Jedro

Z odločbo št. 10600-3/2004/12 z dne 5. 12. 2005 ministrstvo ni dalo soglasja k spremembi faktorjev za izračun rent, kot so veljali v prvih treh različicah PN-SK-01. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da je soglasje izdano k spremembam pokojninskega načrta, medtem ko so faktorji za izračun pokojninske rente po izrecni določbi četrtega odstavka 46. člena PN-SK-01 za zavarovance, ki so pristopili k načrtu pred uveljavitvijo sprememb, ostali nespremenjeni.

Tožnica soglasja ministrstva za spremembo faktorjev za izračun pokojninskih rent zavarovancem, na katere se nanaša četrti odstavek 46. člena PN-SK-01 iz julija 2006, ni pridobila, pa bi ga bila dolžna pridobiti. Pridobitev soglasja ni zgolj del pogodbene zaveze iz 48. oziroma 46. člena prejšnjih verzij PN-SK-01, kot zmotno trdi tožnica, temveč je za vsako spremembo pokojninskega načrta, na podlagi katerega se lahko uveljavljajo davčne olajšave, predpisano tako z ZPIZ-1 (sedmi odstavek 297. člena ZPIZ-1) kot tudi z ZPIZ-2 (deveti odstavek 225. člena ZPIZ-2).

Izrek

I. Tožba zoper odredbo predsednika senata Agencije za zavarovalni nadzor o odpravi kršitev št. 40102-7/2020-6 z dne 5. 6. 2020 se zavrže. II. Tožba zoper odločbo senata Agencije za zavarovalni nadzor št. 40102-7/2020-8 z dne 2. 7. 2020 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo delno ugodila ugovoru družbe A., d.d. (v nadaljevanju tožnica) zoper odredbo predsednika senata tožene stranke o odpravi kršitve št. 40102-7/2020-6 z dne 5. 6. 2020 (v nadaljevanju odredba z dne 5. 6. 2020). Tožena stranka je odredbo z dne 5. 6. 2020 v 2. točki izreka spremenila tako, da se tožnici nalaga, da odpravi kršitev iz 1. točke izreka na način, da mora v roku 15 dni od vročitve odločbe za izračun pokojninske rente za sredstva vplačana pred uskladitvijo pokojninskega načrta kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-SK-01 (v nadaljevanju PN-SK-01) z ZPIZ-2 upoštevati faktorje, ki so določeni v PN-SK-01 in o tem obvestiti vse zavarovance. Nadalje mora tožnica vsem zavarovancem, ki jim je bila odmerjena pokojnina v nasprotju s prvim v povezavi z devetim odstavkom 225. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (v nadaljevanju ZPIZ-2), ponovno odmeriti pokojnino. Tožnica mora toženi stranki poročati o številu zavarovancev, na katere je ugotovljena kršitev vplivala, ter ji predložiti obvestila, ki jih je poslala zavarovancem.

2. V preostalem delu je tožena stranka ugovor tožnice zavrnila. Z odredbo z dne 5. 6. 2020, zoper katero je tožnica vložila ugovor, je bilo ugotovljeno, da tožnica krši določilo prvega odstavka v povezavi z devetim odstavkom 225. člena ZPIZ-2, in sicer s tem, ko je za sredstva, ki so bila vplačana pred uskladitvijo PN-SK-01 z ZPIZ-2, spremenila faktorje za odmero pokojninske rente prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja tistim zavarovancem, ki so prejeli faktorje ob sklenitvi zavarovanja, brez predhodne odobritve pristojnega ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju ministrstvo). Poleg ukrepov iz 2. točke izreka, kot je bil spremenjen z izpodbijano odločbo, se tožnici še nalaga, da v določenem roku toženi stranki predloži poročilo o odpravi kršitev in dokazila o odpravi kršitev. V 4. točki izreka odredbe z dne 5.6.2020 je določeno, da bodo informacije o identiteti tožnice, skupaj s kršitvijo, javno objavljene na spletni strani tožnice, ko bo postala odločitev pravnomočna. Tožnici se še naloži plačati nadomestilo v višini 1.050,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te odredbe.

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pojasni, da je ugotovljena kršitev podana pri zavarovancih, ki so pristopili k PN-SK-01, ki je vseboval tudi prilogo s faktorji za odmero pokojninske rente in so izbrali obliko rente, ki je bila predvidena v njegovi prilogi. To je bila verzija PN-SK-01, kot je veljala pred spremembo, ki je bila odobrena z odločbo ministrstva št. 106000-3/2004/12 z dne 5. 12. 2005. Skladno s prvim odstavkom prehodne določbe 416. člena ZPIZ-22 se po PN-SK-01 vrednotijo vsa sredstva, vplačana vsa sredstva pred uskladitvijo pokojninskega načrta z ZPIZ-2. 4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožnici kršitev prvega v povezavi z devetim odstavkom 225. člena ZPIZ-2 očita zato, ker je v novembru 2019 obvestila zavarovance, da je na podlagi 48. člena PN-SK-01 spremenila faktorje za izračun pokojninske rente zaradi zvišanja pričakovane življenjske dobe za več kot 5 let, pri čemer za to spremembo pokojninskega načrta ni pridobila soglasja ministrstva. Da ministrstvo ni izdalo soglasja, je tožena stranka izvedela na podlagi dopisa ministrstva z dne 17. 2. 2020, ki ga je ministrstvo poslalo g. C. C., toženi stranki pa v vednost. Sprememba naj bi, po pojasnilih tožnice, veljala za moške, ki so se v PN-SK-01 vključili do 31. 12. 2003. Tožena stranka zavrne ugovor tožnice, da naj zaveza k pridobitvi soglasja ministrstva po prvem v zvezi s sedmim odstavkom 297. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (v nadaljevanju ZPIZ-1) ne bi bila zakonsko obvezna, temveč naj bi bila zgolj pogodbena zaveza. Določba 297. člena ZPIZ-1 je kogentne narave, spremembo ministrstvo odobri z odločbo. S tem tožena stranka zavrne navedbo iz ugovora, da je tožnica pridobila soglasje ministrstva s tem, ko je v spremnem dopisu z dne 15. 7. 2005 k vlogi za pridobitev soglasja k spremembam v pokojninskem načrtu ter v sami obrazložitvi odločbe ministrstva o soglasju k spremembi opr. št. 10600-3/2004/12 z dne 5. 12. 2005 pavšalno navedeno, da se sprememba nanaša tudi na izračun pokojninske rente. Iz odločbe ministrstva z dne 5. 12. 2005 izhaja, da se spremembe glede izračuna pokojnine, h katerim je bilo soglasje podano, nanašajo zgolj na nove zavarovance.

