Jedro

Ker se v primeru zahtevka po 631. členu OZ smiselno uporabijo določbe OZ o cesiji, je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 421. člena OZ oziroma določbo prvega in drugega odstavka 315. člena OZ. Dolžnik oziroma naročnik lahko uveljavlja v pobot s podizvajalcem tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko uveljavljal proti izvajalcu, preden je podizvajalec zahteval direktno plačilo, oziroma tiste svoje terjatve, ki jih je pridobil proti izvajalcu pred zahtevo po direktnem plačilu, pod pogojem, da zapadejo pred rokom za izpolnitev terjatve v zvezi z zahtevo po direktnem plačilu ali hkrati z njim.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. točki izreka v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi, in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (podizvajalka) je od tožene stranke (občine kot naročnice) vtoževala plačilo za opravljena dela in vgrajen material na čistilni napravi A. Izvajalec naj tožeči stranki ne bi plačal 16. (39.340,14 EUR z zamudnimi obrestmi), 17. (83.569,89 EUR z zamudnimi obrestmi) in 18. začasne situacije (529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi) ter vgrajene strojno-tehnološke in elektro opreme, glede katere je terjatev zapadla v mesecu januarju 2011 (227.494,24 EUR z zamudnimi obrestmi).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 39.340,14 EUR z zamudnimi obrestmi, 83.569,89 EUR z zamudnimi obrestmi, 529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi in 227.494,24 EUR z zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje, podrejeno njeno zavrnitev.

5. V revizijskem postopku je tožeča stranka vložila vlogo z dne 17. 12. 2014, ki je Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Rok za dopolnitev revizije se je iztekel v 30 dneh po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), drugih vlog pa ZPP v revizijskem postopku ne predvideva. Vrhovno sodišče zato navedb tožeče stranke v vlogi z dne 17. 12. 2014 ni upoštevalo.

Presoja dovoljenosti revizije

6. Po noveli ZPP-D je revizija v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti Vrhovno sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

7. Tožeča stranka je v uvodu revizije kot vrednost spornega predmeta navedla 880.032,67 EUR, kar predstavlja seštevek vseh vtoževanih zneskov v tej pravdi. Z vtoževanimi zneski (39.340,14 EUR z zamudnimi obrestmi, 83.569,89 EUR z zamudnimi obrestmi, 529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi, 227.494,24 EUR z zamudnimi obrestmi) je tožeča stranka zahtevala plačilo za vgrajen material in dela, ki jih je kot podizvajalka opravila na podlagi pogodbe z izvajalcem. Ker se ti zahtevki opirajo na isto pravno in dejansko podlago, se za presojo dovoljenosti revizije upošteva seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Ker na podlagi seštevka vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 200.000 EUR, je revizija v celoti dovoljena. Stališče tožene stranke, da naj bi seštevek vrednosti posameznih zahtevkov prišel v poštev le, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člen ZPP), in da naj bi bila zato revizija le deloma dovoljena, ni pravilno, ker ne upošteva določbe prvega odstavka 41. člena ZPP.

8. Prav tako ni utemeljeno stališče tožene stranke, da bi bilo treba revizijo zavreči glede zahtevka za plačilo 227.494,24 EUR z zamudnimi obrestmi. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je sodišče druge stopnje potrdilo celotno sodbo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je odločilo tudi o pritožbi glede zahtevka za plačilo 227.494,24 EUR z zamudnimi obrestmi. Ker je bila tako tudi v delu glede zahtevka za plačilo 227.494,24 EUR z zamudnimi obrestmi revizija vložena zoper sodbo sodišča druge stopnje, podlage za njeno zavrženje v tem delu ni.

