Jedro

To, da je imel pravni prednik tožene stranke na spornih nepremičninah pravico uporabe, še ne pomeni, da je bila tudi tožena stranka kot pravni naslednik preoblikovanega podjetja ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi določb ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Pravica uporabe bi na toženo stranko prešla le v primeru, če bi bile sporne nepremičnine (oziroma pravica uporabe na teh nepremičninah) vključene v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. Če podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja niso vključila v otvoritveno bilanco, ker so ga morala izločiti, prvi odstavek 6. člena ZZLPPO ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na tem premoženju. Navedena določba ZZLPPO predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke le v tistih primerih, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco.

Pravno podlago za lastninjenje zemljišč, ki so imele ob uveljavitvi ZSKZ status kmetijskih zemljišč, z uveljavitvijo ZSKZ-A pa so pridobila status nezazidanih stavbnih zemljišč, predstavlja prvi odstavek 51. člena ZZLPPO.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena

stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske

stroške v znesku

1.679,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka kot pravna naslednica Slovenske razvojne družbe d.d. (v nadaljevanju SRD) toži na ugotovitev lastninske pravice na zemljiščih parc. št. 672 - njiva, 671/3 – travnik, 670/4 – pašnik, 671/2 – sadovnjak, vse k.o. ... Zahteva tudi izbris tožene stranke ter vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi. Trdi, da sporne nepremičnine niso bile upoštevane v otvoritveni bilanci pravnega prednika tožene stranke. Po njenem mnenju so zato na podlagi določbe prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninskega preoblikovanja pravnih oseb (v nadaljevanju ZZLPPO)(1) prešle v last SRD.

2. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sporne nepremičnine, ki so bile v družbeni lastnini in na katerih je imel pravni prednik tožene stranke pravico uporabe, v postopku lastninskega preoblikovanja niso bile vključene v otvoritveno bilanco. Sporna zemljišča so bila namreč kot nezazidana stavbna zemljišča predvidena le v prostorskih ureditvenih pogojih, ne pa tudi prostorskih izvedbenih načrtih, in so tako imela glede na določbo takrat veljavnega tretjega odstavka 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ, Ur. l. RS, št. 10/1993) status kmetijskih zemljišč.(2) Zato je pravni prednik tožene stranke, ki se je lastninsko preoblikoval na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), ta zemljišča s pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč z dne 4. 6. 1995 (v nadaljevanju pogodba) neodplačno prenesel na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS). S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju P 59/2000 z dne 5. 5. 2000 je bilo ugotovljeno, da je pogodba o prenosu teh zemljišč nična.

Sodišče je presodilo, da je z uveljavitvijo ZSKZ-A (Ur. l. RS, št. 1/1996)(3), ki je določil, da se kot kmetijska zemljišča ne štejejo tudi tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so kot taka predvidena v prostorskih ureditvenih pogojih,(4) odpadla pravna podlaga za podržavljenje kmetijskih zemljišč in s tem za originarno pridobitev lastninske pravice RS na spornih zemljiščih. Sodišče je v tej sodbi tudi naložilo vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke. Presodilo je, da je tožena stranka kot imetnica pravice uporabe z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) na teh zemljiščih pridobila lastninsko pravico.

3. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zahtevek za izbris vknjižbe tožene stranke, ki temelji na pravnomočni sodbi iz zadeve P 59/2000, zavrnilo. Presodilo je, da niso bili izpolnjeni pogoji za izbris vknjižbe, ki temelji na pravnomočni sodbi, določeni v 2. točki drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Navedena sodba, ki je bila podlaga za vknjižbo tožene stranke, namreč ni bila razveljavljena ali spremenjena z izrednimi pravnimi sredstvi. Sodišče pa je ugodilo zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na teh nepremičninah ter zemljiški knjigi naložilo vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke. Presodilo je, da je tožena stranka kot imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na podlagi določb ZLNDL, vendar jo je s kasnejšo uveljavitvijo ZZLPPO izgubila, saj nepremičnine niso bile vključene v otvoritveno bilanco pravne prednice tožene stranke. Po presoji sodišča je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičninah na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO. Ugovor, da predstavlja konkretna pravda poseg v pravnomočno sodbo (P 59/2000 z dne 5. 5. 2000), na kateri temelji vknjižba tožene stranke, je zavrnilo, saj je pravda P 59/2000 potekala med toženo stranko in RS. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi ugovor tožene stranke glede aktivne legitimacije tožeče stranke.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da je tožeča stranka na zemljiščih pridobila lastninsko pravico na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO, vendar je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka na teh zemljiščih pred uveljavitvijo ZZLPPO ni pridobila lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.

