Jedro

Vrhovno sodišče ne more pritrditi posplošenemu stališču, da trditve o ravnanju zoper prosilca v policijskem postopku odgovorne države vedno pomenijo, da upravnemu organu ni treba raziskovati, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku odgovorne države v upravnem postopku, ne glede na druge okoliščine, Ravnanje policistov, ki so zaradi ruskega državljanstva tožniku izrecno odklanjali možnost vstopa na Hrvaško in tožnikovo nadaljnjo obravnavo, bi lahko kazalo na sistemsko pomanjkljivost v zvezi z azilno obravnavo določenih državljanov, še posebej ob upoštevanju, da je država, katere državljan je tožnik, udeležena v vojni. Do teh navedb pa se tožena stranka v svojem sklepu ni opredelila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (I. točka izreka sodbe in sklepa) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS- 1) tožnikovi tožbi ugodilo tako, da je sklep št. 2142-7332/2023/6 (121-11) z dne 23. 2. 2024, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z obrazložitvijo, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, ker bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III1, odpravilo, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvršitev prej navedenega sklepa toženke zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje napravilo dokazno oceno, iz katere izhaja, da je verjelo izpovedbi tožnika, kaj se je dogajalo pred oziroma med dajanjem namere za prošnjo za mednarodno zaščito na meji med Bosno in Hercegovino in Hrvaško, ko je nezakonito prečkal to državno mejo na poti na Hrvaško. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik izpovedal, da je želel dvakrat podati namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, vendar so ga hrvaški policisti zavrnili, saj jim je povedal, da je ruski državljan. Rekli so mu, da če bo zatrjeval, da je iz Konga (od koder je drugače njegova mati), bo lahko vstopil v državo, drugače ne. Kot ključni dogodek, ki izhaja iz tožnikove izpovedbe, je sodišče prve stopnje ocenilo ravnanje hrvaških policistov z odrivanjem čolna v reko, ki so ga pred tem preluknjali z nožem, na njem pa je bila poleg tožnika še štiričlanska družina, ki je tožnik prej ni poznal. Kasneje, ko se je rešil iz potapljajočega čolna, se je pridružil skupini iz Konga, na katere je naključno naletel, in v Republiki Hrvaški podal prošnjo za mednarodno zaščito. Opisano je, kot izhaja iz obrazložitve, sodišče prve stopnje vodilo do zaključkov, da bi morala toženka pridobiti več informacij o ravnanju s prosilci za azil ruskega državljanstva; da ker tega ni storila, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Zaradi konkretnih okoliščin primera bi toženka morala pridobiti več informacij o azilnem sistemu na Hrvaškem ali posebno zagotovilo glede tožnikovega položaja kot morebitnega dublinskega povratnika, saj je ugotovilo, da na podlagi listinskih dokazov pritožnice ni mogoče odpraviti dvoma, da so sistemske pomanjkljivosti prisotne, oziroma da je zagotovilo, ki je bilo dano, (pre)splošen (vzorčni) odgovor. Pri navedenem je sodišče prve stopnje izhajalo iz presoje, da je ločevanje med policijskim in azilnim postopkom v konkretnem primeru preozko, saj zaradi dogodkov, o katerih je v obravnavanem upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje izpovedal tožnik, ni mogoče povsem izključiti, da se ne bo v enakem položaju, kot se je v policijskem postopku, znašel tudi kot dublinski povratnik.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper I. točko izreka sodbe in sklepa vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne; podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da tožnik ni imel nobenega stika z osebami, pristojnimi za vodenje azilnega postopka, ali osebami, ki skrbijo za materialno oskrbo prosilcev in v zvezi z navedenim niti ni podal izjav. Poleg tega pritožnici ni znano, da bi pristojne institucije, npr. organi EU ali OZN, ugotovili sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Zaradi navedenega je pritožnica mnenja, da ni imela razloga za preverjanje obstoja morebitnih sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Dodaja še, da bi s takim ravnanjem neutemeljeno posegla v načelo vzajemnega zaupanja v okviru prava EU. Nadalje navaja, da je relevantno v kakšnih okoliščinah se bo prosilec znašel po predaji in ne kako so ravnali drugi hrvaški organi, npr. policija, pri čemer se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Pritožnica zato zatrjuje, da so bile izjave tožnika glede ravnanja hrvaških policistov irelevantne, kot je to že odločila v izpodbijani upravni odločbi. Posledično pa je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala glede teh izjav utemeljiti dokazno oceno ali podrobneje preveriti obravnavanje prosilcev za azil na Hrvaškem, ki so državljani ruske federacije, ali pridobiti posebno zagotovilo Republike Hrvaške. Sklicuje se na statistiko o številu prosilcev za azil na Hrvaškem, ki imajo državljanstvo Ruske federacije.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje. Opozarja, da pritožnica ne oporeka verodostojnosti tožnikovih izjav. Zatrjuje, da bi morala toženka pridobiti in upoštevati splošno znane informacije o stanju hrvaškega azilnega postopka. Sklicuje se na tožbene navedbe o sodnih praksah držav članic EU, ki naj bi izkazovale sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem. Meni, da je, glede na ravnanje policije v razmerju do tožnika, napačen zaključek pritožnice, da ni treba ugotavljati, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Sklicuje se na sodbo SEU C-392/22, iz katere naj bi izhajalo, da so upoštevne konkretne okoliščine in posredne okoliščine vsakega primera.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pojasnilo v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019, skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije2 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, oziroma z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.3

