Jedro

V obravnavani zadevi je podano protipravno ravnanje tožene stranke. Ta je opustila dolžnost zagotoviti tožniku varno opravljanje dela na delovišču v tujini. Glede na to, da je šlo za delovišče, na katerem je delo opravljalo hkrati več delodajalcev, je opustila dolžnost sklenitve pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in določitve delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov (25. člen ZVZD). Ni določila navodil za varno delo, ki ga je opravljal tožnik, s pomočjo katerega bi tožnika obvestila o varnem načinu dela.

Ob ugotovitvah, da je tožnik zgolj sledil navodilom za delo, in da ni samovoljno polagal lesenih letev pod konstrukcijo, temveč je bilo to njegova naloga, tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nezgodo. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in s tem usposabljanje za varno delo je temeljna obveznost delodajalca, ki jo je v obravnavanem primeru kršila tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 13.223,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 do plačila, v preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni: povrniti stroške postopka v znesku 922,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); za tožnika plačati stroške izvedenine v višini 1.106,05 EUR in znesek v višini 551,80 EUR, oboje na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in iz naslova sodnih taks za tožnika plačati znesek 790,97 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi (pravilno: sodbo v izpodbijanem delu spremeni) tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, tj. zaslišanja A.A., B.B., C.C. in D.D.. Ni upoštevalo pripomb tožene stranke na mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca E.E. in ni sledilo predlogu o imenovanju drugega sodnega izvedenca za varstvo in zdravje pri delu. Predlagane dokaze je zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo. Sodišče izhaja iz napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na neposrednega povzročitelja škodnega dogodka F.F.. Opozarja, da tožnik ni sam po sebi želel podložiti leseno letev, ampak je delo izvajal na podlagi navodil nadzornika montaže (supervizorja F.F.), določenega s strani nemške družbe G., ki je uporabnica zagotavljanja storitev zagotavljanja delovne sile. Da je bil F.F. v odnosu do tožnika supervizor, izhaja iz listinske dokumentacije, ki jo je tožena stranka predložila k drugi pripravljalni vlogi. To bi lahko potrdil B.B., ki ga sodišče ni zaslišalo. Sodišče je premalo pozornosti posvetilo razmerju med uporabnikom storitve zagotavljanja delovne sile in neposrednemu povzročitelju škodnega dogodka, F.F.. Tožena stranka je zgolj zagotavljala delovno silo v skladu s predpisi s področja trga dela. Pomembno je tudi, ali je bil F.F. usposobljen za upravljanje viličarja skladno z veljavnim Pravilnikom o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil, česar sodišče ni ugotavljalo. Sodišče je napačno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca E.E., da je podana izključna odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi nepoznavanja določil Pravilnika o varnostnih znakih in neusposobljenosti tožnika za dajanje ročnih signalov, pri čemer je prezrlo pripombe tožene stranke v zvezi s tem. Napačno je ocenilo okoliščine nastanka škodnega dogodka in nepravilno ugotovilo, kdo je delodajalec v škodnem dogodku. Meni, da je družba G., ki ji je tožena stranka zgolj zagotovila delovno silo, tožnikov dejanski delodajalec. Tožena stranka ni imela vpliva na neposredno odrejanje del in nalog tožniku. Ker sodišče ni zaslišalo priče B.B., ni preverilo, ali je bilo podjetje G. dejanski delodajalec F.F. in ali je to podjetje imenovalo F.F. za superviziorja iz razloga zagotavljanja nadzora in podajanja neposrednih ustnih navodil v slovenskem jeziku. Sodišče je ugotovljene kršitve nepravilno pripisalo toženi stranki. Zmotno je ugotovilo, da tožnika ni usposobila za dajanje ročnih signalov, pri tem pa ni upoštevalo predložene dokumentacije, iz katere izhaja, da je bil tožnik za to usposobljen. Poudarja, da tožena stranka ne odgovarja za dejanje, ki ga je storil F.F. oziroma družba I. d. o. o., ki je povezana z družbo G.. Sodišče ni zaslišalo A.A., neposrednega očividca škodnega dogodka, ki bi lahko predstavil dejanske okoliščine nastanka škodnega dogodka in povedal, da je šlo v škodnem dogodku izključno za kršitev pravil varnega dela s strani F.F.. Tožena stranka je predlagala imenovanje drugega izvedenca iz varstva pri delu. Izpodbijana sodba temelji na nepravilni interpretaciji predpisov. Tožena stranka povzema dolžnosti voznika pri delu z viličarjem