5. Ker soglasje ni bilo pridobljeno, so brezpredmetne vse navedbe v zvezi z izpolnitvijo pogoja povečanja življenjske dobe za več kot pet let. Tožena stranka zavrne tudi tožničino materialnopravno razlago prvega odstavka 416. člena ZPIZ-24, češ da se ta nanaša samo na varčevalni del posla (ne pa tudi na fazo izplačevanja pokojninske rente) ter zgolj na individualna dodatna pokojninska zavarovanja. Takšna omejena razlaga prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, po mnenju tožene stranke, ne izhaja iz nobene od metod razlage prava. 416. člen ZPIZ-2 je kogentne narave, sledi pa ustavni prepovedi retroaktivne veljavnosti pravnih norm iz 155. člena Ustave RS. Do spremembe načina izračuna pokojninske rente je _ex lege_ prišlo z uveljavitvijo ZPIZ-2, vsled česar so bili v določbi 416. člena ZPIZ-2 tudi določeni roki in pogoji za uskladitev pokojninskih načrtov z ZPIZ-2. Upoštevaje določbo 416. člena ZPIZ-2 in z uporabo argumenta po nasprotnem razlogovanju (_argumentum a contrario_) se po PN-SK-01 vrednotijo vsa sredstva vplačana pred uskladitvijo z ZPIZ-2. Glede ugovora o nesorazmernosti ukrepa objave kršitve tožena stranka pojasnjuje, da zakon ne daje druge možnosti za dosego namena preprečevanja kršitev ZPIZ-2. Tožnica pa ni izkazala, da bi bili izpolnjeni pogoji za izjemo od razkritja, kot jih določa 377.č člen ZPIZ-2. 6. S tožbo tožnica izpodbija odločbo tožene stranke št. 40101-7/2020-8 z dne 2.7. 2020 kot tudi odredbo predsednika senata tožene stranke št. 40101-7/2020-6 z dne 5. 6. 2020. Tožbo vlaga iz tožbenih razlogov po prvi do tretje točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlaga, da se odločba in odredba v celoti odpravita, postopek pa ustavi oziroma se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Uvodoma tožnica odločbi in odredbi ugovarja, ker ji je z aktoma naložena obveznost do izračuna pokojninske rente, sama pa pokojninskih načrtov za izplačevanje rent nima, posledično izpodbijanih upravnih aktov ne more izvršiti. Z odločitvijo, da se morajo rente izračunavati s faktorji, ki so bili v pokojninskem načrtu iz leta 2000, je prišlo do kršitve drugega in tretjega odstavka 340. člena ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 224. člena ZPIZ-2. Po teh pravilih in po 2. členu Pravilnika o podrobnejših pravilih in minimalnih zahtevah, ki jih je zavarovalnica ali pokojninska družba dolžna upoštevati pri izračunu pokojninske rente (v nadaljevanju Pravilnik), je potrebno višino pokojninske rente izračunati po aktuarskih načelih. Izračun rente z upoštevanjem starih faktorjev iz leta 2000 ni v skladu z aktuarskimi načeli. Zahteve po uporabi z aktuarskimi načeli neskladnimi faktorji so tudi v nasprotju z Direktivo EU 2016/2341 Evropskega parlamenta in sveta o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje.

