Jedro

Pravica odstopiti od pogodbe s tem, da pusti nasprotni stranki primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 105. člena OZ), pripada pogodbi zvesti stranki. Posledica neveljavnega odstopa od pogodbe je, da pogodba še velja in jo lahko nasprotna stranka še vedno veljavno izpolni, pri čemer pa nosi posledice zamudne izpolnitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.670,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 12.594,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo prve stopnje v obsodilnem delu razveljavilo glede obveznosti nerazdelnega plačila glavnice v višini 12.594,00 EUR in v tem delu postopek ustavilo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Povzema potek postopka pred sodiščem prve stopnje in navaja, da utemeljitev sodišč druge in prve stopnje v zvezi z izpolnitvijo in odstopom od pobotnega sporazuma ni logična. Pritožbeno sodišče brez argumentacije ni upoštevalo razlogov in okoliščin, ki so privedle do pobotnega sporazuma. Do njega je namreč prišlo zato, ker tožeča stranka ni mogla več prenašati pritiskov tožene stranke in izmišljanja novih razlogov za odlašanje s plačilom ter zato, ker so pritiskali tudi podizvajalci za plačilo. Napake so bile odpravljene že do 8. 8. 2007. Temu tožena stranka sploh ni ugovarjala, tožeča stranka pa odgovora tožene stranke ni dobila, zato je utemeljeno odstopila od dogovora že pred 2. 10. 2007. Dejstvo, da je bil kasneje 2. 10. 2007 podpisan dokument o odpravi napak, ne pomeni, da so bile napake odpravljene šele tedaj. Tožeča stranka je kljub temu, da je pisno že odstopila od pobotnega sporazuma, zaradi slabih izkušenj s tožencema hotela tudi njuno pisno potrditev, da so bile vse napake res že odpravljene. Pritožbeno sodišče tako protispisno in v nasprotju z izpovedbami zakonitega zastopnika tožnika, priče L. in B. tolmači ta dokument. Ker pa mu pripisuje odločilno težo zgolj zato, ker ga je sestavil tožnik in ima datum 2. 10. 2007, ne da bi ga primerjalo in ocenjevalo v povezavi z ostalimi dokazi (8. člen ZPP), je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi v primeru, če bi obveznost plačila preostalega zneska 12.594,00 EUR zapadla šele 2. 10. 2007, je pritožbeno sodišče zmotno zaključilo, da sporazum ni mogel biti razvezan. Tožena stranka je plačala znesek več kot tri leta po vložitvi tožbe, v kateri je tožeča stranka zatrjevala odstop od sporazuma. Iz tega torej ne izhaja zaključek sodišča druge stopnje, da po 2. 10. 2007 tožeča stranka ni odstopila od pobotnega sporazuma, zmotno pa je tudi stališče, da je tožeča stranka zavračala sprejem preostalega zneska. Tožena stranka bi ga lahko kadarkoli nakazala tožeči strank. Tožnik nikoli ni zavračal prejema preostalega plačila po pobotnem sporazumu, je pa jasno izrazil, da odstopa od pobota in zahteva plačilo celotne vrednosti naročenih in opravljenih gradbenih del. To je jasno izrazil tako v odstopni izjavi kot tudi z vložitvijo tožbe. Tudi če bi bile napake odpravljene šele 2. 10. 2007, je tožeča stranka pustila do vložitve tožbe toženi stranki dovolj časa za izpolnitev dolgovanega. Tožena stranka očitno ni imela denarja. Če bi bili pogoji za plačilo preostalega zneska res izpolnjeni šele 2. 10. 2007, bi to kvečjemu pomenilo, da je razveza pobotnega ugovora začela učinkovati 3. 10. 2007 ali pa najkasneje z vročitvijo tožbe, nikakor pa ne, da je dogovor ostal v veljavi in ga tožena stranka ni bila dolžna izpolniti kar tri leta po vložitvi tožbe. Pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi je izpodbijala podrejene razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka, je višje sodišče označilo za nepomembne in so zato ostale brez odgovora. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da to odločbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče v kratkem povzema v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje: Pravdni stranki sta 25. 5. 2006 sklenili gradbeno pogodbo za gradnjo stanovanjske hiše, tožeča stranka kot izvajalec pa je v skladu z njo nato izvedla še določena dodatno naročena dela. Dne 30. 6. 2007 sta stranki sklenili dogovor o končnem obračunu (imenovan tudi pobotni sporazum), s katerim sta se dogovorili za plačilo 62.594,00 EUR, in sicer je 50.000,00 EUR tožena stranka plačala takoj, preostanek 12.594,00 EUR pa naj bi, ko tožeča stranka odpravi ugotovljene napake. Ni bilo sporno, da sta stranki ta sporazum sklenili, niti ne veljavnost tega sporazuma, zato tožeča stranka zmotno meni, da bi sodišči prve in druge stopnje morali upoštevati vse okoliščine, v katerih je prišlo do sporazuma. Niso tudi točne trditve tožeče stranke, da toženca sploh nista ugovarjala, da so bile napake iz zapisnika z dne 30. 6. 2007 odpravljene 8. 8. 2007. Nasprotno, osrednje sporno vprašanje je bilo ravno, kdaj je tožeča stranka odpravila napake (toženca sta trdila, da šele 2. 10. 2007) in ali je zato, ker ji toženca preostanka zneska nista plačala niti v dodatnem roku (do 11. 8. 2007), utemeljeno odstopila od dogovora in zahtevala plačilo 222.552,83 EUR po izstavljeni končni situaciji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so bile napake odpravljene šele 2. 10. 2007, zato odstop od pogodbe ni bil utemeljen. Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku taki dokazni oceni pritrdilo kot prepričljivi in razumni.

