Jedro

Učinkovanja odstopne izjave ni mogoče utemeljevati „za nazaj“, saj se utemeljenost odstopa lahko presoja zgolj glede na okoliščine, ki so med strankama obstajale do trenutka odstopa, ne pa tudi kasneje.

Tožnik je z vložitvijo tožbe zahteval izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da jo je bil pripravljen sprejeti, toženca pa bi posledično od tega trenutka dalje lahko izpolnila svojo obveznost. Pravilnost takšnega razlogovanja sodišča izhaja nenazadnje iz dejstva, da sta toženca tekom postopka 21. 12. 2010 tudi dejansko izpolnila svojo nesporno obveznost, in sicer z nakazilom na transakcijski račun tožnika, le-ta pa je takšno izpolnitev tudi sprejel, saj je tožbeni zahtevek v tem delu umaknil. Ker pa sta toženca preostanek svoje obveznosti izpolnila šele po vložitvi tožbe, gredo tožniku pravilno zamudne obresti od vložitve tožbe dalje tako

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi glede obveznosti nerazdelnega plačila glavnice v višini 12.594,00 EU, ter se postopek v tem delu ustavi.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (tj. v prvi točki izreka glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.594,00 EUR od 26. 10. 2007 do 21. 12. 2007 ter v 2. in 3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema odločbe sodišča druge stopnje toženi stranki plačati 603,02 EUR stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 12.594,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za neveden znesek od 26. 10. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni (prva točka izreka izpodbijane sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (druga točka izreka izpodbijane sodbe) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 9.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (tretja točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) in tožena stranka (v nadaljevanju: toženca).

3. Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka) in v stroškovni odločitvi (tretji odstavek izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema bistvo zadeve in opozarja, da je sodišče ves času vodilo postopek v smeri ugotavljanja višine neplačanih del, zato je sodba sodišča prve stopnje za tožečo stranko čisto presenečenje. Če je sodišče nameravalo izdati sodbo s takšnimi razlogi, kot jo je izdalo, bi to po mnenju tožnika moralo storiti že leta 2009, najkasneje po opravljenem zaslišanju strank. Za to, da bi sodišče ugotovilo, da se toženca lahko sklicujeta na pobotni sporazum, ter zato, da bi ugotovilo, da je trditvena podlaga pomanjkljiva, sodišče ne bi potrebovalo nobenega izvedenskega mnenja, niti njegovih dopolnitev, niti zaslišanja številnih prič, še manj pa zaslišanja izvedenca. Na takšen način je sodišče s svojo (izrazito in nenavadno pozno ter nepričakovano) pravno diagnozo tega spora zgolj nepotrebno in v nasprotju z določbami ZPP povzročilo stroške. V nadaljevanju povzema poglavitne argumente sodbe sodišča prve stopnje. Glede razlogovanja sodišča o tem, koliko je tožnik že prejel za opravljena dela na hiši tožencev izpostavlja, da ni sporno, da je tožnik opravil vsaj za 542.919,96 EUR vseh del na objektu tožencev in je zato povsem logično in utemeljeno, da zahteva od njih še plačilo neplačane razlike, ki znaša najmanj 142.000,00 EUR (glede na znesek, ki ga je prisodilo sodišče, in znesek, ki ga je tožnik že prejel). To po njegovem mnenju še zdaleč ni majhen znesek, zato argument sodišča, da je tožnik že prejel 401.000,00 EUR nima prav nobene vrednosti, sploh pa ne more biti argument za zavrnitev zahtevka, pač pa ravno nasprotno – vsaj za to razliko bi moralo sodišče še dodatno ugoditi tožbenemu zahtevku. Poudarja tudi, da v obravnavani zadevi ni potrebna razmejitev del na pogodbena in dodatna dela v končni situaciji. Le-ta namreč zajema vsa opravljena, a neplačana dela. Zato obravnava vtoževanega zahtevka terja zgolj ugotovitev, ali so bila vsa dela opravljena in ali so resnično vredna toliko, kot trdi in jih zaračunava (količinsko in vrednostno) tožnik. Po mnenju tožnika je zato odločilno, da je tekom postopka navedel, katera dela je opravil, koliko so po njegovem vredna in jih je kot takšna tudi zaračunal v končni situaciji. Če je pri tem obračunal previsoko ceno, je izvedenec to preveril in ceno ustrezen znižal pri vsaki posamezni postavki opravljenih in količinsko potrjenih del. To pa ne pomeni pomanjkljive trditvene podlage, ampak zgolj delno neutemeljen tožbeni zahtevek. Nadalje izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik neutemeljeno odstopil od pobotnega dogovora, Sodišče namreč po mnenju tožnika ni upoštevalo vrste okoliščin, ki so bile navedene in izkazane med postopkom. Tako ni upoštevalo razloga, zakaj je sploh prišlo do takšnega dogovora. Toženca sta se namreč neprestano izmikala plačilu, tožnik pa je bil prisiljen zaključiti zadevo, saj so nanj pritiskali podizvajalci. Zato se je bil pripravljen umakniti z objekta tudi pod zanj neugodnimi pogoji. Napake iz zapisnika z dne 30. 6. 2007 so bile namreč odpravljene že 8. 8. 2007. Temu tožena stranka sploh ni ugovarjala in na vse pozive ni odgovarjala. Sodišče tudi samo priznava, da tožnik ni dobil odgovora tožene stranke. Če pa je tako, je jasno, da je utemeljeno odstopil od dogovora. Dejstvo, da je bil kasneje podpisan še dokument z dne 2. 10. 2007, ki govori o odpravi napak z dne 30. 6. 2007, nima pomena, ki mu ga pripisuje sodišče. Šlo je le za potrditev dokončne odprave vseh napak na objektu in ne za potrditev, da so bile odpravljene šele 2. 10. 2007. Tožnik je takrat že davno odstopil od pogodbe in je želel le še pisno potrditev tožencev, da so vse napake res že bile odpravljene. Enako priznanje in podpis zapisnika je tožnik skušal doseči od tožene stranke že s prejšnjimi dopisi, npr. s tistim z dne 10. 8. 2007, v katerem sta bila toženca obveščena o odpravi napak, nanj pa nista odgovorila, niti nista plačala dolgovanega zneska. Celo če bi bilo res, da je obveznost iz pobotnega sporazuma zapadla šele 2. 10. 2007, je sodišče zmotno presodilo, da ta sporazum ni bil razvezan. Toženca sta namreč šele 15. 10. 2007 prvič obvestila tožnika, da naj bi mu želela plačati preostali znesek. To pomeni, da sta bila že v 13-dnevni zamudi, pa tega niti kasneje nista storila. Po mnenju tožnika tega nista storila zato, ker nista imela denarja. Izgovor, češ da naj bi tožnik zavračal plačilo, ne drži in tudi sicer ne more biti utemeljen. Tudi če bi bilo to res, bi morala tožena stranka denarno obveznost izpolniti z nakazilom na račun tožnika ali ga položiti na sodišču ali pri notarju. O upniški zamudi tožnika, ki je nesporno odpravil napake, zato ne more biti govora. Takšno stališče sodišča je tudi v nasprotju z odločitvijo glede teka zamudnih obresti. Četudi bi bili pogoji za razvezo podani šele 2. 10. 2007, pa to po mnenju tožnika kvečjemu pomeni, da je razveza pobotnega ugovora začela učinkovati 3. 10. 2007. Ker dogovor s strani tožencev ni bil izpolnjen niti naknadno, je tožnik utemeljeno vložil tožbo v obravnavani zadevi. Kasnejše sklicevanje na takšen sporazum med pravdnima strankama pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

5. Toženca izpodbijata prvo in tretjo točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (tudi za znesek 12.594,00 EUR) ter skladno s tem spremeni tudi sklep o stroških tako, da tožniku naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške tožencev. Opozarjata, da sta znesek 21.594,00 EUR, ki ga je sodišče prisodilo tožniku, le-temu že plačala, in sicer 21. 12. 2009. Tožnik je sam izjavil na zapisnik naroka za glavno obravnavo 7. 1. 2010, da je bil znesek 12.594,00 EUR plačan 21. 12. 2009, in sicer na transakcijski račun tožnika, zaradi česar je tožnik za navedeni znesek tožbo umaknil. Priglašata stroške s pritožbo.

6. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožnika:

