Jedro

Stranki sta se v pogodbi dogovorili, da se pogodbena kazen obračuna s končnim obračunom, kar ni v nasprotju z dispozitivno določbo petega odstavka 251. člena OZ. Tudi sodna praksa dopušča uveljavljanje pogodbene kazni s končnim obračunom.

Prevzemnik naročila se sme od dobljenega naročila in navodil odmakniti samo s soglasjem naročitelja; če pa zaradi kratkega časa ali kakšnega drugega razloga ne more vprašati za soglasje, se sme odmakniti od naročila in navodil samo, če lahko po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi. Če prevzemnik prekorači meje naročila ali če se odmakne od dobljenih navodil, se ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, razen če naročitelj pozneje odobri tisto, kar je storil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. in 4. točki izreka potrdi.

III. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135582/2009 z dne 23.9.2009 v prvem odstavku izreka razveljavilo za 5.058,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2009 do plačila in v tem delu postopek ustavilo (1. točka izreka), - ugotovilo, da je utemeljen pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji njena terjatev do tožeče stranke v višini 5.701,56 EUR (2. točka izreka), - zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku za 15.440,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2009 do plačila in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 167,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2009 do plačila in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (3. točka izreka), - tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.132,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo (2., 3. in 4. točka izreka) se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena in relativno bistveno kršitev določb 2., 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da tožena stranka ni uveljavljala pravdnega pobotanja, saj ni vložila pobotnega ugovora, pač pa je uveljavljala predpravdno pobotanje oziroma ugovor ugasle pravice. Zato je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 2. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe s tem, ko je v 2. točki izreka ugodilo pobotnemu ugovoru. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in navedeni del izreka sodbe razveljavilo (354. člen ZPP). Izpodbijana 2. točka izreka prvostopne sodbe je glede na vsebino spora povsem nepotrebna, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je tožena stranka utemeljeno obračunala pogodbeno kazen v skladu s pogodbo in obema aneksoma. Nastopilo je torej predpravdno pobotanje in iz tega razloga je neutemeljen tožbeni zahtevek v višini 5.701,56 EUR, saj je terjatev tožeče stranke v tej višini že pred pravdo prenehala. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni podala pobotne izjave v smislu določil 312. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa so nedovoljena pritožbena novota, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj jih ni podala pravočasno (337. člen ZPP). Enako velja za pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, za koliko dni je tožeča stranka zamujala s posameznim projektom in ni obrazložilo načina izračuna. Načinu izračuna tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni specificirano ugovarjala, konkretno je ugovarjala le izračunu za mejni prehod H., ki naj bi znašal največ 1.314,00 EUR in ne 2.104,80 EUR. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno sledilo obrazložitvi tožeče stranke, da je zgornja omejitev pogodbene kazni 30 % vseh pogodbenih del. Ta znesek pa ni bil presežen. Takšen obračun je tudi po oceni sodišča druge stopnje v skladu s sklenjeno pogodbo in aneksoma.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni ob izpolnitvi sporočila tožeči stranki, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, zaradi česar naj bi jo po petem odstavku 251. člena OZ izgubila. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da si je tožena stranka to pravico pravočasno pridržala, kar dokazujejo njeni dopisi z dne 10. 10. 2008, 18. 10. 2008, 19. 11. 2008 v spisu (priloga B24, B26, B29) pri tem ni pomembno, da so opozorila tožene stranke v prihodnjiku, saj se nanašajo na končni obračun. Stranki sta se namreč v pogodbi dogovorili, da se pogodbena kazen obračuna s končnim obračunom (prim. drugi odstavek 9. člena pogodbe št. 2415-08-000398/0 z dne 8.8.2008, priloga B9), kar ni v nasprotju z dispozitivno določbo petega odstavka 251. člena OZ. Tudi sodna praksa dopušča uveljavljanje pogodbene kazni s končnim obračunom.

