Jedro

Tožena stranka bi se morala glede na tožnikove izjave podane v predhodnem postopku, ki dosegajo ustrezno minimalno stopnjo resnosti, zaradi česar obstaja možnost, da tožnik kot pripadnik določene skupine oseb v Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan, bolj skrbno odzvati. Gre namreč za izjave s takšno vsebino, da bi lahko v primeru njihove resničnosti, prišlo do izpodbitja domneve o varnosti države, v katero naj bi bil tožnik predan. Če bo torej tožena stranka v ponovljenem postopku izjave tožnika o njegovi izkušnji na Hrvaškem, štela za dovolj prepričljive oz. ustrezno verjetne (pri čemer mora tožena stranka svojo dokazno oceno utemeljiti v skladu s 3. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, tako da bo mogoče odločitev tudi v tem delu preizkusiti), bo morala (kljub temu, da se nanašajo "le" na ravnanje hrvaške obmejne policije), ali podrobneje preveriti posodobljene podatke glede obravnave prosilcev za azil z državljanstvom Ruske federacije (in v zvezi s tem tožniku v postopku tudi omogočiti izjavo) ali pa glede tožnika pridobiti posebno zagotovilo, da v primeru predaje ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine. V konkretnem primeru namreč ni povsem izključeno, da glede na tožnikovo individualno izkušnjo, tožnik, kot državljan Ruske federacije, po predaji Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan. Drži sicer, da postopkov za priznanje mednarodne zaščite ne vodijo policisti, ampak za to pristojne osebe ministrstva za notranje zadeve, vendar pa je takšno gledanje v konkretnem primeru preozko. Tožnikova osebna izkušnja z državnimi organi Republike Hrvaške je namreč dovolj resna (tožniku je bil zaradi ruskega državljanstva de facto kar dvakrat zavrnjen položaj vlagatelja namere za vložitev prošnje za azil), da brez dodatnega ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ni mogoče povsem izključiti, da se ne bo v enakem položaju znašel tudi kot dublinski povratnik.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7332/2023/6 (121-11) z dne 23. 2. 2024, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7332/2023/6 (121-11) z dne 23. 2. 2024.

Obrazložitev

_Povzetek navedb strank v upravnem sporu_

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Ruske federacije, je 11. 3. 2024 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7332/2023/6 (121-11) z dne 23. 2. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrže (1. točka izreka) in da bo na podlagi meril določenih v Uredbi Dublin III1 predan Republiki Hrvaški, kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo določeno časovno obdobje, v katerem bo predaja tožnika izvršena. Tožnik v tožbi kot bistveno navaja: - da je tožena stranka nepravilno odločila, da se njegova prošnja zavrže in da bo predan Republiki Hrvaški, saj obstaja utemeljena domneva, da bo tam izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, in da ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oz. njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi oz. mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem; - da obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ni edina ovira za odločitev o predaji, ampak je poleg tega v primeru, da prosilec zatrjuje, da odgovorna država zanj ni varna država, vedno treba presoditi vse okoliščine tudi z vidika načela nevračanja. Iz prakse ESČP izhaja, da predaja drugi državi članici ni dopustna, če so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oz. nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, pri čemer je presoja odvisna od okoliščin primera; - da je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da so mu bile na Hrvaškem grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar mu v postopku ni bilo omogočeno učinkovito dokazovanje, da zaradi tega obstajajo ovire za njegovo predajo Republiki Hrvaški. Tožnik kot pravni laik ni bil posebej poučen, da mora za svoje navedbe predložiti dokaze, v postopku pa ni imel pooblaščenca. Glede na to je bilo na toženi stranki breme, da na podlagi tožnikovih trditev preveri, ali v Republiki Hrvaški obstajajo kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja tja ne bi bila dopustna. Tožena stranka tega ni storila, čeprav je na podlagi obravnave drugih primerov seznanjena s tem, da je sodna praksa evropskih držav glede vračanja prosilcev zelo raznolika (npr. Nemčija, Nizozemska). Tožnik k tožbi prilaga poročila o stanju na Hrvaškem, ki kažejo na resne pomanjkljivosti o možnosti dostopa tujcev do azilnega sistema. Pred navedenim dejstvom si ni mogoče zatiskati oči in slepo zaupati, da se kaj podobnega po tem, ko je posamezni prosilec vrnjen po t. i. dublinskem postopku, ne more zgoditi. Glede na resnost in trajanje kršitev je absurdno trditi, da navedbe o ravnanju hrvaških policistov za presojo konkretnega primera niso relevantne. V njihovi luči je namreč treba presojati, v kakšnem položaju se bo tožnik znašel, če bo predan Republiki Hrvaški; - da je tožena stranka neutemeljeno naredila strogo ločnico med azilnim in policijskim postopkom. Stik potencialnega prosilca za azil s policistom, ki evidentira njegovo namero za azil, je del skupnega evropskega azilnega sistema; - da je tožnik svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil, na strani tožene stranke pa je, da priskrbi ustrezno zagotovilo, da bo predaja tožnika Republiki Hrvaški varna. Tožena stranka v konkretnem primeru ni izkazala, da za tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne obstaja nobena nevarnost, saj ni ne preverila razpoložljivih poročil, niti ni pridobila posebnega zagotovila Republike Hrvaške glede obravnavanja tožnikove prošnje. Tožena stranka je zmotno presodila, da se tožnik na Hrvaškem ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Tožniku je bil dostop do azilnega postopka onemogočen, zato je protispisna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni imel negativnih izkušenj z morebitnimi pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito.

