Jedro

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi trikrat odločilo, (dvakrat je bila prvostopenjska razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje), vendar pa to ne pomeni, da je toženec upravičen do treh nagrad za postopek.

Tožnica v času nadomeščanja javne uslužbenke dejansko ni opravljala dela na delovnem mestu, kot ga je zasedala javna uslužbenka, ki bi jo naj tožnica nadomeščala. Pogodba o zaposlitvi je bila tako nezakonita, saj zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil podan, zato se šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 9. 4. 2010 in da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 6. 3. 2010 do 31. 8. 2010. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do 31. 8. 2010 prijaviti v vsa zavarovanja in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati plačo in druge prejemke v zvezi z delom kot če bi delala ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšanje za prejete prejemke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, jo prijaviti v socialna, pokojninska in zdravstvena zavarovanja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 1.337,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v sporni zadevi storilo dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in sicer je kršilo načela kontradiktornosti, kar predstavlja pritožbeni razlog pa 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in izdalo pomanjkljivo sodno odločbo, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi navaja, da po ustaljeni praksi Ustavnega in rednih sodišč, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti tudi ravnanje sodišča, če se ne opredeli do navedb strank, ki so pomembne za konkreten spor. Tožena stranka ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2010 ni vedela, niti ni mogla vedeti, da se delavka, ki jo je tožnica nadomeščala po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 3. 2010, ne bo vrnila na delo dne 3. 4. 2010. Tožena stranka je prejela odločbo ZZZS z dne 19. 2. 2010, v kateri je bilo navedeno, da je delavka, ki jo je tožnica nadomeščala s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 3. 2010, nezmožna za delo od 18. 2. 2010 do 2. 4. 2010, zato je utemeljeno pričakovala, da se bo dne 3. 4. 2010 vrnila na delo. Vrhovno sodišče RS se je v odločbi VIII Ips 126/2008 z dne 26. 5. 2009 postavilo na stališče, da so za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas odločilne okoliščine, ki so bile znane ob njeni sklenitvi. Če tožena stranka ni vedela, da bo odsotni delavki podaljšan bolniški stalež, ji ni mogoče očitati, da je sklenila nezakonito pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sicer pa je tožena stranka dne 23. 4. 2010 objavila javni natečaj za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta „svetovalec“, na katerega se je prijavila tudi tožnica in bila izbrana. Vendar pa tožnica dela ni nastopila, zato bi domnevno nezakonito delovno razmerje za nedoločen čas lahko trajalo najdalje do dneva, ko je tožnica imela možnost nadaljevati z delom pri toženi stranki, pa je to odklonila, zato tožnici tudi ne pripada nobena odškodnina. Izpodbijana sodba pa je po mnenju pritožbe pomanjkljiva tudi zato, ker sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni natančno opredelilo v katerem delu se tožbeni zahtevek zavrne. Pavšalna odločitev sodišča prve stopnje, da se višji tožbeni zahtevek zavrne ne ustreza standardu obrazloženosti odločitve. Toženi stranki je nerazumljiv tudi ugodilni del izreka izpodbijane sodbe iz 1. odstavka 2. točke, saj ni določeno v katera zavarovanja mora tožena stranka prijaviti tožnico, katere pravice ji je dolžna priznati, kakšno plačo in druge prejemke ji je dolžna obračunati. Dolžnost tožeče stranke je, da postavi določen dajatveni zahtevek, kar pa tožnica ni storila, zato ni bilo podlage za ugoditev opisnemu delu tožbenega zahtevka. Sicer pa je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je dokazala, da je bila A.A., v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2010, odsotna zaradi bolniškega staleža in da je bila tožena stranka s strani ZZZS seznanjena, da je imenovana delavka v bolniškem staležu do 2. 