8. Kot je korektno povzeto že v sami pritožbi tožnika, je bilo v obravnavani zadevi sporno plačilo opravljenih in neplačanih gradbenih del na stanovanjski hiši tožencev v S.. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo vseh opravljenih, a še neplačanih del, toženca pa sta se branila z ugovorom, da je bil 30. 6. 2007 sklenjen „pobotni sporazum“, s katerim sta stranki dogovorili plačilo 62.594,00 EUR, od česar 50.000,00 EUR takoj, preostanek v višini prisojenega zneska 12.594,00 EUR pa po odpravi napak, kakor so bile ugotovljene na zapisnik istega dne. Vsled ugovorom tožnika, da je od „pobotnega sporazuma“ odstopil zaradi neizpolnitve s strani tožencev, je postalo tako sporno, ali je bil tožnikov odstop utemeljen in posledično pravno učinkovit. Med strankama ni bilo sporno, da sta toženca plačala tožniku 50.000,00 EUR takoj, sporno pa je bilo, kdaj so bile napake, ugotovljene z zapisnikom z dne 30. 6. 2007, odpravljene in torej kdaj je zapadlo preostalo plačilo po pogodbi v višini 12.594,00 EUR. Tožnik je zatrjeval, da so bile napake z njegove strani odpravljene 8. 8. 2007, zaradi česar je dolžnikova zamuda nastopila naslednjega dne 9. 7. 2007. Toženca pa sta trdila, da je tožnik dokončno odpravil napake šele 2. 10. 2007, zaradi česar je tožnik z dopisom z dne 10. 8. 2007 (v katerem je navedel, da bo od dogovora odstopil, če do 11. 8. 2007 ne bo prejel plačila) neutemeljeno odstopil od dogovora o končnem obračunu (sodišča ga imenuje skrajšano „pobotni sporazum“). V nadaljevanju sta se toženca branila tudi s sklicevanjem na pomanjkljivo trditveno podlago, a glede na odločilnost in primarnost ugotovitve o veljavnosti „pobotnega sporazuma“ za ugotovitev pravne podlage in posledično višine obveznosti pravdnih strank, se bo sodišče druge stopnje do razlogov sodišča prve stopnje glede sklepčnosti tožbe opredelilo kasneje.

9. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožencev, saj je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik napake dejansko odpravil šele 2. 10. 2007, ko sta toženca takšno dejstvo potrdila s podpisom na listini, ki jo je sestavil tožnik sam, vključno z datumom. Takšno dejstvo izhaja tudi iz dopisa tožencev z dne 10. 8. 2007, iz katerega je razvidno, da do 8. 8. 2007 niso bile odpravljene vse napake, zajete v zapisniku 30. 6. 2007. Tožnik v pritožbi graja oceno sodišča v tem delu, saj vztraja, da potrdilo z dne 2. 10. 2007 nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje sodišče. Trdi, da je želel s takšno listino zgolj zagotovilo, da so napake dejansko odpravljene, da pa datum na listini ne pomeni, da so bile dejansko odpravljene šele tistega dne. Vendar takšna dokazna graja po oceni sodišča druge stopnje ne uspe omajati siceršnje prepričljivosti dokazne ocene sodišča v tem delu. Le-ta je namreč zelo splošna in razumna, saj tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je dokument dejansko sestavil sam, da ga je tudi sam datiral, da se na njem nahaja njegov logo, zaradi česar je povsem življenjsko zaključilo, da bi tožnik listino datiral na drugačen datum, če bi napake dejansko odpravil že prej. Sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazloži, da dejstvo nesprejema dopisa tožencev z dne 10. 8. 2007 s strani tožnika ni relevantno za presojo utemeljenosti odstopa tožnika. Glede na vsebino „pobotnega sporazuma“, ki sta ga sklenili stranki, je namreč odločilno zgolj vprašanje, kdaj so bile napake odpravljene. Zgolj od tega dejstva je namreč odvisen dan zapadlosti preostanka plačila po „pobotnem sporazumu“ in posledično učinkovitosti odstopne izjave tožnika, ki jo je le-ta podal že pred tem datumom. Pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, kakor je navedena na strani 8 izpodbijane sodbe, potrjuje tudi sama trditev tožnika v tožbi, da so bile v zapisniku z dne 30. 6. 2007 ugotovljene napake in pomanjkljivosti na objektu in njemu pripadajoči zunanji ureditvi s strani tožnika sanirane do dne 2. 10. 2007. V nadaljnjih trditvah je tožnik sicer zatrjeval, da so bile napake odpravljene že 8. 8. 2007, vendar je sodišče prve stopnje – glede na zgoraj pojasnjen uspeh dokaznega postopka in upoštevajoč tožnikovo neskladno trditveno podlago, po drugi strani pa tekom celega postopka skladno pojasnjevanje tožencev, da so bile napake odpravljene šele 2. 10. 2007 – povsem upravičeno štelo za dokazano trditev tožencev.