5. Revizijo vlaga tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

Glede pravnomočnosti/učinkov sodbe v zadevi P 59/2000

8. Stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka na podlagi določb ZZLPPO lahko zahtevala ugotovitev lastninske pravice le v primeru, če bi ta zakon začel veljati po pravnomočnosti sodbe, izdane v pravdi P 59/2000, temelji na zmotnem prepričanju, da ta sodba učinkuje tudi zoper tožečo stranko.

9. Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama (res iudicata facit ius inter partes). Tožeča stranka pa ni bila stranka postopka v pravdni zadevi P 59/2000 (ta je potekala med RS in toženo stranko), niti ni z RS v razmerju enotnih sospornikov.(5) Sodba, s katero je ugotovljeno, da je tožena stranka postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi določb ZLNDL, prav tako nima erga omnes učinka.(6) Gre za deklaratorno sodbo, saj se je lastninska pravica na podlagi določb ZLNDL pridobila že na podlagi zakona. Tako ni ovire, da se v tej pravdi na spornih nepremičninah ne bi ugotovilo drugačno lastninskopravno stanje, kot ga je sodišče ugotovilo v zadevi P 59/2000. Vprašanje časovnih meja pravnomočnosti, ki ga tožena stranka obširno načenja v reviziji, pa je ob dejstvu, da tožeče stranke odločitev v zadevi P 59/2000 ne zavezuje, nepomembno.

10. Ovire za zaključek, da pravnomočna sodba iz zadeve P 59/2000 ne preprečuje sojenja v tej pravdi, tudi ne predstavlja dejstvo, da tožeča stranka ne more izbrisati vknjižbe tožene stranke, ker ta temelji na pravnomočni sodbi (pravda P 59/2000), ki v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni bila odpravljena.(7) Ob izhodišču, da lahko nevknjiženi imetnik originarno pridobljene lastninske pravice doseže vknjižbo svoje lastninske pravice z izbrisno tožbo, kumulirano s tožbo na ugotovitev lastninske pravice, ali le s tožbo na ugotovitev lastninske pravice,(8) bi bilo na prvi pogled sicer res mogoče sklepati, da v primeru, če tožeča stranka ne more izpodbiti vknjižbe tožene stranke, in se nato vpisati v zemljiško knjigo, vpisa svoje pravice tudi ne more doseči s tožbo na ugotovitev lastninske pravice. Drugačno stališče bi namreč pomenilo zaobid določb zemljiškoknjižnega prava, ki določajo, da se vknjižba, ki temelji na pravnomočni sodbi, lahko izpodbije samo, če se sodba, na kateri temelji vknjižba, odpravi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Vendar je treba upoštevati, da se lahko določbe ZZK-1 o pogojih za vložitev izbrisne tožbe zoper vknjižbo, ki temelji na pravnomočni sodbi, nanašajo le na osebo, na katero se raztezajo subjektivne meje pravnomočnosti sodbe, na kateri temelji vknjižba. Le ta oseba lahko namreč vloži izredno pravno sredstvo in doseže odpravo pravnomočne odločbe. Tožeča stranka pa, kot je že bilo pojasnjeno, takšnega položaja v pravdi P 59/2000 ni imela. Zato dejstvo, da tožeča stranka vknjižbe tožene stranke ne more izbrisati z izbrisno tožbo, še ne pomeni, da vpisa svoje pravice ne more doseči na podlagi ugotovitvene sodbe.