2. Tožnik sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, hkrati s tožbo pa je sodišču predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Navedel je, da že iz tožbe izhaja, da bi bil s predajo Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil predan pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi bila kršena tudi njegova pravica do sodnega varstva. Če bi se to zgodilo, vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem sporu morebiti uspel, še zlasti v luči informacij, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v BIH. Glede na to tožnik sodišču predlaga, da odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne. Navedla je, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa sledila aktualni sodni praksi. Tožnik v tožbi ni pojasnil, zakaj meni, da na Hrvaškem ne bo mogel učinkovito podati prošnje za mednarodno zaščito oz. njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi. Iz poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 (in enako tudi iz poročila iz junija 2023) namreč izhaja, da prosilci, ki so predani na Hrvaško iz drugih držav članic, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Hrvaško zapustili pred koncem postopka, morajo, če to želijo, ob vrnitvi na Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Da se predaje na Hrvaško iz drugih držav članic dejansko izvajajo, dokazuje statistika predaj. Poleg tega je tožena stranka od pristojnega hrvaškega organa prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem obravnavani v skladu s pravicami določenimi v 3. členu EKČP oz. 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah, in pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Tožnik v postopku ni izpostavil nobenih sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema, sam pa ni imel nobene slabe izkušnje z bivanjem v azilnem domu ali z uradnimi osebami, ki so pristojne za postopke mednarodne zaščite. Tožnik tudi ni izkazal nobenih posebnih okoliščin, vezanih na njegovo zdravstveno stanje ali posebno stanje, ki bi bile relevantne in zaradi katerih bi bila predaja v nasprotju z načelom nevračanja. Tožnik se je ves čas skliceval na policijsko obravnavo na Hrvaškem, ki pa v tej zadevi glede na obstoječo sodno prakso naslovnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS ni relevantna. Tudi če ravnanje hrvaške policije ni bilo primerno, to ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Bistveno je, kako hrvaški organi ravnajo z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik z izjemo policistov, ni imel stika z drugimi hrvaškimi uradnimi osebami. Hrvaška je z vnosom v sistem EURODAC izkazala pripravljenost za obravnavo tožnikovega primera, kar je razvidno tudi iz njenega odgovora, ki ga je toženi stranki posredovala 22. 12. 2023. Malo verjetno je, da je Hrvaška tožniku izdala dokument, s katerim mu je odredila, da mora hrvaško ozemlje takoj zapustiti, tako kot to trdi tožnik. Ne držijo tožbene navedbe, da tožniku v postopku pred toženo stranko ni bilo omogočeno učinkovito dokazovanje, da obstajajo ovire za predajo. Tožnik je sam sprejel odločitev, da v postopku ne bo imel pooblaščenca. Na razgovoru je imel možnost se podrobneje izjaviti o razlogih, zaradi katerih se na Hrvaško ne želi vrniti. Informacije o stanju v Republiki Hrvaški z dne 20. 9. 2023 in Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 22. 9. 2023 je tožnik predložil šele k tožbi, zato se tožena stranka do njih prej ni imela možnosti opredeliti. Navedeni članki in poročila se nanašajo na prisilna vračanja, pri katerih gre za tujce, ki se nezakonito nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške. Posploševati tudi ne gre izpostavljenih odločitev nacionalnih sodišč, saj gre za posamične primere, v katerih odločitev niti ni nujno dokončna. Tožnik je na Hrvaškem dejansko imel možnost podati prošnjo za mednarodno zaščito, saj je bil evidentiran v EURODAC kot prosilec pod HIT1. _**Dokazni postopek**_

4. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine v sodnem spisu, in sicer: Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 22. 9. 2023 (A3), Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 8. 12. 2023 (A4), poročilo HRW z dne 11. 1. 2024 (A5), elektronsko sporočilo Dublin Unit Croatia z dne 21. 6. 2023 (B2), izpis iz Podatkovne zbirke informacij o azilu (AIDA) - Poročilo o državi: Dublinska uredba, Hrvaška, 22. 4. 2022 (B4) ter statistiko predaj (B5). Poleg naštetih listin je pregledalo in prebralo tudi listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, in zaslišalo tožnika.

5. Sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog tožnika za pridobitev izpodbijanih odločb oz. sklepov tožene stranke v zadevah tega sodišča I U 333/2023 in I U 136/2022. Seznanitev z vsebino navedenih upravnih aktov za odločitev sodišča v tej zadevi ni bila potrebna, saj je tožnik s tožbo uspel že na podlagi trditev in dokazov, ki so bili dopuščeni in izvedeni. Tožnik je sicer seznanitev sodišča z vsebino omenjenih listin predlagal z namenom dokazati, da je tožena stranka v drugih postopkih, v katerih je odločala o prošnjah za priznanje mednarodne zaščite, pridobila Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 22. 9. 2023 in Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 8. 12. 2023, obravnavala njihovo vsebino in se do nje tudi opredelila. Navedeno po oceni tožnika dokazuje, da je bila tožena stranka z vsemi dejstvi, ki izhajajo iz vsebine pridobljenih listin tudi v tem postopku seznanjena in bi jo morala tudi pri obravnavi tega primera upoštevati.

_**O utemeljenosti tožbe**_ _- Povzetek vsebine izpodbijanega sklepa_

6. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. V skladu z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 pristojni organ v primeru zavrženja prošnje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v sklepu določi, katera država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Pravna podlaga za izvedbo predaje tej državi pa je prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III.

7. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je tožnik 1. 12. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena, je pa tožnik v postopek predložil kopijo potnega lista. Po odvzemu prstnih odtisov je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik že vpisan v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, in sicer 4. 11. 2023 v Republiki Hrvaški, ki jo je tožena stranka zaprosila za ponoven sprejem. Dne 22. 12. 2023 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor, katerega vsebino je tožena stranka povzela v izpodbijanem sklepu. Bistvo tožnikovih izjav je bilo, da se na Hrvaško ne želi vrniti, zaradi izkušenj, ki jih je tam imel s hrvaško policijo. Tožena stranka izjavam tožnika ni dala posebne dokazne teže, ampak je izpostavila več sodb naslovnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS, iz katerih naj bi izhajalo, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik bo namreč po predaji obravnavan v postopku mednarodne zaščite in ne v policijskem postopku. Tožena stranka tudi ni sledila tožnikovi navedbi, da mu je hrvaška policija odredila, da mora državo zapustiti v 24 urah. Z vnosom v sistem EURODAC je Republika Hrvaška izkazala pripravljenost za obravnavo njegovega primera, kar izhaja tudi iz njenega odgovora z dne 22. 12. 2023. Tožnik se v času zadrževanja v Republiki Hrvaški ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito oz. tam ni imel nikakršnih negativnih izkušenj z morebitnimi pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma namestitvi prosilcev. O svojem zdravstvenem in psihološkem stanju ni predložil nobenih dokazil, v primeru predaje pa bo spoštovan 31. člen in 32. člen Uredbe Dublin III. Tožnik je imel na osebnem razgovoru možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova vrnitev v Republiko Hrvaško ne bi bila primerna, a takšnih okoliščin po mnenju pristojnega organa ni navedel. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Ker je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika in ker tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, prav tako pa takšni razlogi niso znani toženi stranki, bo tožnik v skladu z 29. členom Uredbe Dublin III predan Republiki Hrvaški.

_- O bistvu spora_

8. Iz tožbenih navedb, v okviru katerih sodišče v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu preizkuša dejansko stanje, izhaja, da tožnik v tej zadevi trdi, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu napačno zaključila, da ni ovir za njegovo predajo Republiki Hrvaški. Tožnik namreč meni, da je s svojimi izjavami izkazal, da so mu bile s strani hrvaških policistov grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma da je bil v času zadrževanja v Republiki Hrvaški soočen s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, kar kaže na sistemske pomanjkljivosti (celotnega) hrvaškega azilnega sistema. Glede na podane izjave, bi morala tožena stranka preveriti, ali je predaja tožnika v Republiko Hrvaško varna. Tega v upravnem postopku ni storila, saj po uradni dolžnosti ni pridobila in presojala razpoložljivih aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema, še zlasti v zvezi s prosilci - dublinskimi povratniki, niti ni pridobila posebnega zagotovila Republike Hrvaške glede obravnavanja tožnikove prošnje.

