Jedro

Nepremičnine lastninsko preoblikovanega podjetja, ki niso bile zajete v otvoritveni bilanci podjetja, so z uveljavitvijo ZZLPPO na podlagi samega zakona prešle v last SRD (1. odst. 6. čl. ZZLPPO). Razlog, zaradi katerega premoženja ni bilo v bilanci, ni pomemben.

Glede na to, da nepremičnine v družbeni lastnini niso bile v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom, se pravica uporabe (3. čl. ZLNDL) ni transformirala v lastninsko pravico preoblikovanega podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je tožeča stranka imetnica lastninske pravice na nepremičninah, parc. št. 672, 671/3, 670/4 in 671/2, vpisane v vl. št. 871, k.o. G. (v nadaljevanju nepremičnine), zemljiško knjigo pa se obvesti o spremembi in se ji naloži vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke. Glede na takšno odločitev je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 10.525,66 EUR. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba navaja, da je treba pri vprašanju, kateri zakon pride v poštev (Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ZLNDL ali Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, ZZLPPO) upoštevati ne le začetek veljavnosti zakona, temveč tudi učinkovanje sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, P 59/2000 z dne 5.5.2000. Z navedeno sodbo je sodišče ugotovilo ničnost pogodbe z dne 5.6.1995 med toženko in RS in vzpostavilo stanje, kot je bilo na dan sklenitve pogodbe. Prvi zakon, ki je uredil prehod lastnine na spornih nepremičninah na toženko, je bil ZLNDL z začetkom veljavnosti 25.7.1997. Kasneje je bil sprejet ZZLPPO (1.5.1998), za katerega pa bi moralo sodišče sprva ugotoviti, za katere subjekte se sploh uporablja. Po ZZLPPO v last Slovenske razvojne družbe (SRD) namreč preide le premoženje (družbeni kapital) podjetij, ki se preoblikujejo na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), če do uveljavitve ZZLPPO podjetje ni pridobilo soglasja Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Toženka je bila ob uveljavitvi ZZLPPO že lastninsko preoblikovana, saj se je postopek lastninjenja zaključil z vpisom v sodni register dne 7.2.1997. ZZLPPO (kot lex specialis oz. lex posterior) po stališču pritožbe zato ne pride v poštev. Takšne odločitve ne omogočajo niti razlogi sodišča, da bi šlo sicer za neodplačno lastninjenje, kar je v nasprotju z načelom odplačne privatizacije. ZZLPPO je namreč predvidel situacijo, ko prehod premoženja na SRD zaradi omejenega dometa zakona ni mogoč (3. odst. 6. čl. in smiselno v 7. odst.). Če prehod lastništva na parcelah na toženko predstavlja oškodovanje družbenega premoženja, ima tožeča stranka možnost vložiti odškodninski zahtevek. V nadaljevanju graja stališče sodišča, da pravnomočna sodba P 59/2000 z dne 5.5.2000 učinkuje zgolj med tedanjima pravdnima strankama. Sodišče je v tedanjem postopku ugotovilo, da je toženka postala lastnica nepremičnin na podlagi ZLNDL. Pravno razmerje, ki se je s tem vzpostavilo, učinkuje zoper vse subjekte (erga omnes učinek) in ne zgolj med tedanjima strankama (inter partes). Tožnica pa je tudi sicer sodelovala v tistem postopku (glej sklep Višjega sodišča I Cpg 889/2005 z dne 6.12.2006), zato se učinki pravnomočno razsojene zadeve raztezajo tudi nanjo. Sodišče je kot zmotno presodilo, da za odločitev o zadevi ni relevantno dejstvo, da toženka nepremičnin ni mogla vnesti v otvoritveno bilanco. Sodišče se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-208/99, iz katere izhaja, da pravica uporabe družbenega podjetja ni mogla preiti na preoblikovano družbo. Sodišče pa je nasprotno zaključilo, da so sporne parcele v obravnavanem primeru prešle v last toženke. Skratka, sodišče se na odločbo sklicuje v delu, kjer mu to ustreza, prezre pa, da za konkreten primer odločba sploh ni uporabljiva. Ustavna odločba se namreč nanaša na premoženje, ki v denacionalizacijskem postopku ni bilo vrnjeno in je med drugim podvrženo omejitvam iz 88. čl. Zakona o denacionalizaciji, v obravnavanem primeru pa prepoved razpolaganja ne velja. Glede na navedeno pritožba Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

(3) V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša tudi stroške postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, P 59/2000, ki je tekel med družbo A. d.d. (kot tožečo stranko) in Republiko Slovenijo (kot toženo stranko), je bil kot posledica ugotovljene ničnosti pogodbe z dne 5.6.1995 (priloga A4) na nepremičninah, parc. št. 672, 671/3, 670/4 in 671/2, vse k.o. G. odrejen izbris lastninske pravice tožene stranke ter vzpostavitev lastninske pravice tožeče stranke (sodba z dne 5.5.2000 v prilogi A5, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 893/2000 z dne 21.9.2000 v prilogi A6).