7. Vendar pa je ta domneva izpodbojna,4 zato je pristojni organ dolžan presoditi morebiten obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.5

8. V obravnavanem primeru je pritožnica v sklepu izdanem v upravnem postopku zaključila, da ker se je izpovedba tožnika nanašala zgolj na ravnanje hrvaških policistov, Vrhovno sodišče pa v sodni praksi ravnanja policije ob nezakonitem prečkanju državne meje šteje kot irelevantno za presojo možnosti predaje prosilca v odgovorno državo članico (v obravnavnem primeru na Hrvaško), ni ugotavljalo, ali tam obstojijo sistemske pomanjkljivosti, izpovedbo na osebnem razgovoru pa ocenilo kot irelevantno za odločitev. Z navedenimi stališči nadaljuje tudi v pritožbi: nasprotuje temu, da naj po napotkih sodišča prve stopnje napravi celovito dokazno oceno izpovedbe tožnika, ter da so napačna navodila, da naj dodatno (poleg dokazov, ki jih je predložila pritožnica v upravnem sporu) ugotavlja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti oziroma naj pridobi posebno zagotovilo Republike Hrvaške.

9. Vrhovno sodišče navedene pritožbene očitke zavrača kot neutemeljene. Drži, da je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, da gre pri policijskem in azilnem postopku za ločena postopka in je zato ravnanje policije ob nezakonitem prečkanju meje (bodočega) prosilca praviloma irelevantno, vendar Vrhovno sodišče to presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. V primerih, na katere se sklicuje pritožnica, to sta I Up 111/2023 in I Up 263/2023 je Vrhovno sodišče tako odločilo, ko so bili v upravnem postopku izvedeni tudi dokazi o sistemskih pomanjkljivostih in sta zato zadevi neprimerljivi, saj je ravno to sporno v obravnavanem primeru - ali bi morala pritožnica to preverjati.6 Posplošenemu stališču, da trditve o ravnanju zoper prosilca v policijskem postopku odgovorne države vedno pomenijo, da upravnemu organu ni treba raziskovati, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku odgovorne države v upravnem postopku, ne glede na druge okoliščine, Vrhovno sodišče tako ne more pritrditi. Prav v obravnavanem primeru se kaže, da je navedena obveznost ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera, obstajala, vendar ne zgolj zaradi razlogov o policijskem ravnanju ob nezakonitem prečkanju meje, temveč zato, ker je tožnik v upravnem sporu navajal, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Tega sicer res ni izrecno navajal in uveljavljal v upravnem postopku, je pa ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru jasno navedel ravnanje hrvaških policistov, ki so zaradi njegovega ruskega državljanstva izrecno odklanjali možnost vstopa na Hrvaško in tožnikovo nadaljnjo obravnavo. Tako ravnanje policistov pa bi lahko kazalo na sistemsko pomanjkljivost v zvezi z azilno obravnavo določenih državljanov, še posebej ob upoštevanju, da je država, katere državljan je tožnik, udeležena v vojni. Do teh navedb pa se tožena stranka v svojem sklepu ni opredelila.

10. Vrhovno sodišče glede zgoraj navedenega pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo dejansko stanje, tj. ko je verjelo izpovedbi tožnika podani na glavni obravnavi (njena vsebina je opisana v 2. točki te obrazložitve); ko je kot nesporno ugotovilo, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca; ter ko je ocenilo, da poročila pritožnice, podana v upravnem sporu, ki naj bi odpravila dvom o tem, da ni sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, tega dvoma niso odpravila. Pritožnica pa navedenega dejanskega stanja oziroma dokazne ocene ne izpodbija. Tako je Vrhovno sodišče izhajalo iz navedenega in zato zaključilo, da je zaradi ravnanja policije s tožnikom v policijskem postopku, ob upoštevanju tožnikovih navedb v upravnem postopku in v upravnem sporu predloženih dokazov o sistemskih pomanjkljivostih na Hrvaškem (za katere je sodišče prve stopnje očitno štelo, da glede njih ni prekludiran), obstaja obveznost preverjanja stanja azilnega sistema na Hrvaškem oziroma njegovih morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v obravnavanem primeru.

11. V kolikšnem obsegu bo pritožnica to preverjala je prav tako napotek dalo sodišče prve stopnje, čemur Vrhovno sodišče prav tako pritrjuje, saj pritožnica ni izpodbijala dokazne ocene o tem, da njeni dokazi niso prepričali sodišče o tem, da sistemske pomanjkljivosti ne obstajajo. V pritožbi sicer navaja statistiko, koliko ruskih državljanov je zaprosilo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kar naj bi dokazovalo odsotnost sistemskih pomanjkljivosti, vendar pritožnica ne navede razlogov, zakaj to ni navedla oziroma predložila statistike že prej, zato je glede navedenega prekludirana (74. člen ZUS-1). Vrhovno sodišče je zato izhajalo iz tega, da je treba na podlagi ugotovljenega, dokazni postopek v ponovljenem upravnem postopku dopolniti, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje, saj presoja nedokazanosti odsotnosti sistemskih pomanjkljivosti v pritožbi ni problematizirana.

12. Iz navedenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951. 3 Sodba SEU C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve). 4 Sodba SEU C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C‑493/10 z dne 21. 12. 2011). 5 Sodba SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve). 6 Da so bili taki dokazi izvedeni tudi v upravnem postopku, glede katerega se je pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem vodil pod opr. št. I Up 263/2023, izhaja iz tam izpodbijane sodbe I U 1225/2023-12.