_- O nespornih dejstvih_

9. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik, ki ga je tožena stranka, kljub nepredložitvi originalnega identifikacijskega dokumenta, zaradi predložene kopije potnega lista, obravnavala kot državljana Ruske federacije, 1. 12. 2023 v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito; da je tožena stranka po vnosu njegovih prstnih odtisov v sistem EURODAC ugotovila, da je bil tožnik v to evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito že vnesen 4. 11 2023 v Republiki Hrvaški; da je tožena stranka 8. 12. 2023 na podlagi točke b prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III na Republiko Hrvaško naslovila zahtevo za ponovni sprejem tožnika, na katero je ta 22. 12. 2023 odgovorila, da bo na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III tožnika ponovno sprejela. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je bil v zvezi s tem 8. 1. 2024 s tožnikom opravljen osebni razgovor, na katerem tožnik ni imel pooblaščenca.

_- O Uredbi Dublin III_

10. V Evropski uniji je bila na podlagi odločitve o skupni azilni politiki (kot prenovitev Uredbe sveta št. 343/2003) sprejeta Uredba Dublin III, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice EU, ki bo odgovorna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen Uredbe Dublin III). Cilj omenjene uredbe je zagotovitev učinkovitega dostopa do postopka priznanja mednarodne zaščite, preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oz. izbirali odgovorno državo članico EU, ter zagotovitev solidarnosti med državami. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III tako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju omenjene uredbe, določen pa je tudi postopek predaje tej državi.

11. Zgoraj opisani skupni evropski azilni sistem pa je lahko učinkovit le pod pogojem, da temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic (vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji, EKČP in Listini EU o temeljnih pravicah) in da izpolnjujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv, ki se nanašajo na področje mednarodne zaščite. Gre za načelo medsebojnega zaupanja, v skladu s katerim se domneva, da so vse države članice EU varne tretje države, in je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna.2 Vendar pa meddržavno zaupanje ni absolutno. Prosilec mora imeti možnost, da domnevo o varnosti države članice EU izpodbije.3

12. Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) oz. v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen takšni nevarnosti.

13. Za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom EU, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.4

14. Tako tudi iz sodbe SEU C-392/22 z dne 5. 3. 2023, izhaja, da so države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine.5

15. Po oceni sodišča gre v tej zadevi morda za takšen primer. Tožnik toženi stranki namreč utemeljeno očita, da se glede na njegove izjave, podane v predhodnem postopku, ni ustrezno odzvala oz. da so njene dejanske ugotovitve ter pravni zaključki v izpodbijanem sklepu napačni.

