Jedro

Delodajalec mora delavcu - invalidu III. kategorije v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponuditi drugo ustrezno delo. Če mu ponudi delo, ki ne ustreza omejitvam iz odločbe invalidske komisije (neustrezno delo), je odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2003 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, ki jo je prejel dne 11. 1. 2007, nezakonita in se razveljavi ter ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 01.10.2003 tudi od dne 11. 1. 2007 dalje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 957,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2007 do plačila.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo oziroma podredno razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da ponujena pogodba o zaposlitvi ustreza pogojem odločbe ZPIZ, kar je posebej navedeno v 2. členu pogodbe. Ker se sklicuje na izdano odločbo invalidske komisije, meni, da ni potrebno, da bi se še posebej v pogodbi navajale omejitve. Ponujeno delovno mesto tako v celoti izpolnjuje pogoje, saj ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Navaja, da so dela na spornem delovnem mestu različna in obsegajo tudi dela, kjer ni potrebno dvigovati bremen nad 10 kg, pri čemer ne gre za trajno prisilno držo, ter da je upoštevala tudi dejstvo, da tožnik spada v zaščiteno kategorijo delavcev po določbi 116. člena ZDR, pri čemer opozarja, da ta zaščita ni absolutna. Navaja še, da je pripombe s strani pooblaščene zdravnice upoštevala, kot je to izpovedala priča B., in da je bil tožnik po izpovedi pooblaščene zdravnice sposoben opravljati dela s predlaganimi omejitvami. Vsi pri njej zaposleni invalidi imajo na enak način sestavljene pogodbe, pri čemer potem del, ki jih ne morejo opravljati, opravljajo delovodje. Poudarja, da bo tožnika takoj, ko bo prišel na delo, poslala na pregled k zdravnici, katere ugotovitve v zvezi z delavčevimi omejitvami strogo spoštuje in se jih drži. Zaveda se namreč, da se tožnikovo zdravstveno stanje spreminja in ga bo potrebno preveriti takoj po prihodu na delo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja, da je Višje sodišče v zvezi s tem že zavzelo stališče. Navaja, da priča B. ni izpovedala, da je tožena stranka upoštevala pripombe, podane s strani pooblaščene zdravnice, ampak da tega niso uredili, ker se to tehnično ne da urediti. Izpostavlja, da je za pogodbo o zaposlitvi predpisana pisna oblika, zato ne more biti v pogodbi zapisano nekaj, kar se v praksi ne izvaja, pri čemer je opis del in nalog bistvena sestavina. Sklicuje se na določbo 3. točke 1. odstavka 29. člena ZDR in navaja, da iz izpodbijane (pravilno ponujene) pogodbe ne izhaja, katero delo naj bi tožnik opravljal in katero delo je tisto, ki ustreza odločbi ZPIZ. Pogodba ni preverljiva v smislu odločbe ZPIZ, dodatne razlage, kaj je bilo s pogodbo mišljeno in izvajanje le-te v praksi, pa so neupoštevne. Poudarja, da je vsakokratna sprememba odločbe ZPIZ podlaga in zahteva za spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj pavšalna navedba omejitev, ki naj bi ustrezala vsem bodočim odločbam ZPIZ, onemogoča presojo tožnikove delazmožnosti na njegovem delovnem mestu s strani ZPIZ-a. Opozarja, da je tožena stranka dolžna pogodbo predložiti na ZPIZ, ki v zvezi z ustreznostjo pogodbe poda mnenje, česar ni storila (3. odstavek 101. člena ZPIZ). Kaj tožnik lahko dela, bi morala ugotoviti pred ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Navaja še, da so delovni pogoji na ponujenem delovnem mestu še težji, saj delo ostaja isto, le delavci bodo po novem delali na vseh delovnih mestih, kjer bo obstajala potreba.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovne kršitve uveljavlja zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "brizgalec žičnih jeder". Pri tožniku je bila z odločbami ZPIZ z dne 20. 4. 2006 (prvostopna) in 28. 11. 2006 (drugostopna in dokončna) ugotovljena III. kategorija invalidnosti in priznana pravica do razporeditve na drugo delovno mesto z omejitvami dviganja in prenašanja bremen nad 10 kg ter delo v prisilni drži. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 10. 1. 2007 obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in mu poslala predlog nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "izdelovalec žičnih jeder", pri čemer iz opisa delovnega mesta ni razvidno, ali so bile upoštevane omejitve v skladu z omenjenimi odločbami invalidske komisije. V ponujeni pogodbi je le navedba: "Delo v skladu z odločbo IK 3.032.029".