Ugotovljeno dejansko stanje

9. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožena stranka (občina kot naročnica) je z družbo B. d.d. (izvajalko) 10. 12. 2007 sklenila pogodbo št. ... za projekt D. - Družba B. d.d. (izvajalka) je s tožečo stranko (podizvajalko) 16. 9. 2008 sklenila pogodbo št. ... s katero je kot kooperant prevzela v izvedbo kompletno dobavo in montažo strojno tehnološke opreme ter dobavo in montažo elektro opreme za čistilno napravo A. - 16. situacija tožeče stranke je bila zajeta v 26. začasni situaciji izvajalke, 17. situacija tožeče stranke v 27. situaciji izvajalke in 18. situacija tožeče stranke v 29. situaciji izvajalke. Te situacije tožeče stranke je izvajalka potrdila.

- Tožena stranka je obveznosti po 26. in 27. situaciji poravnala (na podlagi asignacij) 17. 11. 2010 in 17. 12. 2010. - Tožena stranka je izvajalki podala izjavo z dne 22. 2. 2011 o pobotanju obveznosti tožene stranke po 29. situaciji z obveznostjo izvajalke za plačilo pogodbene kazni. Obveznost tožene stranke po 29. situaciji je zapadla v plačilo 19. 2. 2011. Dogovorjena pogodbena kazen za zamudo v višini 10 % pogodbene vrednosti je bila dosežena 26. 12. 2010. Revizijske navedbe

10. Tožeča stranka v reviziji zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter graja presojo sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija je delno utemeljena.

12. Glede zahtevka za plačilo 39.340,14 EUR z zamudnimi obrestmi (16. začasna situacija tožeče stranke) in 83.569,89 EUR z zamudnimi obrestmi (17. začasna situacija tožeče stranke) je sodišče druge stopnje upoštevalo s pritožbo neizpodbijano ugotovitev, da je tožeča stranka ti dve terjatvi dobila poplačani na podlagi asignacij z dne 17. 11. 2010 in 17. 12. 2010. Glede na to je presodilo, da tožeča stranka na podlagi 631. člena OZ ne more zahtevati njunega vnovičnega poplačila (8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

13. Tožeča stranka v reviziji očita, da njeno poplačilo nekaterih terjatev na podlagi asignacij ni nikjer v postopku izkazano. Takšen očitek predstavlja očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka z njim ne more uspeti, ker revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. V preostalem delu revizije tožeča stranka napada odločitev sodišča druge stopnje glede zahtevka za plačilo 529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi (18. začasna situacija tožeče stranke).

15. V tem delu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka (podizvajalka) toženi stranki (naročnici) ni postavila zahteve po direktnem plačilu, vsaj ne pred pobot[no izjavo] tožene stranke z dne 22. 2. 2011. Nadalje je presodilo, da je na podlagi te pobotne izjave obveznost tožene stranke po 29. situaciji prenehala s pobotom 19. 2. 2011 in da zato tožeča stranka na podlagi 631. člena OZ plačila za svoje delo ne more več zahtevati neposredno od tožene stranke (8. točka sodbe sodišča prve stopnje).

16. Sodišče druge stopnje je glede pobota obveznosti tožene stranke po 29. situaciji z obveznostjo izvajalke za plačilo pogodbene kazni v obrazložitvi pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da so bile zanj podane vse predpostavke (9. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Nadalje je ponovilo stališče sodišča prve stopnje, da se zaradi neposrednih plačil po 631. členu OZ položaj naročnika v razmerju do podjemnika (izvajalca) ne sme poslabšati in da tak zahtevek po neposrednem plačilu tudi ne onemogoča uveljavljanja ugovorov. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da naj bi šlo pri zahtevku iz 631. člena OZ za zakonito cesijo, temeljno načelo cesije pa je prepoved poslabšanja položaja dolžnika, ki kljub cesiji ohranja ugovore proti odstopniku, nastale do odstopa terjatve. Ob upoštevanju tega načela je sodišče druge stopnje presodilo, da četudi bi tožeča stranka dokazala, da je od tožene stranke (naročnika) zahtevala direktno plačilo pred zatrjevanim pobotom tožene stranke in bi nastala zaveza tožene stranke napram tožeči stranki, bi tožena stranka pobotni ugovor ohranila (11. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

17. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neopredelitve sodišča druge stopnje do pritožbenih navedb o postavitvi zahteve po direktnem plačilu ni utemeljen. Ob stališču sodišča druge stopnje, da bi tožena stranka pobotni ugovor proti izvajalki ohranila ne glede na morebitno dokazanost okoliščine, da naj bi tožeča stranka postavila zahtevo po direktnem plačilu pred pobotom tožene stranke (glej prejšnjo točko obrazložitve), navedene pritožbene navedbe niso bile odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Sodišču druge stopnje nanje zato ni bilo treba odgovoriti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Očitek tožeče stranke, da naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe o neobstoju predpostavk za pobot, ni utemeljen. Če se sodišče druge stopnje strinja z razlogi sodišča prve stopnje, potem je lahko obrazložitev sodišča druge stopnje krajša.(1) V obravnavanem primeru je zato zadoščalo, da je sodišče druge stopnje glede predpostavk za pobot zgolj na kratko povzelo obrazložitev sodišča prve stopnje (konec 9. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje je dolžno presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

19. Tožeča stranka graja obrazložitev sodišča druge stopnje o tem, da tožeča stranka za svoje trditve o neobstoju predpostavk za pobot ne predlaga nobenih dokazov (10. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). V reviziji pojasnjuje, da je šlo pri njenih zatrjevanjih le za pravilno uporabo materialnega prava na dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožena stranka. S tem revizijskim očitkom tožeča stranka ne more uspeti, saj ne pojasni, kako bi zatrjevana kršitev 7. in 212. člena ZPP lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje.

20. Tožeča stranka nadalje graja stališče sodišča druge stopnje, ki je zapisalo, da bi bilo treba očitek, da pobotna izjava tožene stranke o pobotanju obveznosti tožene stranke z obveznostjo izvajalke ni razvila pravnih učinkov, uveljaviti z oblikovalno tožbo, pri čemer je izhajalo iz predpostavke, da bi pri upoštevanju takšnega ugovora šlo za preoblikovanje (prenehanje) tujega pravnega razmerja (10. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Navedeno stališče sodišča druge stopnje ni pravilno, vendar pa to stališče ni bilo nosilno stališče, od katerega bi bila odvisna odločitev o pritožbi.

21. Utemeljen pa je revizijski očitek tožeče stranke, da je sodišče druge stopnje spregledalo pomembnost okoliščine, kdaj je tožeča stranka podala zahtevo po direktnem plačilu (11. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ker se v primeru zahtevka po 631. členu OZ smiselno uporabijo določbe OZ o cesiji, je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 421. člena OZ oziroma določbo prvega in drugega odstavka 315. člena OZ. Dolžnik oziroma naročnik lahko uveljavlja v pobot s podizvajalcem tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko uveljavljal proti izvajalcu, preden je podizvajalec zahteval direktno plačilo, oziroma tiste svoje terjatve, ki jih je pridobil proti izvajalcu pred zahtevo po direktnem plačilu, pod pogojem, da zapadejo pred rokom za izpolnitev terjatve v zvezi z zahtevo po direktnem plačilu ali hkrati z njim. Okoliščina, kdaj je tožeča stranka podala zahtevo po direktnem plačilu, je zato relevantna. Sodišče druge stopnje tega zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni upoštevalo, zato je pritožba ostala neizčrpana.

Odločitev o reviziji

22. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

23. Ker je Vrhovno sodišče v zvezi z zahtevkom za plačilo 529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi (18. začasna situacija tožeče stranke) ugotovilo, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v I. točki izreka v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 529.628,39 EUR z zamudnimi obrestmi, in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP, I. točka izreka).

24. V preostalem delu je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP; II. točka izreka).

25. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (III. točka izreka).

Op. št. (1): Primerjaj sklep US RS Up-199/02 z dne 13. 7. 2004.