_- O ugotovljenem dejanskem stanju_

16. Sodišče je v tej zadevi na podlagi 51. člena ZUS-1 na glavni obravnavi izvajalo dokaze in pri tem ugotovilo naslednje: - da iz registracijskega lista št. 2253-290/2023/4 (3J651-027) z dne 5. 11. 2023 izhaja, da je tožnika po poskusu nezakonitega vstopa v Republiko Slovenijo 4. 11. 2023 ob 23:25 policija obravnavala kot vlagatelja namere za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V okviru ugotavljanja njegove istovetnosti je bilo v registracijskem listu zabeleženo, da je tožnik po narodnosti "DR Kongo" in tudi, da je državljan "DR Kongo". Tožnik naj bi kot pot, po kateri je prišel, navedel "Kongo - Turčija - Grčija - Makedonija - Srbija - BIH - Hrvaška - Slovenija"; - da je tožnik 1. 12. 2023, kar je približno mesec dni od vstopa v Slovenijo in bivanja v slovenskem azilnem domu,6 oddal prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da je državljan Ruske federacije; da je oče iz Konga (pripadnik plemena Pool), mati pa Rusinja. Rojen je v .... Kot svoj zadnji naslov je navedel: ... so zapustili, ko je tam izbruhnila vojna; odšli so v Rusijo. Nato je Rusijo (izvorno državo) zapustil 3. 2. 2023, in sicer je šel z letalom v Turčijo, od tam z letalom v Srbijo, ilegalno v Bosno, Hrvaško, Slovenijo. Njegov cilj je priti v katerokoli varno državo. Navedel je, da je prošnjo za mednarodno zaščito že oddal na Hrvaškem, z oddajo prstnih odtisov. Potni list so mu odvzeli na Hrvaškem, osebno izkaznico pa ruska vojska. Predložil je fotokopiji potnega lista in osebne izkaznice. Originalnega osebnega dokumenta ne more pridobiti - če bi šel na rusko veleposlaništvo, bi lahko imeli mama in babica hude težave. Kot razlog za prošnjo za mednarodno zaščito je navedel, da je Rusijo zapustil, ker so v njegovo četrt 1. 2. 2023 prišli vojaki in ga kot ruskega državljana želeli mobilizirati za vojno v Ukrajini, a jim je uspel uiti. V vojsko si ne želi, saj je že v ... videl, kaj pomeni vojna. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je v policijskem postopku glede državljanstva in narodnosti navajal, da je iz Konga, je izjavil, da je na poti iz Bosne spoznal rusko družino, ki je na Hrvaškem povedala, da prihaja iz Rusije in so jih nagnali nazaj v Bosno, ker Rusov ne marajo. Zato se je tudi ob prijetju v Sloveniji bal, da ga kot Rusa ne bodo sprejeli, in je raje rekel, da prihaja iz Konga; - da iz sistema EURODAC izhaja, da so bili tožniku prstni odtisi odvzeti v Stari Gradiški na Hrvaškem 4. 11. 2023 ob 14:23; - da je tožena stranka v zaprosilu Republiki Hrvaški za ponovni sprejem tožnika z dne 8. 12. 2023 v obrazcu označila, da tožnik sedaj navaja, da je državljan Ruske federacije, prej pa je navajal drugače ("Kongo, Demokratična republika"). Republika Hrvaška je 22. 12. 2023 odgovorila, da je pripravljena tožnika ponovno sprejeti, pri čemer je v obrazcu v zvezi s tožnikovim državljanstvom navedeno "Russian Federation alias Congo"; - da je tožnik na osebnem razgovoru 8. 1. 2024 med drugim povedal: da je državljan Ruske federacije; da so mu osebne dokumente vzeli na policijski postaji na Hrvaškem, je pa že predložil njihovo barvno kopijo; da se v Republiko Hrvaško absolutno ne želi vrniti; da je dva dni pred prihodom v Slovenijo v družbi ruske družine s čolnom pristal na obali hrvaške reke, kjer jih je pričakala skupina policistov. Ko so naleteli na policiste, so zavpili, da hočejo azil. Nato so bili do njih nasilni, pretepli so jih, dali nazaj v čoln, ga prevrtali in odrinili nazaj v reko. Po približno kilometru se je čoln potopil, vsi so padli v vodo. Tožniku je uspelo odplavati na hrvaško stran reke, ne ve pa, kaj se je zgodilo z rusko družino. Po večurni hoji po gozdu je naletel na skupino in Konga, s katero se je predal policiji. Ta je najprej hotela, da dokaže svojo identiteto in predložil jim je svoj (ruski) potni list. Ko so ga policisti videli, so mu dali na izbiro: če bo vztrajal, da je Rus, ga bodo vrnili v Bosno, če pa bo rekel, da je iz Konga, bo lahko nadaljeval svojo pot. Glede na to izbire ni imel. Izpolnil je obrazec, napisal ime, priimek, državljanstvo, hkrati z izročitvijo nekega dokumenta v hrvaškem jeziku pa so jim v angleščini dali vedeti, da jih na Hrvaškem nočejo imeti in da naj čim prej (v roku 24 ur) odidejo oz. zapustijo Hrvaško. Glede na to ni šel v azilni dom v Zagrebu, ampak takoj naprej v Slovenijo. Stikov z drugimi hrvaškimi uradnimi osebami, z izjemo policistov, ni imel. Dogajanje na hrvaški meji je potekalo v okolici Slavonskega Broda; - da je tožnik zaslišan kot stranka na glavni obravnavi med drugim izpovedal: da je želel iz Bosne na Hrvaško priti prek reke, in sicer je šel ponoči, v majhnem čolnu, skupaj z neko rusko družino; da jih je na hrvaški strani pričakala skupina policistov; da so, ko so prišli do brega, začeli mahati in klicati, da so prosilci za azil in da so ruske narodnosti; da so jih policisti prijeli in potegnili ven iz čolna, nato pa so bili do njih nasilni in so jih maltretirali (brcali, tolkli, zvijali) ter dali vedeti, da niso dobrodošli, nato pa postavili nazaj na čoln, ga z nožem preluknjali in porinili nazaj na reko; nekaj časa so še pluli, potem pa je čoln začel toniti in vsi so padli v vodo; da mu je uspelo priplavati do brega, kaj se je zgodilo z ostalimi pa ne ve; da je nato dalj časa hodil po gozdu in srečal skupino iz Konga, s katero se je predal policiji; odvedli so jih na policijsko postajo, pri čemer je tožnik takoj ob prijetju rekel, da zaproša za azil; da so hrvaški policisti v okviru identifikacijskega postopka ugotovili, da je v njegovem potnem listu navedeno, da je rojen v Kongu in mu dali na izbiro - če se bo predstavil kot ruski državljan, bo vrnjen v BIH, če pa se bo predstavil kot državljan Konga (...), bo šel lahko naprej, a bo vseeno moral v roku 24 ur zapustiti Hrvaško; da se je iz razloga, ker se ni želel vrniti v BIH, odločil, da se bo izdajal za državljana Konga (...); da so njegov potni list hrvaški policisti zadržali še pred oddajo prstnih odtisov; da se je neposredno po prihodu v Slovenijo iz strahu povezanega z izkušnjo na Hrvaškem odločil, da bo policistom rekel, da je državljan Konga; da se je po namestitvi v slovenski azilni dom počutil varnega, zato se je odločil, da bo povedal, da je v resnici ruski državljan, saj dvojnega državljanstva nima. Tožnik je na nadaljnje vprašanje, kako je vedel, da so osebe na obali reke, kjer so pristali s čolnom, dejansko policisti, odgovoril, da iz razloga, ker so bili v uniformah. Na vprašanje, kako to, da je hrvaškim policistom lahko predložil original potnega lista (če pa je - glede na njegovo izpovedbo - le kratek čas pred tem potonil s čolnom in plaval v reki), je pojasnil, da je imel potni list v plastični vrečki in ga je varoval (ob tem je pokazal na prsni žep). Na vprašanje, kako to, da je lahko v upravnem postopku predložil fotografijo potnega lista (če pa je telefon zaradi stika z vodo prenehal delovati), je pojasnil, da prek aplikacije Google Drive, kjer iz previdnosti shranjuje dokumente. Tožnik je še izpovedal, da se zaradi tega, kar je doživel na poti, na Hrvaško ne želi vrniti. Ko je pri prečkanju reke zaprosil za azil, je bil zaradi tega žrtev nasilja. Ko so mu hrvaške oblasti glede na izjavo o državljanstvu (ali Rusija ali Kongo) ponudile dve opciji, je ugotovil, da v tej državi ni vse v redu. Njegov cilj po odhodu iz Rusije je, najti državo, v kateri se bo počutil varnega.