8. Od uveljavitve ZPIZ-2 izplačevalec pokojninske rente ni nujno ista pravna oseba kot upravljalec in ga zato pokojninski načrt upravljalca v ničemer ne zavezuje. Namen zakonskih pravil ZPIZ-2 je ravno v obvladovanju tveganj izplačevalcev pokojninskih rent, zato bi tožena stranka lahko naložila samo obveznost do obračunavanja pokojninskih rent na podlagi aktuarskih načel. Razlaga 416. člena ZPIZ-2, kot jo zagovarja tožena stranka, je v nasprotju s teleološko in sistematično razlago pravil o izračunu rent. Na podlagi besedne analize določbe prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 tožnica meni, da besedilo velja zgolj za upravljalce pokojninskih skladov iz 257. člena ZPIZ-2 ter za individualna pokojninska zavarovanja. Od uveljavitve ZPIZ-2 se določbe ZPIZ-1 uporabljajo zgolj še glede prostovoljnega dodatnega družinskega in invalidskega zavarovanja, glede pravice do enkratnega izplačila po desetih letih za kolektivno premijo ter glede sklada obrtnikov do zaključenega preoblikovanja. Takšno stališče izhaja tudi iz sedmega odstavka 222. člena ZPIZ-2. Tožena stranka se v odločbi do teh ugovorov tožnice ni opredelila oziroma jih je le pavšalno zavrnila. Pravilo iz 416. člena ZPIZ-2 se za izračun pokojninske rente ne more uporabiti tudi zato, ker se nanaša samo na sredstva na osebnem računu, ne pa na izplačano odkupno vrednost, na podlagi katere se pokojninska renta izračuna. Ker člani pokojninskega sklada na podlagi sredstev na njihovem osebnem računu še niso pridobili nobenih pravic do pokojninske rente, se tožena stranka nepravilno sklicuje na argument retroaktivnosti. Za pridobitev te pravice je treba skleniti nov pravni posel zavarovanja z izplačevalci. ZPIZ-2 je pravila za izračun pokojninskih rent uskladil z aktuarskimi načeli, saj je s tem zasledoval ustavno dopusten cilj vzdržnosti in stabilnosti pokojninskega sistema. Za ohranitev pričakovanih pravic zavarovancev je ustrezna ureditev v 417. členu ZPIZ-2, s tem ko je za sredstva, vplačana do uveljavitve ZPIZ-2, ohranjena pravica do enkratnega izplačila. Vsi zavarovanci so lahko že pred uveljavitvijo ZPIZ-2 utemeljeno pričakovali, da se bo pokojninska renta izračunavala na podlagi drugačnih faktorjev, saj je bilo tako določeno v 48. členu PN-SK-01. Soglasje k spremembi faktorjev za izračun pokojninskih rent, kadar Statistični urad RS ugotovi pričakovano podaljšanje življenjske dobe zavarovancev za več kot pet let, je ministrstvo podalo že v odločbi z dne 5. 12. 2005, zato to soglasje v letu 2019 ni bilo več potrebno.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Glede vprašanja izdanega soglasja ministrstva, se sklicuje na dopis ministrstva z dne 17. 12.2020 in trditev tožnice o danem soglasju za protispisno. Glede tožbenega ugovora o neizvršljivosti odredbe in odločbe, tožena stranka pojasni, da je bila na podlagi 296. člena ZPIZ-1 tožnica dolžna skleniti pogodbo z izplačevalcem rente, kar je tudi storila z Zavarovalnico B., d.d. Zavezo za izplačilo rente pa je nasproti zavarovancem sprejela tožnica, zato je to zavezo dolžna tudi izpolniti. Tudi o spremembi faktorjev je zavarovance obvestila tožnica. Da tožnica lahko izpolni odredbo in odločbo, izhaja tudi iz njenega poročila o odpravi kršitev. Tožnica napačno razlaga 340. člen ZPIZ-2. Za stare zavarovance se mora ta člen uporabiti v povezavi s prehodno določbo 416. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da se za vsa sredstva zavarovanca, ki jih je vplačal do uskladitve, uporabljajo določila starega pokojninskega načrta. PN-SK-01 je v 48. členu določal, da za zavarovance, ki so prestopili k PN-SK-01 pred uveljavitvijo sprememb v letu 2006, veljajo tabele faktorjev, ki so bile navedene v prilogi 1 k pokojninskem načrtu, ki ga je prejel zavarovanec ob vključitvi. Uporaba aktuarskih načel je izhajala že iz drugega odstavka 352. člena ZPIZ-1. Odgovornosti in finančnih posledic trženja neprimernih zavarovalnih produktov ex post ni dopustno prevaliti na zavarovance. Tožena stranka vztraja pri svoji razlagi prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2. Predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožeča stranka je vložila še dve pripravljalni vlogi, v katerih deloma ponavlja tožbene razloge (npr. ugovor neizvršljivosti in obveznost uporabe aktuarskih načel). Zaradi zakonskih sprememb je torej treba pripraviti novo besedilo pokojninskih načrtov, prenehati z uporabo starih, s tem pa tudi soglasje ministrstva k spremembi faktorjev v starih pokojninskih načrtih ni več potrebno. Iz poročila o odpravi kršitev tožnice izhaja zgolj, da je izpolnila obveznost pošiljanja obvestila o še nadaljnjem upoštevanju faktorju iz prilog k PN članom, kar je bila dolžna storiti zaradi nesuspenzivnosti tožbe. Odreditev nadaljnje uporabe starih faktorjev ustvari tudi neupravičeno diskriminacijo med ženskami in moškimi. Zaradi njih so moški upravičeni do višje rente od žensk. Takšno ravnanje je tudi v nasprotju s sodno prakso Sodišča Evropske unije, kot jo je sprejelo v zadevi C-200/91 Coloroll Pension Trustiis Limited. Takšna razlaga je tudi v nasprotju 23. (b) in 23. (c) členom Direktive 2006. Odločitev tožene stranke bi v praksi pomenila, da morajo izvajalci zavarovanj voditi dualni sistem zavarovanja (z dvema različnima načrtoma za izplačevanje pokojninskih rent). Takšna ureditev bi bila v nasprotju z drugim odstavkom 223. člena ZPIZ-2, drugim odstavkom 224. člena ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 340. člena ZPIZ-2. Tožena stranka določbo prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 napačno razlaga z argumentom sklepanja po nasprotnem razlogovanju in z zmotnim sklicevanjem na ustavno načelo o prepovedi retroaktivnosti. Z ureditvijo v prvem odstavku 416. člena ZPIZ-2 je zakonodajalec želel zgolj jasno prepovedati uporabo določb neusklajenih načrtov za sredstva, ki so vplačana po njihovi uskladitvi. Enako izhaja tudi iz obrazložitve amandmaja s tem v zvezi. Ob razlagi prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, kot zagovarja tožena stranka, ne bi bile potrebne določbe drugega odstavka 416. člena ZPIZ-2, določba 417. člena ZPIZ-2 in določba 426. člena ZPIZ-2. Če bi zakonodajalec res želel uveljaviti dualni sistem, potem bi predpisal izdelavo novih pokojninskih načrtov in ne zgolj njihove spremembe. Določba prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 tudi ne more predstavljati specialnega pravila v razmerju do 340. člena ZPIZ-2. Med tema dvema določbama velja ravno obratno razmerje. Razlaga tožene stranke bi pripeljala do priviligiranega položaja za stare zavezance in to zgolj zato, ker so pristopili k pokojninskim načrtom v času veljavnosti ZPIZ-1, kar ni razumen razlog. Razlaga prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, kot jo zagovarja tožnica, ne bi posegla v pridobljene pravice, kar jasno izhaja iz odločb Ustavnega sodišča RS (npr. iz odločbe št. U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016 in odločbe št. U-I-100/15-17 z dne 14. 9. 2017). Vse do uveljavitve pravice do rente imajo zavarovanci samo pričakovanja, v katera pa zakonodajalec lahko poseže. Šele v fazi izplačevanja, ko je pravica do rente že pridobljena, spremembe v trajanju življenjske dobe in obrestnih mer na rento ne vplivajo, in je tveganje s tem v zvezi dolžan nositi izplačevalec rent. Smiselno enako izhaja tudi iz 2. člena Pravilnika. Tožnica obširno pojasnjuje, da bi uporaba diskriminatornih in z aktuarskimi načeli neusklajenih faktorjev iz prilog k PN-SK-01 privedla do slabšega položaja zavarovancev, do nepravičnega izračunavanja rent, do sistema, kjer bi imeli nesorazmerno korist tisti člani, ki so pristopili k pokojninskemu načrtu pred 1. 7. 2006, do dolgoročne nevzdržnosti in nestabilnosti sistema ter do ureditve, ki ne bi bila v skladu z pravom EU.

