Jedro

Stranka da pooblastilo pisno, ne pa ustno na zapisnik pri sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu vzelo lastninsko pravico na delu zemljišča parcel št. 922/8-dvorišče v izmeri 63 m2 in št. 923/8-hiša, dvorišče v izmeri 33 m2, v korist M.; predlagateljici naložilo, da nasprotnemu udeležencu za razlaščena zemljišča plača nadomestilo v obliki denarne odškodnine v višini 379.372,80 SIT v roku 30 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila; ugodilo predlogu za izročitev razlaščenih nepremičnin v posest pred pravnomočnostjo sklepa, pod pogojem, da predlagateljica nasprotnemu udeležencu plača akontacijo odškodnine, ki znaša najmanj 75 % vrednosti nepremičnine, pri čemer je nasprotni udeleženec dolžan izročiti nepremičnino v posest predlagateljici v roku 30 dni po plačilu akontacije; odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

Proti sklepu se je nasprotni udeleženec pravočasno pritožil (pritožba je bila pritožbenemu sodišču predložena 23.2.2009) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za razlastitev zavrne, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Nasprotni udeleženec je slabega premoženjskega stanja, zato si tekom postopka ni mogel vzeti strokovnega pooblaščenca. Je tudi starejša, bolna oseba, zato je na zadnji narok pristopil s svojim sinom, ki naj bi sodišču podal ugovore in potrebno pojasnilo, kar pa mu sodišče ni dopustilo. Sodišče je kot veljavno vzelo samo izvajanje nasprotnega udeleženca, ki pa zaradi bolezni ni mogel niti govoriti. Sin je z nasprotnim udeležencem pristopil kot pooblaščenec in bi moralo sodišče takšno pooblastilno razmerje protokolirati v zapisnik. Nasprotnemu udeležencu torej niso bile zagotovljene vse pravice in zato ni nastopal kot enakopravna stranka, v posledici pa je sodišče tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Gradbenega načrta v naravi ni mogoče izvesti. Nobena druga cesta ni do sedaj vodila v smeri, ki jo predvideva predlagatelj v svojem načrtu. Takšna možnost je tudi izključena, zaradi kasnejših dograjevanj in dozidav prizidkov k vrstnim hišam v naselju R. j., ki so bile po uvedbi zakona iz leta 1990 legalizirane. Zaradi tega jih je sedaj nemogoče rušiti. Sicer pa cesta, kot jo predvideva predlagatelj, niti ni potrebna. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil postopek razlastitve do sedaj vložen samo proti nasprotnemu udeležencu. Nasprotni udeleženec je še v letu 1992 od bivše O.V. dobil odločbo, da mu na spornem zemljišču dovoljuje gradnjo zidu. Nasprotni udeleženec je res podpisal lokacijski načrt, iz katerega je razvidno, kje bo cesta potekala, vendar je to storil pod prisilo, saj je dne 24.11.1998 prejel odločbo inšpektorata, s katerim mu je bilo odrejeno, da odstrani objekte na svojih parcelah. Kolikor je hotel legalizirati objekte in se izogniti rušenju, je pač moral podpisati lokacijski načrt. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali ne bo imela cesta negativnih vplivov, ali ne bo povzročila škode na hišah, ob predvideni cesti. Upoštevati bi bilo treba, da gre za občutljiva barjanska tla. Objekti nasprotnega udeleženca se bodo posedli, nastale bodo razpoke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev, kot jo je sprejelo, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Iz zapisnika naroka z dne 23.9.2003 dovolj jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje preverilo sposobnost nasprotnega udeleženca za sodelovanje na naroku in zaključilo, da ne drži, da ta zaradi bolezni ni sposoben nastopati pred sodiščem. Pavšalne in neizkazane pritožbene navedbe o bolezni teh zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Iz istega zapisnika tudi izhaja, da je sodišče pritožnika opozorilo, da ga sin lahko zastopa samo na podlagi pooblastila, da pa se nasprotnemu udeležencu ni zdelo potrebno to pooblastilno razmerje urediti. Poleg tega, da stranka v (pravdnem ali nepravdnem) postopku pooblastilo po določbi 1. odstavka 97. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP le pisno, ne pa ustno na zapisnik pri sodišču. Tudi ta pritožbeni očitek je zato neutemeljen. Nasprotni udeleženec je torej imel možnost sodelovati v postopku (1. odstavek 5. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), bil je ustrezno opozorjen (12. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in tudi ni bilo ugotovljeno, da ne bi bil sposoben nastopati pred sodiščem (80. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, 5. člen ZNP).

Sicer pa tudi, če bi nasprotni udeleženec ali njegov morebitni pooblaščenec na naroku izpostavil vse okoliščine, kot jih zatrjuje v pritožbi, to na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne bi vplivalo. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi veljavnega odloka o sprejemu zazidalnega načrta za območje urejanja VS 2/11 R. j., ki je bil objavljen v Ur. l. SRS, št. 9, z dne 10.3.1989 in na podlagi veljavnega zazidalnega načrta za sporno ureditveno območje ter na podlagi vseh ostalih listin, kot jih je zahtevala določba 32. člena tedaj veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97- ZSZ). Pritožbene navedbe, da so predvideni trasi ceste "na poti" objekti nasprotnega udeleženca, pa tudi nekaterih ostalih prebivalcev R. j.; da cesta sploh ni potrebna; da je še v letu 1992 od O. V. dobil dovoljenje za postavitev ograje na sporni trasi; da je lokacijsko dovoljenje podpisal pod prisilo, veljavnosti odloka in zazidalnega načrta, ne morejo izpodbiti. Upravičeno je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi, da je bil nasprotni udeleženec v letu 2000, ko je pridobil lokacijsko in gradbeno dovoljenje za svoje (že zgrajene) objekte, bil seznanjen s predvideno traso ceste, dovoljenji pa sta ga tudi zavezovali, da v nadaljnjem upošteva in se prilagaja gradnji ceste, predvidene z družbenim planom za leta 1986 do 2000 (česar se nasprotni udeleženec ni držal in je na trasi ceste nelegalno postavil objekt). Nedvomno ni mogoče govoriti o nikakršni prisili, temveč je šlo za gesto države, izključno v korist nasprotnega udeleženca kot črnograditelja, ki mu je tako zgrajene objekte legalizirala. Pritožbene navedbe so torej pravno nepomembne in je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se nasprotnemu udeležencu vzame lastninska pravica na delu nepremičnin, kot so razvidne iz izreka tega sklepa, pravilna in v skladu z zakonodajo iz časa odločanja sodišča prve stopnje. Nasprotnemu udeležencu pripada za odvzeto zemljišče odškodnina, ki obsega vrednost nepremičnin in stroškov, povezanih z razlastitvijo ,in sicer po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa iz 33. člena ZSZ. Odškodnino je izračunal izvedenec gradbene stroke, zoper višino nasprotni udeleženec ni imel pripomb. Kolikor bo pri izgradnji ceste prišlo do kakšnih poškodb na objektih nasprotnega udeleženca, pa bo to temelj za samostojno odškodninsko tožbo.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).