17. Ker v tej zadevi v dosedanjem postopku ne s strani tožnika ne s strani tožene stranke o določenih dejstvih, o katerih je izpovedoval tožnik (zlasti glede njegovih izkušenj na Hrvaškem), niso bili predloženi nobeni drugi dokazi, sodišče ocenjuje, da je potrebno in primerno, da pred podrobnejšim ovrednotenjem tožnikovih izjav poda splošno oceno njegove verodostojnosti. V zvezi s tem sodišče ocenjuje, da je tožnik svojo izpoved na glavni obravnavi podal dovolj prepričljivo, da ji sodišče lahko sledi in da zato določenih dejstev, o katerih je tožnik izpovedoval, ne more šteti za povsem neverjetna. Tožnik je namreč na vsa vprašanja odgovarjal jasno, brez videza preračunljivosti, z željo sodišču čim bolj natančno pojasniti, kaj se je zgodilo. Odgovorom na vprašanja se ni izmikal, njegovi odgovori so bili v bistvenih delih dosledni in v skladu z njegovimi prejšnjimi izjavami. Ko je bil opozorjen na morebitne nejasnosti in nedoslednosti glede na prejšnje izjave in druga v postopku ugotovljena dejstva, jih je ustrezno pojasnil. Med zaslišanjem je dajal videz prizadetosti zaradi dogodkov, ki so se mu zgodili. Ob tem sodišče poudarja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu niti ni navedla, da dejstev, o katerih je tožnik izpovedoval v upravnem postopku, ne šteje za resnična, ampak jih je označila kot pravno nepomembna. V izpodbijanem sklepu je torej zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča tožene stranke v celoti izostala dokazna ocena tožnikove verodostojnosti oz. stopnje resničnosti njegovih izjav.