11. V drugi pripravljalni vlogi tožnica obvešča sodišče, da je Inšpektorat za delo Republike Slovenije uvedel zoper njo postopek na podlagi iste prijave g. C. C. z dne 6. 2. 2020. Zaradi istega dejanja se ne moreta voditi dva inšpekcijska postopka, zato tožnica podaja ugovor stvarne nepristojnosti tožene stranke. Tožnica prilaga še strokovno mnenje aktuarja D. iz Združenega kraljestva, v katerem je odgovorjeno na vprašanji: (i) ali je izračun rente z upoštevanjem vrednostih faktorjev, določenih v besedilu pokojninskih načrtov, kot veljali v letu 2000, skladen z aktuarskimi načeli ter (ii) kakšen namen se zasleduje z aktuarskimi načeli v pokojninskih sistemih, kjer so vplačila članov vnaprej določena. Tožnica članom pokojninskih načrtov nikoli ni jamčila nespremenljivih faktorjev, zato člani niso mogli imeti takšnih pričakovanj. Tožnica je pridobila podatke, da je tožena stranka v drugih, v tožbi navedenih postopkih dovolila spremembo faktorjev. Posledično bodo konkurenti v privilegiranem položaju na trgu. Tožena stranka bi odstop od te svoje prakse morala utemeljiti. Toženi stranki predlaga, da skladno z 273. členom ZUP v povezavi z drugim odstavkom 427. člena Zakona o zavarovalništvu sama odpravi izpodbijano odločbo.

12. Tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi uvodoma poudarja, da je bistvo spora v tej zadevi vprašanje pridobitve soglasja k spremembi pokojninskega načrta PN-SK-01. Glede ugovora neizvršljivosti izpodbojnih upravnih aktov pojasnjuje, da ni posebej ugotavljala, kdo je bil dolžan obvestiti zavarovance o spremembi faktorjev, saj to v zadevi ni bistveno. S poročilom o odpravi kršitev je tožnica priznala, da je posredno izračunavala rente. Vztraja, da sta odredba in izpodbijani odločba izvršljivi. Že ZPIZ-1 je omogočal aktuarska načela. Glede sprememb faktorjev pri drugih izvajalcih pokojninskih načrtov tožena stranka pojasnjuje, da je ministrstvo edini pristojni organ, ki odobrava pokojninske načrte. Tožnica in Zavarovalnica B., d.d. sta pri vseh preteklih spremembah pokojninskih načrtov izrecno zagotavljali, da spremembe ne bodo posegale v pravice zavarovancev za nazaj. Zato si spremembe pokojninskih načrtov med seboj bistveno razlikujejo in ugovor neenakega obravnavanja ni utemeljen. 340. člen ZPIZ-2 se mora, po mnenju tožene stranke, za stare zavezance in do uskladitve pokojninskih načrtov z ZPIZ-2, uporabiti v povezavi s prehodno določbo 416. člena ZPIZ-2. Iz te določbe izhaja obveznost uporabe starih faktorjev. Glede kršitve Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in sveta o uresničevanju enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (v nadaljevanju Direktiva 2006), tožena stranka meni, da se ne uporablja neposredno brez prenosa v nacionalno zakonodajo. Iz prvega odstavka točke c) 8. člena Direktive izhaja, da se ne uporablja za zavarovalne pogodbe, v katerih delodajalec ni pogodbena stranka. Iz sodbe Sodišča Evropske unije C-200/91 izhaja, da uporaba zavarovalno tehničnih dejavnikov, ki se razlikujejo glede na spol, v poklicnih pokojninskih načrtih z zagotovljenimi prejemki ne spada v okvir člena 157 Pogodbe o delovanju EU. Prispevke delodajalcev, ki izhajajo iz uporabe zavarovalno tehničnih dejavnikov in se razlikujejo glede na spol, ni mogoče presojati v okviru člena 157 Pogodbe o delovanju EU. Glede pomisleka v zvezi z vodenjem dualnega sistema izplačevanja pokojninskih rent tožena stranka opozori na 11. člen Pravilnika. Odločbe Ustavnega sodišča RS se nanašajo na obvezno pokojninsko zavarovanje. Tudi članek doc. dr. E. E. ne podaja jasnih odgovorov glede uporabe 416. člena ZPIZ-2. Tveganje za trženje neprimernih produktov je dolžna nositi tožeča stranka, ki je močnejša stranka. Vsakršna drugačna praksa je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in načelom vestnosti in poštenja. Glede ugovora kršitve stvarne pristojnosti tožena stranka poudarja, da je njena pristojnost za nadzor nad določena v 351. členu ZPIZ-2 in v 354. členu ZPIZ-2. Glede priloženega strokovnega mnenja zunanjega aktuarja, tožena stranka navaja, da so njegove ugotovitve pričakovane.

**K I. točki izreka**

13. Tožba zoper odredbo o odpravi kršitev ni dopustna.

14. Po določbi petega odstavka 351. člena ZPIZ-2 se za opravljanje nadzora nad pokojninskimi družbami uporabljajo določbe o postopku nadzora po zakonu, ki ureja zavarovalništvo. V prvem odstavku 441. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) je sodno varstvo dovoljeno zoper odločbo tožene stranke. Kljub temu tožeča stranka vlaga tožbo tudi zoper odredbo o odpravi kršitve. Sodišče je zato tožbo zoper odredbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

**K II. točki izreka**

15. Tožba ni utemeljena.

16. V zadevi ni sporno, da tožnica pred decembrom 2019, ko je članom PN-SK-01 poslala obvestila, da bo s 1. 1. 2020 zaradi podaljšanja pričakovane življenjske dobe na podlagi 48. člena PN-SK-01 spremenila faktorje za odmero pokojninske rente, konkretno v zvezi s to spremembo ni začela postopka pridobivanja soglasja ministrstva. Sporno je, ali je bila tožnica soglasje ministrstva za to spremembo sploh dolžna pridobiti.

17. Stališče tožnice je, da soglasja ministrstva, ob nesporno izpolnjenem pogoju podaljšanja življenjske dobe, ni potrebovala. Meni namreč, da je bilo soglasje dano že ob spremembi PN-SK-01, ki jo je ministrstvo odobrilo z odločbo št. 106000-3/2004/12 z dne 5. 12. 2005 in je bila spremenjena verzija PN-SK-01 sprejeta julija 2006. Po tej spremembi pokojninski načrt ni več vseboval priloge s faktorji za izračun pokojninske rente, kot ga je vsebovala izvorna različica PN-SK-01 iz leta 2000 in obe različici iz leta 2002. 18. Različica PN-SK-01 iz julija 2006 je glede višine dodatne starostne pokojnine v tretjem odstavku 46. člena določala, da se renta določi tako, da se višina v ta namen namenjenih sredstev deli z ustreznim faktorjem za odmero pokojnine, ki ga zavarovalnica uporablja na dan uveljavitve pravice do dodatne starostne pokojnine. V četrtem odstavku 46. člena te verzije PN-SK-01 pa je določeno, da za zavarovance, ki so pristopili k načrtu pred uveljavitvijo sprememb, veljajo tabele faktorjev, ki so bile navedene v prilogi 1 k pokojninskem načrtu, ki ga je prejel zavarovanec ob vključitvi. PN-SK-01 je torej določal dva različna sistema faktorjev za izračun pokojninskih rent, v odvisnosti od datuma pristopa k pokojninskemu načrtu. Prejšnje verzije PN-SK-01 (verzija iz leta 2000 in dve verziji iz leta 2002, zadnja iz oktobra 2002) so v 48. oziroma 46. členu določale, da si zavarovalnica v primeru, če se pričakovana življenjska doba od sklenitve zavarovanja do začetka izplačevanja pokojninske rente poveča za več kot pet let, pridružuje pravico do določitve novih faktorjev za odmero pokojninske rente po predhodno pridobljenem soglasju k spremembi pokojninskega načrta v delu, ki ureja faktorje za odmero pokojninske rente, s strani pristojnega organa. Sodišče ugotavlja, da je pristojni organ ministrstvo, saj tako določata 297. člen ZPIZ-1 kot tudi 225. člen ZPIZ-2. 19. Sodišče se strinja s toženo stranko, da z odločbo št. 10600-3/2004/12 z dne 5. 12. 2005 ministrstvo ni dalo soglasja k spremembi faktorjev za izračun rent, kot so veljali v prvih treh različicah PN-SK-01. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da je soglasje izdano k spremembam pokojninskega načrta, medtem ko so faktorji za izračun pokojninske rente po izrecni določbi četrtega odstavka 46. člena PN-SK-01 (verzija iz julija 2006) za zavarovance, ki so pristopili k načrtu pred uveljavitvijo sprememb, ostali nespremenjeni. Navedeno potrjuje obrazložitev odločbe ministrstva z dne 5. 12. 2005, kjer je pojasnjeno, da odobrena sprememba ne vpliva na zavarovance, ki so se ali se bodo vključili v sistem po sedaj veljavnih pokojninskih načrtih. Tudi iz spremnega dopisa tožnice ministrstvu k vlogi za odobritev spremembe PN-SK-01 z dne 15. 7. 2005, na katerega se tožnica sklicuje v tožbi, ne izhaja drugačna vsebina danega soglasja. V tem dopisu je tožnica sama pojasnila, da za vključene zavarovance veljajo ustrezne tabele iz prilog k pokojninskim načrtom (torej tistih verzij, ki so veljali pred spremembo julija 2006), ki se lahko spreminjajo pod pogoji, navedenimi v pokojninskih načrtih. Sodišče ugotavlja, da je vsebina dopisa z dne 15. 7. 2005 drugačna, kot jo zatrjuje tožnica v tožbi. Soglasje se po določbi sedmega odstavka v povezavi z devetim odstavkom 225. člena ZPIZ-2 izdaja z odločbo ministrstva, zato soglasje ne more biti dano posredno, z ostalimi pisanji iz postopka pridobivanja soglasja.

