Jedro

Kadar se po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 izreka ukrep oprave oziroma opustitve določenih dejanj, je okvir prostora presoje za izbiro ukrepa z navedeno vsebino s strani AZN očrtan in s tem zamejen s predhodno ugotovljeno kršitvijo, ker morajo (in smejo) biti vsi ukrepi po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 (le) v funkciji odprave kršitve.

Prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 je zato treba razlagati na način, da je AZN po zakonu dano pooblastilo za izrek ukrepov za odpravo kršitev zoper subjekt nadzora le, kadar ugotovi kršitev predpisa in kolikor ima izrečeni ukrep lahko pomen odprave predhodno ugotovljene kršitve.

Kadar izrečeni ukrep v odredbi iz 302. člena ZZavar-1 po vsebini odstopa od predhodno ugotovljene kršitve, ni ustrezen za odpravo te kršitve in ne more imeti pomena odprave kršitve. Tak ukrep ne bi temeljil na zakonskem razlogu za ukrepanje in zato ne bi bil sprejet v okviru in na podlagi zakona.

AZN je pri izbiri ukrepov (med drugim) omejena s prisilnimi predpisi, ker je ugovorni razlog po 5. točki 464. člena ZZavar-1 očitek, da je subjektu nadzora naloženo dejanje, katerega izvršitev bi povzročila kakšno dejanje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Z določbo tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2 se v zakonu vzpostavlja dolžnost in s tem odgovornost za zakonitost in pravilnost izračuna pokojninske rente, ki pripade imetniku pravice do pokojninske rente, za določno in nedvoumno na abstraktni in splošni ravni opredeljen subjekt – tj. za izplačevalca pokojninske rente. Ta določba ima pomen prisilnega predpisa.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, II. točka izreka Sodbe Upravnega sodišča Slovenije I U 1072/2020-20 z dne 7. 6. 2022 se v delu, v katerem je bilo odločeno o tožbi zoper ukrepe, naložene za odpravo ugotovljene kršitve predpisov s strani tožnice, spremeni tako, da se glasi: "1. Tožbi se ugodi v delu, v katerem izpodbija Odločbo Agencije za zavarovalni nadzor št. ... z dne 2. 7. 2020 glede odločitve o ukrepih za odpravo ugotovljene kršitve predpisov s strani tožnice, navedeni del te odločbe se odpravi in se zadeva vrne v tem obsegu temu organu v nov postopek.

2. V ponovnem postopku mora toženka: - ukrepe za odpravo ugotovljene kršitve izbrati v okviru prostora presoje, ki je skladen z razlogi te sodbe, in - ob tem naznaniti, da se zaradi odprave navedenega dela njene Odločbe št. ... z dne 2. 7. 2020 v postopku sodnega varstva z na novo izrečenimi ukrepi nadomeščajo ukrepi iz navedene odločbe."

II. Revizija se v preostalem delu zavrže. III. Toženka mora tožnici plačati za stroške sodnega postopka na obeh stopnjah v roku 15 dni 3.497,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Toženka, tj. Agencija za zavarovalni nadzor (kadar se v obrazložitvi naslavlja njen v zakonu opredeljeni položaj in ne položaj stranke v tem revizijskem postopku, se v nadaljevanju poimenuje AZN), je z odredbo predsednika senata o odpravi kršitve št. ... z dne 5. 6. 2020 (v nadaljevanju Odredba), ki je bila sprejeta na podlagi prvega odstavka 302. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1), v prvi točki izreka ugotovila, da tožeča stranka krši določilo prvega odstavka v povezavi z devetim odstavkom 225. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Očitek te kršitve je v obrazložitvi Odredbe utemeljila z dejstvoma: (1) da je tožnica v Obvestilu o spremembi faktorjev za odmero pokojninske rente prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja z dne 20. 12. 2019 članom, konkretno A. A., sporočila, da bo z dnem 1. 1. 2020 spremenila faktorje za izračun dodatne in predčasne dodatne starostne pokojnine (v nadaljevanju pokojninske rente) po Pokojninskem načrtu kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN SK-01, v katerega se je vključil 1. 1. 2001; (2) čeprav ni bilo izdano soglasje k navedeni spremembi s strani ministra, pristojnega za delo. Tožnici je v 2. točki izreka naložila več ukrepov za odpravo kršitve iz 1. točke izreka; v 3. točki izreka ji je naložila predložitev poročila o odpravi kršitev in dokazil o tem in jo v 4. točki izreka opozorila o objavi informacij o identiteti tožeče stranke skupaj s kršitvijo na spletni strani AZN; v 5. točki izreka je tožnici naložila plačilo stroškov.

