Jedro

Vprašanje, ali je v sporu stranka tudi pasivno legitimirana oziroma ali je dejanski nosilec obveznosti iz tožbenega zahtevka po materialnem pravu ni predmet kršitve v smislu 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da je dne 9. 4. 2010 tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, da je bila tožnica zaradi nezakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas do 31. 8. 2010 ter toženi stranki naložilo, da tožnico do tega datuma prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom plače in drugih prejemkov v zvezi z delom, kot če bi delala, zmanjšanim za v tem obdobju prejete prejemke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti do plačila, poleg tega pa je toženi stranki naložilo, da tožnici glede na razvezo pogodbe o zaposlitvi plača odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 10. 2010 dalje do plačila ter ji povrne s strani sodišča odmerjene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo glede odmere stroškov postopka in pritožbo tožene stranke glede ugoditve tožbenemu zahtevku zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je po vročitvi prvostopne sodbe dne 21. 1. 2013 sodišče obvestila, da je bila z 31. 1. 2012 ustanovljena Javna agencija RS za varstvo konkurence, ki jo je šteti za pravno naslednico tožene stranke v tem sporu, ter predlagala, da sodišče sodbo vroči tej pravni osebi. Iz previdnosti pa je vložila zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi pritožbo, ker do poteka pritožbenega roka ni bila obveščena, da bi sodišče sledilo njenemu predlogu. Sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo vsebinsko zavrnilo, ne da bi se izreklo glede pravnega nasledstva tožene stranke. Ker so bile tudi pravice in obveznosti iz pogodb o zaposlitvi, ki so bile pred tem sklenjene s strani njenega Urada za varstvo konkurence, z dnem ustanovitve prenesene na Javno agencijo RS za varstvo konkurence, kot samostojno pravno osebo, je bila lahko zgolj ta stranka v tem postopku, tožena stranka pa ni mogla biti več pravdna stranka, ker ni več pasivno legitimirana. Zato bi sodišče moralo postopek nadaljevati z javno agencijo, ki pa jo v postopek sploh ni pritegnilo, ne pa s toženo stranko, ki v tem sporu ni pravdna stranka. Zato sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), glede odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem Agenciji RS za varstvo konkurence pa kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, če se je postopka pred sodiščem udeleževal nekdo, ki sploh ni imel procesne sposobnosti oziroma ne more biti stranka, ali pa omejeno sposobna fizična oseba ali pravna oseba, ki ni bila pravilno zastopana. Nobenega dvoma ni, da tožena stranka, to je Republika Slovenija, ima procesno sposobnost in lahko nastopa kot stranka tudi pred sodiščem v individualnem delovnem sporu ter je bila v tem sporu tudi ustrezno zastopana po zakonitem zastopniku. Vprašanje, ali je v sporu tudi pasivno legitimirana oziroma ali je dejanski nosilec obveznosti iz tožbenega zahtevka po materialnem pravu ni predmet kršitve v smislu 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo glavno obravnavo v tej zadevi in izdalo sodbo dne 14. 12. 2012. Res je tožena stranka dne 28. 1. 2013 sodišče prve stopnje obvestila, da je bila z 31. 12. 2012 ustanovljena Javna agencija RS za varstvo konkurence, ki naj bi bila pravna naslednica Urada tožene stranke za varstvo konkurence. Ne glede na to pa je tožena stranka v lastnem imenu dne 30. 1. 2013 vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi drugače označila toženo stranko.

8. Sodišče druge stopnje je na podlagi vložene pritožbe tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2012 utemeljeno presojalo po stanju, kot je bilo podano na dan zaključka glavne obravnave in izdaje navedene sodbe in stanju strank, kot sta bili opredeljeni v sodbi sodišča prve stopnje ter vloženi pritožbi. Toženi stranki ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem v smislu določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je vložila pritožbo in je sodišče njeno pritožbo vsebinsko obravnavalo, Javna agencija RS za varstvo konkurence pa v sporu niti ni bila tožena, niti ni namesto tožene stranke ali ob njej vstopila v pravdo. V imenu navedene agencije pa tožena stranka brez ustreznega pooblastila ne more uveljavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ker v reviziji uveljavljana razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka nista podana, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.