18. Sodišče na podlagi zgoraj predstavljenega predvsem ne more spregledati tožnikovih izjav o tem, da je mejo med BIH in Hrvaško prečkal s čolnom po reki, skupaj z rusko družino; na bregu so jih pričakali hrvaški policisti;7 še preden so se izkrcali, naj bi mahali in klicali, da so prosilci za azil, ruske narodnosti. Ne glede na to so bili po izkrcanju policisti do njih nasilni, posadili so jih nazaj na čoln in ga preluknjali, zaradi česar se je čoln kasneje potopil, tožnik pa je odplaval na rečno obalo. Naslednji za to zadevo pomemben dogodek se je po tožnikovi izpovedbi zgodil malo kasneje, ko se je tožnik v gozdu predal hrvaški obmejni policiji in takoj ob srečanju zaprosil za azil. Odpeljali so ga na policijsko postajo in ob identifikaciji opazili, da je rojen v ..., ima pa ruski potni list. Tožniku naj bi nato bilo dano na izbiro: če bo rekel, da je državljan Ruske federacije, bo vrnjen v BIH, če bo rekel, da je državljan Republike Kongo,8 gre lahko naprej. Tožnik je zato takrat izbral državljanstvo Republike Kongo, oddal prstne odtise in šel naprej v Slovenijo. Ko so ga prijeli slovenski policisti je - glede na hrvaško izkušnjo - rekel, da je državljan Republike Kongo in da je iz Konga prišel v Turčijo itn. Šele po skoraj enomesečnem bivanju v Sloveniji se je ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite odločil, da pove "po resnici", da je državljan Ruske federacije, ki je iz strahu pred mobilizacijo iz Rusije zbežal v Turčijo itn.

_- Sodna presoja ugotovljenih dejstev_

19. Glede na navedeno je po oceni sodišča napačen zaključek tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da se tožnik v času zadrževanja v Republiki Hrvaški ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito oz. da v Republiki Hrvaški ni imel nikakršnih negativnih izkušenj z morebitnimi pomanjkljivostmi v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oz. da je Republika Hrvaška že s tem, ko ga je vnesla v sistem EURODAC pod HIT1 očitno sprejela njegovo prošnjo za azil (kar vse navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu). Iz tožnikovih izjav namreč jasno izhaja, da je namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite najprej izrazil že hrvaškim policistom, pred katerimi se je izkrcal iz čolna, s katerim je prečkal mejo med BIH in Republiko Hrvaško. Ti so, namesto, da bi ga obravnavali kot vlagatelja namere za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite, tožnika posadili nazaj v čoln, ga preluknjali in odrinili nazaj v reko. Nadalje bi morale dvom v možnost dostopa tožnika do hrvaškega azilnega postopka pri toženi stranki vzbuditi tudi tožnikove izjave o želji za azil, ki jih je podal takoj, ko se je v gozdu predal policistom, še bolj pa opisano dogajanje ob identifikaciji na hrvaški policijski postaji, ko je tožnik policistom predložil ruski potni list, iz katerega izhaja, da je rojen v ... v Republiki Kongo. Šele ko je bil tožnik soočen z dejstvom, da mora izbrati med dvema državljanstvoma in ko se je iz bojazni, da bo poslan nazaj v BIH, izjavil za državljana Republike Kongo, so mu policisti odvzeli prstne odtise in ga vnesli v sistem EURODAC kot prosilca za azil. 20. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu ni posebej opredelila do nobenega od opisanih dogodkov (pri čemer, kot rečeno, tožnikovih izjav niti ni obrazloženo dokazno ocenila), ampak jih je napačno označila kot povsem pravno nepomembne, ker naj bi se nanašale na ravnanje hrvaških policistov s tožnikom kot tujcem, ki za obravnavo tožnikove prošnje za azil, po tem, ko bo po dublinskem postopku predan Republiki Hrvaški (glede na aktualno sodno prakso) niso pravno relevantne. Po oceni sodišča je tožena stranka najprej napačno zaključila, da se nobena od tožnikovih izjav ne nanaša na trenutek, ko je tožnik že imel status vlagatelja namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (kar, kot zgoraj opisano, ne drži). Sodišče še opozarja, da glede na konkretne okoliščine tudi ni mogoče zaključiti, da neustrezno ravnanje hrvaške obmejne policije s tožnikom kot vlagateljem namere za vložitev prošnje za pridobitev mednarodne zaščite, ne more pomeniti, da bo tožnik po predaji na podlagi Uredbe Dublin III obravnavan v nasprotju s 3. členom EKČP oz. 4. členom Listine, saj ga bodo po predaji obravnavale uradne osebe, ki niso policisti, ampak osebe, ki so zadolžene za vodenje postopkov za priznanje mednarodne zaščite. Takšnega zaključka glede na okoliščine konkretnega primera, kljub listinam, ki jih je tožena stranka predložila (šele) v sodnem postopku (B2, B4 in B5), (še) ni mogoče narediti. Vsebina predloženih listin namreč ne odpravlja dvoma, ali bo tožnik, kot državljan Ruske federacije, po predaji Republiki Hrvaški, glede na opisane izkušnje, zanesljivo ustrezno obravnavan oz. ali bo imel dostop do azilnega postopka. Dvoma ne odpravlja niti odgovor Republike Hrvaške z dne 22. 12. 2023, iz katerega gre sklepati, da je Republiki Hrvaški znano, da je tožnik v Sloveniji prošnjo za mednarodno zaščito vložil kot državljan Ruske federacije. Ne glede na to, gre namreč za (pre)splošen (vzorčni) odgovor, brez posebnega zagotovila, ki glede na konkretne okoliščine po oceni sodišča v tem primeru ne zadošča. 21. Drugače povedano: tožena stranka bi se morala glede na tožnikove izjave podane v predhodnem postopku, ki dosegajo ustrezno minimalno stopnjo resnosti, zaradi česar obstaja možnost, da tožnik kot pripadnik določene skupine oseb v Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan, bolj skrbno odzvati. Gre namreč za izjave s takšno vsebino, da bi lahko v primeru njihove resničnosti, prišlo do izpodbitja domneve o varnosti države, v katero naj bi bil tožnik predan. Če bo torej tožena stranka v ponovljenem postopku izjave tožnika o njegovi izkušnji na Hrvaškem, štela za dovolj prepričljive oz. ustrezno verjetne (pri čemer mora tožena stranka svojo dokazno oceno utemeljiti v skladu s 3. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, tako da bo mogoče odločitev tudi v tem delu preizkusiti), bo morala (kljub temu, da se nanašajo "le" na ravnanje hrvaške obmejne policije), ali podrobneje preveriti posodobljene podatke glede obravnave prosilcev za azil z državljanstvom Ruske federacije (in v zvezi s tem tožniku v postopku tudi omogočiti izjavo) ali pa glede tožnika pridobiti posebno zagotovilo, da v primeru predaje ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine. V konkretnem primeru namreč ni povsem izključeno, da glede na tožnikovo individualno izkušnjo, tožnik, kot državljan Ruske federacije, po predaji Republiki Hrvaški ne bo ustrezno obravnavan. Drži sicer, da postopkov za priznanje mednarodne zaščite ne vodijo policisti, ampak za to pristojne osebe ministrstva za notranje zadeve, vendar pa je takšno gledanje v konkretnem primeru preozko. Tožnikova osebna izkušnja z državnimi organi Republike Hrvaške je namreč dovolj resna (tožniku je bil zaradi ruskega državljanstva de facto kar dvakrat zavrnjen položaj vlagatelja namere za vložitev prošnje za azil), da brez dodatnega ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ni mogoče povsem izključiti, da se ne bo v enakem položaju znašel tudi kot dublinski povratnik.