iz publikacije Priročnik za varno delo z viličarji in poudarja, da ne more odgovarjati za nepravilno ravnanje tretjega, to je viličarista, ki nosi osebno odgovornost za varnost in zdravje veh delavcev, ki zaidejo v okolico obratovanja viličarja. Nadalje navaja, da iz Programa usposabljanja izhaja, da tožena stranka izvaja vse predpisane zahteve po Pravilniku o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme in Pravilniku o varnostnih znakih in jih je izvajala tudi pri delu tožnika na delovišču v J. (tujina). Tega dokaza tožena stranka ni mogla predložiti, ker sodni izvedenec tega ni zahteval. Sodišče ni upoštevalo pripomb tožene stranke na dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 18. 1. 2018. Tožena stranka skladno z Zakonom o urejanju trga ni imela statusa delodajalca, ni bila zavezana pripraviti pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih na skupnem delovišču. Ne strinja s z višino prisojene odškodnine. Sodišče je za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti ter za strah določilo previsoko odškodnino. Upoštevati bi moralo, da je tožnik utrpel le poškodbo prsta in ne kakšnega vitalnejšega dela telesa. Meni, da znaša primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti največ 1.000,00 EUR. Sodišče ni imelo podlage za priznanje odškodnine za skaženost, saj gre pri tožniku le za zadebeljen drugi sklep kazalca, ki je sicer iztegnjen in negibljiv, vendar tak pri okolici ne zbuja nobene posebne pozornosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku še v preostalem delu oziroma podredno, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča glede višine prisojene odškodnine. Ta je priznana v prenizkem znesku, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo izvedenskega mnenja in njegovo izpoved. Meni, da je glede na posledice, ki so mu ostale, upravičen do višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sklicuje se na mnenje sodnega izvedenca, da so pri njem ugotovljene trajne posledice zaradi poškodbe, da ima poleg težav pri pincetnih prijemih tudi bolečine pri grobih prijemih, itd. Težave ima pri opravljanju vseh del in športnih aktivnostih. Sodišče je pri odškodnini zaradi telesnih bolečin sledilo izvedencu, vendar pa je treba upoštevati, da so bolečine subjektivne narave. Ni jasno, pri kateri vrsti odškodnine je sodišče upoštevalo zmanjšanje življenjskih aktivnosti med zdravljenjem. Tožnik je glede na intenzivni primarni strah, ki je trajal dolgo obdobje in sekundarni strah ter ob upoštevanju, da je do poškodbe prišlo v tujini, upravičen do celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova. Ne strinja se z višino odškodnine za materialno škodo, saj je sodišče zmotno upoštevalo vrednost 0,18 EUR/km in ne 0,37 EUR/km. Sodišče je tožniku priznalo prenizek znesek pravdnih stroškov postopka, saj mu ni priznalo nagrade za pritožbo z dne 3. 4. 2017, s katero je uspel in stroška odgovorov na pritožbo, ki so bili argumentirani. Toženi stranki je za pristop pooblaščenca na naroke priznalo povrnitev stroškov v previsokem znesku. Sodišče bi moralo pri odločitvi o stroških postopka najprej upoštevati njegov uspeh po temelju tožbenega zahtevka, s katerim je uspel v celoti in nato uspeh z višino odškodnine. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi odločalo že dvakrat. S sklepom opr. št. Pdp 1133/2015 z dne 16. 6. 2016 je sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 57/2013 z dne 16. 9. 2015, s katero je bilo razsojeno, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino v znesku 13.223,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 8. 2012 do plačila, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo tožnika pa štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo Pd 46/2016 z dne 15. 2. 2017 tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko delno ugodilo, zoper drugo toženo stranko pa je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 387/2017 z dne 6. 7. 2017 pritožbo tožnika v delu, ki se je nanašal na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko, zavrnilo in v tem delu ter odločitvi o stroških v V. točki izreka potrdilo izpodbijano sodbo, v preostalem delu pa je pritožbama tožnika in prvo tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča razveljavilo v točkah I, III. in IV. izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s tem delom citirane sodbe je namreč ponovno ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje storilo v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov in obrazložitvijo zavrnitve dokazov neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena.

9. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje A.A., B.B., D.D. in C.C., pri čemer je odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov pojasnilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka je zaslišanje A.A., D.D. in C.C. predlagala predvsem v zvezi z razčiščevanjem okoliščin škodnega dogodka, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost viličarista, ki pa niso bistvene za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka se s sklicevanjem na odgovornost neposrednega povzročitelja nezgode, ki sicer ni delavec tožene stranke, ob ugotovljenih kršitvah delovnopravnih predpisov in predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu z njene strani, ne more razbremeniti krivdne odgovornosti za nastalo nezgodo. Pravilno je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje B.B., ki bi izpovedal o (pogodbenem) razmerju med toženo stranko in ostalimi udeleženci na skupnem gradbišču, saj ta niso bistvena za odločitev v tej zadevi. Četudi bi tožena stranka dokazala prenos zaveze glede izvajanja varnostih ukrepov na drugega udeleženca na skupnem gradbišču, tožena stranka ne bi bila razbremenjena odgovornosti za škodo tožniku, seveda pod predpostavko, da so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, ki so določeni z Obligacijskim zakonikom (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Pogodba, ki jo skleneta delodajalec in naročnik ter v kateri se stranke dogovorijo, katera bo odgovorna za morebitno škodo oziroma za izvajanje varnostnih ukrepov, lahko velja le v njihovem medsebojnem razmerju, ne pa v razmerju do oškodovanca - delavca. To pomeni, da ima delodajalec, četudi s pogodbo "prenese" svojo odgovornost na drugega, v razmerju do delavca še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu E.E., ki je izdelal pisno mnenje in pisno dopolnitev mnenja, v katerem je upošteval tudi naknadno predloženo listinsko dokumentacijo tožene stranke, glede katere je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 387/2017 z dne 6. 7. 2017 opozorilo, da glede teh listin ni nastopila prekluzija dokazov. Ker je pisno podano izvedensko mnenje s pisno dopolnitvijo sodnega izvedenca E.E. jasno in popolno ter brez nasprotij in strokovno utemeljeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožene stranke za ponovitev dokazovanja s sodnim izvedencem oziroma s tem smiselno tudi za postavitev drugega sodnega izvedenca. Sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da tožena stranka ni dostavila vse potrebne dokumentacije zaradi pomanjkljive zahteve sodnega izvedenca za posredovanje, pri čemer izpostavlja tudi neukost osebe, ki je dokumentacijo pripravila, ni utemeljeno in ne predstavlja utemeljenega razloga za postavitev drugega izvedenca.

11. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke (kot od svojega delodajalca) uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 13. 9. 2011 pri opravljanju montažnih del v J., kamor je bil tožnik napoten s strani tožene stranke. Do tožnikove poškodbe je prišlo potem, ko je viličarist spuščal jekleno konstrukcijo na tla in je prišlo do zdrsa bremena ter stiska tožnikovega prsta na levi roki. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj je tožena stranka kršila več predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, zato je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

12. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora delodajalec škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v OZ, ki v prvem odstavku 131. člena določa, da tisti, ki povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 10. 8. 2011 do 9. 10. 2011 kot pomožni ključavničar I in je opravljal montažerska dela. Iz tretjega člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se bo delo opravljalo v poslovnih prostorih na sedežu delodajalca, zaradi potreb delovnega procesa pa občasno tudi zunaj teh prostorov na deloviščih, na območju, ki ga tožena stranka pokriva s svojo dejavnostjo tako v Republiki Sloveniji kot v tujini. Tožnik je bil s strani tožene stranke napoten na delo v J., kjer se je 13. 9. 2011 poškodoval pri opravljanju montažerskih del. 14. Sodišče prve stopnje je v zvezi z nastankom tožnikove nezgode utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedi in izpovedi F.F., ki je upravljal viličarja, saj sta v zvezi z okoliščinami nezgode izpovedala smiselno enako. Na podlagi njune izpovedi je sodišče ugotovilo, da je bil spornega dne tožnik v skupini (poleg tožnika in F.F. so bili prisotni še A.A. in dva J. delavca), ki je dobila nalogo, da premakne jekleno konstrukcijo. Tožnik je bil med tistimi, ki so bili zadolženi, da pred polaganjem jeklene konstrukcije na tla podložijo lesene letve. Do tožnikove poškodbe je prišlo, ko je F.F., potem ko je razumel, da so bile lesene letve podložene, spustil jekleno konstrukcijo, takrat pa je prišlo do njenega zdrsa in do stiska tožnikovega prsta na levi roki. Pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh relevantnih okoliščin nastanka tožnikove nezgode (ki se nanašajo predvsem na nepravilno ravnanje viličarista) so neutemeljene. Tožena stranka se namreč sklicevanjem na odškodninsko odgovornost viličarista svoje krivdne odgovornosti za tožnikovo nezgodo, kot je je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne more razbremeniti.