20. Sodišče s tem pritrjuje stališču tožene stranke, da tožnica soglasja ministrstva za spremembo faktorjev za izračun pokojninskih rent zavarovancem, na katere se nanaša četrti odstavek 46. člena PN-SK-01 iz julija 2006, ni pridobila, pa bi ga bila dolžna pridobiti. Pridobitev soglasja ni zgolj del pogodbene zaveze iz 48. oziroma 46. člena prejšnjih verzij PN-SK-01, kot zmotno trdi tožnica, temveč je za vsako spremembo pokojninskega načrta, na podlagi katerega se lahko uveljavljajo davčne olajšave, predpisano tako z ZPIZ-1 (sedmi odstavek 297. člena ZPIZ-1) kot tudi z ZPIZ-2 (deveti odstavek 225. člena ZPIZ-2).

21. Sporno je še vprašanje, ali so faktorji iz prilog k prvim trem verzijam PN-SK-01 prenehali veljati s tem, ko je tožnica pokojninski načrt uskladila z ZPIZ-2. Različni stališči strank glede tega vprašanja sta posledica različne razlage prehodne določbe prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, ki v drugem stavku določa, da se po spremembi pokojninskega načrta za pravice in obveznosti iz zavarovanja za vsa sredstva zavarovanca, ki jih je vplačal po spremembi, uporabljajo določila spremenjenega pokojninskega načrta. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (_argumentum a contrario_) tožena stranka zagovarja razlago, po kateri ta določba obenem določa, da se za vsa sredstva, ki so bila vplačana pred spremembo, uporabljajo določila pokojninskega načrta pred spremembo. Tožnica takšni razlagi po nasprotnem razlogovanju nasprotuje, obenem pa meni, da se določba jezikovno nanaša zgolj na varčevalno fazo dodatnega pokojninskega zavarovanja ter na individualna zavarovanja.

22. S tožničino „omejeno“ razlago prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 se sodišče ne strinja. Res sicer določba uporablja pojma „upravljalec pokojninskih skladov“ ter „sredstva zavarovanca, ki jih je vplačal“, a kljub temu omejena razlaga ne bi bila v skladu z namenom prehodne določbe in tudi ne bi bila skladna z ureditvijo po ZPIZ-1. Prehodna določba, kot taka, ureja prehod iz ureditve po ZPIZ-1 v ureditev po ZPIZ-2. V ureditvi po ZPIZ-1 je bil upravljalec pokojninskih skladov izvajalec pokojninskega načrta, ki je upravljal s premoženjem pokojninskega sklada5. Obenem je v pokojninskem načrtu določil tudi način izračuna pokojninske rente (7. alineja četrtega odstavka 296. člena ZPIZ-2). Tako določeno pokojninsko rento je lahko izplačeval sam ali pa je v ta namen kot neposredni zastopnik zavarovanca z zavarovalnico sklenil ustrezno pogodbo. V ureditvi po ZPIZ-1 je upravljalec pokojninskih skladov izvajalec pokojninskih načrtov z vsemi njegovimi obveznostmi, te pa se nanašajo tudi fazo izplačevanja pokojninskih rent. Prehodna določba 416. člena ZPIZ-2 se nanaša na upravljalce iz stare ureditve, katerim nalaga obveznost uskladitve pokojninskih načrtov z ZPIZ-2 v zakonsko določenem roku. Določa pa tudi, kateri pokojninski načrt se uporablja za sredstva do te uskladitve. Zato tožnica zmotno razlaga vsebino te določbe. Četudi pa bi veljala razlaga tožnice, da je treba pojem „upravljalec pokojninskih skladov“ v prvem odstavku 416. člena ZPIZ-2 razlagati v duhu ureditve po ZPIZ-2, je po ZPIZ-2 izplačevalec pokojninske rente tudi upravljalec premoženja, in sicer upravlja premoženje kritnega sklada, kot to določa drugi odstavek 349. člena ZPIZ-2, pri čemer je omejen z določbo 332.č ZPIZ-2, ki ureja premoženje kritnih skladov.

