Jedro

Odločanje o skupnem premoženju kot o premoženjski celoti je pravilo, zgolj o njegovem delu pa izjema. Ob ugotovitvi, da posebne okoliščine, ki bi izjemo utemeljevale, v konkretnem primeru niso podane, je tako zavrnitev tožbenega zahtevka, pravilna.

Odločitev o tem, katera dejstva bodo zatrjevale in dokazovale, je v prvi vrsti naloga strank samih. Sodišče pa na podlagi trditev, ki jih te podajo (in dokažejo) odloči, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Zato tudi okoliščina, da naj sodišče strankama ne bi pojasnilo, katera dejstva naj bi se dokazovala, ne more pomeniti pomanjkljive oziroma neobrazložene dokazne ocene.

Dejstvo, da višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje, ne pomeni, da mora biti nova odločitev za pritožnika ugodnejša. Pomeni le, da mora slednje na določen način dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti. Nova odločitev pa je (vsaj v svojem izreku) lahko tudi enaka prejšnji.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.944,68 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Pravdni stranki sta bivša zakonca. Med njima teče spor o obsegu skupnega premoženja in določitvi deležev na njem, ki se rešuje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v zadevi II P 1722/2011. V predmetnem postopku tožeča stranka zahteva plačilo ½ najemnin, ki naj bi jih tožena stranka po razpadu njune življenjske skupnosti dobila z oddajanjem (dela) skupnega premoženja (sob v študentskem domu) v najem. S tem naj bi bila neupravičeno obogatena. Tožeči stranki naj bi povzročila tudi škodo.

2. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da je dohodek, pridobljen z oddajanjem skupnega premoženja v najem, del skupnega premoženja. Gre za premoženjsko celoto, o kateri se (praviloma) odloča hkrati. Posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale odločanje o zgolj delu tega premoženja v tej pravdi, ni ugotovilo. Ugotovilo pa je, da tožnik ni oškodovan, saj bodo najemnine predmet delitve v postopku za delitev skupnega premoženja.

3. Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje, vključno z njegovo argumentacijo, v celoti potrdilo.

4. Zoper takšno sodbo (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) tožeča stranka pravočasno vlaga dovoljeno revizijo. Višjemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve ustavnih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

**Povzetek revizijskih navedb**

6. Ključno revidentovo stališče je, da naj bi bilo delitev dela skupnega premoženja mogoče opraviti v pravdi, če za to obstajajo posebne okoliščine. Ocena višjega (in pred njim že prvostopenjskega) sodišča, da v konkretnem primeru take okoliščine niso podane, se mu zdi napačna. Ob ugotovitvah, da naj bi se skupno premoženje praviloma delilo kot celota (in ne po posameznih stvareh) ter da med strankama teče (druga) pravda o obsegu skupnega premoženja, naj se višje sodišče ne bi opredelilo do večine njegovih nasprotnih navedb, zavrnitev drugih navedb pa naj bi bila nejasna. Poudarja, da je sodna praksa o tem, kaj so posebne okoliščine, že večkrat odločala (sklicuje se na odločbe II Ips 20/2012, II Ips 22/98, II Ips 603/2006 in II Ips 876/2006). Za takšne je med drugim štela otežen postopek za ugotavljanje deleža zakoncev na določenem skupnem premoženju. Revident meni, da je ta okoliščina podana tudi v obravnavani zadevi - s tem, ko toženka najemnine prikriva, naj bi bilo oteženo ugotavljanje njihovega obsega, tožnikova lastninska pravica na njih pa naj bi ugašala.

7. Meni tudi, da je napačna in neargumentirana odločitev sodišča, da ne združi predmetne pravde z zadevo P 1722/2011 in da ne prekine postopka. Prav tako naj ne bi ustrezno izvajalo materialnega procesnega vodstva, izdalo naj bi sodbo presenečenja, podalo nezadostno dokazno oceno in kršilo prepoved „reformatio in peius“.

8. Nazadnje zatrjuje še kršitev ustavnih pravic do poštenega sojenja in do pritožbe, ob čemer se sklicuje na številne odločbe Ustavnega sodišča. **O utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Tožnik v tej pravdi zahteva, da mu tožena stranka plača ½ vrednosti najemnin, ki naj bi jih po prenehanju njune življenjske skupnosti prejela z oddajanjem dela njunega skupnega premoženja (sob v študentskem domu) v najem. Ob tem med strankama ni sporno, da so prejete najemnine skupno premoženje in da te vse od prenehanja življenjske skupnosti prejema le toženka. Prav tako ni sporno, da med njima pred istim prvostopenjskim sodiščem teče pravdni postopek II P 1722/2011, v katerem se ugotavlja obseg njunega skupnega premoženja in deležev na njem.

