Jedro

Tožnik (policist) je s tem, ko je v uradni zaznamek o zbranih obvestilih zapisal lažno vsebino, to je, da je bil opravljen razgovor z določeno osebo na njenem domu, čeprav razgovor ni bil opravljen, temveč je bil razgovor opravljen le po telefonu, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člena KZ-1). S tem, ko je tožnik izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno delo v določeni zadevi (čeprav to delo ni bilo opravljeno), pa je izpolnil vse zakonske znake goljufije, pri tem pa ni pomembno, da gre za relativno nizek znesek (cca 8,00 EUR dodatka za nadurno delo).

Ob

osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 12. 3. 2014 ter zavrnilo zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 3. 4. 2014, temveč je trajalo do vključno 16. 7. 2014, zavrnilo je tudi reparacijski zahtevek za čas od 3. 4. 2014 do 16. 7. 2014 ter denarno nadomestilo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 15 povprečnih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi ter vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je 11. 2. 2015 izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je izvedlo dokaz z zaslišanjem prič A.A. in B.B. Tožnik je izostanek z naroka opravičil zaradi bolezni in predlagal preložitev naroka, sodišče pa je narok kljub temu izvedlo v njegovi nenavzočnosti in zaslišalo obe priči. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pomen in konkretna vsebina načela kontradiktornosti, ki ga v skladu z 22. členom Ustave RS v pravdnem postopku zagotavlja 5. člen ZPP, se torej ne izčrpa s pravico do „navedb o predlogih in zahtevkih nasprotne stranke“, pač pa je vsebina tega načela bistveno širša. Tožniku možnost sodelovati v postopku ob dopolnjenem zaslišanju prič ni bila dana. Navzočnost oziroma nenavzočnost pooblaščenca tožnika tega dejstva ne more sanirati. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka odpoved podala pravočasno. Vztraja, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni rok. Sodišče prve stopnje je povzelo stališče sodne prakse, da je bistveno vprašanje, kdaj se je z razlogi za odpoved seznanil generalni direktor. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavci policije posredujejo generalnemu direktorju policije z velikim časovnim zamikom od dneva nastanka razloga za izredno odpoved. Po prepričanju tožnika je sklicevanje na to, kdaj je za informacijo izvedel generalni direktor policije, zgolj opravičilo za dejstvo, da je bila izredna odpoved podana po izteku prekluzivnega roka. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka izdala 6. 2. 2014. Tožnik vztraja pri tem, da ne gre verjeti B.B., da je razgovor z C.C. sploh opravil 7. 1. 2014. Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 8. 1. 2014, ki ga je sestavil B.B., je bil sestavljen z namenom ugotavljanja domnevnih nepravilnosti tožnika, ne pa beleženju operativnih informacij, ki jih je B.B. podal C.C.. Tudi, če je B.B. sploh opravil razgovor z C.C. 7. 1. 2014, je tožena stranka že prej vedela za vsa relevantna dejstva, na podlagi katerih je tožniku podala odpoved.