23. Ključna razlika med individualnim (drugi odstavek 293. člena ZPIZ-1) in kolektivnim (tretji odstavek 293. člena ZPIZ-2) dodatnim pokojninskim zavarovanjem je v osebi, ki financira pokojninski načrt. Obe obliki zavarovanja sta namenjeni pridobitvi pravice do dodatne pokojnine. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 je prišlo do smiselno enakih sprememb obeh oblik dodatnega pokojninskega zavarovanja, zato je bilo treba za obe obliki urediti prehod iz starega v novi sistem. Ob odsotnosti dveh ločenih prehodnih določb, zgolj razlika v osebi financerja pokojninskega načrta ne predstavljala utemeljenega in razumnega razloga za različno ureditev prehoda iz starega v nov sistem pri individualnih in kolektivnih pokojninskih zavarovanjih. Zato sodišče ugotavlja, da termin „sredstva zavarovanca, ki jih je vplačal po spremembi“, zajema tako sredstva, ki jih je fizična oseba vplačala v pokojninski načrt individualnega zavarovanja, kot tudi sredstva, ki jih za fizično osebo v pokojninski načrt kolektivnega zavarovanja vplačal delodajalec.

24. ZPIZ-2 je začel veljati 1.1.2013, upravljavci pokojninskih skladov pa so bili dolžni v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona uskladiti pokojninske načrte in pravila upravljanja z določbami tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Glede na to dvoletno obdobje, je moral zakonodajalec urediti trenutek začetka veljavnosti usklajenih pokojninskih načrtov, saj bi brez določila drugega stavka prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 to vprašanje ostalo nejasno. Z uporabo jezikovne razlage določbe, ki je primarna metoda za razlago prava, besedila določbe ni mogoče razumeti drugače, kot da se z ZPIZ-2 usklajeni pokojninski načrt uporabljajo za vplačila od spremembe načrta dalje. S tem ko je zakonodajalec določil časovni trenutek začetka uporabe usklajenega pokojninskega načrta, je obenem tudi določil, da za vse tiste situacije, ki ne sodijo v ta časovni trenutek, ureditev po drugem stavku prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 ne velja. S širjenjem časovnega trenutka začetka uporabe z ZPIZ-2 usklajenih pokojninskih načrtov tudi na obdobje pred uskladitvijo (do česar bi prišlo v posledici tožničine razlage), bi določilo drugega stavka prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 izgubilo svoj smisel. Zato je razlaga po metodi nasprotnega razlogovanja (_argumentum a contrario_), kot jo zagovarja tožena stranka, ustrezna in se sodišče s takšno razlago strinja. Besedilo drugega stavka prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 zato, tudi po oceni sodišča, obenem z določitvijo sredstev, za katera se uporabi usklajeni pokojninski načrt, še določa, da se tudi po uskladitvi z ZPIZ-2 za vsa sredstva zavarovanca, ki jih je vplačal pred tem, uporabljajo določila pokojninskega načrta, kot je veljal pred spremembo. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da tudi po uskladitvi PN-SK-01 z ZPIZ-2 določba četrtega odstavka 46. člena PN-SK-01 (verzija iz julija 2006) še vedno velja, in sicer za pojasnjeni del sredstev.

25. Drugačne razlage ni mogoče sprejeti niti na podlagi določb 223., 224. in 340. ZPIZ-2. Te določbe so splošne določbe, njihov predmet urejanja so pokojninski načrti, kot jih določa ZPIZ-2. Veljajo za vse pokojninske načrte, ki so bili sprejeti od 1.1.2013 dalje, kot tudi za vse pokojninske načrte, ki so bili v veljavi že pred tem in jih je bilo potrebno uskladiti z ZPIZ-2. Glede slednjih pa trenutek začetka njihove uporabe s specialno prehodno določbo ureja drugi stavek prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2. 26. Ob navedenem ureditev iz prvega odstavka 416. člen ZPIZ-2 res vodi v t.i. „dvotirni sistem“, pri čemer pa ne gre za ločevanje med zavarovanci, temveč gre za ločevanje med sredstvi, glede na trenutek njihovega vplačila. Zato tudi za tiste zavarovance, ki so k PK-SK-01 pristopili pred njegovo uskladitvijo z ZPIZ-2, veljajo določila z ZPIZ-2 usklajenega pokojninskega načrta, vendar zgolj za sredstva, ki so jih vplačali po uskladitvi. Takšno razlago potrjuje tudi 11. člen Pravilnika, ki določa, da mora izvajalec pokojninskega načrta, potrjenega na podlagi določil ZPIZ-2, ki določa pravice in obveznosti v zvezi z izplačevanjem pokojninskih rent, zagotoviti vodenje sredstev, ki so bila vplačana do uskladitve pokojninskega načrta na podlagi prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, v skladu s pravili pokojninskega načrta, ki so veljala do omenjene uskladitve, ter ohranitev vseh pravic in obveznosti v zvezi z izplačevanjem pokojninskih rent, kot so bile določene s pokojninskim načrtom pred uskladitvijo z ZPIZ-2. Obveznost je izrecno naložena izplačevalcem pokojninskih rent, s čimer je dodatno zavrnjen tožbeni argument, da se prvi odstavek 416. člena ZPIZ-2 nanaša zgolj na varčevalno fazo dodatnega pokojninskega zavarovanja. Skladno s tako razumljeno „dvotirnostjo“, je bil z izpodbijano odločbo pravilno spremenjena 2. točka izreka odredbe o kršitvi.