7. Vrhovno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP). Tega se očitno zaveda tudi tožeča stranka, ko izrecno zatrdi, da „ne posega v dokazno oceno sodišča prve in druge stopnje, pač pa želi prikazati, da utemeljitev obeh sodišč v zvezi z izpolnitvijo in odstopom od pobotnega sporazuma, ni logična in ne vzdrži presoje“. S tem sicer uveljavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, vendar zgolj navidezno, saj v nadaljevanju revizije navedeni razlogi kažejo, da skuša doseči ravno drugačno dokazno oceno o dejstvu, kdaj so bile napake odpravljene. Neutemeljeno pa sodišču druge stopnje očita, da je odločilno težo pripisalo le dokumentu z dne 2. 10. 2007, in to zgolj zato, ker ga je sestavil tožnik, in zaradi datuma, ne da bi ga primerjalo in ocenjevalo v povezavi z drugimi dokumenti. Sodišče druge stopnje (in pred tem že sodišče prve stopnje) je namreč sledilo metodološkim napotkom za dokazno oceno iz 8. člena ZPP, po katerem sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Tako je zaključek o času odprave napak narejen ne le na podlagi dokumenta z datumom 2. 10. 2007, pač pa tudi na podlagi in v povezavi s trditvami same tožeče stranke v tožbi, korespondenco med strankama in zaslišanjem strank (9. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje na straneh 7 in 8). Dokazna ocena torej ni oprta zgolj na posamičen dokaz, pač pa tudi na primerjavo posameznih dokazov in njihovo povezanost, torej je upoštevan tudi „uspeh celotnega postopka.“ Tudi ugotovitev o odklanjanju plačila pomeni dejansko ugotovitev, ki je v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati.

8. T.i. protispisnost se kaže v nekorektnem, napačnem povzemanju vsebine posamezne listine ali zapisnika o izvedbi dokazov in predstavlja revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitki tožeče stranke v tej smeri niso utemeljeni, saj po njenih navedbah sodišče „protispisno in v nasprotju z izpovedbami... tolmači navedeni dokument“, kar pa ne predstavlja prave vsebine zatrjevane kršitve, temveč zopet (nedopustno) izpodbijanje pravilnosti dokazne ocene.

9. Dejanska ugotovitev, ki jo mora upoštevati tudi Vrhovno sodišče, torej je, da so bile stvarne napake odpravljene (šele) 2. 10. 2007 in je zato s tem dnem zapadla obveznost tožene stranke, da plača preostali znesek po dogovoru z dne 30. 6. 2007. Nadaljnje dejstvo je, da tožena stranka tedaj dolgovanega zneska ni plačala, pač pa šele 21. 12. 2009 (v sodbah prve in druge stopnje in tudi v reviziji se ponekod navaja napačna letnica plačila), torej že med tem pravdnim postopkom. Stranki nista trdili in iz njunih ravnanj tudi ne izhaja, da bi bil rok bistvena sestavina pogodbe. Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev (prvi odstavek 105. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pogodba torej ostane v veljavi, čeprav stranka zamuja z izpolnitvijo svoje obveznosti. Pravica odstopiti od pogodbe s tem, da pusti nasprotni stranki primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 105. člena OZ), pripada pogodbi zvesti stranki. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje tožeči stranki v času, ko je takšno izjavo dala, pravica ni pripadala, saj tudi sama pogodbe (še) ni izpolnila. Podana izjava zato ni mogla imeti posledic. Ni sprejemljiva razlaga, da se takšna izjava kasneje, ko so za to izpolnjeni pogoji, šteje za izjavo o naknadnem roku in odstopu od pogodbe - šlo bi za izjavo „na zalogo“. Tudi zgolj vložitev tožbe ne nadomešča takšne izjave, kar je tožeči stranki ustrezno pojasnilo sodišče druge stopnje v 10. točki obrazložitve. Posledica neveljavnega odstopa od pogodbe je, da pogodba še velja in jo lahko nasprotna stranka še vedno veljavno izpolni, pri čemer pa nosi posledice zamudne izpolnitve, kar sta sodišči druge in prve stopnje upoštevali pri priznanju zamudnih obresti, glede katerih revizija odločitve ne izpodbija.

10. V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ob potrditvi zavrnitve tožbenega zahtevka, ki temelji na neučinkoviti odstopni izjavi, nadaljnje - četudi utemeljene navedbe pritožbe - ne morejo pripeljati do za tožečo stranko ugodnega rezultata. Zato niso odločnega pomena, izostanek odgovora nanje pa ne kršitev procesnega zakona.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki v revizijskem postopku ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (stroške sestave odgovora na revizijo, materialne stroške in DDV).