2. Z odločbo št. ... z dne 2. 7. 2020 (v nadaljevanju Odločba) je toženka delno ugodila ugovoru tožeče stranke zoper Odredbo, delno pa je zavrnila ugovor, s katerim je bila Odredba izpodbijana v celoti. Odredbo je v 2. točki izreka delno spremenila tako, da se je ta točka izreka Odredbe glasila: "_2. Agencija nalaga, da se odpravi kršitev iz 1. točke tega izreka na način, da Pokojninska družba v roku 15 dni od vročitve odredbe:_ _- za izračun pokojninske rente za sredstva, vplačana pred uskladitvijo Pokojninskega načrta PN-SK-01 z ZPIZ-2, upošteva faktorje, ki so določeni v Pokojninskem načrtu kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-SK-01;_ _- obvesti vse zavarovance, ki jih je obvestila o spremembi faktorjev, da bo za vsa sredstva, vplačana pred uskladitvijo po Pokojninskem načrtu PN-SK-01 z ZPIZ-2, upoštevala faktorje določene v tem načrtu;_ _- vsem zavarovancem, ki jim je bila odmerjena pokojnina v nasprotju s prvim v povezavi z devetim odstavkom 225. člena ZPIZ-2, ponovno odmeri dodatno pokojnino;_ _- Agenciji poroča o številu zavarovancev iz druge in tretje alineje te točke;_ _- predloži Agenciji obvestila poslana zavarovancem iz druge in tretje alineje te točke._

3. Upravno sodišče je v delu, ki je upošteven v revizijskem postopku (II. in III. točka izreka), zavrnilo tožbo, s katero je tožnica izpodbijala Odločbo v celoti, in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom V DoR 6/2022 z dne 18. 10. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja: _Ali je pokojninski družbi na podlagi 416. člena ZPIZ-2 dopustno naložiti obveznost izračuna višine pokojninske rente na način, ki ni skladen s pokojninskim načrtom za izplačevanje rent, ki si ga izbere zavarovanec?_

5. Tožnica je zoper II. in III. točko izreka sodbe Upravnega sodišča vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se Odločba v celoti odpravi, postopek odločanja pa ustavi, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povračilo stroškov.

6. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in naložitev stroškov postopka tožeči stranki.