15. Tožena stranka je v postopku ugovarjala odgovornosti za tožnikovo nezgodo iz razloga, ker naj bi imela sklenjen dogovor z F.F. glede opravljanja dela v J., ta pa naj bi imel dogovor z nemškim naročnikom s podjetjem G., čemur sodišče prve stopnje ni sledilo, saj izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Tožena stranka ni predložila nobene listine, ki bi izkazovala zatrjevani dogovor, niti ni tega potrdil F.F.. Glede listine - ponudbe podjetja G. - se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ta ne izkazuje obstoja pogodbe oziroma sporazuma. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, se tožena stranka, tudi v kolikor bi imela sklenjeno pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju, ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, če so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta, ki so določeni z OZ. Tožena stranka ima v razmerju do delavca še vedno položaj delodajalca, posledično pa tudi obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da v konkretnem primeru ni bila tožnikov dejanski delodajalec.

16. Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR, konkretizirana pa je v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.), ki je veljal v času nesreče pri delu. Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD). V 25. členu ZVZD je določeno, da na deloviščih, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev, morajo ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o protipravnem ravnanju tožene stranke oziroma opustitvi dolžnosti zagotoviti tožniku varno opravljanje dela na delovišču v tujini utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu E.E.. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo, strokovno in skladno s pravili znanosti in stroke, pri čemer je izvedenec svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil v dopolnilnem izvedenskem mnenju. Ugotovilo je, da je tožena stranka, glede na to, da je šlo za delovišče, na katerem je delo opravljalo hkrati več delodajalcev, opustila dolžnost sklenitve pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in določitve delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov (25. člen ZVZD). Ni določila navodil za varno delo, ki ga je opravljal tožnik, s pomočjo katerega bi tožnika obvestila o varnem načinu dela. Kršila je Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 140/2004), po katerem bi morala tožnika pred začetkom dela in po vsaki spremembi opozoriti na nevarnosti, ki so lahko posledica delovanja druge delovne opreme v njegovem neposrednem delovnem območju. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca E.E. izhaja, da na podlagi zapisnika o opravljenem usposabljanju iz varnosti in zdravja pri delu ni mogoče ugotoviti, ali je bilo opravljeno zgolj usposabljanje oziroma, ali je tožnik opravil tudi preizkus usposobljenosti, niti ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bil tožnik usposobljen za govorno komuniciranje oziroma ročno signaliziranje v skladu s Pravilnikom o varnostnih znakih. Prav tako se v dokumentaciji ne nahaja sklep, s katerim bi tožena stranka imenovala odgovornega vodjo posameznih del v skladu z Zakonom o graditvi objektov in Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja na začasnih in premičnih gradbiščih. Tožena stranka ni sprejela programa usposabljanja za varno delo, po katerem bi tožnika ustrezno usposobila za delo, ki ga je opravljal na delovišču. Iz napotnice za usmerjeni obdobni in drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregled ne izhaja, da bi bil tožnik pregledan za globinski vid, kot ga predvideva Zdravstvena ocena tveganja za tožnikovo delovno mesto.

18. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, torej protipravno ravnanje (ker ni poskrbela za varno delo tožnika v tujini oziroma ga ni ustrezno usposobila za varno delo in z ostalimi delodajalci na delovišču ni sklenila pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje ukrepov), krivda, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

19. Ob ugotovitvah, da je tožnik zgolj sledil navodilom za delo (tožnikova izpoved in izpoved F.F.) in da ni samovoljno polagal lesenih letev pod konstrukcijo, temveč je bilo to njegova naloga, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nezgodo. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in s tem usposabljanje za varno delo je temeljna obveznost delodajalca, ki jo je v obravnavanem primeru kršila tožena stranka.

Glede višine nepremoženjske škode:

20. Sodišče prve stopnje je tožnikovem tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in je presodilo, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 7.500,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000,00 EUR in za skaženost 500,00 EUR, kar skupno znaša 13.000,00 EUR.

21. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

22. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo na tožnikovi izpovedi, ki jo je objektiviziralo z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke - ortopedije K.K.. Ker izvedenec ni potrdil tožnikovih trditev glede trajanja telesnih bolečin in njihove intenzitete, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh trditev tožnika ni upoštevalo in je v zvezi s tem sledilo izvedenskemu mnenju. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je imel tožnik izredno hude bolečina dva dni, tj. na dan poškodbe in na dan operacije, hude bolečine tri tedne, tj. prva dva tedna po poškodbi in prvi teden po operaciji, srednje hude bolečine pet tednov, tj. tri tedne po poškodbi in dva tedna po operaciji. Bolečine lažje intenzitete pa ima še vedno, kadar uporablja poškodovani prst. Upoštevalo je, da je imel tožnik številne nevšečnosti v času zdravljenja, in sicer pregled in operacijo v J., preglede v SB L., RTG, pregled pri ortopedu, preglede pri kirurginji, hospitalizacijo v SB M.. Tožnik je bil zaradi nezgode v bolniškem staležu od 14. 9. 2011 do 15. 5. 2012. Ob upoštevanju navedenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tudi po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 7.500,00 EUR primerna, pritožbeno zavzemanje tožnika za njeno zvišanje in pritožbeno zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje, pa neutemeljeno.

23. Tudi glede odmerjene odškodnine v znesku 3.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ. Zavzemanje pravdnih strank za njeno spremembo pa ni utemeljeno. Pri določitvi višine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da ima tožnik določene težave pri opravljanju vsakodnevnih opravil, saj je poškodovani prst na levi roki (ki ni tožnikova dominantna roka) ostal tog in negibljiv, pri čemer so te manjše pri opravilih, pri katerih ni potrebna uporaba vseh prstov (npr. igranje tenisa, zavezovanje vezalk, zapenjanje gumbov, idt). Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika za priznanje višje odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti med zdravljenjem. Glede na to, da izvedenec ni ugotovil, da bi bilo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti močnejše intenzitete, je to že pravilno upoštevano pri višini odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem.

24. Pravilna je tudi prisoja odškodnine za skaženost v višini 500,00 EUR. Pojem skaženosti je pravni standard, katerega vsebino popolnjuje sodna praksa, presoja pa se po objektivnih in subjektivnih merilih. Pri odmeri je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožnikovo izpoved, da je poškodovani prst ostal tog, da prsta ne more premikati, razen v prvem členku in da ima težave s tem, ker ne želi, da bi drugi videli njegov prst, saj ga potem sprašujejo, kaj se je zgodilo. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku odškodnina iz tega naslova ne pripada, so neutemeljene.

25. Tožnik in tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca, da je tožnik trpel hud strah dva dni (na dan poškodbe in na dan operacije), nato pa strah srednje intenzitete zaradi izida zdravljenja. Ob upoštevanju teh ugotovitev tudi po presoji pritožbenega sodišča 2.000,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah.

26. Skupno odmerjena odškodnina v znesku 13.000,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, približno 12 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo (prim. odločbe VS RS opr. št. II Ips 404/2004, II Ips 689/2005), hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera. Iz zadev (odločbe VS RS opr. št. II Ips 333/99, II Ips 181/2002, II Ips 312/2003, itd.), ki jih za primerjavo ponuja tožena stranka, izhajajo drugačne vrste poškodb kot v obravnavanem primeru, zato primerjava s temi zadevami ni utemeljena.

Glede premoženjske škode:

27. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine za materialno škodo zaradi stroškov prevoza na zdravljenje upoštevati strošek kilometrine 0,37 EUR za km. Sodna praksa v podobnih primerih oškodovancem priznava strošek kilometrine 0,18 EUR na km (glej VSL sodba II Cp 1150/2015), zato se pritožbeno sodišče glede višine kilometrine strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča. 28. Prav tako tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje naredilo napako pri odločanju o stroških postopka, ker bi moralo o njih odločati posebej glede temelja in posebej glede višine. V sporu je tožnik zmagal samo deloma in je upravičen do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerja med prisojenim in zahtevanim. V konkretnem primeru je bilo tožniku prisojenega 69,75 % od zahtevanega in ta uspeh je tudi odločilen za odmero njegovih pravdnih stroškov. V zvezi z obravnavanjem temelja odškodninske obveznosti tožene stranke tožniku niso nastali posebni stroški postopka, zato ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine (prim. odločbo VS RS opr. št. II Ips 530/2005). Sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka tožniku pravilno ni upoštevalo stroškov nagrade za odgovore na pritožbe, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP) in stroške za pritožbo z dne 3. 4. 2017, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik s to pritožbo ni uspel. V pravilni višini je sodišče prve stopnje obema pooblaščencema, tj. tožnika in tožene stranke, priznalo tudi stroške za udeležbo na osmih narokih, kot so bili priglašeni. Pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem so zato neutemeljene.

29. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik sam krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).