22. Upoštevaje vse zgoraj navedeno je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

**O predlogu za izdajo začasne odredbe**

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

24. Tožnik meni, da njegove izkušnje s hrvaškimi policisti izkazujejo verjetnost, da bi mu ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško nastala nadaljnja težko popravljiva škoda.

25. V obravnavani zadevi je potrebnost izdaje začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker tožena stranka ni z ničemer nasprotovala tožnikovim navedbam glede težko popravljive škode, zato se te navedbe štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je tožnik torej izkazal, da bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa lahko nastala škoda, ki bi bila težko popravljiva, tožena stranka pa ni navedla dejstev, ki bi utemeljila prevladujoč javni interes, oziroma iz katerih bi izhajalo, da bo z izdajo začasne odredbe javna korist nesorazmerno prizadeta, je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2014 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Prim. sodbo SEU v združenih zadevah C-11/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011, N. S. in drugi, 79. in 80. točka obrazložitve. 3 Prim. sodbo SEU v zadevi C 163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 80. do 84. točka obrazložitve. 4 Prim. sodbo SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 76. do 78. točka obrazložitve. 5 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, 8. točka obrazložitve, in I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024, 10. točka obrazložitve. 6 Kar je relevantno zaradi njegovega pojasnila, danega na glavni obravnavi, zakaj je ob prijetju slovenski policiji glede državljanstva povedal drugače, kot je navedel kasneje ob podaji prošnje. 7 Tožnik je pojasnil, da je na to, da gre za policiste, sklepal glede na uniforme, ki so jih imeli. 8 V izogib nejasnosti: gre za Republiko Kongo (glavno mesto je ...) in ne za Demokratično republiko Kongo (glavno mesto je Kinšasa), ki je sosednja država.