Glede lastninjenja nepremičnin, ki so bile izločene iz postopka lastninskega preoblikovanja pravnega prednika tožene stranke

11. Tožena stranka v reviziji navaja, da samo dejstvo neupoštevanja premoženja v otvoritveni bilanci ne zadošča za ex lege prehod premoženja v last SRD na podlagi določb ZZLPPO. Po njenem mnenju prvega odstavka 6. člena ZZLPPO v tej zadevi ni mogoče uporabiti. Do ugotovitve ničnosti pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč je namreč prišlo šele v letu 2000, torej po zaključku postopka lastninskega preoblikovanja, ko družbene lastnine ni bilo mogoče več vzpostaviti in je sodišče odredilo vknjižbo lastninske pravice na toženo stranko.

12. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da bi bil trenutek oziroma čas ugotovitve ničnosti pogodbe za odločitev v tej zadevi lahko relevanten le v primeru, če bi RS pridobila lastninsko pravico na podlagi pogodbe. Vendar RS ni postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi pogodbe, temveč na podlagi določb ZLPP (zakona). Pogodba je služila le izjavi volje pravnega prednika tožene stranke, ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe, da ni spora glede originarne pridobitve lastninske pravice za RS. Tako je poudarjanje tožene stranke, da je do ugotovitve ničnosti pogodbe prišlo šele po zaključku postopka lastninskega preoblikovanja, za odločitev v tej zadevi nepomembno. Na izhodišču, da je RS na spornih nepremičninah izgubila lastninsko pravico z ugotovitvijo ničnosti pogodbe, pa temeljita tudi sodbi sodišč prve in druge stopnje, ki sta očitno sledili stališču sodišč iz prejšnje pravde. Kljub očitno zmotnemu izhodišču sodišč, pa to ne vpliva na presojo, da RS na spornih nepremičninah nima lastninske pravice. Po presoji revizijskega sodišča je RS lastninsko pravico na nepremičninah izgubila že z uveljavitvijo ZSKZ-A dne 13. 1. 1996, ki je pojem kmetijskih zemljišč zožil, saj je določil, da se za kmetijska zemljišča ne štejejo tudi tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila 11. 3. 1993 kot taka predvidena v prostorskih ureditvenih pogojih.(9) V konkretni zadevi so bile sporne nepremičnine kot nezazidana stavbna zemljišča določene ravno v prostorsko ureditvenih pogojih. Ni pa mogoče reči, da je RS lastninsko pravico na nepremičninah izgubila že z odločbo US RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, saj s to odločbo US RS ZSKZ ni razveljavilo, temveč je le ugotovilo njegovo neskladnost z ustavo.

13. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je postala lastnica spornih zemljišč na podlagi določb ZLNDL. Res je, da je imel pravni prednik tožene stranke na teh nepremičninah pravico uporabe, vendar to še ne pomeni, da je bila tudi tožena stranka kot pravni naslednik preoblikovanega podjetja ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi določb ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Pravica uporabe bi na toženo stranko prešla le v primeru, če bi bile sporne nepremičnine (oziroma pravica uporabe na teh nepremičninah) vključene v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. Podjetje je namreč izdalo delnice ravno na podlagi vrednosti iz otvoritvene bilance (drugi odstavek 17. člena ZLPP). Ker pa tožena stranka teh nepremičnin ni vključila v otvoritveno bilanci, se njihova vrednost ni mogla odraziti v vrednosti oziroma v obsegu družbenega kapitala pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikoval. Samo premoženje, ki je bilo zajeto v otvoritveno bilanco, je predstavljalo družbeni kapital tožene stranke. Glede na povedano tožena stranka v času uveljavitve ZLNDL na teh nepremičninah ni imela pravice uporabe, zato tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice.(10) Za morebitno povečanje premoženja pravne osebe s premoženjem, ki je bilo izločeno iz lastninskega preoblikovanja, je torej potreben poseben pravni naslov, ki v tem primeru ne obstaja.

14. Utemeljen pa je očitek tožene stranke, da tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pavice na teh zemljiščih na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO. US RS je že v zadevi U-I-302/98 z dne 3. 9. 1998 povedalo, da navedena določba ZZLPPO ureja prehod „skritega“ premoženja, ki se je izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja.(11) Gre torej za premoženje, ki ga je k lastninjenju zavezano podjetje tedaj že imelo.(12) Navedena določba ZZLPPO tako predstavlja pravno podlaga za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke le v tistih primerih, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco. V obravnavani zadevi pa je bila v času lastninskega preoblikovanja pravnega prednika tožene stranke lastnica spornih zemljišč RS. Zato pravni prednik tožene stranke spornih zemljišč ni vključil v otvoritveno bilanco, temveč jih je na podlagi pogodbe izločil iz postopka lastninskega preoblikovanja. V teh primerih, ko torej podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja niso vključila v otvoritveno bilanco, ker so ga morala izločiti, prvi odstavek 6. člena ZZLPPO ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na tem premoženju.