11. Nižji sodišči sta tožbeni zahtevek zavrnili z argumenti, da: - skupno premoženje predstavlja premoženjsko celoto, o kateri se praviloma odloča hkrati (enotno); - je delitev skupnega premoženja v pravdi načeloma sicer mogoča, a do nje pride le, če to utemeljujejo posebne okoliščine; - v konkretni zadevi takšnih posebnih okoliščin ni.

12. Pretežen del revizije je namenjen izpodbijanju zadnjega zaključka. V zvezi s tem revident višjemu sodišču neutemeljeno očita pomanjkljivost in nejasnost obrazložitve. Slednje je namreč (v povezavi z argumenti sodišča prve stopnje) dovolj jasno in razumljivo povedalo, zakaj okoliščina, da tožena stranka s spornimi nepremičninami upravlja sama, še ne utemeljuje odločanja o delitvi tega dela skupnega premoženja v (posebni) pravdi. To pa je, kljub dejstvu, da se ob tem ni izrecno opredelilo do očitkov, da naj bi bilo takšno razpolaganje samovoljno in nezakonito, ker je tožnik soglasje zanj preklical, dovolj. Navedeno še posebej velja ob dejstvu, da je bilo tožniku dodatno pojasnjeno, da so za ureditev razmerij med skupnimi lastniki na voljo druge pravne poti. Že iz prvega razveljavitvenega sklepa višjega sodišča izhaja, da je imelo ob tem v mislih postopek za ureditev razmerij med skupnimi lastniki iz 112. v zvezi s 117. členom Zakona o nepravdnem postopku (na isti postopek je tožnika opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo). Povzeti ugovori bi se v takšnem postopku lahko presojali. Kot izhaja že iz odločb nižjih sodišč, pa ti ne utemeljujejo obstoja „posebnih okoliščin“, ki bi upravičevale odločanje o delitvi (dela) prejetih najemnin kot dela skupnega premoženja v posebnem pravdnem postopku.

13. Tega ne more spremeniti revidentovo sklicevanje na druge odločbe Vrhovnega sodišča, v katerih je bil obstoj „posebnih okoliščin“ ugotovljen (gre za odločbe II Ips 220/20121 ter II Ips 603/2007, II Ips 22/1998 in II Ips 876/20062). Za razliko od citiranih zadev namreč v obravnavani med pravdnima strankama hkrati s predmetnim sporom teče še postopek, v katerem sodišče ugotavlja obseg (celotnega) skupnega premoženja in v katerem je (med drugim) zahtevana ugotovitev, da vanj spadajo tudi v tem postopku sporne najemnine.3 Obravnavana zadeva je torej od drugih drugačna, ker med pravdnima strankama sočasno tečeta dve pravdi, pri čemer se v eni od njiju (v zadevi II P 1722/2011) odloča o glavnini tožnikovega zahtevka (med drugim o najemninah za daljše časovno obdobje), medtem ko je v predmetni pravdi zajet le njegov del (zahtevana je delitev najemnin, a za krajše časovno obdobje).

14. O vprašanju ali najemnine, katerih delno plačilo tožnik zahteva v tem postopku, spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in o tem kakšni so deleži ene in druge stranke na tem premoženju, bo torej odločeno v postopku II P 1722/2011. Ob tem velja poudariti, da v tem postopku delitev najemnim ni zahtevana.4 Delitev (tega in drugega skupnega) premoženja bo tako lahko predmet posebnega nepravdnega postopka. Predhodno, parcialno odločanje o delitvi zgolj manjšega dela skupnega premoženja v posebni pravdi pa glede na okoliščine konkretnega primera, ne bi bilo upravičeno.5 Odločanje o skupnem premoženju kot o premoženjski celoti je namreč pravilo, zgolj o njegovem delu pa izjema. Ob ugotovitvi, da posebne okoliščine, ki bi izjemo utemeljevale, v konkretnem primeru niso podane, je tako zavrnitev tožbenega zahtevka, pravilna.

15. Tožeča stranka tudi zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje obravnavani postopek moralo združiti s postopkom II P 1722/2011. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je odločanje o delitvi skupnega premoženja v pravdni mogoče, je pa v takšnih primerih treba težiti k delitvi celotnega premoženja (ki je predmet pravde).6 V obravnavani zadevi bi združitev pravde za delitev le dela skupnega premoženja (celo le dela vseh najemnin, ki naj bi spadale v skupno premoženje) s pravdo o ugotavljanju obsega skupnega premoženja pomenila ravno nasprotno - v pravdi, v kateri bi se sicer ugotavljal obseg celotnega skupnega premoženja, bi se delil le njegov del. To pa nikakor ni pravi pristop za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema.