**Upoštevno dejansko stanje ter razlogi odločitve Upravnega sodišča**

7. Upravno sodišče je ugotovilo, (1) da je tožnica decembra 2019 članom PN-SK-01 poslala obvestila, da bo s 1. 1. 2020 zaradi podaljšanja pričakovane življenjske dobe na podlagi 48. člena PN-SK-01 spremenila faktorje za odmero pokojninske rente (kar sicer med strankama niti ni bilo sporno), in (2) da konkretno v zvezi s to spremembo ni začela postopka pridobivanja soglasja pristojnega ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Presodilo je, da bi tožnica to soglasje morala pridobiti, ker je bila to njena obveznost tako po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), kot tudi po sedaj veljavnem ZPIZ-2. Pojasnilo je, da niso sporni sami faktorji za izračun pokojninske rente (ki niso bili predmet obravnave v postopku nadzora), temveč pravilnost postopka spremembe faktorjev, in da izpodbijana Odločba ne preprečuje spremembe faktorjev na zakonsko skladen način. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijane sodbe sledi, da ima tožnica zakonske obveznosti na podlagi 340. člena ZPIZ-2, da bo morala tožnica ustrezno sodelovati z izplačevalcem pokojninskih rent, da ji v okviru zakonske dolžnosti Odločba nalaga skrb zagotoviti potrebno, da bo izplačevalec pokojninskih rent za sredstva iz 2. točke izreka Odredbe upošteval pravilne faktorje za izračun pokojninske rente. Sodišče prve stopnje poudarja še, da tožničino ravnanje. tj. sprememba faktorjev, dokazuje, da tožnica sama razume svoje obveznosti enako. Glede razlage prehodne določbe 416. člena ZPIZ-2 pritrjuje razlagi po metodi sklepanja po nasprotnem razlogovanju, ki jo je sprejela toženka, in pojasnjuje, da taka razlaga vodi v t. i. "dvotirni sistem", pri čemer naj ne bi šlo za ločevanje med zavarovanci, temveč za ločevanje med sredstvi, glede na trenutek njihovega vplačila. Po zavrnitvi še nekaterih drugih ugovorov tožeče stranke je sodišče sklenilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Revidentka navaja, da ona ne izplačuje rente (saj opravlja zgolj storitve upravljanja pokojninskega sklada) in ne izpolnjuje zakonskih pogojev za to. Utemeljuje, da ji glede na strogo ločitev med storitvami v fazi varčevanja in storitvami v fazi izplačevanja pokojninske rente po ZPIZ-2, ki za izračunavanje pokojninskih rent upošteva način izračunavanja, opredeljen v pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninskih rent, ni dopustno naložiti obveznosti izračunajvanja pokojninskih rent. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 224. člena, drugi odstavek 340. člena, 348. in 349. člen ZPIZ-2. Obširno pojasnjuje, zakaj sprejeta razlaga prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2 po metodi _a contrario_, ni pravilna in ni skladna z zahtevami načela enakosti pred zakonom. Po mnenju revidentke ni skladna niti z aktuarskim načelom in je v nasprotju s pravom EU, ker vodi v prepovedano diskriminacijo na podlagi spola. Tudi ti dve stališči podrobno utemeljuje.

**Povzetek odgovora na revizijo**

9. V odgovoru na revizijo toženka opozarja, da je dopuščeno vprašanje zavajajoče, ker izračun pokojninske rente na podlagi 416. člena ZPIZ-2 ne pripelje do neskladnosti izračuna s pokojninskim načrtom za izračunavanje pokojninskih rent, ki si ga izbere zavarovanec. Obširno utemeljuje, zakaj je sprejeta razlaga 416. člena ZPIZ-2 pravilna. Pri tem se sklicuje na dolžnost upoštevanja pridobljenih pravic ob prehodu na novo ureditev, na ustavno prepoved retroaktivnosti in dolžnosti, ki se nanašajo na odpravljanje morebitne diskriminacije, kot so se izoblikovale v sodni praksi Sodišča (EU). Opozarja nadalje na Pravilnik o podrobnejših pravilih in minimalnih zahtevah, ki jih zavarovalnica ali pokojninska družba upoštevata pri izračunu pokojninske rente, in dodaja, da se določbe tega pravilnika nanašajo na pokojninski načrt za izračunavanje pokojninskih rent. Poudarja, da v obravnavani zadevi ni bila sporna sama obveznost izračuna višine pokojninske rente, saj ta sploh ni bila predmet obravnave v postopku nadzora (kjer je bilo predmet presoje, ali je revidentka, ki je izračune rent že pripravila sama od sebe in jih posredovala zavarovancem, te rente izračunala zakonito), in da ni bilo ključno vprašanje, kateri subjekt je tehnično gledano zavezan opraviti izplačilo pokojninskih rent, temveč, kakšen je pravilen in zakonit način izračuna teh rent. Pojasnjuje, da se po uskladitvi z ZPIZ-2 za vse zavarovance za izplačevanje rent uporablja poseben pokojninski načrt, revidentka pa izračuna pokojninske rente, tako da za sredstva vplačana pred uskladitvijo pokojninskih načrtov z ZPIZ-2 upošteva določila prvotnega pokojninskega načrta, ob pogoju, da je zavarovanec za izplačevalko izbral Zavarovalnico X. **Obseg revizijskega preizkusa**

10. Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena (371. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