15. Kljub zmotnemu stališču sodišč, da je tožeča stranka na teh zemljiščih pridobila lastninsko pravico na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO, pa je odločitev, da je tožeča stranka lastnik spornih zemljišč, vseeno pravilna. Po presoji revizijskega sodišča gre v konkretnem primeru za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z analogno uporabo prvega odstavka 51. člena ZZLPPO. Kot bo prikazano v nadaljevanju, je situacija, ki jo sicer v zvezi z denacionaliziranim premoženjem ureja 51. člen ZZLPPO, v bistvenem podobna konkretnemu primeru.

16. 51. člen ZZLPPO se nanaša na t.i. naknadno lastninjenje iz postopka lastninskega preoblikovanja izločenega premoženja. Gre za primere, ko so denacionalizacijski upravičenci v zvezi s premoženjem dosegli izdajo začasne odredbe, zaradi česar so morala podjetja to premoženje izločiti iz otvoritvene bilance, kasneje, po izdelavi otvoritvene bilance oziroma cenitve, ki je bila podlaga za določitev prodajne cene delnic, pa je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen.(13) Enako kot v konkretnem primeru, tudi v teh primerih podjetja premoženja niso vključila v otvoritveno bilanco, ker so ga v času lastninskega preoblikovanja morala izločiti, vendar je naknadno, po izdelavi otvoritvene bilance oziroma cenitve, ki je bila podlaga za določitev prodajne cene delnic, z zavrnitvijo zahteve za denacionalizacijo odpadel temelj za izločitev tega premoženja. ZZLPPO v prvem odstavku 51. člena za te primere določa, da lastnik tako izločenega premoženja postane SRD.

17. Tudi v konkretnem primeru je moral pravni prednik tožene stranke sporna zemljišča izločiti iz postopka lastninskega preoblikovanja, vendar je kasneje, že po sestavi otvoritvene bilance, s sprejemom ZSKZ-A dne 13. 1. 1996 odpadla pravna podlaga za izločitev spornih zemljišč. Dejstvo, da je podlaga za izločitev zemljišč – sprejem zakona ZSKZ-A dne 13. 1. 1996 – tudi v konkretnem primeru odpadla šele po sestavi otvoritvene bilance oziroma da pravni prednik tožene stranke spornih nepremičnin ni mogel upoštevati pri sestavi otvoritvene bilance namreč izhaja iz podatkov v spisu in trditev tožeče stranke. Glede na trditve tožeče stranke je bil program lastninskega preoblikovanja sprejet 13. 12. 1995, torej še pred uveljavitvijo ZSKZ-A dne 13. 1. 1996. Ob dejstvu, da je morala biti otvoritvena bilanca priložena programu lastninskega preoblikovanja (11. člen Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij; Ur. l. RS št. 13/1993), je tako mogoče sklepati, da je bila otvoritvena bilanca sestavljena, še preden je odpadla podlaga za izločitev spornih nepremičnin. Kljub zmotnemu izhodišču sodišč, da je podlaga za izločitev kmetijskih zemljišč odpadla šele z ničnostjo pogodbe, dejansko stanje (trenutek odpada pravne podlage za vknjižbo lastninske pravice RS) tako ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

18. Glede na obrazloženo revizijsko sodišče ne vidi ovire za zaključek, da je tožeča stranka kot pravna naslednica SRD na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZLPPO. Takšna rešitev je skladna tudi z namenom ZZLPPO, da se z njegovo uveljavitvijo poleg lastninjenja družbenega kapitala zaključi tudi lastninjenje družbenega premoženja (sredstev) pravnih oseb, ki so se lastninsko preoblikovala na podlagi določb ZLPP. Odločitev sodišč, da je tožeča stranka na spornih zemljiščih pridobila lastninsko pravico, je tako pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. Revizijsko sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost in materialne stroške ter znašajo skupaj 1.679,94 EUR . Ker gre v obravnavani zadevi za stvarnopravni spor, ki po določbah ZPP ni gospodarski spor (drugi odstavek 481. člena ZPP), je revizijsko sodišče pri odmeri nagrade za delo odvetnika upoštevalo določbe Odvetniške tarife, ki veljajo za redni pravdni postopek.

