Jedro

Ob koliziji nasproti si stoječih pravic, in sicer pogodbeno pridobljene zastavne pravice in originarno pridobljene lastninske pravice (tudi) na v zemljiško knjigo nevpisanih nepremičninah, ima prednost prva, pod pogojem, da je njen pridobitelj v dobri veri.

Utemeljenost sklicevanja tožene stranke na takšno pridobitev zastavne pravice poleg njenega poštenega ravnanja na drugi strani terja tudi neskrbnost tožnice kot imetnice nevpisane lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se objektivna sprememba tožbe dovoli. Razsodilo je, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani na podlagi sklepa 002 In 2004/00181-7 z dne 29. 8. 2005, ni dopustna na 75/100 delež tožnice na dvosobnem stanovanju št. 23, v skupni izmeri 56,21 m², in 75/100 lastninskega deleža tožnice na stanovanju št. 24, v skupni izmeri 61,43 m², ki se nahaja v stanovanjskem objektu na parc. št. .., vse k. o. ..., pridobljenima s prodajno pogodbo z dne 16. 11. 1993 od prodajalca S., d. o. o. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sklep zavrglo, zoper sodbo pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je zoper to sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka po njenem prepričanju ni bila v dobri veri pri zastavitvi njenega stanovanja, saj je bilo podanih več okoliščin, zaradi katerih je oziroma bi morala vedeti, da sta stanovanji tudi njeni. S. K. je izkazoval svojo lastnino na stanovanjih s prodajno pogodbo. Ker je šlo za odplačen posel, bi torej tožena stranka mogla vedeti, da je denar najverjetneje pridobljen z delom. Nadalje je v tej pravdi tudi z gotovostjo ugotovljeno, da je tožena stranka vedela, da je S. K. poročen. Stališče, da bi mogel zastaviti tudi svoje posebno premoženje, seveda drži. Vendar pa bi glede na dane okoliščine vsak povprečno skrben posojilodajalec mogel vedeti, da gre v tem primeru za skupno premoženje zakoncev. Če za nekoga veš, da je poročen in je nepremičnino kupil, je izredno majhna verjetnost, da ne gre za skupno premoženje (npr. zadetek na lotu ali velikanska dediščina). V Sloveniji zakonci v 99 odstotkih primerov stanovanja plačujejo z denarjem, ki ga pridobijo z delom. Če je posojilodajalec banka, kjer pri dajanju posojil sodelujejo profesionalci, pa ta standard preseže stopnjo „bi moral vedeti“. Edini mogoč zaključek je, da je tožena stranka vedela, da gre za skupno premoženje. Da je bila tožena stranka neskrbna izhaja tudi iz siceršnje prakse bank. Zgolj kot primer revidentka prilaga obrazec za vlogo za posojilo fizične osebe, iz katerega izhaja, da banka zahteva izjavo o zakonskem statusu. Če je posojilojemalec poročen, banke seveda tudi vedno zahtevajo poroštvo zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, tudi če ni lastnik zastavljene nepremičnine. Pri utemeljevanju odločilnih dejstev sodba sodišča druge sodbe nima razlogov glede nekaterih dejstev, glede nekaterih pa je nasprotje med razlogi sodbe. Zlasti v zvezi z vprašanjem dobre vere je sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivo obrazložena. Sklicuje se na izjavo S. K., da nihče od uslužbencev ni vedel, da sta sporni stanovanji skupna lastnina, saj jim tega ni razlagal. Na tej podlagi pritrjuje sklepanju, da je bila tožena stranka dobroverna, pri tem pa ne upošteva nekaterih drugih, ravno tako z gotovostjo ugotovljenih dejstev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščin, da je očitno več uslužbencev tožene stranke vedelo, da je S. K. poročen in da je stanovanji kupil s prodajno pogodbo. Priča K. je izpovedal, da je z uslužbencem tožene stranke sodeloval že osem let pred tem in da sta veliko govorila o osebnih zadevah. Priča B. je povedal, da je vedel, da je gospod K. poročen, saj mu je to povedalo več drugih uslužbencev. V obrazložitvi argumenta, da je tožena stranka vedela, da je S. K. poročen, in da je vedela, da je stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze, nista obravnavana. Ustavno sodišče v obrazložitvi zadeve Up-128/2003 ocenjuje, da se na dobro vero in zemljiškoknjižno stanje lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil lastninsko pravico. Konkretni primer pa se od obravnavanega razlikuje zaradi več drugačnih dejstev: nihče ni pridobil zastavne pravice na podlagi podatkov iz zemljiške knjige in zastavna pravica ni pogodbena. Sporno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je zastavna pravica na konkretnih nepremičninah nastala s pogodbo. Zastavna pravica na nevknjiženih nepremičninah je nastala v ustreznem sodnem postopku. Tožnica nadalje tudi meni, da ni nobenega pravno političnega razloga za razlikovanje položajev, ko dolžnik zastavi tujo nepremičnino s pogodbo in ko se ta zarubi s sodnim sklepom. Sodišče bi moralo pri tovrstnih primerih upoštevati ustavno načelo enakosti glede na spol. Po podatkih Urada za enake možnosti so ženske v Sloveniji še vedno v podrejenem položaju glede na moške, zlasti z vidika premoženjskega stanja. Na podlagi splošnih družbenih vzorcev in omenjenih podatkov je mogoče zaključiti, da so pretežno možje tisti, ki se „dajo napisati“ kot lastniki nepremičnin. V konkretnem primeru bi bilo smiselno oblikovati določeno obliko pozitivne diskriminacije. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da tožnica ni bila udeležena v poslih med podjetjem, katerega lastnik in direktor je bil njen bivši mož. Tožnica je plačala pretežni del stanovanja, ki je bilo zastavljeno brez njene vednosti. Temeljno načelo „nemo plus iuris ...“ bi moralo imeti nekakšen vpliv. Kljub že relativno dolgotrajni ureditvi skupne lastnine je praksa vpisovanja skupne lastninske pravice v Sloveniji zelo redka. Neprimerno se je zato v konkretnem primeru sklicevati na to, da bi morala tožnica poskrbeti, da se stanovanje prepiše nanjo, saj institut skupne lastnine ščiti prav stanje, ko to ni bilo narejeno. Sodišče bi moralo nadalje upoštevati, da tožnica ni mogla pravilno urediti zemljiškoknjižnega stanja, saj etažna lastnina na nepremičnini pred zastavitvijo sploh ni bila urejena. Ta sodba prav v ničemer ne sankcionira dejstva, da sta se dva subjekta dogovorila za pravni promet s premoženjem, ki je v lasti tretjega, ne da bi ta vedel za njega. Ne sankcionira tudi dejstva, da si je eden izmed teh dveh subjektov sedaj prilastil to premoženje, na račun in v škodo tretjega.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), so naslednje: - tožena stranka je upnica tožničinega (sedaj nekdanjega) zakonca S. K., proti kateremu je sprožila izvršilni postopek za izterjavo terjatve v višini 3,502.109,97 EUR na podlagi neposredno izvršljivih notarskih zapisov − Sporazumov o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnine št. SV 1176 in SV 1177/00, obeh z dne 28. 7. 2000; - z navedenima sporazumoma je bila zavarovana denarna terjatev tožene stranke (iz naslova kreditne pogodbe) do družbe K., d. o. o. (katere direktor je bil tožničin zakonec), in sicer z zastavo nepremičnin – stanovanja št. 23 v izmeri 56,21 m² in št. 24, v izmeri 61,34 m², ki se nahajata v stanovanjski soseski ...; - sporni stanovanji sta bili kupljeni 6. 11. 1993 – v času trajanja zakonske zveze tožnice in S. K.; - kot kupec je bil v prodajnih pogodbah naveden zgolj S. K.; - stanovanji v času sklepanja navedenih sporazumov nista bili vpisani v zemljiško knjigo; - tožnica je v omenjenem izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, ki je bil pravnomočno zavrnjen, njen predlog za odlog izvršbe pa je bil pravnomočno zavržen; - tekom tega pravdnega postopka (13. 12. 2007) je tožnica s S. K. sklenila sporazum o razdružitvi skupnega premoženja, v katerem sta se dogovorila, da znaša njena solastninska pravica na spornih nepremičninah 75/100. 7. Za odločitev v tej zadevi temeljno vprašanje je vprašanje razrešitve kolizije nasproti si stoječih pravic, in sicer pogodbeno(1) pridobljene poplačilne (oziroma zastavne) pravice tožene stranke in originarno pridobljene lastninske pravice tožnice na v zemljiško knjigo nevpisanih nepremičninah. Načelno razrešitev te kolizije je sodna praksa že sprejela in pri tem dala odgovore, ki so drugačni od tistih, za katere se zavzema revidentka.