4. 2010. Hkrati je tožena stranka dokazala, da je bila B.B., v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010, na porodniškem dopustu in ker je bila tožena stranka prepričana, da se bo vrnila na delo 3. 4. 2010 je s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. S sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je prenehala veljavnost prejšnje pogodbe, saj dveh pogodb o zaposlitvi delavec ne more imeti. Po oceni tožene stranke sodišče tudi glede zakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010 ni ugotovilo in upoštevalo vseh pravnorelevantnih dejstev. Tožena stranka je z listinami dokazala, da je bila delavka, ki jo je tožnica nadomeščala po zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. 2010 do 9. 4. 2010, odsotna zaradi dopusta za nego in varstvo otroka. B.B., ki jo je tožnica nadomeščala po zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas je bila vodja oddelka za pravne zadeve, kot je razvidno iz sistemizacije delovnega mesta, na katerega je bila imenovana delavka razporejena. Tožena stranka je z listino dokazala, da je bilo v času porodniške odsotnosti pooblastilo za vodenje oddelka preneseno na C.C., vodenje upravnih postopkov po ZPomK pa je, kot je izpovedala tudi tožnica, namesto B.B. opravljala tožnica. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 321/2010 z dne 20. 2. 2012 zavzelo stališče, da ni nujno, da obstaja direktna zveza med delom, ki ga opravlja delavec angažiran na drugih delih in delom za katerega se sklepa pogodba za določen čas. Zadošča ugotovitev, da je začasen izpad določenega števila delavcev povzročil potrebo po novih delavcih za določen čas. Tožena stranka meni, da je omenjeno stališče uporabljivo tudi v konkretnem primeru. Glede na to, da se je tožnica prijavila na razpisano prosto uradniško delovno mesto svetovalec in je bila tudi izbrana ter ni podpisala pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2010 za navedeno delovno mesto, tožnici tudi ne pripada odškodnina, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo. Po mnenju pritožbe tožnica ni upravičena do odškodnine, glede na to, da je bila tožena stranka zainteresirana, da tožnica ostane pri njej v delovnem razmerju, vendar tožnica kasneje ni bila pripravljena skleniti pogodbe o zaposlitvi. Zato tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine. Po splošnih načelih obligacijskega prava morajo biti za priznanje odškodnine izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ker pa je tožnica sama privolila v nastanek škode, pa je s tem prekinjena vzročna zveza.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tudi tožnica (zoper odločitev o stroških postopka). V pritožbi navaja, da če je sodba razveljavljena in se nadaljuje postopek na prvi stopnji ter konča z izdajo sodbe, gre za nov postopek in zadevo sodišče tudi vpiše pod novo opr. št., zato bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati stroške predhodnih dveh postopkov, ne le stroške za postopek I Pd 1605/2002 v znesku 1.337,64 EUR, temveč bi moralo sodišče toženi stranki naložiti v plačilo tudi stroške postopka v zadevi I Pd 676/2010, v skupni višini 839,16 EUR (nagrada za postopek 347,10 EUR, nagrada za narok 320,40 EUR, fotokopije 11,80 EUR, materialni stroški 20,00 EUR in 20 % DDV) ter v zadevi I Pd 9/2012 so tožnici nastali stroški v višini 1.343,04 EUR (nagrada za postopek 347,10 EUR, nagrada za narok 320,40 EUR, nagrada za odgovor na pritožbo 427,20 EUR, fotokopije 4,50 EUR, materialni stroški 20,00 EUR in 20 % DDV. Glede na to, da sodišče tožnici ni priznalo stroškov v predhodnih dveh postopkih je odločitev o stroških postopka napačna. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izrek o stroških postopka spremeni tako, da tožnici poleg že priznanih stroškov v višini 1.337,64 EUR prizna še stroške v znesku 2.182,20 EUR ter jih naloži v plačilo toženi stranki z obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Tožnica je priglasila stroške pritožbe.