11. Dopuščeno revizijsko vprašanje (_Ali je pokojninski družbi na podlagi 416. člena ZPIZ-2 dopustno naložiti obveznost izračuna višine pokojninske rente na način, ki ni skladen s pokojninskim načrtom za izplačevanje rent, ki si ga izbere zavarovanec?_) zaobjema le dilemo dopustnosti revidentki naloženih obveznosti za odpravo ugotovljene kršitve. Kršitev, ugotovljena v izhodiščnem postopku nadzora, ki po zakonu lahko utemelji izrek ukrepov za odpravo kršitve (prim. prvi odstavek 302. člena ZZavar-1), ni predmet revizijskega preizkusa, ker bi ta preizkus presegel domet dopuščenega vprašanja. Ker pa se revizija vlaga zoper Sodbo Upravnega sodišča Slovenije I U 1072/2020-20 z dne 7. 6. 2022 v celoti, je Vrhovno sodišče moralo zavreči tisti del revizije, ki presega domet ukrepov za odpravo ugotovljene kršitve (II. točka izreka te odločitve). To odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi 377. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom, 374. člena ZPP in 22. členom ZUS-1. 12. Vendar je treba imeti pred očmi naslednje. Predhodno ugotovljena kršitev predpisov v postopku nadzora pomeni konkretizacijo predpostavke iz zakonskega dejanskega stanu prvega odstavka 302. člena ZZavar-1 za izrek ukrepov, ki naj odpravijo kršitev. V tem pogledu predhodno ugotovljena kršitev, kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe, ni nepomembna za presojo o dopustnosti v tem postopku spornih ukrepov. Zato je Vrhovno sodišče moralo upoštevati tudi pravnomočno odločitev o ugotovljeni kršitvi predpisov s strani tožnice, ki, kot je bilo pojasnjeno, sicer ni predmet revizijskega preizkusa.

**O pooblastilih AZN za izbiro ukrepov, namenjenih odpravi kršitve**

13. Za odgovor na dopuščeno vprašanje mora Vrhovno sodišče najprej odgovoriti na (pod)vprašanje o vsebini zakonskih pooblastil AZN v oziru na ukrepe, ki jih subjektu nadzora, pri katerem ugotovi kršitev predpisov, AZN sme naložiti za odpravo kršitve. Bistvo revidentkinih očitkov namreč je, da naložene ji obveznosti za odpravo kršitve niso skladne z zakonom. Poudarja (med drugim), da je zgolj upravljavka vzajemnih pokojninskih skladov in da nima dovoljenja za izplačevanje pokojninske rente; da ZPIZ-2 v tretjem odstavku 348. členu izrecno določa, da višino rente izračuna subjekt, ki jo bo izplačeval; da ima zavarovanec izbirno pravico; da 8. alineja prvega odstavka 224. člena ZPIZ-2 prepoveduje omejevanje te izbirne pravice; da iz 416. člena ZPIZ-2 ne izhaja njena obveznost zagotovitve izračuna pokojninske rente v sodelovanju z izplačevalcem pokojninske rente, niti njena skrb za upoštevanje z ZPIZ-2 neusklajenih pokojninskih načrtov; da 416. člen ZPIZ-2 tudi sicer ne ureja izplačevanja pokojninskih rent. 14. AZN je pravna oseba javnega prava, ki je pri opravljanju svojih nalog samostojna in neodvisna (prvi in drugi odstavek 486. člen ZZavar-1). Ko odloča v posamičnih zadevah, za katere je pristojna po ZZavar-1 ali drugem zakonu, odloča v razmerju do posameznikov oblastno in avtoritativno po postopku iz 10. poglavja ZZavar-1 in subsidiarno po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (prvi in drugi odstavek 427. člena ZZavar-1).

15. Skladno z ustavno zahtevo spoštovanja ustavnosti in zakonitosti (četrti odstavek 153. člena Ustave) mora vsak posamičen akt državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Ustavno načelo legalitete (drugi odstavek 120. člena Ustave) nalaga opravljanje oblastnih nalog v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Obe ustavni zahtevi sta naslovljeni tudi na AZN, ko v postopku nadzora odloča oblastno z odredbo na podlagi 302. člena ZZavar-1. Zakonsko opredeljena samostojnost in neodvisnost AZN ne pomeni nevezanosti na Ustavo, zakon in zakoniti predpis.

16. Prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 določa, da AZN po ugotovljenih kršitvah z odredbo subjektu nadzora naloži, "da odpravi kršitev oziroma nepravilnosti oziroma da opravi ali opusti določena dejanja (v nadaljevanju odprava kršitev)." Besedilo navedene določbe je odprto. AZN je na ta način z zakonom dano široko polje presoje glede izbire ukrepov, ki naj učinkovito zaščitijo zavarovance v položaju, ko je ugotovljena kršitev predpisov. Zaščita zavarovancev je glavni cilj nadzora (271. člen ZZavar-1). Vendar prostor presoje AZN glede izbire ukrepov ni neomejen.

17. Zakonski razlog za izdajo odredbe je (predhodno) ugotovljena kršitev predpisov s strani subjekta nadzora (prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 v zvezi s petim odstavkom 351. člena ZPIZ-2). Očitka, da kršitev ni podana, ali da dejanje oziroma opustitev, ki je bila razlog za izdajo odredbe o odpravi kršitev, nima znakov kršitve, sta v 2. in 3. točki 464. člena ZZavar-1 opredeljena kot razloga za ugovor zoper odredbo. Če se v nadaljnjem postopku pred AZN izkaže, da sta navedena očitka utemeljena, AZN odredbo o odpravi kršitev odpravi (četrti odstavek 467. člen ZZavar-1).

18. Obveznost odprave kršitve, naložena subjektu nadzora v odredbi, je v funkciji odprave posledic ugotovljene kršitve z namenom varstva zavarovancev. Sicer ne bi šlo za odpravo predhodno ugotovljene kršitve, kar je smisel in namen 302. člena ZZavar-1. To pomeni, da morajo biti izrečeni ukrepi primerni za odpravo kršitve, pri čemer primernost zaobjema ustreznost ukrepa glede na ugotovljeno kršitev. Drugačno stališče bi pomenilo, da se sme ukrep, s katerim se subjektu nadzora nalaga oprava oziroma opustitev določenih dejanj, osvoboditi svoje podlage in s tem zakonskega razloga za ukrepanje - tj. predhodno ugotovljene kršitve. To ni sprejemljivo, ker, če to dopustimo, izrečeni ukrep ne bi temeljil na zakonskem razlogu in zato ne bi bil sprejet v okviru in na podlagi zakona. Tudi kadar se po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 izreka ukrep oprave oziroma opustitve določenih dejanj, je treba imeti pred očmi, da je okvir prostora presoje za izbiro ukrepa z navedeno vsebino s strani AZN očrtan in s tem zamejen s predhodno ugotovljeno kršitvijo, ker morajo (in smejo) biti vsi ukrepi po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 (le) v funkciji odprave kršitve. Prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 je zato treba razlagati na način, da je AZN po zakonu dano pooblastilo za izrek ukrepov za odpravo kršitev zoper subjekt nadzora le, kadar ugotovi kršitev predpisa in kolikor ima izrečeni ukrep lahko pomen odprave predhodno ugotovljene kršitve. Ali, povedano drugače, kadar vsebina izrečenega ukrepa pomeni naložitev obveznosti, ki sega izven področja predhodno ugotovljene kršitve predpisov, taka odločitev ne bi bila sprejeta v okviru zakona.

19. Omejitev prostora presoje za izbiro ukrepov za odpravo kršitve predpisov izhaja nadalje iz razlogov za ugovor zoper odredbo o odpravi kršitev, urejenih v 464. členu ZZavar-1. AZN je pri izbiri ukrepov (med drugim) omejena s prisilnimi predpisi. Ugovorni razlog po 5. točki 464. členu ZZavar-1 je namreč očitek, da je subjektu nadzora naloženo dejanje, katerega izvršitev bi povzročila kakšno dejanje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.

**K nekaterim določbam ZPIZ-2 za izplačevanje pokojninske rente**

20. Sporni ukrepi (povzeti so v 2. točki obrazložitve) pomenijo obveznost izvršitve dejanj bodisi v zvezi z izračunom višine pokojninske rente, bodisi v zvezi z obvestilom "zavarovancev," da bo tožnica upoštevala (očitno) za izračun pokojninske rente določene faktorje. Pri odgovoru na dopuščeno vprašanje je zato treba izhajati iz ureditve ZPIZ-2 o izračunavanju pokojninskih rent v sistemu prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

