Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. al. 1. odstavka 111. čl. ZDR bi bila zakonita, četudi tožena stranka ne bi dokazala, da ima očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja, ker je dokazala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 2. al. 1. odst. 111. čl. ZDR. Iz tega razloga ni bistveno, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla napačno pravno kvalifikacijo oziroma da so v tožnikovem ravnanju (neupravičeno spreminjanje podatkov o plačniku na izdanem računu) podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po temeljni kvalifikaciji in ne po kvalificirani obliki (ki je podana, kadar gre za javno listino).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Stranki sami krijeta svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za dne 30. 10. 2008 št. Up-I-16/08, s katero je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke pri toženi stranki z dne 1. 3. 2004, zahtevek, da je dolžna tožena stranka poklicati tožnika nazaj na delo in vzpostaviti prejšnje stanje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2004, kot da odpovedi ne bi bilo ter za povračilo stroškov sodnega postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške odmerjene na 295,22 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega izpolnitvenega roka do plačila pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen z navodili tožene stranke. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožene stranke ter ugotovilo, da so bila navodila P. d.d. dostopna na intranetu tožene stranke in da so jih vsi delavci tožene stranke morali upoštevati. Verjetno je že sodišče prve stopnje dvomilo v pravilnost svoje odločitve, ko je toženi stranki na zadnjem naroku naložilo, da predloži zadnjo stran navodil s podpisi delavcev o prejemu le-teh, česar tožena stranka ni storila. Ker navodila niso bila sestavni del pogodbe o zaposlitvi, bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbi ugoditi. Poudarja, da se tožena stranka ne bi smela sklicevati na pravilnik družbe P. d.d., saj ne gre za pravilnik tožene stranke. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje po 3. odstavku 256. člena KZ, saj sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi pojasni, da gre za kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ RS. Kaznivo dejanje je po določbi 1. odstavka 256. člena KZ podano, če storilec napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se takšna listina uporabila kot prava. Za obstoj kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ mora biti podan storilčev namen, da se ta listina uporabi kot prava. Tega bistvenega elementa pa tožena stranka v izpodbijani odpovedi ni niti omenila. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, da zaradi narave in teže kršitve delovnega razmerje ne bi bilo tega mogoče nadaljevati. Skladno z določbo 110. člena ZDR je delodajalec dolžan v odpovedi navesti okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. V odpovedi je delodajalec navedel, da je tožnik ogrožal njegovo poslovanje, povzročal materialno škodo in resno ogrozil ugled, v postopku pa je tožena stranka izpovedala, da materialne škode ni bilo, da pa je utrpela na ugledu. Sodišče prve stopnje kljub temu, da dejanje dokazano ni pustilo nobene posledica, zaključuje, da gre za takšno težo kršitve, zaradi katere delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede odločitve o stroških postopka, je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07, v nadaljevanju ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Po določbi 1. alineje 1. odstavka lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in če v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi 1. odstavka 31. člena ZDR mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se je po določbi 35. člena ZDR dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil citirane 31., 32. in 35. člen ZDR, ko najmanj petim kupcem, ki so kupili in plačali gorivo, ni izdal računa, temveč je naknadno, ko so kupci zapustili bencinski servis, vnesel v aplikacijo za pripravo računa davčno številko davčnega zavezanca M.G. s.p. ter šele nato iztiskal račun in ga spravil v žep. S tem je kršil člen 3.2.1. Navodil o poslovanju bencinskega servisa NA.M.01.001 z dne 28. 4. 2008 (priloga B11 - v nadaljevanju: Navodila), ki določa, da mora prodajalec za vsak nakup na bencinskem servisu obvezno izdati in kupcu izročiti račun oziroma dobavnico, neupravičeno poseganje v aplikacijo za pripravo računa (tipka „počisti in spremeni“), ko račun še ni zaključen, pa se šteje kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Pri presoji tožnikovega ravnanja je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved tožnika, ki kršitev pogodbenih obveznosti ni zanikal (trdil je le, da ni imel namena uporabiti računov) ter izpoved priče B.T., nadzornika poslovanja, ki je pojasnil način storitve kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih potrjuje tudi listinska dokumentacija v spisu (priloge B3 do B7 - izdani računi ter tožnikova izjava z dne 10. 10. 2008 - priloga B10).

