Jedro

Sodišče je prepričljivo zavrnilo tožnikove navedbe, da je v spornem uradnem zaznamku zgolj pomotoma ali iz malomarnosti navedel, da gre za zaznamek osebnega razgovora z občanko na njenem naslovu v Mariboru, češ da naj bi bil tožnik v časovni stiski in da naj bi uradni zaznamek sestavil po vzorcu. Ugotovilo je, da tožnik in sodelavec tega dne razgovora v Mariboru nista opravila in da gre torej za vpis lažne vsebine, kar je tožnik lahko storil le naklepno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke z dne 6. 2. 2014 in 12. 3. 2014 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja za čas od 3. 4. 2014 do 16. 7. 2014 z vsemi pravicami v zvezi s tem in zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 15 mesečnih plač v zvezi z odločitvijo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožnik s sestavo uradnega zaznamka o razgovoru z A. A. v Mariboru dne 24. 4. 2013 v zadevi mariborski radarji, ki dejansko ni bil opravljen, oziroma je bil dejansko opravljen zgolj po telefonu, in z izpolnitvijo obrazca za delo preko polnega delovnega časa tega dne, čeprav svojega dela preko polnega delovnega časa ni opravljal, izpolnil vse znake kaznivega dejanja ponareditev ali uničenje uradne listine iz prvega odstavka 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo pravočasnosti podaje sporne odpovedi in v zvezi s presojo, da imajo tožniku očitana ravnanja vse znake kaznivega dejanja. Navaja, da je očitana dejanja storil 24. 4. 2013, tako da je v času podaje izredne odpovedi 6. 2. 2014 potekel šestmesečni objektivni rok, pa tudi tridesetdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Navaja, da sodišče v zvezi z očitanim uradnim zaznamkom ni ugotovilo oziroma se ni opredelilo do naklepa, ki je eden od znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, podobno pa velja tudi za znake kaznivega dejanja goljufije v zvezi z vpisom podatkov o delu preko polnega delovnega časa. Navaja, da sama vsebina uradnega zaznamka glede razgovora z A. A. ni lažna. Očitek je bil le, da ni šlo za razgovor na naslovu, navedenem v Mariboru in da razgovor ni bil opravljen 24. 4. 2013. V tem primeru ni šlo za naklepno prikrivanje nedela, temveč eventualno za tožnikovo malomarnost, ker je bil navedeni uradni zaznamek napisan naknadno na izrecno zahtevo nadrejenega delavca in v časovni stiski na podlagi vzorca. Podobno velja tudi za očitek v zvezi z evidentiranjem dela preko polnega delovnega časa. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik v zvezi z odrejeno delovno nalogo dne 24. 4. 2013 ob 15.00 uri še v Celju in se je moral še vračati v Ljubljano. Zatrjevanje tožnika, da je po tej uri še opravil razgovor z občanom, kar je potrdil tudi navedeni občan, zaslišan kot priča, sodišče neutemeljeno ni upoštevalo s sklicevanjem na dejstvo, da tega razgovora tožnik ni zabeležil, kljub temu, da je tožnik razloge za to ustrezno pojasnil. Ker je tožnik tudi po 15.00 uri tega dne opravljal delo v Celju, mu je bil utemeljeno izplačan dodatek za nadurno delo. Tožnik ni imel namena, da bi si z lažnim prikazovanjem pridobil protipravno premoženjsko korist. Zato v odpovedi očitane kršitve nimajo vseh znakov kaznivega dejanja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Na podlagi drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

7. Ob ugotovitvah, da je tožnik storil očitani kršitvi 24. 4. 2013 in da je bil generalni direktor Policije, ki je pristojen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlenim v Policiji, o tožnikovih kršitvah obveščen 14. 1. 2014, je bila ob predpostavki, da imata tožnikovi kršitvi vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine iz 259. člena KZ-1 in goljufije iz 211. člena KZ-1, tožniku dne 6. 2. 2014 pravočasno podana izredna odpoved v rokih iz navedenega člena ZDR-1, saj kazenski pregon za navedeni kaznivi dejanji v času odpovedi še ni zastaral. 8. Sodišče je prepričljivo zavrnilo tožnikove navedbe, da je v spornem uradnem zaznamku zgolj pomotoma ali iz malomarnosti navedel, da gre za zaznamek osebnega razgovora z občanko oziroma bivšo zaposleno na Mestni občini Maribor A. A. dne 24. 4. 2013 o zadevi mariborski radarji na njenem naslovu v Mariboru, češ da naj bi bil tožnik v časovni stiski in da naj bi uradni zaznamek sestavil po vzorcu. Ugotovilo je, da tožnik in sodelavec tega dne razgovora v Mariboru nista opravila in da gre torej za vpis lažne vsebine, kar je tožnik lahko storil le naklepno.

9. Glede znakov kaznivega dejanja goljufije tožnik v bistvu uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik dne 24. 4. 2013 v Celju po 12.00 uri ni opravljal svojih delovnih nalog in da je zato izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa po 15.00 uri tega dne z namenom, da prikaže nadurno delo v času od 15.00 ure do 18.30 ure, ki je bilo pri toženi stranki poleg izplačila dodatka sicer kompenzirano v okviru razporeditve delovnega časa. S tem je bil ugotovljen tudi tožnikov naklep, kot znak kaznivega dejanja goljufije.

10. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.