Jedro

Glede na to, da iz izvedenskega mnenja tako sodnega izvedenca specialista ortopeda kot specialista kardiologa izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju v letu 2008 zmožna za delo kot invalidka III. kategorije invalidnosti, je pravilna odločitev, da se ji bolniški stalež ne prizna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2008 in sklep št. ... z dne 8. 4. 2008. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 6. 4. 2008 do 10. 4. 2008. Zavrnilo pa je zahtevek tožnice za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 11. 4. 2008 do 16. 9. 2008 (3. točka izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka v višini 78,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper zavrnilni del (3. točka izreka) je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je bila začasno nezmožna za delo tudi v času od 11. 4. 2008 pa vse do 16. 9. 2008, ko se je upokojila. Niti izvedenec niti sodišče nista v zadostni meri upoštevala ortopedskega kartona z dne 13. 6. 2008. Izvedenec namreč ugotavlja, da je bila tožnica v obdobju od 6. 4. 2008 do 17. 9. 2008 sposobna za opravljanje svojega dela v polnem delovnem času, kar pomeni, da v celoti ignorira ortopedski karton z dne 13. 6. 2008. Iz navedenega kartona izhaja, da je lečeči specialist predlagal ambulantno FTH za celotno hrbtenico, simtomatsko analgezijo, meritev kostne gostote ter razbremenitev za vsa dela, ki zahtevajo pripogibe, predklon, dvigovanje in prenašanje bremen. Bil je tudi mnenja, da tožnica ne bo sposobna za takšno delo niti v skrajšanem delovnem času. Še vedno je tudi odprto vprašanje delazmožnosti s psihiatričnega vidika. Tudi izvedenec psihiater je dopuščal možnost, da je bila tožnica nezmožna za delo v kratkem obdobju in sicer ob pregledu pri psihiatru dne 21. 5. 2008 in da naj bi nezmožnost za delo lahko trajala največ štiri tedne. Tožnica je namreč ob pregledu dobila zdravila, čeprav v majhnem odmerku, lečeči psihiater je tudi predlagal bolniški stalež, na kontrolo pa naj bi bila naročena šele čez dva do tri mesece, to je brez fiksnega datuma. Če je bila tožnica naročena na kontrolo čez dva do tri mesece, sledi jasen zaključek, da ji za ta čas pripada bolniški stalež. Prezrta je bila diagnoza, da gre pri tožnici za mešano anksiozno in depresivno motnjo. Upoštevane tudi niso bile tožničine navedbe, da je bila od januarja v bolniškem, staležu, ker dela ni zmogla. Prav tako ne drži navedba sodišča, da je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da naj bi bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije s 14. 10. 2008 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 17. 9. 2008 dalje in da ji je bila priznana od 1. 10. 2008 dalje pravica do invalidske pokojnine. Tožnica je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti že od leta 1994 dalje, invalidsko pa je upokojena od 17. 9. 2008 dalje. Tako se ji zastavlja vprašanje, ali bi bila tožnica invalidsko upokojena s 17. 9. 2008, če ne bi imela vseh opisanih zdravstvenih težav. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi v času od 11. 4. 2008 do 16. 9. 2008, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 21. 4. 2008 v zvezi s prvostopenjskim sklepom imenovanega zdravnika št. ... z dne 8. 4. 2008, s katerim je bilo odločeno, da se predlog, št. ... z dne 4. 4. 2008, ki ga je za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas od 6. 4. 2008 dalje vložil osebni zdravnik, zavrže. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Ps 1349/2008 z dne 4. 3. 2009 tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odločitev pa je bila s sklepom Psp 327/2009 z dne 3. 9. 2009 razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje iz razloga, ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V novem sojenju je sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov razčistilo dejansko stanje. Pridobilo je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti. Mnenje sta podala izvedenec s področja kardiologije prof. dr. P.R. in izvedenec s področja ortopedije prof. dr. V.A.. Sodišče je nato zaslišalo osebnega zdravnika tožnice in nato pribavilo še izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra doc. dr. M.K., ki ga je tudi zaslišalo na glavni obravnavi.