Zmotno je tožnikovo razlogovanje, da tožena stranka ne bi smela upoštevati Navodil, ker jih je izdala družba P. d.d., oziroma da Navodila niso bila sestavni del pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved tožene stranke T.F., ki je izpovedal, da so bili vsi zaposleni stalno seznanjeni z novimi okrožnicami in navodili, tudi s spornim navodilom o poslovanju. S tem, ko je dokazano, da je tožena stranka od tožnika zahtevala upoštevanje navodil, je potrebno šteti, da je šlo za navodila tožene stranke in ne družbe P. d.d., neupoštevanje zahteve tožene stranke pa pomeni kršitev 32. člena ZDR. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imela tožena stranka s P. d.d. sklenjeno franšizo, zato je morala zaradi enotnega poslovanja uporabljati enotna navodila, ki pa jih je, glede na zgoraj navedeno, potrebno šteti za navodila tožene stranke. Ker so bila Navodila tožniku vedno dostopna na intranetu tožene stranke, ni odločilno, da tožena stranka ni predloži zadnjo stran Navodil s podpisi delavcev o prejemu le teh.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po takrat veljavnem 1. odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, s spremembami; v nadaljevanju: KZ). Citirani 1. odstavek 256. člena KZ je določal, da kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do dveh let. Kaj je listina, je določal KZ v sedmem odstavku 126. člena: listina je vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi imela kršitev znake kaznivega dejanja po 3. odstavku 256. člena KZ (ponarejanje javne listine), sodišče prve stopnje pa je ugotovilo znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. členu KZ (ponarejanje listine). Račun je listina, ki je pomembna za dokazovanje pravnih razmerij, tako na splošno kot tudi v konkretni zadevi, vendar ne gre za javno listino v smislu 3. odstavka 256. člena KZ, zato storilec, ki predrugači račun, izpolni znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 265. člena KZ (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 384/2005 z dne 9. 6. 2006). Vendar to ne vpliva na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2008 (priloga A2). Tožena stranka je namreč pogodbo o zaposlitvi utemeljeno odpovedala iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V tožnikovem ravnanju so namreč podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po temeljni kvalifikaciji kaznivega dejanja (1. odstavek 256. člena KZ) in ne po kvalificirani obliki, ki je podana, ko gre za javno listino (3. odstavek 256. člena KZ). Pri tem pritožba neutemeljeno navaja, da tožniku ni bil dokazan namen uporabiti listino kot pravo. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tožnikove neprepričljive navedbe, da se je le igral in ni imel namena uporabiti spremenjenih računov. Pri tem je upoštevalo, da je v obravnavanih primerih predrugačen račun spravil v žep, ko pa računov ni predrugačil, jih je vrgel v koš. Ni bistveno, da računov kasneje ni izročil M.G. s.p., saj za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ ni potrebno, da bi storilec dosegel namen, ki ga je s ponareditvijo in uporabo ponarejene listine zasledoval, in da bi morale nastati konkretne posledice, torej da bi M.G. s.p. protipravno uveljavljala odbitni DDV. Pomen za pravno razmerje neupravičeno izpolnjene izjave v listini se presoja na podlagi pravno relevantnih posledic, ki bi jih utegnila povzročiti (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Ips 195/2005 z dne 17. 11. 2005 - objavljeno v bazi SOVS Ius -Infa).

Ker je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (znaki kaznivega dejanja), kot tudi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (kršitev pogodbenih obveznosti), pri čemer je tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazala kršitev pogodbenih obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, pritožbeno sodišče dodaja, da bi bila odpoved zakonita tudi v primeru, ko tožniku ne bi bili dokazani znaki kaznivega dejanja v smislu 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Zato deloma zmotna prava kvalifikacija kršitve v izredni odpovedi v nobenem primeru ni odločilna za pritožbeno rešitev zadeve.

Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala drugega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, t.j. da v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da ne more dopustiti, da delo na bencinskem servisu opravlja nekdo, ki huje krši delovne obveznosti, pri čemer imajo kršitve znake kaznivega dejanja ponarejanja listin. Pravilno je tudi upoštevala, da je tožnik kršil določbe Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/2006, s spremembami; ZDDV) o obvezni izdaji računa kupcem, kar predstavlja hujšo kršitev davčnih predpisov, ogrozil pa je tudi ugled tožene stranke. Navedene okoliščine, predvsem izgubo zaupanja v tožnika, je pravilno upoštevalo in ovrednotilo tudi sodišče prve stopnje ter ugotovilo, da glede na naravo kršitev in težo le teh ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka v smislu 1. odstavka 110. člena ZDR. Zato niso odločilne pritožbene navedbe, da tožena stranka zaradi tožnikovega ravnanja ni utrpela materialne škode ter da niso podane okoliščine iz 1. odstavka 110. člena ZDR.

Delno pa je utemeljena pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kot jih opredeljuje 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), je dolžna tožena stranka na podlagi določbe člena 5. odstavka 41 člena ZDSS-1 sama kriti svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. To je sicer v razlogih sodbe ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki pa je kljub temu v izreku nepravilno odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki njene stroške postopka.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče glede odločitve o stroških postopka pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (4. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožnik s pritožbo uspel le glede odločitve o stroških postopka, ne pa glede glavne stvari, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krijeta svoje stroške pritožbe, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 5. točko 41. člena ZDSS-1.