7. Pritožnica navaja, da zamuda ni posledica ravnanja tožeče stranke, temveč okoliščin, ki so nastale v sferi tožene stranke oziroma upravnih organov. Ne pojasni pa, zakaj je predlagala podaljšanje pogodbenega roka le za objekt na mejnem prehodu L., kjer je bil rok tudi podaljšan. Pri ostalih objektih pa takšnega predloga ni podala, čeprav je bila k temu zavezana po drugem odstavku 8. člena pogodbe, ki je za tak primer predvideval sklenitev aneksa.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim izvajanjem, da je bil pogodbeni rok prekratek in to zato, ker je pritožnica s takšno pogodbeno vsebino ob podpisu pogodbe soglašala. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Kot že rečeno, niti kasneje pritožnica ni zaprosila za podaljšanje roka (razen v primeru L.), čeprav je to možnost imela.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo dodatnih študij (hidrološko poročilo in analiza tveganja za območje L.) z obrazložitvijo, da gre za pogodbena dela, ki jih je dolžna izvesti tožeča stranka. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče do tega zaključka prišlo mimo trditev tožene stranke (prim. zadnji odstavek na 3. str. ugovora). Glede revizije projektov pa je nosilni razlog prvostopne sodbe, da bi tožeča stranka morala pridobiti soglasje naročnika in skleniti aneks k pogodbi, sicer do dodatnih plačil ni upravičena. Glede na 6. člen pogodbe pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča. Pritožnik se je namreč s pogodbo med drugim obvezal: „da bo na svoje stroške in v roku, sporazumno določenim med pogodbenima strankama, izvršil dopolnitve in spremembe projektne dokumentacije, če se ugotovi, da je glede na predmet in obseg pogodbe pomanjkljiva, in da bo za vsak predlog spremembe projektne dokumentacije, za katerega misli, da je smotrn in ni v skladu s projektno nalogo, priskrbel soglasje obeh naročnikov“ (prim. šesto in sedmo alinejo prvega odstavka 6. člena pogodbe). V drugem odstavku citiranega člena pogodbe pa se je izvajalec obvezal, da bo izvedel dela, prevzeta s to pogodbo, brez podizvajalcev. Tožeča stranka ni argumentirano odgovorila na toženkine navedbe, da je tožena stranka, glede na to, da je dolžna spoštovati zakon o javnem naročanju, s pogodbo zahtevala svoje soglasje za kakršnokoli spremembo in sklenitev aneksa. Predložena obvestila o potrebnosti dodatnih del pa je po navedbah tožene stranke, ki jih tožeča stranka ni prerekala, tožena stranka prejela šele po izteku pogodbenega roka. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, zakaj ni toženi stranki predlagala sklenitve aneksa k pogodbi za dodatna dela (kot je storila za podaljšanje roka za objekt L.). Prav tako pritožnica ni spoštovala pogodbene določbe, da bo dela izvedla sama, brez podizvajalcev (drugi odstavek 6. člena pogodbe). V tej luči se pokažejo kot brezpredmetne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prišlo do dejanskih ugotovitev mimo trditvene podlage strank. Sodišče prve stopnje je nosilne razloge svoje sodbe oprlo na relevantne trditve in dokaze tožene stranke. Navedb, ki niso odločilnega pomena, pa sodišču ni treba obrazlagati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno mora tožeča stranka sama kriti stroške, za katere nima soglasja tožene stranke. Ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na 768. in 776. člen OZ. Upoštevati je namreč treba tudi 769. člen OZ, po katerem se sme prevzemnik naročila od dobljenega naročila in navodil odmakniti samo s soglasjem naročitelja; če pa zaradi kratkega časa ali kakšnega drugega razloga ne more vprašati za soglasje, se sme odmakniti od naročila in navodil samo, če lahko po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi. Če prevzemnik prekorači meje naročila ali če se odmakne od dobljenih navodil, česar ne gre za primer iz prejšnjega odstavka, se ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, razen če naročitelj pozneje odobri tisto, kar je storil. Tega ta tožeča stranka niti ni trdila. Tožeča stranka bi morala vedeti, da je tožena stranka zavezana k spoštovanju določb Zakona o javnem naročanju, zato ne bi smela zanjo mimo njenega soglasja naročati dodatnih del. 10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Razen glede pobotnega ugovora, kar je obrazloženo že zgoraj, tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba vsebuje predloge o vseh odločilnih dejstvih, ki temeljijo na trditveni in dokazni podlagi v spisu. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se tako izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo v pretežnem delu (glede izpodbijane 3. in 4. točke izreka) zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na določilu prvega in četrtega odstavka 165. člena ter tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije sama svoje pritožbene stroške, saj ji s sorazmerno majhnim delom, s katerim je v pritožbenem postopku uspela, pritožbeni stroški niso nastali.