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sicer je v postopku izdaje začasne odredbe s sklepom opr. št. Pdp 338/2007 z dne 21. 3. 2007 na pritožbo tožene stranke preizkusilo odločitev prvostopnega sodišča v zvezi z izdano začasno odredbo. Že takrat je potrdilo pravilno stališče prvostopnega sodišča, da za ustreznost razporeditve invalida III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z omejitvami ne zadošča zgolj dejstvo, da delodajalec v pogodbi o zaposlitvi navede, da ima delavec status invalidnosti (celo brez kategorije) in da se sklicuje na delo v skladu z odločbo IK in njeno številko.

Sodišče prve stopnje je tudi v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da je v skladu z določbo 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in 40. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in 114/2006) možno invalidu III. kategorije invalidnosti odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov le, če se mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe za nedoločen čas ter za delo na ustreznem delovnem mestu, kar pomeni, da mora delo ustrezati invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. V primeru neustreznega dela, ponujenega v novi pogodbi o zaposlitvi, je taka odpoved nezakonita. Ustreznost dela pa je mogoče ugotoviti le iz opisa konkretnega delovnega mesta iz pogodbe o zaposlitvi, ki je ponujena.

Tožena stranka je tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki za tožnika ni ustrezno glede na dokončno odločbo invalidske komisije, kar potrjujejo tako listinski dokazi, zlasti pa izpovedbe zaslišanih prič. Te neustreznosti pa tožena stranka ne more odpraviti z navedbo, da se upoštevajo omejitve v skladu z odločbo IK, saj iz tega ni razvidno, kakšne so pogodbene obveznosti delavca na ponujenem delovnem mestu, saj niti ni jasno glede na obsežne omejitve, kaj bi na ponujenem delovnem mestu tožnik dejansko delal. Glede na veljaven pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij mora biti predmet pogodbe o zaposlitvi, to je kratek opis dela, ki ga mora delavec po pogodbi o zaposlitvi opravljati, jasno določen. To je glede na tretjo alinejo 1. odstavka 29. člena ZDR tudi bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero se stranki ne moreta sklicevati na druge akte v smislu 2. odstavka 29. člena ZDR. Gre namreč za opredelitev obveznosti delavca in po drugi strani pravico delodajalca, da od delavca zahteva opravljanje tako opisanih del oziroma opravil. Tudi pooblaščena zdravnica je izpovedala, da tožnik ne bi mogel opravljati vseh del iz opisa delovnega mesta v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi ponudila neustrezno delo, zaradi česar je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 01.10.2003 s ponudbo nove pogodbe nezakonita. Tega ne more spremeniti niti navedba tožene stranke, da bo tožnika po prihodu na delo poslala na pregled k pooblaščeni zdravnici, saj ima tožena stranka že od dokončnosti odločbe IK dolžnost, da tožniku ponudi ustrezno delo in ne šele od njegovega prihoda nazaj na delo.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb (upoštevanje omejitev, predlaganih s strani pooblaščene zdravnice, vsebina pogodb o zaposlitvi ostalih invalidov pri toženi stranki, izvajanje teh pogodb v praksi) ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama. Poleg tega gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Glede tožnikovih stroškov iz odgovora na pritožbo pa je odločilo, da jih krije tožnik sam, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.