Pritožbi tožene stranke in tožnice sta neutemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnice: Sodišče prve je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici odmerilo nagrado le za en postopek. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje v zadevi res trikrat odločilo, (dvakrat je bila prvostopenjska razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje), vendar pa to ne pomeni, da je toženec upravičen do treh nagrad za postopek. Drugi odstavek 14. člena ZOdvT res določa, da odvetnik v sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji, pri čemer 19. člen ZOdvT izredno odloča, da nov postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je bila zadeva vrnjena v odločanje, predstavlja novo stopnjo. Vendar pa iz opombe št. 3 Tarife, ki je sestavni del ZOdvT, izrecno izhaja, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, všteva v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. To pomeni, da bi bila tožnica do ponovne nagrade za postopek upravičena le v primeru, če bi bila v ponovljenem postopku ta nagrada višja od že nastale nagrade v prejšnjem postopku. (Tako je odločilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 394/2012).

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti (8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP) in da je izdalo pomanjkljivo sodno odločbo, kar predstavlja pritožben razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh navedb strank, ki so bile pomembne za odločitev v konkretnem sporu. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb tožene stranke, ki je zatrjevala, da je dne 22. 2. 2009, ko je prejela odločbo ZZZS z dne 19. 2. 2009, v kateri je bilo navedeno, da je sodelavka, ki jo je tožnica nadomeščala s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 3. 2010, nezmožna za delo od 18. 2. 2010 do 2. 4. 2010 in da je zato utemeljeno pričakovala, da se bo odsotna delavka dne 3. 4. 2010 vrnila na delo. Odločbo o naknadnem podaljšanju nezmožnosti za delo je tožena stranka prejela šele 15. 4. 2010, torej ko je tožnici že prenehalo delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka se sicer pravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišče RS VIII Ips 126/2008 z dne 26. 5. 2009, kjer je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da so za zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas odločilne okoliščine, ki so znane ob njeni sklenitvi in da je zato potrebno upoštevati tiste okoliščine, ki so bile toženi stranki znane ob njeni sklenitvi. Ker tožena stranka ni vedela, da bo odsotni delavki podaljšan bolniški stalež, ji dejansko ni mogoče očitati, da je sklenila nezakonito pogodbo o zaposlitvi za določen čas in je v tem delu pritožba sicer utemeljena. Vendar navedeno na odločitev sodišča, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 9. 4. 2010 nezakonito in da je bila tožnica v delovnem razmerjem pri toženi stranki za nedoločen čas od 6. 3. 2010 do 31. 8. 2010, ne vpliva. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zadnja (četrta) pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2010 sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Kot je tožnica na naroku 9. 2. 2011 in 14. 12. 2012 izpovedala, je od poteka pripravništva pa vse do prenehanja delovnega razmerja dne 9. 4. 2010, opravljala enako delo in sicer je vodila dalj časa trajajoče upravne postopke, predvsem na področju telekomunikacij, pa tudi postopke v zvezi z javnimi naročili. V pogodbi o zaposliti z dne 5. 3. 2010 (četrti pogodbi) je zapisno, da bo tožnica delo opravljala na oddelku za pravne zadeve. Tožnica pa je izpovedala, da na oddelku za pravne zadeve ni delala in se je njeno delo pomembno razlikovalo od delovnega mesta, kjer je delala B.B., ki je bila vodja oddelka za pravne zadeve. Na podlagi predložene listinske dokumentacije je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po pogodbi o zaposlitvi tožnica delo opravljala na delovnem mestu s šifro 5000, kar je po sistemizaciji „svetovalec v uradu, sektor za pravne zadeve in preiskovalna dejanja, oddelek za pravne zadeve“, medtem ko je v sistemizaciji delovno mesto „vodje tega oddelka“ označeno z drugo šifro, pa tudi zahteve za zasedbo tega delovnega mesta so drugačne. Tožnica tudi ni imela pridobljenega uradniškega naziva, kot se za mesto vodje oddelka zahteva. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v času nadomeščanja javne uslužbenke B.B. dejansko ni opravljala dela na delovnem mestu, kot ga je zasedala javna uslužbenka, ki bi jo naj tožnica nadomeščala.

Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 30. 3. 2010 nezakonita, ker zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil podan. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da bi lahko sodišče prve stopnje tožnici priznalo nezakonito delovno razmerje za nedoločen čas, le do dneva, ko je tožnica imela možnost nadaljevati z delom pri toženi stranki, pa je to odklonila. Tožena stranka je dne 23. 4. 2010 objavila javni natečaj za zasedbo prostega delovnega mesta „svetovalec“, na katerega se je prijavila tudi tožnica in bila izbrana, kasneje pa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ni podpisala. Dejstvo, da bi lahko tožnica sklenila pri toženi stranki pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec, ki jo je tožena stranka objavila 23. 4. 2010 ne vpliva na trajanje nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in ne pomeni, da bi sodišče tožnici lahko priznalo delovno razmerje le do 9. 8. 2010, ko bi tožnica lahko nastopila delo pri toženi stranki, na delovnem mestu „svetovalec“. Navedeno pa tudi ne vpliva na odškodnino, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje tožnici zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR.

Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj imela sodba prve stopnje pomanjkljivosti, ker sodišče prve stopnje v izreku ni natančno opredelilo, v katerem delu se tožbeni zahtevek zavrne in ni natančno opredelilo obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v sodbi natančno opredelilo vsebino ugodilnega dela izreka sodbe in sicer, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (6. 3. 2010 do 31. 8. 2010) prijaviti v vsa zavarovanja in ji za ta (do 31. 8. 2010) obračunati plačo in druge prejemke v zvezi z delom kot če bi delala ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske, zmanjšanje v tem obdobju za prejete prejemke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sodna praksa dopušča, da so v sodnih sporih o prenehanju delovnega razmerja denarni zahtevki tudi opisni. Glede na to, da je tožena stranka delodajalec, ki je tudi sicer tožnici mesečno izplačeval plačo in mu je delovnopravna zakonodaja v zvezi z izplačili plač in zagotavljanju pravic iz delovnega razmerja delavcem znana, je zato zmožen takšen opisen tožbeni zahtevek tudi izpolniti.

Neutemeljen pa je tudi očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Trditve tožene stranke, da je z listinami dokazala, da je bilo v času porodniške odsotnosti pooblastilo za vodenje oddelka s strani B.B. preneseno na C.C., vodenje upravnih postopkov po ZpomK pa na tožnico, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. ZPP v 337. členu namreč določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave oziroma če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka pa navedenega ni dokazala.

Tožena stranka pa se tudi neutemeljeno sklicuje v pritožbi, da tožnica ni upravičena do dosojene odškodnine v višini 2.000,00 EUR, ker je dejansko privolila v škodo s tem, ko se ni zaposlila na delovnem mestu, ki ji je ga ponudila tožena stranka. Napačen je zaključek tožene stranke, da bi lahko sodišče tožnici odškodnino priznalo le po splošnih načelih obligacijskega prava in da niso bili izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, ker v danem primeru ni bilo protipravnega ravnanja tožene stranke ter tožnici škoda tudi ni nastala. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo odškodnino na podlagi določil 118. člena ZDR, ki določa, če sodišče ugodi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odškodnine po 118. členu je revizijsko sodišče v zadevah VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008, V III Ips 153/2008 z dne 6. 10. 2010, VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009 pojasnilo, da je treba prvenstveno izhajati iz tega, da se povezuje z nadaljevanjem in izpolnjevanjem obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da z ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalje do odločitve sodišča prve stopnje. To ni odškodnina za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča. Gre torej za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo. Prav zaradi njene posebne narave se pri odločanju o njej ni mogoče neposredno opredeliti oziroma uporabiti vseh institutov civilnega (obligacijskega) prava. Glede na navedeno izhodišče je pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR treba prvenstveno izhajati in upoštevati kriterije za odmero v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu je nastala oziroma bo nastala, po datumu zaključka delovnega razmerja s sodbo sodišča. Materialno pravo tako glede odškodnine po 118. členu ZDR in glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. ZDR izhaja iz načela, da je sklepanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo (1. odstavek 10. člena). V sistemu delovnih razmerij je namreč tudi upoštevajoč mednarodne dokumente (konvencija št. 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, Ur. l. SFRJ št. 4/84, mednarodna pogodba v zvezi z aktom o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/52, mednarodne pogodbe, št. 15/92, direktivo 91/383/EET – začasno delo, direktivo 1999/70/EC - delo za določen čas) vzpostavljeno pravilo zaposlovanja za nedoločen čas. Zaposlovanje za določen čas se dopušča, kadar ga narekujejo predvsem objektivni razlogi npr. potek določenega obdobja, dokončanje določene naloge ali nastop določenega dogodka. Iz konvencije MOD št. 158 izhaja zahteva državam podpisnicam, da je treba predvideti ustrezno varstvo pred sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Sklenitev pogodbe za določen čas je torej izjema, dopuščena le v primerih, ko ta pogoj določi zakon oziroma pri manjših delodajalcih tudi kolektivna pogodba (52. člen ZDR). Zakonitost pogodbe o zaposlitvi je vezana na zakonitost razloga, ki je naveden v pogodbi. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZPP).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti na obstoj katerih morajo paziti po uradni dolžnosti, je pritožba v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.