Glede na celotno vsebino pričanja A.A. in tožnika, ki razkrivata dejanske razloge za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik meni, da je dokazano, da je bil razgovor B.B. s C.C. in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 8. 1. 2014 sestavljen z namenom ugotavljanja domnevnih nepravilnosti tožnika v zvezi z opravljenim razgovorom tožnika z C.C., ne pa beleženju dejstev in okoliščin, ki jih je B.B. podala C.C.. B.B. je že v obdobju od 24. 4. 2013 in 13. 5. 2013 od tožnika zahteval, da uradni zaznamek napiše, kar je storil 13. 5. 2013. Poudarja, da je dokazni postopek potrdil trditve tožnika, da je tožena stranka poznala vse okoliščine tožniku očitanih kršitev že pred 8. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj naj bi bil podan odpovedni razlog v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V postopku izredne odpovedi ni potrebno ugotavljati vseh elementov kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V zvezi z očitki o izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivih dejanj po 211. in 259. členu KZ-1 ne gre prezreti, da sta obe kaznivi dejanji naklepni, mogoče ju je storiti zgolj z direktnim naklepom. Dokazni postopek je potrdil neobstoj direktnega naklepa, ki se v primeru obeh očitanih kaznivih dejanj preliva v zakonski znak kaznivega dejanja. Ni sporna vsebina uradnega zaznamka, ampak sta sporna le kraj in datum opravljenega razgovora oziroma pridobljenih informacij. Ponovno poudarja, da je bil razgovor z C.C. opravljen in sicer po telefonu istega dne v navzočnosti A.A. in tožnika. Vsebina informacij, ki jih je podala C.C. je podana v spornem uradnem zaznamku, tožnik s tem ni ponaredil uradne listine, ampak je informacijo dosledno zabeležil v uradni zaznamek. Drugi očitek, da razgovor ni bil opravljen 24. 4. 2013 pa ne zadostuje zakonskih znakov naklepnega kaznivega dejanja ponarejanja listin. Ni sporno, da je tožnik storil manjšo napako, ki pa je izključno v tem, da spornega uradnega zaznamka ni napisal takoj, ampak naknadno, po izrecnem navodilu in zahtevi nadrejenega B.B.. Tožnik nikakor ni izpolnil obrazca „delo preko polnega delovnega časa“ za 24. 4. 2013 opravljeno delo od 15 h do 18.30 h, z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je brez jasne obrazložitve verjelo konstruktu tožene stranke, da od 15 do 18.30 ure ni delal ničesar. Iz poročila o dogodkih ... je razvidno, da sta se tožnik in A.A. 24. 4. 2013 ob 14:46:43 uri evidentirala, ko sta zapustila stavbo PU D.. V E. sta se vrnila ob 18.37 uri. V vmesnem času je tožnik šel na razgovor z virom, F.F. v G. pri D., A.A. pa je odšel proti H. Po prepričanju tožnika je sodišče prve stopnje napačno presodilo izvedene dokaze in napačno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik ni bil na srečanju z F.F.. Zmoten je zaključek sodišča in s tem napačno ugotovljeno dejansko stanje o tožnikovih sposobnostih pisanja uradnih zaznamkov. Tožnik je vsekakor vešč komuniciranja z mediji, kar pa nikakor ne pomeni, da je bil vešč tudi ozkega vodstveno, strokovno - kriminalističnega dela, kamor je bil postavljen zaradi diskreditacije. Tožnik je najmanj od leta 2006 dalje opravljal delo tiskovnega predstavnika in operativnega dela tako ni opravljal najmanj zadnjih 7 let. Tožnik izkušenj s področja del, kot se izvaja na ... ni imel. Je samo človek, ki so ga postavili na delovno mesto vodja preiskave, brez vsakršnih izkušenj.

Glede upoštevanja pogoja, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, je obrazložitev sodišča prve stopnje zgolj pavšalna. Poudarja, da je dejanski razlog njegove odpovedi bistveno drugačen. Tožniku je bilo 30. 1. 2014 vročeno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Očitano mu je bilo, da je izdal podatke o izvedbi hišne preiskave pri tedanjem ministru ... I.I. Da bi ga „utišali“ so nato izvedli drug postopek, s katerim so mu odpovedali pogodbo o zaposlitvi.

Poudarja, da mora razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi biti resen in utemeljen, tožena stranka pa mora izkazati, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, ker je porušeno zaupanje tožene stranke do tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil zoper tožnika podan obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega premoženja, goljufije in ponareditve uradne listine.

4. Tožnik v odgovoru na odgovor na pritožbo navaja, da se je tožena stranka sama zavezala, da sodišče obvešča o poteku kazenskega postopka ter sam prilaga vabilo na obravnavo z dne 8. 9. 2015. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je narok za glavno obravnavo dne 11. 2. 2015 opravilo v odsotnosti tožnika. Kot navaja tožnik v pritožbi, se naroka ni mogel udeležiti zaradi nenadne bolezni, zaradi česar je sodišču poslal opravičilo in prošnjo za preložitev naroka, ki pa ji sodišče ni ugodilo, zato tožniku ni bila dana možnost sodelovati ob dopolnjenem zaslišanju prič. V konkretnem primeru tožnik ni predložil ustreznega zdravniškega potrdila, poleg tega bi tožnika na naroku lahko zastopal pooblaščenec, ki je bil obveščen, da narok ne bo preložen, pa na narok tudi ni pristopil. Zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP) bi bila podana, če bi bila stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nezakonitim ravnanjem. Sodišče prve stopnje z opravo naroka ni kršilo določb ZPP, zato po presoji pritožbenega sodišča tudi smiselno uveljavljeni pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 6. 2. 2014 in 12. 3. 2014, s katerima mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po 257. členu KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, zaradi česar z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila podlaga za očitane kršitve uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 24. 4. 2013, ki ga je podpisal tožnik in v katerem je navedeno, da sta tožnik in A.A. na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP zbrala obvestila od C.C. pri njej na naslovu J., H., v zvezi javnega razpisa o … v Mestni občini H.. Med strankama ni bilo sporno, da tožnik in A.A. razgovora dne 24. 4. 2013 nista opravila. Tožnik je tudi izpolnil in podpisal obrazec delo preko polnega delovnega časa za 24. 4. 2013 od 15.00 do 18.30 ure ter pod rubriko opis dela navedel zbiranje obvestil in razgovori v H.. Z navedenimi ravnanji naj bi tožnik izpolnil zakonske znake kaznivih dejanja ponarejanja listin, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in goljufije.

9. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR-1, da je bila odpoved podana pravočasno ter da tožena stranka tožniku ni kršila pravice do zagovora. Glede očitane kršitve, da je v uradni zaznamek z dne 24. 4. 2013 zapisal lažno vsebino, je zaključilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin, ugotovilo pa je, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva. Glede očitane kršitve s tem, da je izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za dne 24. 4. 2013 za opravljeno delo v zadevi K., je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake goljufije. Glede očitka, da ni opravil uradne dolžnosti in sicer razgovora z C.C. 24. 4. 2013, je zaključilo, da je neutemeljen očitek tožene stranke, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

10. V skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala citirane zakonske določbe ZDR-1 o postopku pred odpovedjo in da tožnikova pravica do zagovora ni bila kršena.

12. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bila izredna odpoved podana pravočasno, v okviru 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, ki je določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, zato je pritožbeni ugovor s tem v zvezi neutemeljen. Za začetek teka 30 dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi v smislu citirane določbe je odločilno, kdaj je bil z razlogi za izredno odpoved seznanjen predstojnik (generalni direktor), pri tem pa ni pomembno, kdaj so z zadevo seznanjene druge osebe pri toženi stranki. Le predstojnik je tisti, ki lahko v imenu delodajalca odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kot je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da se predstojnik tožene stranke ni seznanil z zadevo pred 14. 1. 2014, ko je njegova služba prejela uradni zaznamek direktorja ... z dne 9. 1. 2014. Kdaj so bili z zadevo seznanjeni drugi organi tožene stranke, kot tudi dejstvo opravljenega razgovora B.B. z C.C. 8. 1. 2014 (ki naj bi bil opravljen zgolj z namenom ugotavljanja domnevnih nepravilnosti tožnika v zvezi z opravljenim razgovorom tožnika z C.C.), kot to izpostavlja pritožba, ni relevantno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je podana pravočasno, če je podana pred iztekom prekluzivnega roka, določenega v drugem odstavku 109. člena ZDR-1. 13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dokazala očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva ter goljufije.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožnik s tem, ko je v uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 24. 4. 2013 zapisal lažno vsebino, to je, da je bil opravljen razgovor z C.C. na njenem domu v H., čeprav razgovor ni bil opravljen, temveč je bil razgovor opravljen le po telefonu, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člena KZ-1). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik storil očitano kršitev delovne obveznosti. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno, je v sodbi natančno utemeljilo. Tožnik ni zanikal, da razgovor ni bil opravljen v H., temveč po telefonu, trdil je le, da ni bil vešč pisanja uradnih zaznamkov, ker že nekaj časa ni opravljal takega dela.

15. Glede očitane kršitve, ki jo je storil tožnik s tem, ko je izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno delo v zadevi „K.“ dne 24. 4. 2013, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake goljufije, pri tem pa ni pomembno, da gre za relativno nizek znesek (cca 8,00 EUR dodatka za nadurno delo). Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbam tožnika ter prič A.A. in F.F., da sta tožnik in A.A. 24. 4. 2013 opravila delo preko polnega delovnega časa. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so izpovedbe prič in tožnika o tem, kakšno delo in kje naj bi spornega dne dejansko opravljala, neprepričljive in zgolj poskus tožnika, da bi opravičil delo preko polnega delovnega časa.

16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, navedenega v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 17. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpolnjen tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, ki so v tem, da ni mogoče pričakovati, da bi tožnik kot policist, ki mora kazniva dejanja preprečevati, odkrivati in preganjati, lahko delo pri toženi stranki nadaljeval. 18. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnika ne odgovarja, ker ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantni. Na podlagi določil 360. člena ZPP pritožbeno sodišče presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

20. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).