10. Pritožbena trditev, da sta toženca šele z dopisom 15. 10. 2007 ponudila tožniku plačilo preostanka zneska, predstavlja pritožbeno novoto, ki jo tožnik v pritožbi ne opravičuje z navajanjem okoliščin iz 337. člena ZPP, zato je sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Zgolj v pojasnilo pa vendarle dodaja, da takšno dejstvo, četudi bi bilo ugotovljeno, ne bi moglo vplivati na učinkovitost odstopne izjave tožnika, ki je bila nesporno dana pred ugotovljenim datumom zapadlosti preostanka izpolnitve po „pobotnem sporazumu“. Tudi če bi bil tožnik pripravljen sprejeti njuno izpolnitev (pa temu ni bilo tako – o pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem navedenega dejstva v nadaljevanju), upnika pa svoje obveznosti ne bi izpolnila takoj naslednji dan po zapadlosti terjatve, tj. 3. 10. 2007, bi imel takšen dejanski položaj za pravno posledico zgolj nastop dolžniške zamude in posledično upravičenje tožnika, da od tožencev kot dolžnikov terja zakonske zamudne obresti od dolgovanega zneska (prvi odstavek 378. člena OZ). Ne bi pa mogel utemeljevati učinkovanja odstopne izjave „za nazaj“, saj se utemeljenost odstopa lahko presoja zgolj glede na okoliščine, ki so med strankama obstajale do trenutka odstopa, ne pa tudi kasneje. Tožnik ni zatrjeval (in tega ne zatrjuje niti v pritožbi), da je takšno odstopno izjavo (ponovno) dal po 2. 10. 2007. V pritožbi pa tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča, da izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina dogovora o končnem obračunu (tj. „pobotnega sporazuma) v smislu 104. člena OZ. Iz navedenega izhaja, da sta lahko toženca kot dolžnika svojo obveznost po pogodbi (tj. „pobotnem sporazumu“) izpolnila tudi po tem datumu, saj je pogodba med strankama veljala (prvi odstavek 105. člena OZ). Glede na vse pojasnjeno zatorej tudi ni mogoče pritrditi tožniku, da je takšno ravnanje tožencev, ki se sklicujeta na veljaven „pobotni sporazum“, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dosegli dogovor o končnem obračunu in bili torej soglasni o preostanku dolgovanega zneska, pri čemer takšen dogovor ni prenehal veljati, pa je tudi pritožbeno sklicevanje na okoliščine težavnega dogovarjanja strank o višini preostalega dolga nepomembno.

11. Neutemeljeno je tudi ugovarjanje tožnika ugotovitvam o nastopu upniške zamude. Tožnik v pritožbi namreč ne zanika, da je zaslišan pred sodiščem dejansko sam izjavil, da sta toženca po odpravi napak naveden znesek želela plačati, vendar ga tožnik ni bil več pripravljen sprejeti. Glede na to, da je tako izpovedala tudi nasprotna stranka, sodišče prve stopnje nima dvoma v pravilnost takšne ugotovitve sodišča prve stopnje. Takšno ravnanje tožnika pa zapolnjuje objektivni dejanski stan določbe 300. člena OZ o nastopu upniške zamude. Tožnik zmotno meni, da je nastop takšnega pravnega dejstva odvisen od tega, ali sta toženca kot dolžnika svojo izpolnitev položila kot sodni ali notarski depozit. Institut sodnega depozita je namreč namenjen izognitvi dolžniški zamudi, zato ima podobne oziroma primerljive učinke kot upniška zamuda. V trenutku položitve, tako kot v trenutku nastopa upniške zamude namreč, prenehajo teči zakonske zamudne obresti. Pritožbeno ugovarjanje, da bi toženca lahko opravila izpolnitev z nakazilom na transakcijski račun pa je glede na ugotovitev sodišča o odklanjanju izpolnitve s strani tožnika, neutemeljeno.

12. Tožnik tudi zmotno meni, da nepravilnost ugotovitve o upniški zamudi tožnika med drugim izhaja iz siceršnje odločitve sodišča glede obrestnega dela zahtevka. Razlogi sodišča prve stopnje v tem delu niso v nasprotju z razlogi o upniški zamudi tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je tožnik z vložitvijo tožbe zahteval izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da jo je bil pripravljen sprejeti, toženca pa bi posledično od tega trenutka dalje lahko izpolnila svojo obveznost. Pravilnost takšnega razlogovanja sodišča izhaja nenazadnje iz dejstva, na katerega opozarjata toženca v pritožbi, tj. da sta tekom postopka 21. 12. 2010 tudi dejansko izpolnila svojo nesporno obveznost, in sicer z nakazilom na transakcijski račun tožnika, le-ta pa je takšno izpolnitev tudi sprejel, saj je tožbeni zahtevek v tem delu umaknil. Ker pa sta toženca preostanek svoje obveznosti izpolnila šele po vložitvi tožbe, gredo tožniku pravilno zamudne obresti od vložitve tožbe dalje tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

