Jedro

Skupno premoženje se (praviloma) deli kot celota in ne po posameznih stvareh.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.560,62 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 67.440 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zadevi so podane posebne okoliščine, ki narekujejo delitev skupnega premoženja v pravdi. Sodišče je prezrlo, da se obe stranki strinjata, da najemnine sodijo v skupno premoženje in da je delež vsake od njih glede tega dela premoženja polovičen. Tudi ni sporno, da toženka razpolaga z vsemi stanovanjskimi enotami in da sobe oddaja sama. Poleg tega sodba prezre, da toženkino samovoljno razpolaganje povzroča nejasnost, katero premoženje še vse spada v skupno premoženje. Druge možnosti kot civilne delitve tako ni. Zmotno je bila uporabljena določba 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi zmotne pravne ocene sodišče ni odredilo prekinitve tega postopka. Napačno je stališče, da obseg skupnega premoženja in delež na njem nista predhodno vprašanje za odločitev v tej pravdi. Sodišče bi moralo uporabiti 285. člen ZPP. Kršeno je bilo načelo prepovedi reformatio in peius. Sodišče se ni opredelilo do trditev o spremenjenih okoliščinah glede dogovora pravdnih strank o upravljanju skupnega premoženja. Sodišče se ni izreklo o razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb zaradi njihove obsežnosti ni povzemalo, odgovor nanje pa je bodisi izrecno bodisi implicitno podan v nadaljevanju.

6. Tožnik s tožbo zahteva plačilo polovice zneska najemnin, ki naj bi ga toženka po prenehanju življenjske skupnosti med njima pridobila z oddajanjem stanovanj, ki sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, ne da bi zato imela soglasje toženca. Uveljavlja nedopustnost toženkinega ravnanja in pridobitev koristi brez pravne podlage. V prvem sojenju je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z napotilom, naj zaradi pravilnosti odločitve o ugovoru litispendence ugotovi, ali so predmet pravde o obsegu in delitvi skupnega premoženja tudi najemnine kot plodovi skupnega premoženja pravdnih strank in v kateri višini. Zavzelo je stališče, da – čeprav na odškodninski oziroma obogatitveni podlagi – tožnik tudi v tej pravdi zahteva le to, kar naj bi mu šlo iz naslova delitve skupnega premoženja.(1)

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, 1) da v zadevi P 1722/2011-II teče pravda po tožbi toženke in nasprotni tožbi tožnika zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, 2) da je tožnik v nasprotni tožbi z dne 26. 4. 2012 postavil zahtevek za plačilo denarnega zneska, ki bi se lahko delno prekrival z zneskom, uveljavljenim v tej pravdi, da pa ga je kasneje spremenil in uveljavlja le še zahtevek za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, 3) da toženka ne uveljavlja zahtevka za delitev skupnega premoženja, 4) da je v zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja vključen tudi denarni znesek v višini najemnin od oddajanja študentskih sob 442.000 EUR, 5) da prihodki od najemnin predstavljajo plodove skupnega premoženja in 6) da jih je v vtoževanem obdobju prejela toženka.

8. Zaključek izpodbijane sodbe, da ni podana ovira za odločitev o zahtevku, je pravilen.

9. Na podlagi ugotovitve, da med pravdnima strankama teče pravda o obsegu (obsežnega) skupnega premoženja, izpodbijana sodba zavzema stališče, da niso podane posebne okoliščine, ki bi nudile podlago za delitev dela skupnega premoženja v pravdi.

10. Pritožbene navedbe o zmotnosti navedenega zaključka niso utemeljene. Četudi bi pravdni stranki soglašali, da vtoževani znesek najemnin sodi v skupno premoženje pravdnih strank in da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, ostaja ključno dejstvo, da se skupno premoženje (praviloma) deli kot celota in ne po posameznih stvareh. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da se denar lahko deli le civilno. Bistveno je, da se pri delitvi skupnega premoženja ne deli vsaka posamezna stvar, marveč premoženjska celota. Odločilne ne morejo biti niti pritožbene navedbe, da toženka s spornim delom skupnega premoženja upravlja sama. Za ureditev premoženjskih razmerij med skupnimi lastniki ima tožnik na razpolago druge pravne poti. Morebitne težave pri dokazovanju obsega spornega premoženja prav tako ne morejo utemeljevati razloga za ločeno delitev dela skupnega premoženja.

11. Pravilno je tudi nadaljnje stališče izpodbijane sodbe, da ob dejstvu, da vtoževana terjatev sodi v skupno premoženje pravdnih strank, ni podlage za zaključek, da je toženka obogatena, niti da je tožniku nastala škoda.

12. Navedeni razlogi utemeljujejo tudi zaključek, da odločitvi o nezdružitvi pravd in neprekinitvi postopka ne vplivata na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13. Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Izpodbijana sodba izhaja iz napotkov, danih v pritožbeni odločbi, izdani v prvem sojenju. Ker je bil tožnik z njimi seznanjen, posebna poučitev s strani sodišča prve stopnje ni bila več potrebna.

14. Že zato, ker je bil tako v prvem kot v drugem sojenju tožbeni zahtevek zavrnjen, ne more biti utemeljen niti očitek o kršitvi prepovedi reformatio in peius.

15. Neutemeljen je očitek, da se sodba ni izrekla o razlogih za zavrnitev neizvedenih dokazov. Navedeno je, da niso bili izvedeni, ker so bili predlagani za dokazovanje dejstev, ki niso pomembna za odločitev. Tak razlog je sprejemljiv in z vidika ustavnih pravic, na katere se sklicuje pritožnik, dopusten.

16. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo nagrado za pritožbeni postopek (1.259,20 EUR po tar. št. 3210) in za materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002), povečana za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 1.560,62 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Sklep VSL II Cp 2983/2015 z dne 13. 1. 2016.