Jedro

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo.

Sklicevanja na delitev dela v družini in neukvarjanje s finančnimi posli, ki naj bi bili v domeni moža, vsekakor niso tisti ekskulpacijski razlogi, ki bi tožnico razbremenili, da poskrbi, da bi bila kot kupec navedena v kupnih pogodbah za obe stanovanji.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrže, pritožba zoper sodbo pa zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe, z izpodbijano sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani na podlagi sklepa opr. št. 0002 In 2004/00181-7 z dne 29.8.2005 ni dopustna na 75/100 lastninskega deleža tožnice na dvosobnem stanovanju št. 23 v izmeri 56,21 m2 in stanovanju št. 24 v izmeri 61,34 m2 v soseski Ž. pridobljenima s prodajno pogodbo z dne 16.11.1993 od prodajalca S. d.o.o.. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 6.919,04 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnica po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema ključne razloge sodišča prve stopnje in meni, da odločitev ni utemeljena. Ocenjuje, da sodba nima razlogov o dokazni presoji niti o odločilnih dejstvih, prav tako se ni opredelila do vseh predlaganih dokazov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Pri oceni skrbnosti tožene stranke se je sodišče oprlo predvsem na vsebino kupoprodajne pogodbe in izjavo zakonca tožnice v sporazumu o zavarovanju terjatev ter na iz celotnega konteksta iztrgane izjave prič M. B. in S. K.. Pritožnica pa meni, da bi moralo sodišče presojati skrbnost tožene stranke po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki pa zahteva, da se tožena stranka ne bi smela zanesti le na podatke o nepremičnini v kupoprodajni pogodbi, temveč bi morala ugotoviti dejansko stanje nepremičnine. Dokazno breme o zadostni skrbnosti pa je na strani tožene stranke. Pritožnica opozarja tudi na izpoved priče M. B., ki je vedel, da je S. K. poročen, ta priča pa je bila vodstveni delavec pri toženi stranki. Tudi priča S. K. je povedal, da ga pri toženi stranki niso nikoli vprašali, ali je stanovanje samo njegova last. Skladno z veljavnimi določili ZIZ je bila zastavna pravica na nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, pridobljena šele z objavo rubežnega zapisnika na oglasni deski in v Uradnem listu RS in ne že na podlagi pogodbe, saj je bil predpisan sodni postopek z obveznim publicitetnim učinkom. Tako gre po mnenju tožnice za postopek sodne izvršbe in ne za pridobljeno pogodbeno zastavno pravico. Zaradi napačne uporabe materialnega prava izpodbijana sodba ne vsebuje presoje, ali skupno premoženje tožnice in njenega zakonca obstaja, sodišče pa se tudi ni opredelilo do notarskega sporazuma, s katerim sta si zakonca razdelila skupno premoženje. Glede na to, da je lastninska pravica tožnice nastala skladno z določbo člena 51 ZZZDR na originaren način v času trajanja zakonske zveze, okoliščina, da je v kupoprodajni pogodbi naveden le eden zakonec, na lastninsko pravico drugega v ničemer ne vpliva. Takšne situacije so bile v praksi povsem običajne. Pritožnica še opozarja na vsebino odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up 128/03, sodišče prve stopnje pa ni postopalo skladno z njeno vsebino.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje za neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena oziroma ni dovoljena.

Ugovor oziroma tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tako imenovana izločitvena tožba) je sredstvo, ki ga ima po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) na razpolago oseba, ki vsaj verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Temelj za uveljavljanje izločitvenega ugovora oziroma tožbe je običajno lastninska pravica oziroma solastninska pravica tretje osebe. Lastninska pravica na nepremičninah se praviloma dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način je namreč predpisana le za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ne pa za originarne načine pridobitve lastninske pravice. V primeru originarnega nastanka lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega, temveč le deklaratornega pomena.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja, ne glede na vpis v zemljiško knjigo.

Tožena stranka je upnica tožničinega bivšega zakonca, proti kateremu je sprožila izvršilni postopek za izterjavo terjatve v višini 3.502.109,97 EUR na podlagi neposredno izvršljivih notarskih zapisov – Sporazumov o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnine št. SV 1176/00 in SV 1177/00, obeh z dne 28.7.2000. S tema sporazumoma je bila zavarovana denarna terjatev tožene stranke in sicer z zastavo nepremičnin – stanovanja št. 23 v izmeri 56,21 m2 in stanovanja št. 24 v izmeri 61,34 m2, ki se nahajata v stanovanjski soseski Ž. Predmetni stanovanji v času sklepanja navedenih sporazumov še nista bili vknjiženi v zemljiški knjigi, kupljeni pa sta bili v letu 1993. Glede na nesporno dejstvo, da je tožnica z zastaviteljem sklenila zakonsko zvezo leta 1975, se je sklicevala na določbo člena 51 ZZZDR o pridobitvi skupnega premoženja, čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Po drugi strani pa se je tožena stranka sklicevala na dobro vero ob sklenitvi posojilne pogodbe in sporazumov o zastavni pravici in na dejstvo, da je dolžnik kot edini naveden v prodajnih pogodbah za stanovanja in da je tudi v sporazumih v zavarovanju terjatve izrecno izjavil, da je lastnik zastavljenih nepremičnin (člen 2 sporazumov).