21. Po ZPIZ-2 pokojninski načrt za izplačevanje pokojninske rente določa pogoje ter način izračunavanja in izplačevanja pokojninskih rent iz dodatnega zavarovanja (četrti odstavek 223. člena ZPIZ-2). Pokojninski načrt za izplačevanje pokojninskih rent oblikuje izplačevalec iz tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku 349. člena ZPIZ-2 subjekt, ki izplačuje pokojninske rente, v pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninske rente določi pogoje ter način izračunavanja in izplačevanja pokojninskih rent. Član sklada ima pravico samostojno izbrati izplačevalca pokojninske rente (tretji odstavek 340. člena ZPIZ-2). Poleg tega v tretjem odstavku 348. člena ZPIZ-2 izrecno določa tudi, da višino pokojninske rente izračuna subjekt, ki bo rento izplačeval, pri čemer je v četrtem odstavku dano pooblastilo ministru, pristojnemu za finance, da v sodelovanju z ministrom, pristojnim za delo, opredeli podrobnejša pravila in minimalne zahteve, ki se morajo upoštevati pri izračunu pokojninske rente.

22. Določba tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2 je jasna in nedvoumna. Z njo se vzpostavlja dolžnost in s tem odgovornost za zakonitost in pravilnost izračuna pokojninske rente, ki pripade imetniku pravice do pokojninske rente, za določno in nedvoumno na splošni in abstraktni ravni opredeljen subjekt - tj. za izplačevalca pokojninske rente. Ta določba ima pomen prisilnega predpisa. Naslovnik te dolžnosti se je ne more razbremeniti, ker je po zakonu odgovoren za zakonitost in pravilnost izračuna pokojninske rente.

**Uporaba navedenih izhodišč v okoliščinah primera**

23. Vsi ukrepi za odpravo ugotovljene kršitve v Odločbi (povzeti so v 2. točki obrazložitve) predpostavljajo naslednje. Prvič, da se za (pravilni) izračun pokojninske rente članov za sredstva, vplačana pred uskladitvijo Pokojninskega načrta PN-sk-01 z ZPIZ-2, upošteva faktorje, ki so določeni v Pokojninskem načrtu kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja PN-SK-01. In drugič, da je upoštevanje navedenega ob izračunu dolžnost tožnice. Sicer izvršitev tu obravnavanih ukrepov ne bi bila naložena tožnici. Ukrepi ji nalagajo opravo dejanj, ki pomenijo neposredno opredelitev višine pokojninske rente; in da obvesti "zavarovance" da bo upoštevala (očitno) za izračun pokojninske rente navedene faktorje.

24. Vendar iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica ne izplačuje pokojninskih rent in ni izplačevalka pokojninske rente. Vrhovno sodišče mora zato upoštevati, da tožnica ne opravlja storitve izplačevanja pokojninskih rent iz 348. člena ZPIZ-2. 25. Po ZPIZ-2 tožnica zato nima zakonske dolžnosti izračunavanja pokojninskih rent. Te njene dolžnosti namreč ni mogoče izpeljati iz besedila drugega odstavka 340. člena ZPIZ-2, kot bi to morda sledilo iz razlogov izpodbijane sodbe. Ta določba tožnici kot upravljavki nalaga posebno dolžnost v zvezi s pridobitvijo pravice do doživljenjske pokojninske rente. V ta namen mora skleniti v imenu in za račun člana zavarovanje po pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninskih rent, po katerem član pridobi pravico do doživljenjske pokojninske rente v višini, ki se izračuna po aktuarskih načelih tako, kot če bi bilo v enkratnem znesku vplačano čisto vplačilo v višini odkupne vrednosti iz prejšnjega odstavka istega člena. Ta zakonska dolžnost ne zaobjema izračuna višine pokojninske rente za imetnika pravice do pokojninske rente. To je po izrecni določbi ZPIZ-2, kot je že bilo obrazloženo, dolžnost subjekta, ki bo rento izplačeval (tretji odstavek 348. člena ZPIZ-2); in tožničina dolžnost iz drugega odstavka 340. člena ZPIZ-2 ne sme okrniti možnosti iz tretjega odstavka istega člena, da nosilec pravice do pokojninske rente sam izbere izplačevalca pokojninske rente.

