Jedro

Tožnika nista sprožila postopka, v katerem bi toženka odločala o izdaji kulturnovarstvenega soglasja. Ker gre za dispozitivni postopek, ga toženka brez njune zahteve tudi ni mogla voditi. Navedeno pomeni, da toženka ni bila v molku oziroma tožnika nista izkazala osnovne formalne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, tj. da sta vložila zahtevek, o katerem pa organ ni odločil. Tožnika kulturno varstvenih pogojev, če menita, da niso določeni pravilno, ne moreta izpodbijati samostojno, temveč le preko zavrnitve kulturnovarstvenega soglasja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnika sta 16. 4. 2013 vložila tožbo, v kateri navajata, da sta z namenom pridobitve gradbenega dovoljenja za legalizacijo lesene terase oziroma balkona na svoji hiši ... Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Celje (v nadaljevanju Zavod) 12. 2. 2010 zaprosila za kulturnovarstvene pogoje za želeni poseg. V ponovljenem postopku sta vlogo dopolnila z idejno zasnovo projektanta A. d.o.o. z dne 3. 6. 2011. Zavod je 30. 6. 2011 izdal kulturnovarstvene pogoje v direktnem nasprotju z njuno vlogo in projektno idejno zasnovo ter v nasprotju z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz izreka izhaja, da želenemu posegu izrecno nasprotuje, zahteva odstranitev balkona ter soglasje pogojuje z ravnanji, ki niso predmet konkretnega postopka. Na podlagi teh pogojev projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ni možno izdelati. Tožnika menita, da so projektni pogoji nezakoniti oziroma nični in v nasprotju s 3., 29. in tretjim odstavkom 132. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1). Ker je balkon po prostorskem aktu dovoljen, in ga je stara stanovanjska stavba imela, je Zavod pristojen določiti zgolj pogoje glede same izvedbe. Gre za povsem nov postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja za balkon. Zavod soglasja noče izdati, kljub določilu 50. člena ZGO-1, ob tem, da je v istem območju dovolil enake ali celo bistveno večje posege. Tožnika sta 23. 1. 2012 Zavod opozorila na neizvršljivost projektnih pogojev v cilju pridobitve gradbenega dovoljenja in ga pozvala, naj v skladu s 50. členom ZGO-1 in 132. členom ZVKD postopek ustrezno zaključi tako, da bosta pridobila gradbeno dovoljenje. Zavod je 9. 2. 2012 odgovoril, da so izdani kulturnovarstveni pogoji veljavni. Z dopisom z dne 9. 5. 2012 sta tožnika ponovno opozorila na ničnost izrečenih pogojev in zahtevala bodisi izdajo novih pogojev bodisi ustrezne odločbe v roku 5 dni. Zavod je 4. 6. 2012 odgovoril, da sta balkon ali prizidava nesprejemljiva, kar je navedeno v obrazložitvi izdanih kulturnovarstvenih pogojev. Nobenega dopisa ni možno šteti za odločbo o zavrnitvi soglasja. Tožnika nadalje navajata, da sta 16. 1. 2013 vložila pritožbo zaradi molka organa, kot da bi jima bilo soglasje zavrnjeno. Ministrstvo za kulturo je pritožbo zavrglo z obrazložitvijo, da pritožba zoper kulturnovarstvene pogoje ni dovoljena, njune zahtevke po izdaji ustrezne odločbe v skladu z določili ZGO-1 označilo za dopisovanje, v vsebinske razloge pritožbe pa se ni spuščalo, čeprav bi moralo obravnavati pravilnost in zakonitost kulturnovarstvenih pogojev in ne bi smelo ignorirati povsem jasen zahtevek za izdajo odločbe. Tožnika predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odloči, da se nezakonito ravnanje Zavoda v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja za teraso razveljavi, da je terasa dovoljena ter da mora Zavod v roku 30 dni določiti le kulturnovarstvene pogoje glede njene oblike. Podrejeno pa sta predlagala, da sodišče tožbi ugodi in naloži Zavodu izdajo upravnega akta v roku 30 dni. Zahtevala sta tudi povrnitev stroškov postopka.

Na poziv sodišča, da se natančneje opredelita o tožbenem zahtevku, sta tožnika v dopolnitvi tožbe ponovno opisala postopek ter navedla, da Zavod ni odločil o njuni prošnji za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za objekt po idejnim projektni zasnovi, saj se je izrekel o pogojih, na podlagi katerih bi bil dovoljen drugačen poseg od predlaganega, ter podala naslednje tožbene predloge: (primarno) da se šteje, da je dano kulturnovarstveno soglasje za izgradnjo terase ali podaljška prizidka v tlorisni površini 3,80 x 2,5 m na parc. št. 2564 po idejni zasnovi A., d.o.o., z dne 3. 5. 2011, št. 54/2011 in (podredno) da se šteje, da za navedeno izgradnjo kulturnovarstveni pogoji niso potrebni; podredno, da je Zavod dolžan v roku 30 dni odločiti o zahtevku za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za navedeno izgradnjo in podredno, da se sklep drugostopenjskega organa št. 3510-2/2012/7 z dne 21. 3. 2013 odpravi in se mu naloži, da odloči o pritožbi zaradi molka Zavoda. Vztrajata tudi pri zahtevku za povrnitev stroškov postopka.