(6) Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zgoraj navedeno dejstvo v sedanjem postopku, kjer pravdni stranki nista isti (D.S.U. družba za svetovanje in upravljanje, d.o.o. in A d.d.), sodišču ne onemogoča, da bi sprejelo drugačno odločitev o tem, kdo je lastnik nepremičnin. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obširnimi razlogi, ki jih je sodišče navedlo na strani 3, 4 in 5 sodbe. Glede na pritožbene navedbe, ki izpostavljajo učinek lastninske pravice, pa dodaja, da sodba učinkuje zgolj med pravdnima strankama tudi v primeru, ko gre za spor o pravicah, ki učinkujejo erga omnes. Navedeno ne pomeni, da lastninska pravica ne učinkuje proti vsem, le njeno sodno varstvo učinkuje zgolj med pravdnima strankama (primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 174 in 175).

(7) Po stališču pritožbenega sodišča je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (1) (ZZLPPO) postala lastnica spornih nepremičnin. Določba 6. člena citiranega zakona, ki govori o oškodovanju družbenega premoženja, (poenostavljeno povedano) določa, da last Slovenske razvojne družbe (pravne prednice tožeče stranke, op. pritožbenega sodišča) postane premoženje pravnih oseb, ki se lastninsko preoblikujejo oziroma so se lastninsko preoblikovala po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (2) (ZLPP), če to premoženje ni bilo zajeto v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993. (8) Na podlagi citirane določbe ne more biti dvoma, da le - ta velja tudi za podjetja, v katerih je bil postopek lastninjenja po ZLPP ob uveljavitvi ZZLPPO (1.5.1998) že zaključen. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je bilo preoblikovanje tožene stranke kot nekdanjega družbenega podjetja že pred tem (in sicer z vpisom v sodni register dne 7.2.1997) zaključeno, tako ni odločilno.

(9) Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da zemljišča, ki so bila tedaj družbena lastnina s pravico uporabe A. p.o., v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 niso bile upoštevana. Tožena stranka jih je namreč pred začetkom lastninskega preoblikovanja s pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč z dne 5.6.1995 (priloga A4) izločila iz svojih sredstev, saj so na podlagi samega zakona (3) postale last RS. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da razlog za izključitev sredstev iz bilance ni pomemben. Zakaj naj bi bilo takšno stališče zmotno, pritožba ne pojasni. Prvotno besedilo tega člena (glej Poročevalec Državnega zbora št. 25 z dne 23.6.1997) je bilo sicer nekoliko drugačno (predlog govori o ''protipravno odtujenem družbenem premoženju''), vendar v takšni obliki ni bilo sprejeto. Že samo dejstvo neupoštevanja premoženja v bilanci torej zadostuje za ex lege prehod v last SRD. Namen zakona je bil namreč, da pod SRD preide vse premoženje, ki v bilanci ni bilo upoštevano.

(10) Pritožba vztraja na stališču, da je tožena stranka postala lastnica nepremičnin na podlagi 3. čl. Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (4) (ZLNDL). S takšnim stališčem, ki ga je sodišče prve stopnje sicer sprejelo (nato pa zaključilo, da je na podlagi kasneje sprejetega ZZLPPO lastnica postala SRD), pritožbeno sodišče ne soglaša. Glede na to, da zemljišča niso bila zajeta v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom, se pravica uporabe ni transformirala v lastninsko pravico preoblikovane pravne osebe (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 43/98). Takšno stališče navsezadnje izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-208/99 (glej točko 30), na katero se sodišče prve stopnje sicer sklicuje v svoji obrazložitvi, vendar (brez utemeljenih razlogov) zaključi ravno nasprotno. Navedeno pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje iz razlogov, ki so bili opisani zgoraj, ne vpliva. Odločanje po analogiji z denacionalizacijskimi primeri pa je glede na jasno določbo 6. čl. ZZLPPO tudi sicer nepotrebno.

(11) Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da ima tožeča stranka na voljo kvečjemu odškodninski zahtevek. Določba 6. čl. ZZLPPO o prehodu lastninske pravice na SRD je namreč povsem jasna. Takšnega zaključka, kot ga podaja pritožba, pa ne omogočajo niti ostale določbe ZZLPPO, na katere se sklicuje. Določba 3. odst. 6. čl. predpisuje zgolj obveznost SRD in Vlade RS, da sprejmeta ukrepe, s katerimi se izsledi in zaseže premoženje, ki je prešlo v last SRD. 7. čl. pa določa aktivno legitimacijo SRD za uveljavljanje zahtevkov iz naslova oškodovanja družbenega premoženja (in ne določa, da je ta zgolj odškodninske narave).

(12) Ker v pritožbi zatrjevana napačna uporaba materialnega prava ni podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

(13) Pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo (glede na njegovo vsebino) ne šteje kot potreben strošek, zato stroške odgovora tožeča stranka nosi sama (1. odst. 155. in 165. čl. ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 30/1998. (2) Ur. list RS, št. 55/1992. (3) V skladu s tedaj veljavnim 5. čl. ZLLP in 14. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Ur. list RS, št. 10/93, ZSKZ), za katerega je Ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da je v neskladju z ustavo.

(4) Ur. list RS, št. 44/1997.