O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Za družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve tega zakona preide v last in upravljanje SRD in se preoblikuje po tem zakonu, se šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij, oziroma drugih pravnih oseb, registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi ZLPP ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (prvi odstavek 6. člena ZZLPPO).

Op. št. (2): ZSKZ je v tretjem odstavku 14. člena določal, da se za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu Zakona o zadrugah, 5. členu ZLPP in po tem členu štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oziroma ni izvršen odkup oziroma prenos v sklad stavbnih zemljišč.

Op. št. (3): S prememba ZSKZ je bila sprejeta na podlagi odločbe US RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, s katero je bila ugotovljena neustavnost ZSKZ, kolikor je od prostorskih izvedbenih aktov upošteval samo prostorske izvedbene načrte.

Op. št. (4): ZSKZ-A je določil, da se za kmetijska zemljišča štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki med prostorske izvedbene akte, za razliko od prej veljavnega ZSKZ, šteje tudi prostorske ureditvene pogoje.

Op. št. (5): Če bi tožeča stranka vedela za pravdo P 59/2000, bi lahko kot glavni intervenient (193. člen ZPP; zakonito sosporništvo) tekom pravde tožila toženo stranko in RS kot zakonita sospornika na ugotovitev lastninske pravice, s čimer bi zagotovila učinkovanje sodbe tudi zoper RS.

Op. št. (6): Ne gre torej za problematiko ponovnega sojenja o isti stvari, ko ima odločba konstitutivni učinek. Prim. odločbo US RS Up-457/09 z dne 28. 9. 2011. Op. št. (7): Tudi sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izbrisni del zahtevka zavrnilo, ker vknjižba tožene stranke temelji na pravnomočni sodbi, ta pa ni bila razveljavljena ali spremenjena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi Op. št. (8): M. Tratnik in R. Vrenčur menita, da lahko prizadeti izvenknjižni pridobitelj lastninske pravice varuje svoj položaj tako z izbrisno tožbo kot tožbo na ugotovitev lastninske pravice. Prim. M. Tratnik in R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 57-58. Prim. tudi odločbo VS RS v zadevi II Ips 440/2008 z dne 24. 11. 2011. Op. št. (9): Učinek ZSKZ-A je v tem delu dejansko retroaktiven, kar pa ni problematično, saj se je na ta način odpravilo protiustavno stanje prejšnjega ZSKZ. Prav tako je potrebno upoštevati, da položaj RS, ki je izgubila lastninsko pravico na podlagi zakonodaje o lastninjenju, ne more uživati varstva v okviru zaupanja v pridobljene pravice, saj je ravno RS odgovorna za sprejemanje zakonodaje.

Op. št. (10): Da je vključitev nepremičnine v otvoritveno bilanco pogoj, da lahko pravna oseba na podlagi določb ZLNDL pridobi lastninsko pravico, izhaja tudi iz odločbe VS RS II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (11): Podrobneje o pomenu te določbe tudi 32. točka odločbe US RS U-I-302/98 z dne 3. 9. 1998. Op. št. (12): Prim. sklep VS RS II Ips 316/2010 z dne 24. 3. 2011. Op. št. (13): US RS v odločbi U-I-208/99 z dne 21. 1. 2000 (glej 15. točko obrazložitve) sicer govori, da se 51. člen ZZLPPO nanaša na situacijo, ko je postopek lastninskega preoblikovanja tega podjetja že zaključen, 49. in 50. člen tega zakona pa na situacijo, ko se postopek preoblikovanja še ni zaključil, vendar je na podlagi 49. člena mogoče sklepati, da je ključno, ali je bila otvoritvena bilanca, ko je odpadla podlaga za izločitev premoženja, že izdelana oziroma že opravljena cenitev, ki je podlaga za določitev prodajne cene.