Skladno z 232. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. O začasni nezmožnosti za delo v nadaljnjem postopku odločata tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija. Pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo je torej bistven odgovor na vprašanje, kakšne zdravstvene težave so bile podane pri tožnici in kako so te zdravstvene težave vplivale na njeno delovno zmožnost. Tožnica je bila že pred spornim obdobjem razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in sicer že od 11. 1. 1994 dalje s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu čistilec ambulantnih prostorov z omejitvami (fizično lahko delo, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, ne v prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice in ne s pogostim globokim sklanjanjem).

Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja tako sodnega izvedenca specialista ortopeda kot tudi specialista kardiologa izhaja ugotovitev, da je bila tožnica v spornem obdobju, torej v času od 6. 4. 2008 do 17. 9. 2008 zmožna za delo z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti. Tožnica se zdravi zaradi lažje do zmerne hipertenzije ter jemlje le majhen odmerek samo enega zdravila. Niti s kardiološkega (in tudi ne internističnega stališča) začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni bilo. Tudi specialist ortoped ugotavlja, da obstaja le en RTG izvid, ki kaže na degenerativne spremembe. Tudi v izvidu z dne 13. 6. 2008 je navedeno stanje takšno, da lahko tožnica opravlja svoje delo v polnem delovnem času z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti. Z ortopedskega stališča v spornem obdobju ni bilo nobenih razlogov za priznanje bolniškega staleža. Tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra izhaja, da je bila tožnica v obdobju ob 6. 4. 2008 do 16. 9. 2008 s psihiatrične strani sposobna za delo čistilke, torej za delo, ki ga je nazadnje opravljala. Tožničino zdravstveno stanje se v navedenem obdobju ni bistveno razlikovalo od nekaj let pred tem in kasneje. Tožnica se pri psihiatrinji ni zdravila. Terapija, ki jo je dobivala, je neučinkovita. Kasneje ni več potrebovala pomoči. Anksiozno depresivna motnja pa je duševna motnja, ki spontano (brez zdravljenja) izzveni v približno devetih mesecih ali več. V nekaterih primerih nikdar, če seveda ni zdravljena. Tožnica bi, v kolikor bi bila anksiozno depresivna motnja tako huda, da bi utemeljevala bolniški stalež, po pregledu pri psihiatrinji zagotovo poiskala njeno pomoč ali vsaj pomoč osebnega zdravnika, česar pa ni storila. Glede na tako podano izvedensko mnenje tudi psihične težave niso bile izražene v taki meri, da bi bila tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodni izvedenec s področja psihiatrije zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da dopušča možnost, da bi bila tožnica štiri tedne začasno nezmožna za delo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodni izvedenec tako mnenje podal v zvezi z izvidom z dne 21. 5. 2008, ki ga je podala lečeča psihiatrinja. Navedeni izvid pa izkazuje stanje za čas po 21. 5. 2008, kajti tedaj je psihiatrinja tožnici predpisala določeno terapijo oziroma ji dala navodila. Navedeni izvid izkazuje novo stanje, ki na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Nenazadnje pa je tudi sodni izvedenec pojasnil, da glede na odmerek zdravila, nadalje, da je lečeča zdravnica zgolj svetovala stalež ter da je bila na kontrolo naročena čez 2 do 3 mesece brez fiksnega datuma, kaže na to, da je bila tožnica tudi v času po 21. 5. 2008 zmožna za delo. Na omenjeno kaže tudi odločitev, ki je bila podana v invalidskem postopku. Iz odločbe št. ... z dne 14. 10. 2008, ki se nahaja v prilogah pod A/12 izhaja, da je bila tožnici kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe v stanju invalidnosti, torej od 1. 10. 2008 dalje. Pravica do invalidske pokojnine je bila tožnici priznana na podlagi 3. alineje 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in sicer kot invalidu III. kategorije invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnila določeno starost (stara je bila več kot 61 let).

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 21. 4. 2008 in prvostopenjski sklep z dne 8. 4. 2008 in ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 6. 4. 2008 pa do 10. 4. 2008. Sodišče je upoštevalo 244. člen POZZ, torej da je bila tožnica začasno nezmožna za delo do prejema odločbe imenovanega zdravnika, ki jo je prejela dne 10. 4. 2008. Zoper navedeno odločitev ni bila vložena pritožba, zato je pritožbeno sodišče tudi ni preizkušalo. Za čas po 10. 4. 2008 pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso obstajali taki zdravstveni razlogi, zaradi katerih bi bila tožnica začasno nezmožna za delo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.