13. Ker torej pravilnost odločitve sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah o veljavnosti dogovora o končnem obračunu strank (sodišče ga imenuje „pobotni sporazum o končnem obračunu“), opredeljevanje do pritožbene graje materialnopravne presoje sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zahtevka, kakor tudi do kritike razlogovanja sodišča o višini že prejetih plačil tožencev s strani tožnika ni potrebno, saj takšne navedbe za odločitev o pritožbah niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Pojasnjeno velja tudi za kritiko tožnika glede vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje. Dejstvo, da je sodišče izvajalo dokaze zaradi ugotavljanja dejanskega substrata, na katerega kasneje ni oprlo svoje sodbe, lahko namreč pomeni kvečjemu kršitev načela ekonomičnosti, ki sodišču med drugim nalaga dolžnost smotrnega vodenja postopka. Ne more pa utemeljevati zaključka, da je izpodbijana sodba za tožnika presenečanje, za kar se zavzema v pritožbi. Za tožnika bi takšen rezultat lahko bil podan zgolj v primeru, da bi sodišče oprlo sodbo na določeno materialnopravno podlago, na katero stranki z vso dolžno skrbnostjo tekom postopka nista mogli pomisliti (in se torej o njej tudi nista mogli izjaviti), ali na dejstva, glede katerih tožniku ni bila zagotovljena možnost kontradiktorne obravnave. V konkretnem primeru sta dogovor o končnem obračunu del vnesla v dejstveni substrat zadeve toženca, tožnik pa je imel v postopku možnost, da se glede dejstev, na katere se opira, in glede morebitnih pravnih naziranj, od katerih je odvisna njegova utemeljenost, izjavi, kar je tudi izkoristil (navedeno je razvidno iz njegovih vlog v postopku). Ker gre za ugovor, ki tudi ni očitno neutemeljen, zatorej tožnik ob dolžni skrbnosti ni mogel pričakovati, da ga bo sodišče spregledalo.

15. Ker torej sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo izpodbija tožnik (tj. v 2. točki izreka) ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) O pritožbi tožencev:

16. Toženca pravilno opozarjata, da je tožnik tožbo za znesek 12.594,00 EUR vsled izpolnitvi in torej prenehanju obveznosti v tem delu umaknil. Sodišče prve stopnje je zato zmotno v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, namesto, da bi postopek zaradi umika tožbe za znesek 12.594,00 EUR v tem delu ustavilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (tj. v 1. točki izreka glede odločitve o glavni stvari) razveljavilo (157. člen ZPP) in postopek v tem delu (za znesek 12.594,00 EUR) ustavilo (188/3 člen ZPP).

17. V preostalem, tj. glede obrestnega dela zahtevka, ki ga tožnik ni umaknil (primerjaj izjavo na zapisniku na list. št. 90 sodnega spisa), in je v skladu s predhodno pojasnjenim utemeljen, pa je sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (v 1. točki izreka glede odločitve o obrestih) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka:

18. Ker je tožnik umaknil zahtevek v delu, za katerega je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje, takoj potem, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, ga ne zadene stroškovna posledica, ki je sicer vezana na umik tožbe (158. člen ZPP) – tj. plačilo stroškov nasprotne stranke, ki so nastali v zvezi s takšnim delom zahtevka. To pomeni, da je treba pri izračunu končnega uspeha šteti, da je tožnik tudi v tem delu zahtevka uspel. Sodišče druge stopnje zato v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo, saj je na podlagi razveljavitve prvostopenjske odločitve v ugodilnem delu glede glavnice, končni uspeh pravdnih strank ostal enak, posledično pa je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Glede odmere stroškov se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v tem delu.

19. Glede na to, da sta toženca izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari v ugodilnem delu, tj. glede zneska 12.594,00 EUR, v katerem sta s pritožbo tudi v celoti uspela, jima mora tožnik povrniti stroške v postopku s pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je njihovo odmero opravilo na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST)2 in Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)3 na podlagi priglašenih postavk na list. št. 391 sodnega spisa. Tožencema je tako ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v pritožbi priznalo 625 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1; višje priglašene postavke iz tega naslova ni priznalo), 12,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 13. člena OT), 127,50 točk iz naslova DDV od vrednosti odvetniške storitve ter 251,88 EUR za sodno takso za pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 je tožencema tako priznalo in tožniku naložilo v plačilo 603,02 EUR stroškov v postopku s pritožbo. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Ker je tožnik s pritožbo v celoti propadel, mora svoje stroške v pritožbenem postopku kriti sam.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.