8. Že sodišče druge stopnje je opozorilo na odločbo Up-453/02 z dne 30. 9. 2003, v kateri Ustavno sodišče RS pravnemu stališču, da pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri, ni moglo očitati neskladja s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS. Da pa prej navedeno ne velja v primeru, ko upnik zastavno pravico pridobi šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku, je presodilo v odločbi Up-128/03 z dne 27. 1. 2005. Poudarilo je, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na nepremičnini. Vrhovno sodišče je stališče glede uporabljivosti omenjenega stališča tudi v primeru nevpisanih nepremičnin zavzelo že v odločbi II Ips 183/2010 z dne 14. 4. 2011. Prav tako se je glede tega, da varstvo dobre vere obstaja tudi pri nevpisanih nepremičninah, jasno opredelilo in to stališče podrobneje obrazložilo v odločbi II Ips 33/2011 z dne 22. 11. 2012. Med drugim je pojasnilo, da se z načelom zaupanja v zemljiško knjigo skuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet, zato dobrovernemu pridobitelju, ki „pooseblja“ pravni promet, varstva ni mogoče odreči, to pa mora v prehodnem obdobju do popolne ureditve evidenc glede nepremičnin veljati tudi za pravni promet z nevpisanimi nepremičninami.(2)

9. Ob materialnopravnih stališčih, ki so z zgoraj opisanimi skladna, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presojali tako skrbnost tožene stranke kot tožnice. Podobno kot to velja za načelo zaupanja v zemljiško knjigo, tudi za dobroverno pridobitev zastavne pravice na nevpisani nepremičnini zgolj pošteno ravnanje pridobitelja ne zadošča. Utemeljenost sklicevanja tožene stranke na takšno pridobitev zastavne pravice poleg njenega poštenega ravnanja na drugi strani terja tudi neskrbnost tožnice kot imetnice nevpisane lastninske pravice. Iz dejanskih ugotovitev sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožnica za ureditev svojega lastninskega statusa na predmetnih nepremičninah ni storila prav ničesar (npr. ni poskrbela, da bi bila kot kupka navedena v prodajnih pogodbah, pa tudi kasneje, vse do teka tega pravdnega postopka, z možem lastninskega statusa spornih nepremičnin ni uredila v skladu z dejanskim (resničnim) stanjem). Na strani tožene stranke pa so po drugi strani obstajale okoliščine, ki omogočajo materialnopravni sklep, da je bila ta pri sklepanju zastavnih pogodb v dobri veri. Ob ugotovljenih dejstvih, da je bila toženi stranki predložena prodajna pogodba, kjer je bil kot kupec naveden zgolj tožničin tedanji mož, in njegovi izjavi v sporazumu o zastavi, da je lastnik predmetnih nepremičnin, ter ob nezatrjevanju kakršnihkoli drugih tehtnih okoliščin, ki bi toženi stranki upravičeno vzbujale dvom v resničnost tako prikazanega stanja, sta sodišči utemeljeno zaključili, da tožena stranka ni vedela, da sta nepremičnini v skupni lastnini, niti ji ni mogoče očitati, da bi za to morala vedeti.(3) Samo dejstvo zakonskega statusa S. K., na katerem je zgrajeno jedro revizijskih očitkov, se v takih okoliščinah izkaže za nebistveno. Kot sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, njegov zakonski status sam po sebi še ni izključeval možnosti, da bi razpolagal s svojim posebnim premoženjem. Šlo je torej zgolj za indic, ki ob predloženih listinah – prodajni pogodbi in izjavi, ki sta dokazovali drugače in sta bili močna podlaga za toženkino vero v nasprotno, nima teže in ne vpliva na oceno o toženkini dobrovernosti. Zaključek sodišč, da je ta podana, je tudi zadostno argumentiran, zato je v zvezi s tem tudi očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Vrhovno sodišče za konec opozarja še na že zavzeto stališče, ki tudi govori za sprejeto odločitev, in sicer, da mora za neprimerno ravnanje enega člana zakonske skupnosti tveganje prevzeti drugi član te skupnosti, ki je z njim v zvezi, in ne tretja oseba.

10. Navsezadnje je treba zavrniti očitek revidentke, da se je v takšni situaciji znašla brez pravnega varstva. Velja jo opozoriti, da njene navedbe o ravnanju njenega nekdanjega zakonskega partnerja nakazujejo na možnost uveljavljanja varstva po splošnih pravilih odškodninskega prava.

11. Revizija glede na vse navedeno ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Revidentkina pravna naziranja, da zastavna pravica v obravnavanem primeru ni bila pridobljena pogodbeno, so zgrešena, kar je bilo tožnici pravilno pojasnjeno že s strani sodišč prve in druge stopnje, na obrazložitvi katerih se v izogib ponavljanju Vrhovno sodišče v celoti sklicuje.

Op. št. (2): Podrobneje primerjaj 7. in 8. točko omenjene odločbe.

Op. št. (3): Glede na to, da je v obravnavanem primeru do obremenitve nepremičnin prišlo še v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), sta sodišči pravilno preverjali tudi očitek o malomarnosti tožene stranke. V skladu s tretjim odstavkom 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je tretji v slabi veri samo, če je vedel, da je stvar oziroma pravica del skupnega premoženja in da zakonec z njo ni bil upravičen razpolagati. Stališče starejše sodne prakse pa je bilo strožje – kupec je bil v slabi veri tudi, če bi moral vedeti, da nepremičnina sodi v skupno premoženje (primerjaj Hudej, Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, Ljubljana 2010, let. 65 (127), št. 11-12, str. 773 in tam navedena odločba VSS Pž 321/73 z dne 31. maja 1973, Poročilo VSS 2/73, str. 5). Uzakonitev milejšega standarda v SPZ posebej glede skupnih lastnikov pa govori v prid manj strogi presoji dobrovernosti glede statusa skupne lastnine tudi v primerih, ko je treba za presojo uporabiti še ZTLR.