateri mora delodajalec, pri katerem na podlagi pogodbe opravljajo delo delavci drugega delodajalca poskrbeti, da ti prejmejo vse informacije o tveganjih za varnost in zdravje pri delu, vključno z izjavo o varnosti. Navaja, da se je delo opravljalo za družbo A., ki je bila uporabnik storitev zagotavljanja dela delavcev, družba B., d.o.o oziroma njen direktor M. K., ki je povezana družba z A., pa je bila s strani te družbe postavljena za koordinacijo oziroma vodjo del tožniku (supervizorja). Toženec konkretno ni prevzel nobenih del na gradbišču kot podizvajalec ali kooperant niti jih ni sam vodil in nadziral. Njegova napotena delavca, tožnik in J., sta delo opravljala po navodilih in pod nadzorom uporabnika storitev, to pa sta bila A. oziroma B., d.o.o.. Družba B., d.o.o. je zagotavljala tudi celotno organizacijo bivanja v Turčiji, prevoze na delo, z dela, sredstva za delo. M. K., ki ni delavec toženca, je tudi neposredni povzročitelj poškodbe pri delu tožnika, ker nevarnega stroja – viličarja - sploh ne bi smel upravljati in za to delo ni bil strokovno usposobljen. Meni, da sodišče ni utemeljeno zavrnilo dokaznih predlogov z zaslišanjem prič, ki so bile predlagane v zvezi z razčiščevanjem okoliščin škodnega dogodka, zlasti glede odškodninske odgovornosti viličarista, vendar pa tudi glede tega, kdo je bil formalni in kdo dejanski delodajalec tožniku na delovišču v Turčiji in na podlagi čigavih navodil in pod čigavim nadzorom ter s čigavimi sredstvi se je opravljalo delo. Meni, da ni podana vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ki se očita tožencu, saj niso bili delavci toženca tisti, ki so nepooblaščeno uporabili nevarni stroj brez pridobljene predhodne strokovne usposobljenosti. V nadaljevanju v reviziji obširno poudarja, da v je treba konkretnem primeru uporabiti pravila o ureditvi zagotavljanja dela delavca pri uporabniku.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Zatrjevana bistvena kršitev, ki naj bi jo storilo sodišče, ker ni navedlo utemeljenih razlogov za zavrnitev dokaza z zaslišanjem prič, zlasti S. W. o tem, kdo je bil dejanski delodajalec tožnika na delovišču v Turčiji, kdo mu je dajal navodila za delo, pod čigavim nadzorom je bil ter s čigavimi sredstvi je opravljal delo, ni podana. Sodišče druge stopnje je v 9. točki obrazložitve navedlo razloge, s katerimi je potrdilo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje J. J., S. W., T. T. in S. A., in sicer zato, ker je štelo, da okoliščine škodnega dogodka, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost viličarista, niso bistvene za presojo odškodninske odgovornosti toženca, saj razmerij med tožencem in ostalimi udeleženci na skupnem gradbišču ni štelo za bistvena. Sodišče je torej zavrnilo dokazne predloge zaradi materialnopravne opredelitve, zato bi imela njihova neizvedba za posledico lahko kvečjemu nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot posledico zmotne uporabe materialnega prava, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

10. Določb v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) o pogodbi o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, na katere se toženec v reviziji sklicuje na več mestih, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj toženec ni delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (t.i. agencija za posredovanje delavcev). Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da bi bil toženec v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZDR delodajalec, ki lahko v skladu s predpisi o urejanju trga dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcu drugemu delodajalcu. Tudi iz revizijskih navedb izhaja, da toženec nima takšnega statusa. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na 4. točko 37. člena ZVZD-1, saj ta zakon v času nastanka škodnega dogodka še ni veljal. 11. Utemeljeno pa revizija nasprotuje najmanj preuranjenemu materialnopravnemu zaključku o krivdni odgovornosti toženca. Po prvem odstavku 5. člena ZVZD je dolžan varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom zagotoviti njihov delodajalec. Zato ob kršitvi pravil o varnosti in zdravju pri delu delodajalec odgovarja za škodo, ki je nastala delavcu pri delu ali v zvezi z delom na podlagi prvega odstavka 184. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki delavcu nastane oziroma je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Splošna pravila civilnega prava določajo, da je škodo dolžan povrniti drugemu tisti, ki jo povzroči, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena OZ). Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ).

12. Sodišči sta odškodninsko odgovornost toženca, ki je bil tožnikov delodajalec, utemeljili z dejstvom, da je opustil dolžnost sklenitve pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in določitve delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov, da ni spoštoval določb Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ZGO-1 glede imenovanja odgovornega vodje posameznih del ter Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih gradbiščih, ker ni sprejel programa usposabljanja za varno delo, kot tudi da usmerjeni preventivni zdravstveni pregled tožnika ne kaže, da bi mu bil pregledan globinski vid. Vendar pa navedene opustitve, tudi če jih je v resnici mogoče očitati tožencu (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), še ne zadoščajo za zaključek o njegovi odškodninski odgovornosti. Obstajati mora vzročna zveza med opustitvijo in nastankom škode. Sodišči nista obrazložili, v kakšni vzročni zvezi so navedene opustitve z nastalo škodo, oziroma zakaj konkretno štejeta, da tožnik prav zaradi spornih opustitev ni pravočasno umaknil roke oziroma, da je K. spustil tovor, ko je tožnik z roko še držal letev, ki jo je nameščal pod jekleno konstrukcijo.