16. Na procesne očitke o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu sodišča prve stopnje je odgovorilo že višje sodišče. V nasprotju z revidenotom se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da to ni bilo potrebno. Izhodišča odločanja v ponovljenem postopku so bila jasno razvidna in prvega (razveljavitvenega) sklepa višjega sodišča, zato sodišče prve stopnje strank o tem ni bilo dolžno (ponovno) poučevati. Prav tako materialno procesno vodstvo ne pomeni, da bi jih moralo opozarjati na to, katera dejstva morajo dokazovati. Opustitev takšnih opozoril ne pomeni niti kršitve pravice do izjave. Odločitev o tem, katera dejstva bodo zatrjevale in dokazovale, je v prvi vrsti naloga strank samih. Sodišče pa na podlagi trditev, ki jih te podajo (in dokažejo), odloči, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Zato tudi okoliščina, da naj sodišče strankama ne bi pojasnilo, katera dejstva naj bi se dokazovala, ne more pomeniti pomanjkljive oziroma neobrazložene dokazne ocene. Te ne pomeni niti zavrnitev določenih dokaznih predlogov z obrazložitvijo, da so bili predlagani za dokazovanje irelevantnih dejstev. Takšna zavrnitev je ustavno sprejemljiva. Ker tožeča stranka konkretnih očitkov, da bi bil kakšen (določen) dokaz zavrnjen, čeprav je bil predlagan za dokazovanje (spet nekih konkretnih) relevantnih dejstev, ne podaja, revizija tudi v tem delu ni utemeljena.

17. Povsem nesmiseln pa je njen nadaljnji očitek, da je bila v konkretnem primeru kršena prepoved „reformatio in peius“. Ker je bil tožnikov zahtevek zavrnjen že v prvem postopku, do navedene kršitve sploh ni moglo priti (odločitev, slabša od zavrnitve zahtevka, namreč ni možna). Dejstvo, da višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje, tudi ne pomeni, da mora biti nova odločitev za pritožnika ugodnejša. Pomeni le, da mora slednje na določen način dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti. Nova odločitev pa je (vsaj v svojem izreku) lahko tudi enaka prejšnji.

18. Vrhovno sodišče ob koncu ugotavlja še, da sta sodbi obeh nižjih sodišč v vseh z revizijo izpodbijanih delih dovolj obrazloženi. Tudi z očitki, da sta ji zaradi pomanjkljive obrazložitve kršeni pravici do poštenega sojenja in do pritožbe, zato (kljub sklicevanju na različne odločbe ustavnega sodišča) tožeča stranka ne more uspeti.

19. V skladu z navedenim Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Revizijo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti stroške odgovora nanjo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Toženi stranki je priznalo 1.574,00 EUR nagrade in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV, kar skupaj znese 1.944,68 EUR.

1 V kateri je sodišče v pravdi odločalo o delitvi kupnine za prej skupno stanovanje pravdnih strank po tem, ko je bilo v posebni pravdi že ugotovljeno, da vrednost stanovanja spada v skupno premoženje pravdnih strank in da so njuni deleži na tem premoženju enaki. Kot posebno okoliščino, zaradi katere je odločanje o tem zahtevku v pravdi dovoljeno, je opredelilo okoliščino, da je tožena stranka nedovoljeno razpolagala s skupno nepremičnino, zaradi česar ta ni več v lasti pravdnih strank. 2 V katerih je sodišče o delitvi skupnega premoženja res odločilo v pravdnem postopku, a je šlo za razliko od obravnavane zadeve za odločanje o celotnem skupnem premoženju strank - torej za edini in s tem glavni postopek o urejanju teh vprašanj. 3 Glej tč. 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 4 Glej revizijsko neizpodbijano ugotovitev višjega sodišča v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Deleži zakoncev morajo biti enaki na celotnem skupnem premoženju. Njihova določitev ob odločanju o delitvi le njegovega deleža v tem pravdnem postopku bi bila zato, ob dejstvu, da je med strankama v teku tudi postopek ugotavljanja velikosti njunih deležev, pravno nesprejemljiva. To je v konkretnem primeru še posebej očitno, saj v tem postopku med strankama velikost deležev na najemninah ni sporna (in bi zato sodišče moralo ugotoviti, da so deleži zakoncev na tem delu skupnega premoženja enaki), medtem ko v postopku II P 1722/2011 domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju izpodbijata obe pravdni stranki. Ker je sodišče v vsakem pravdnem postopku vezano na trditve, ki jih stranke podajo, tudi prekinitev postopka in čakanje na odločitev o velikosti deležev v „matičnem sporu“ ne bi bila smiselna. 6 Npr. sodba in sklep II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009, sklep II Ips 123/2011.