26. Dolžnosti tožnice, da izračunava pokojninske rente za svoje člane, ne more vzpostaviti okoliščina, da je v neskladju s prvim v zvezi z devetim odstavkom 225. člena ZPIZ-2 spremenila faktorje za izračun pokojninske rente po Pokojninskem načrtu kolektivnega pokojninskega zavarovanja PN SK-01. Ta kršitev, ugotovljena v postopku nadzora, je sicer v posamičnem pravnem aktu konkretizirani zakonski razlog za izrek ukrepov, ki naj odpravijo posledice kršitve (prvi odstavek 302. člena ZZavar-1). Vendar izvršitev odredbe o odpravi kršitev (prvi odstavek 302. člena ZZavar-1) ne sme povzročiti dejanja, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, kot to določa 5. točka 464. člena ZZavar-1. 27. Za obravnavani primer navedena določba pomeni, da toženka zaradi odprave ugotovljene kršitve tožnici ne bi smela naložiti dejanj, ki pomenijo bodisi neposredno opredelitev višine pokojninske rente; ali ji nalagajo, da obvesti "zavarovance", da bo upoštevala (očitno) za izračun pokojninske rente določene faktorje. Izvršitev teh dejanj s strani tožnice je v nasprotju z jasno in nedvoumno določbo tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2, ki je prisilne narave. Poleg tega je v neskladju z možnostjo nosilca pravice do pokojninske rente, da samostojno izbere izplačevalca pokojninske rente, pri katerem sklene zavarovanje po pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninskih rent (prim. tretji in drugi odstavek 340. člena ZPIZ-2). Spomniti je treba, da po prvem odstavku 349. člena ZPIZ-2 subjekt, ki izplačuje pokojninske rente, v pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninske rente določi pogoje ter način izračunavanja in izplačevanja pokojninskih rent, opredelitev podrobnejših pravil s tem v zvezi pa je ZPIZ-2 prepustil urejanju s podzakonskim predpisom (četrti odstavek 348. člena ZPIZ-2).

28. Pooblastila toženke za naložitev obveznosti izračuna pokojninske rente ne utemeljuje niti dejstvo, da je tožnica člane obveščala, da je spremenila faktorje za izračun pokojninske rente, čeprav ni pridobila predhodne odobritve ministra, pristojnega za delo. Zmotno je namreč stališče izpodbijane sodbe, da presoja o dopustnosti naložitve tu spornih obveznosti v odredbi iz prvega odstavka 302. člena ZZavar-1, lahko temelji že na navedenem, z zakonom neskladnem ravnanju tožnice. Tožničina kršitev predpisov ni razlog, ki bi mogel sam zase upravičiti naložitev obveznosti oprave kakršnegakoli dejanja s strani AZN. AZN svoja oblastna pooblastila, ko odloča v posamičnih postopkih zoper subjekte nadzora, izvršuje samostojno in neodvisno, vendar mora odločati v okviru in na podlagi zakona in Ustave. To pomeni, da so zunanje meje prostora za izbiro primernih ukrepov v oziru na ugotovljeno kršitev očrtane z zapovedjo ustavnosti in zakonitosti odločanja. Glede na obrazloženo je zmotno tudi stališče odgovora na revizijo, da je vprašanje, kateri subjekt je zavezan opraviti izplačilo pokojninskih rent, zgolj nepomembno tehnično vprašanje. Spomniti je treba, da po prvem odstavku 349. člena ZPIZ-2 subjekt, ki izplačuje pokojninske rente, v pokojninskem načrtu za izplačevanje pokojninske rente določi pogoje ter način izračunavanja in izplačevanja pokojninskih rent; in da je izplačevalec rente odgovoren za zakonito in pravilno izračunavanje pokojninske rente.

