Jedro

Isto okoliščino, s katero tožnica v tem postopku pojasnjuje svojo zmoto, je tožnica navajala v tožbi v prejšnji pravdi z drugačnim zahtevkom. Za to okoliščino je torej vedela najkasneje ob vložitvi prejšnje tožbe, to pa je bilo pred več kot 3. meseci, kolikor znaša rok za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. P 143/92 z dne 19.10.2001. Vložena je bila po preteku trimesečnega roka za vložitev take tožbe iz prvega odstavka 393. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 do 2/2004).

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti zadnjemu sklepu je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 393. člena ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V reviziji navaja, da je tožnica šele s sprejemom sklepa o zavrženju tožbe v pravdni zadevi Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. P 111/2003 ugotovila svojo zmoto pri sklepanju sodne poravnave. Šele takrat, to je dne 23.3.2004, je začel teči tožničin subjektivni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje sodne poravnave. Njenih pritožbenih trditev sodišče ni upoštevalo in je zato kršilo prvi odstavek 393. člena ZPP, o njenih pritožbenih navedbah pa izpodbijana sodba (pravilno sklep) nima razlogov in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so, da sta pravdni stranki v pravdni zadevi Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. P 143/92 dne 19.10.2001 sklenili sodno poravnavo. Tožnica je dne 4.5.2004 vložila tožbo za razveljavitev navedene sodne poravnave s trditvijo, da jo je sklenila v zmoti. Navedla je, da je bila prepričana, da ji pripada lastninska pravica na delu gospodarskega poslopja na parc. št. 1652/1 k.o. ..., vendar pisni del poravnave tega ne vsebuje in je ta sporazum zarisan samo na skici kot sestavnem delu poravnave. Tožnica je za svojo zmoto zvedela najkasneje dne 16.4.2003, ko je pri Okrajnem sodišču na Ptuju vložila tožbo opr. št. P 111/2003 proti toženi stranki zaradi dopustitve odmere in zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine. Že v tej tožbi se je sklicevala na to, da je bila pri sklenitvi sodne poravnave v zmoti.

Ker se po prvem odstavku 393. člena ZPP tožba za razveljavitev sodne poravnave lahko vloži v treh mesecih od dneva, ko stranka zve za razlog za razveljavitev, je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo kot prepozno, pritožbeno sodišče pa to odločitev potrdilo, saj je ob vložitvi tožbe dne 4.5.2004 pretekel trimesečni rok za vložitev tožbe od 16.4.2003 dalje, ko je tožnica zvedela za zmoto, torej razlog, ki ga uveljavlja za razveljavitev sodne poravnave.

Navedenemu nasprotuje tožnica v reviziji z enakimi razlogov kot v pritožbi, češ da je za zmoto zvedela šele ob prejemu sklepa o zavrženju tožbe v pravdni zadevi opr. št. P 111/2003. Tako trditev je pritožbeno sodišče s podrobnimi razlogi na tretji strani svojega sklepa prepričljivo zavrnilo in pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je tožnica za okoliščino, ki jo navaja kot zmoto, vedela najkasneje ob vložitvi tožbe dne 16.4.2003. Revizijsko sodišče razlogom izpodbijanega sklepa o navedenem v celoti pritrjuje in hkrati ugotavlja, da so v njem obravnavane vse relevantne pritožbene trditve tožeče stranke ter je nanje primerno odgovorjeno, tako da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so revizijske trditve o kršitvi prvega in drugega odstavka 393. člena ZPP. Medtem ko triletni objektivni rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 393. člena ZPP v obravnavani zadevi ni relevanten, nižji sodišči ob ugotovitvi zamujenega trimesečnega roka za vložitev tožbe nista kršili določbe prvega odstavka 393. člena ZPP. Tožnica v tožbi zatrjuje zmoto ob sklepanju sodne poravnave, ker je bila prepričana, da ji po dogovoru pripada lastninska pravica na delu gospodarskega poslopja na parc. št. 1652/2 k.o. ..., vendar pisni del poravnave tega ne vsebuje. Nižji sodišči sta v svojih sklepih navedli in natančno povzeli tožničine navedbe v tožbi in pripravljalnih spisih z dne 17.9.2003 in 30.10.2003 v zadevi opr. št. P 111/2003, iz katerih izhaja, da je tožnica že takrat vedela, da zapis sodne poravnave ne vsebuje dogovora, da tožnici pripada del parc. št. 1652/1 s starim delom gospodarskega poslopja, ker je ta zapis izpadel iz poravnave. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je tožnica isto okoliščino, s katero v tem postopku pojasnjuje svojo zmoto, navajala v pravdni zadevi opr. št. P 111/2003, ko je z njo utemeljevala zahtevek proti toženi stranki za dopustitev odmere dela parc. št. 1652/1 k.o. G. in za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker je torej za to okoliščino vedela najkasneje ob vložitvi tožbe v zadevi opr. št. P 111/2003 dne 16.4.2003, je povsem nerelevantno, kaj je zvedela ob sprejemu sklepa o zavrženju te tožbe. Izkaže se torej, da je neutemeljeno zatrjevanje kakršnekoli kršitve 393. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (prvi odstavek 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).