Zavod v odgovoru na tožbo navaja, da je izdal kulturnovarstvene pogoje na podlagi kulturnovarstvenega režima, ki je določen v ZN Staro mestno jedro in na podlagi 131., 132. oziroma 134. člena ZVKD-1. Navaja, da tožnika nočeta upoštevati kulturnovarstvenih pogojev, zato ni osnove za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, saj zanj formalno nista zaprosila.

Glede na vsebino tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da sta tožnika vložila tožbo zaradi molka organa – zaradi neizdaje kulturnovarstvenega soglasja. Tako sta tudi označila tožbo z dne 16. 4. 2013. (Ob tem le pripominja, da ugotovitveni zahtevki, ki sta jih postavila v dopolnitvi tožbe – da se šteje, da je kulturnovarstveno soglasje dano, da se šteje, da kulturnovarstveni pogoji niso potrebni, v upravnem sporu niso možni, saj so takšne ugotovitve lahko le predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Prav tako ni možen samostojen zahtevek za izdajo kulturnovarstvenih pogojev, ker ti nimajo narave upravnega akta).

Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnika smiselno opirata tožbo zaradi molka organa na četrti odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da če organ prve stopnje, zoper odločbo katerega je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Če tudi organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po trditvah tožnikov prvostopenjski organ ni odločil o njuni zahtevi za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, drugostopenjski organ pa je njuno pritožbo, vloženo zaradi molka organa, nepravilno obravnaval. Materialnopravne določbe, ki so relevantne za obravnavni primer, vsebuje ZVKD-1. Ta v tretjem odstavku 28. člena določa, da se kulturnovarstveno soglasje za posege, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, izdaja kot projektno soglasje v skladu s predpisi, ki urejajo graditev. Po prvem odstavku 29. člena ZVKD-1 je pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja, razen soglasja za raziskave in za iskanje arheoloških ostalin, treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda. V vlogi za pridobitev kulturnovarstvenih pogojev je treba navesti namen posega in priložiti projektno dokumentacijo, ki jo za pridobitev projektnih pogojev predpisujejo predpisi, ki urejajo graditev (drugi odstavek 29. člena ZVKD-1). Vlogi za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, je po prvem odstavku 30. člena ZVKD-1 treba priložiti projektno dokumentacijo, ki jo za pridobitev projektnega soglasja predpisujejo predpisi, ki urejajo graditev.

Kot navajata tožnika v tožbi in potrjujejo predložene listine, sta 12. 2. 2010 zahtevala izdajo kulturnovarstvenih pogojev. Le-te je po dopolnitvi vloge s projektno dokumentacijo Zavod izdal 30. 6. 2011. Na njuno vlogo z dne 23. 1. 2012, da naj v skladu s 50. členom ZGO-1 (ta ureja primere, ko je poseg z vidika delovnega področja soglasodajalca sprejemljiv in projektni pogoji niso potrebni oziroma primere, ko gradnja z njegovega vidika ni dopustna ali mogoča in soglasodajalec odloča neposredno o izdaji soglasja) in 132. členom ZVKD-1 (ta določa varstvene usmeritve), je Zavod odgovoril, da so kulturnovarstveni pogoji z dne 30. 6. 2011 veljavni. Naveden odgovor je jasen; Zavod je pri izdanih pogojih vztrajal. Enako stališče je zavzel, ko je odgovarjal na njuno vlogo z dne 9. 5. 2012, v kateri sta tožnika zahtevala „izdajo novih pogojev ali ustrezne odločbe v roku 5 dni“. Iz navedenega izhaja, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko so bili kulturnovarstveni pogoji izdani (torej ne za primer iz 50. člena ZGO-1, temveč iz 50a. člena ZGO-1).

Če pa so bili kuturnovarstveni pogoji izdani, se postopek izdaje kulturnovarstvenega soglasja sproži z vlogo za njegovo izdajo, kateri je, kot je sodišče že navedlo v točki 7. te obrazložitve, treba priložiti predpisano dokumentacijo (prvi odstavek 30. člena ZVJKD-1). Take vloge pa, kot izhaja iz predloženega upravnega spisa, tožnika nista vložila. Njunih dopisov z dne 23. 1. 2012 in 9. 5. 2012, v katerih Zavodu predlagata, da izda ustrezno odločbo, tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti kot vloge za izdajo kulturnovarstvenega soglasja, kakršna se zahteva po prvem odstavku 30. člena ZVKD-1. Kolikor tožnika navajata, da bi bilo soglasje itak zavrnjeno, saj mora biti usklajeno s kulturnovarstvenimi pogoji, ti pa ne omogočajo pridobitve gradbenega dovoljenja, sodišče enako, kot je bilo tožnikoma že pojasnjeno, odgovarja, da tožnika kulturno varstvenih pogojev, če menita, da niso določeni pravilno, ne moreta izpodbijati samostojno, temveč le preko zavrnitve kulturnovarstvenega soglasja.

Iz navedenega izhaja, da tožnika sploh nista sprožila postopka, v katerem bi Zavod odločal o izdaji kulturnovarstvenega soglasja. Ker gre za dispozitivni postopek (128. člen ZUP), ga Zavod brez njune zahteve tudi ni mogel voditi. Navedeno pomeni, da Zavod ni bil v molku oziroma tožnika nista izkazala osnovne formalne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, tj. da sta vložila zahtevek, o katerem pa organ ni odločil. Sodišče je tožbo zavrglo ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.