29. Dodati je treba naslednje. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da predmet postopka ni bila obveznost izračuna višine pokojninske rente. S tem izpostavlja razkorak med predmetom postopka in izrečenimi ukrepi za odpravo ugotovljene kršitve. Če namreč predmet postopka ni bila obveznost izračuna višine pokojninske rente, temveč je predmet spora (le) nepravilnost glede postopka v zvezi s spremembo faktorjev za izračun pokojninske rente (tj. odsotnost odobritve s strani ministra, pristojnega za delo), kot to sledi iz izpodbijane sodbe, in je bila (le) s tem v zvezi ugotovljena kršitev predpisov na strani tožnice (1. točka izreka Odredbe), je okvir za izbiro ukrepa s strani AZN očrtan in s tem zamejen prav s to in samo s to kršitvijo. Ukrep mora namreč ostati v funkciji odprave predhodno ugotovljene kršitve. Kadar izrečeni ukrep po vsebini odstopa od predhodno ugotovljene kršitve, ni ustrezen za odpravo te kršitve in ne more imeti pomena odprave predhodno ugotovljene kršitve. Tak ukrep ne bi temeljil na zakonskem razlogu za ukrepanje in zato ne bi bil sprejet v okviru in na podlagi zakona.

30. Ob pravilni razlagi materialnega prava je odgovor na dopuščeno vprašanje negativen. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo glede odločitve o ukrepih za odpravo kršitve spremeniti že zaradi presoje z vidika vprašanja zakonsko očrtanih meja prostora presoje AZN za izbiro ukrepov po prvem odstavku 302. člena ZPIZ-2, se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do razlage prehodne določbe 416. člena ZPIZ-2, ki je bila sprejeta v izpodbijani sodbi in posamičnih aktih toženke. Vprašanje prehoda ureditve izračunavanja pokojninskih rent iz prej veljavnega Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju v spremenjeno ureditev tega področja po ZPIZ-2 je ločeno od prvo navedenega vprašanja.

31. Glede na navedeno je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji, kolikor zaobjema dilemo iz dopuščenega vprašanja, ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 94. člena ZUS-1). V novem postopku mora toženka ukrepe za odpravo pravnomočno ugotovljene kršitve izbrati v mejah zakonsko očrtanega prostora presoje, skladno z razlogi te sodbe .

32. Iz podatkov spisa izhaja poročilo tožnice o opravi dejanj, ki so ji bila naložena kot ukrep odprave ugotovljene kršitve, z izjemo ponovne odmere pokojninske rente. Obvestila, skladno z vsebino ukrepov, so bila, kot sledi iz poročila, poslana 7.371 zavarovancem. V novem postopku bo ob ponovnem odločanju o ukrepih za odpravo ugotovljene kršitve treba upoštevati, da je bil ta del toženkine odločitve odpravljen. Zaradi izgrajevanja zaupanja članov v sistem prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja ter nedvoumnosti in pravilnosti informacij, posredovanih članom, je izjemnega pomena, da toženka v novem postopku ob ponovnem izreku ukrepov za odpravo kršitve jasno in nedvoumno naznani, da se zaradi odprave navedenega dela njene Odločbe št. ... z dne 2. 7. 2020 v postopku sodnega varstva z na novo izrečenimi ukrepi nadomeščajo ukrepi iz navedene odločbe.

**O stroških postopka**

33. Vrhovno sodišče je odločilo o stroških upravnega spora pred Upravnim sodiščem in o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stroški postopka pred Upravnim sodiščem so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter odmerjeni v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR.

34. Stroške revizijskega postopka pa je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in drugim odstavkom 12. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Revizijski stroški so v skladu s 5. točko tarifne številke 34 odmerjeni v skladu s tretjo alinejo 1. točke tarifne številke 34 in vrednosti točke 0,60 EUR. Vrhovno sodišče je upoštevalo, da gre za posebej zahteven upravni spor po zakonu, ki ureja zavarovalništvo.

35. Revidentka je zahtevala povračilo stroškov za predlog za dopustitev revizije in revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek in revidentki za vložitev predloga za dopustitev revizije priznalo 2.500 točk (4. točka tarifne številke 22 v povezavi s 1. točko tarifne številke 34 OT). Za revizijo pa je Vrhovno sodišče revidentki priznalo 1.750 točk, pri čemer je upoštevalo 5. točko tarifne številke 34 OT in 5. točko tarifne številke 22 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo.

36. Revidentki se torej za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 2.550,00 EUR (4.250 točk) in 31,50 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 3.149,43 EUR. Skupni stroški upravnega spora pred Upravnim sodiščem in stroški revizijskega postopka torej znašajo 3.497,13 EUR. Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

37. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo Upravno sodišče po uradni dolžnosti.

**Glasovanje**

38. Odločitev je bila sprejeta soglasno.