27. Tožbene navedbe in dokaze, s katerimi tožnica pojasnjuje, da so faktorji za izračun pokojnine po starih verzijah pokojninskih načrtov v nasprotju z aktuarskimi načeli in zato tudi v nasprotju z Direktivo (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, sodišče ocenjuje kot brezpredmetne. V obravnavani zadevi namreč niso sporni sami faktorji za izračun pokojninske rente, saj le-ti sploh niso bili predmet obravnave v postopku pred toženo stranko. Predmet spora je pravilnost postopka spremembe faktorjev za izračun pokojnine. Nič v izpodbijani odločbi oziroma v odredbi za odpravo kršitev tožnici ne preprečuje spremeniti faktorje za izračun pokojnine, seveda na zakonsko ustrezen način.

28. Neutemeljen pa je tudi ugovor izvršljivosti izpodbijane odločbe in odredbe. Z izpodbijano odločbo se toženi stranki nalaga izračun pokojninske rente za sredstva, vplačana pred uskladitvijo PN-SK-01 z ZPIZ-2 z upoštevanjem faktorjev, ki so določeni v pokojninskem načrtu PN-SK-01. Četudi tožnica sama ne izplačuje pokojninskih rent, je skladno z drugim odstavkom 340. člena ZPIZ-2 tudi v sistemu po tem zakonu, dolžna v imenu in za račun člana, ki uveljavi pravico do pokojninske rente, skleniti zavarovanje po pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninskih rent. Res sicer drugi odstavek 340. člena ZPIZ-2 določa, da član pridobi pravico do doživljenjske pokojninske rente v višini, ki se določi po aktuarskih načelih. A vendar bo tudi s tem v zvezi izplačevalec pokojninskih rent dolžan upoštevati specialno ureditev iz prehodne določbe drugega stavka prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, kar potrjuje tudi 11. člen Pravilnika. V ta namen bo potrebno ustrezno sodelovanje tožnice in izplačevalca pokojninskih rent. Izpodbijana odločba tožnici torej nalaga skrb, da, v okviru te svoje zakonske obveznosti, zagotovi potrebno, da bo izplačevalec pokojninskih rent za sredstva, ki so zajeta v prvem odstavku 2. točke izreka odredbe o odpravi kršitev (kot je bila spremenjena z izpodbijano odločbo), upošteval pravilne faktorje za izračun pokojninske rente. Da tožnica enako razume svoje obveznosti, potrjuje sama prav s svojim ravnanjem, ki je predmet presoje v tej zadevi, torej s spremembo faktorjev za izračun pokojninske rente. S tem, ko je za tožnico izvršljiv ta del odredbe, so izvršljive tudi vse ostale naložene ji obveznosti, saj so med seboj povezane.

29. Tožnica je pokojninska družba, zato je tožena stranka na podlagi 351. in 354. člena ZPIZ-2 pristojna za nadzor nad njenim opravljanjem dejavnosti. Pokojninska družba je pravna oseba, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti dodatnega zavarovanja po tem zakonu (328. člen ZPIZ-2). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo opravljala prav tovrstni nadzor, zato je ugovor njene stvarne nepristojnosti neutemeljen.

30. Brezpredmetni so ugovori tožnice v smeri izpostavljanja privilegiranega položaja moških zavarovancev oziroma diskriminacije žensk. Pravni interes za sodno varstvo s tem v zvezi bi lahko imeli zavarovanci in ne tožnica.

31. Sodišče tudi ugotavlja, da je tožnica obrazložila izpodbijano odločbo in v obrazložitvi odgovorila na očitke tožnice iz ugovora, zato sodišče s tem v zvezi ni ugotovilo kršitev postopka.

32. Ker je po povedanem, upoštevajoč meje preizkusa izpodbijane odločbe po 447. členu ZZavar-1, izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

33. Po določbi 448. člena ZZavar-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave. Sodišče je brez glavne obravnave na seji senata odločalo tudi na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožbeni očitki namreč niso izpodbijali dejanskega stanja v zadevi, temveč je šlo za ugovore procesne narave ter predvsem za materialnopravna vprašanja.

**K III. točki izreka**

34. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ki določa, da so upravljavci pokojninskih skladov dolžni v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona uskladiti pokojninske načrte in pravila upravljanja z določbami tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Po spremembi pokojninskega načrta se za pravice in obveznosti iz zavarovanja za vsa sredstva zavarovanca, ki jih je vplačal po spremembi, uporabljajo določila spremenjenega pokojninskega načrta. 3 Uradni list RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Upravljavci pokojninskih skladov so dolžni v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona uskladiti pokojninske načrte in pravila upravljanja z določbami tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Po spremembi pokojninskega načrta se za pravice in obveznosti iz zavarovanja za vsa sredstva zavarovanca, ki jih je vplačal po spremembi, uporabljajo določila spremenjenega pokojninskega načrta. 5 Izhaja tudi iz 306.c člena ZPIZ-1.