13. Ne glede na navedeno pa je v prvi vrsti sporno, ali je bil res toženec tisti, ki je opustil ukrepe za varno delo. Ta v reviziji utemeljeno opozarja na pomembnost razmerij med posameznimi udeleženci, ki so izvajali dela na skupnem delovišču v Turčiji. Iz tožbenih trditev izhaja, da je tožnik utemeljeval odškodninsko odgovornost toženca na „kršitvi številnih predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu in naj bi zato krivdno odgovarjal“1. Kljub temu, da je toženec nasprotoval tako zatrjevani krivdni odgovornosti in navajal, da na delovišču v Turčiji ni imel statusa dejanskega delodajalca, sta sodišči v celoti spregledali, da prav v primeru dela na skupnem delovišču, kjer delo opravljajo delavci različnih delodajalcev, opredelitve delodajalca ni mogoče razumeti zgolj v delovnopravnem smislu. Na skupnih deloviščih se namreč vloge izvajalcev v razmerju do delavcev prepletajo, zato je pri presoji odškodninskih zahtevkov ob takšni trditveni podlagi (opustitev varnostnih ukrepov) treba najprej ugotoviti, kdo je delavčev „delodajalec“ v smislu določil ZVZD. Po delovnopravnih predpisih je v razmerju do delavca delodajalec tisti, ki je z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodna praksa pa je pojem „delodajalca“ - tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev v smislu določb ZVZD – prav glede zagotavljanja varstva in zdravja pri delu razširila tudi na naročnike del, ki organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu2. To pomeni, da se obveznosti, ki jih zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga „delodajalcu“, ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, pač pa na „delodajalca“ v širšem smislu ZVZD. Po drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD se namreč kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca. Šele ugotovitev, kdo je po tem kriteriju „delodajalec“ na skupnem delovišču – torej v smislu predpisov o varnosti pri delu, vodi do pravilne ugotovitve o odškodninski odgovornosti.

14. Za odškodninsko odgovornost, če je šlo za kršitev določb o varnosti in zdravju pri delu, je zato odločilnega pomena, pod čigavim nadzorom, po čigavih navodilih se je delo izvajalo, torej kdo je organiziral in nadziral delo na delovišču. Do trditev, ki jih je toženka podajala ves čas postopka, da je bila nosilec celotne dejavnosti na delovišču družba A. (in posredno B., d.o.o.), se sodišče ni opredelilo oziroma je te navedbe štelo za nepomembne. V resnici gre za ključne okoliščine, ki jih sodišče ni ugotovilo. Če je tožnik opravljal delo brez neposrednega nadzora toženca kot formalnega delodajalca, ta ni bil tisti, ki je organiziral delo na delovišču in ga nadziral in torej ni bil odgovoren za sklenitev pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, za določitev delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov, za sprejem programa usposabljanja za varno delo, prav tako ni bil tisti, ki bi moral dati tožniku navodila za varno delo na delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela, na posledice delovanja druge delovne opreme ter za imenovanje odgovornega vodje posameznih del po ZGO-1 in Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih gradbiščih. Od delodajalca, ki ni prisoten na skupnem delovišču, oziroma ki na njem ne organizira in nadzoruje dela, bi bilo kaj takega neživljenjsko pričakovati. Eventualno bi bil lahko toženec odgovoren le, če tožnik ni opravil preizkusa usposobljenosti iz varnosti in zdravja pri delu, če mu ni bil pregledan globinski vid in če ni bil usposobljen za govorno komuniciranje ali ročno signaliziranje, vendar le, če bi bila ugotovljena vzročna zveza med opustitvami in nastalo škodo.

15. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili krivdno odgovornost toženca, ne da bi ugotovili, da je škoda dejansko nastala zaradi tega, ker ni sklenil pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ker ni določil delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov, ker naj bi kršil Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ker ni bilo dokazano, da je bil tožnik usposobljen za ročno signaliziranje v skladu s Pravilnikom o varnostnih znakih in ker ni imenoval odgovornega vodje posameznih del v skladu z ZGO-1 in Uredbo z zagotavljanju varnosti in zdravju na začasnih in premičnih gradbiščih in ne da bi ugotovili, ali je bil toženec sploh „delodajalec“ v smislu teh zadolžitev v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu. Do trditev, da toženec sploh ni bil oseba, ki bi bila v spornem primeru dolžna ravnati kot „delodajalec“ v smislu navedenih predpisov, nista zavzeli stališča. 16. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v skladu z gornjimi izhodišči izvede dokaze o odločilnih dejstvih in nato o odgovornosti toženca za škodo, ki je nastala tožniku, ponovno odloči. 17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Utemeljeval jo je tudi z delom s povečano nevarnostjo, vendar sta sodišči objektivno odgovornost toženca utemeljeno izključili. 2 Prim. sodbo VS RS II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015.