Jedro

Tožnika niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, niti sicer v upravnem postopku, nista ugovarjala ugotovitvi, da ima prizadeta stranka na njunih parcelah stvarno služnost poti, v tožbi pa nista obrazložila, zakaj tega dejstva nista navajala že v postopku izdaje upravnega akta, zato sodišče tega tožbenega ugovora ni presojalo.

Izpodbijana odločba predvideva, da ima prizadeta stranka dostop do javne ceste po cesti, ki zajema tudi parcelo 374/1. Da obstaja na navedeni parceli stvarna služnost poti v korist prizadete stranke, izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Zato je prizadeta stranka izkazala zagotovitev minimalne komunalne oskrbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo enostanovanjskega objekta z garažo na zemljišču s parcelno št. 374/4 k.o. … pod tam navedenimi pogoji. Glede prometne in zunanje ureditve je določila, da bo priključek oziroma dostop potekal preko dovozne poti širine 3 m na parceli št. 374/8 k.o. …, na občinsko cesto parc. št. 3739/5, 3739/4, 3734/5, 374/7, 374/8 in 374/1, k.o. … Glede parcel št. 3739/4 in 3739/5 k.o. … je ugotovila (na podlagi priloženih listin in sicer historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, notarsko overjene pogodbe z dne 21. 12. 1999, sklepa o ukinitvi javnega dobra za parcelo št. 3739/2, 3739/3, 3739/4 in 3739/5, vse k.o. … notarsko overjene pogodbe z dne 19. 5. 2006 in lokacijske informacije z dne 6. 2. 2006), da je zaradi napak pri odmeri in zamejničenju … ceste prišlo do novo nastalih parcel št. 3739/4 in 3739/5, ki bi sicer še danes imeli parcelno št. 374/1 in 374/5 k.o. …, na katerih ima investitor vpisano služnost dostopa v zemljiški knjigi.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. Ugotavlja, da ima gradbena parcela zagotovljen dostop in dovoz z javne ceste preko zemljišča parc. št. 374/8 k.o. … in dalje preko zemljišč parc. št. 374/7, 374/5, 374/1, 3739/4 in 3739/5, vse k.o. …, kar je v skladu z določbo 44. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto V 10 Brezovica, Vnanje Gorice in Notranje Gorice (Uradni list RS, št. 87/06 in naslednji, v nadaljevanju PUP), v povezavi z obvezno razlago tega člena (Uradni list RS, št. 80/2010, v nadaljevanju obvezna razlaga). Pritrjuje stališču prvostopenjskega organa, da je investitor za potrebe gradbenega dovoljenja izkazal stvarno pravico na zemljišču parc. št. 3739/4, 3739/5, 374/1 in 374/5, vse k.o. …, na podlagi katere ima pravico uporabljati to zemljišče za dostop do svoje parcele v obsegu širine 3 m. Pri tem poudarja, da tožnika ne zanikata služnostne pravice prehoda z motornimi vozili in peš preko navedenih zemljišč. Glede očitkov, da so meje zaradi napak pri izvedeni parcelaciji parcele št. 374/1 k.o. … ostale sporne in nedokončane organ odgovarja, da spor glede ureditve parcelnih mej med tožnikoma in občino … ni stvar tega upravnega postopka, niti investitorja kot služnostnega upravičenca. Glede na to, da je dovozna pot preko zemljišč parc. št. 3739/4, 3739/5, 374/1, 374/5 in 374/7, vse k.o. … , že obstoječa, je treba obvezno razlago prvega odstavka 44. člena PUP, ki določa, da se med zasebne dovoze štejejo tudi služnostni dostopi, ki so do enega stanovanjskega objekta lahko tudi širine manj kot 3,5 m, vendar ne manj kot 3 m, upoštevati le za dovoz do objekta investitorja preko zemljišča parc. št. 374/8 k.o. … Tako drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da ima prizadeta stranka pridobljeno služnostno pravico poti preko zemljišča parc. št. 374/8 k.o. … v širini 3 m, kar je jasno razvidno iz vpogleda v zemljiško knjigo. Ta dostop izpolnjuje tudi pogoje dovozne poti do enega enostanovanjskega objekta.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim navajata, da se je služnostna pravica s prvotne parcele 374/1 dejansko prenesla le na parcelo 374/5, zato bi morala biti parcela št. 374/1 izpuščena iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Navajata, da sta bili parceli št. 3739/4 in 3739/5 do leta 2005 javno dobro, nastali pa sta z delitvijo parcele 3739 in ne iz parcele št. 374/1 ali 374/5 k.o. …. Pri tem drugostopenjski upravni organ niti ne navede, iz katere od teh dveh parcel naj bi nastali. Iz zemljiške knjige izhaja, da sta neobremenjeni s kakršnokoli služnostno pravico. Tudi če bi držala ugotovitev upravnega organa, da bi morali ti parceli imeti št. 374/1 in 374/5, bi moral investitor, da bi bilo takšno dejstvo pravno upoštevno oziroma da bi ustvarjalo pravne učinke, najprej izposlovati vpis v zemljiško knjigo, za kar bi potreboval veljaven pravni posel, ki bi se nanašal na ustanovitev služnosti na navedenih parcelah in zemljiškoknjižno dovolilo. Ker sta bili navedeni parceli do leta 2005 javno dobro, prizadeta stranka tudi ni mogla priposestvovati služnostne pravice na njima. Glede na navedeno je prvostopenjski upravni organ svojo odločitev napačno oprl na prvo alinejo prvega odstavka 56. člena ZGO-1, s čemer je nedopustno poseženo v ustavno varovano pravico tožnikov do zasebne lastnine. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter predlaga, naj sodišče tožbo v celoti zavrne, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnika niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, niti sicer v upravnem postopku, nista ugovarjala ugotovitvi, da ima prizadeta stranka na njunih parcelah št. 3739/4 in 3739/5 stvarno služnost poti, v tožbi pa nista obrazložila, zakaj tega dejstva nista navajala že v postopku izdaje upravnega akta, sodišče tega tožbenega ugovora ni presojalo.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikoma na njun pritožbeni ugovor, da so meje zaradi napak pri izvedeni parcelaciji ostale sporne in nedokončane ter da bi se morale korigirati tako, da bi izkazovale dejansko stanje občinske in zasebne poti, pojasnil, da spor glede ureditve meje med njima in Občino Brezovica ni stvar obravnavnega postopka. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je drugostopenjski upravni organ ta pritožbeni ugovor prezrl. Izpodbijana odločba predvideva, da ima prizadeta stranka dostop do javne ceste po cesti, ki zajema tudi parcelo 374/1. Da obstaja na navedeni parceli stvarna služnost poti v korist prizadete stranke, izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Zato je prizadeta stranka tudi po presoji sodišča izkazala zagotovitev minimalne komunalne oskrbe. Vprašanje, ali se je služnost ob razdelitvi parcele št. 374/1 pravilno prenesla tudi na novo nastalo parcelo št. 374/1, pa ni stvar tega, pač pa zemljiškoknjižnega postopka. Izključno v tem postopku bi tožnika lahko uveljavljala sodno varstvo zoper odločitev o prenosu stvarne služnosti na novo nastali parceli. Tožnika nista navedla, da bi vložila kakršnokoli pravno sredstvo zoper navedeni vpis.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.