Sodišče prve stopnje je kot ključno vprašanje pravilno izpostavilo, da je potrebno presojati o koliziji nasprotujočih si pravic tožene stranke, ki je z možem tožnice sklenila pogodbo o zavarovanju terjatve z zastavo nepremičnin in tožnice, ki je nevknjižena skupna lastnica obremenjenih nepremičnin oziroma na osnovi sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa sedaj solastnica v deležu 75/100. Na dobro vero, zemljiškoknjižno stanje oziroma v obravnavanem primeru na podatke v pogodbah pa se lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne velja pa to za primere, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepov o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku (glej sodbo VS RS II Ips 597/04 in odločbo US RS Up 128/03). Pravnemu stališču, da pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri, ni mogoče očitati neskladja s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS (glej odločbo US RS Up 453/02).

Upoštevajoč navedeno, je torej odgovor na vprašanje, ali je bila tožena stranka ob podpisovanju sporazumov o zastavni pravici v dobri veri, v tej pravdi odločilnega pomena. V tem okviru pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (2. odstavek 6. strani sodbe). Sodišče prve stopnje se je namreč določno opredelilo do vseh tistih trditev in dokazov strank, ki se nanašajo na ta odločilna dejstva, dokazna ocena pa je glede pravno odločilnih okoliščin prepričljiva in pravilna. Ker je prvostopenjsko sodišče v sodbi jasno navedlo vse potrebne razloge, ki utemeljujejo skrbno ravnanje in dobrovernost tožene stranke, katera se je upravičeno zanašala tako na izjave kot tudi dokumente, katere je ob sklepanju zastavne pogodbe podal in predložil tožničin zakonec, ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dobrovernost in zadostno skrbnost tožene stranke gre tudi po oceni pritožbenega sodišča presojati v tistih razumnih mejah, ki ne presegajo meja poizvedovanja o tistih dejstvih, ki niso z ničemer inicirana. Sama priča S. K., ki je sporazume sklepal, pa je izpovedal, da nihče od uslužbencev tožene stranke ni vedel, da sta predmetni stanovanji skupna lastnina, saj jim tega ni razlagal. Zgolj status obstoja zakonske zveze pa seveda ne izključuje možnosti, da zakonec nima oziroma ne razpolaga tudi s svojim posebnim premoženjem. Na drugi strani pa pritožnica tudi neutemeljeno graja očitek sodišča prve stopnje, izražen v izpodbijani sodbi, da ni ravnala pravilno in skrbno, ker ni poskrbela, da bi bila kot kupec navedena v kupnih pogodbah za obe stanovanji. Sklicevanja na delitev dela v družini in neukvarjanje s finančnimi posli, ki naj bi bili v domeni moža, vsekakor niso tisti ekskulpacijski razlogi, ki bi tožnico razbremenili tega očitka. Prav tako pritožba nima prav, da izpodbijana sodba ne vsebuje presoje, ali na spornih nepremičninah obstaja skupno premoženje tožnice in njenega zakonca, saj se je sodišče prve stopnje do tega vprašanja opredelilo povsem določno (5. odstavek stran 5. sodbe), ko je ravno na osnovi takšne presoje v nadaljevanju odločalo o koliziji nasprotujočih si pravic pravdnih strank. Ni mogoče pritrditi pritožbi tudi v delu, ko skuša s svojim pravnim naziranjem obiti dejansko pravno naravo pridobitve zastavne pravice tožene stranke. Ta je brez vsakega dvoma to pravico pridobila na pogodbeni osnovi s sklenitvijo sporazumov v obliki izvršljivih notarskih zapisov in v nadaljevanju z rubežem v skladu z vsebino rubežnih zapisnikov (priloga A7 in A8 priloženega izvršilnega spisa In 04/00181). V tem delu se glede dejanskih ugotovitev pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilno povzete in sistematično navedene ključne ugotovitve sodišča prve stopnje (3. odstavek na strani 6 oziroma 1. in 2. odstavek na strani 7 sodbe), ki so omogočile le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

Upoštevajoč navedeno, se izkaže, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami določb postopka, katere zatrjuje pritožba, tej pa prav tako ni mogoče slediti, da sta podana druga dva pritožbena razloga. Pritožbeno sodišče prav tako ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožnica izrecno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katerim je to dovolilo s strani tožnice predlagano spremembo tožbe, vendar pritožba v tem delu ni dovoljena. Ugoditev temu predlogu namreč za tožnico ne pomeni neugodne rešitve. Interes in pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da bi tožnica morala izkazati, da bi ugoditev njeni pritožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki pa ob navedeni odločitvi sodišča prve stopnje vsekakor ni izkazana. Po določilu 4. odstavka 343. člena ZPP pa je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Nedovoljeno pritožbo pa mora s sklepom zavreči že predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (1. odstavek člena 343 ZPP), ker pa tega sodišče prve stopnje ni storilo, je bilo pritožbeno sodišče primorano pritožbo tožnice zoper sklep kot nedovoljeno zavreči (člen 352 ZPP).

Tožnica v pritožbenem postopku tako ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa tudi tožena stranka, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (2. odstavek člena 165 ZPP v zvezi s členom 154 oziroma členom 155 ZPP).