Jedro

Sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2008 in za reintegracijo. Ugotovilo je, da tožnik strankam, ki so na bencinskem servisu plačale gorivo z gotovino, v obravnavanih primerih ni izdal računa, ampak je potem, ko so stranke že odšle, račune spremenil tako, da je vanje vnesel davčno številko M. G. s.p.. Tako ravnanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, pomeni pa tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti po 31., 32. in 35. členu ZDR in kršitev Navodila o poslovanju bencinskega servisa. Dokazan je obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved tako po prvi kot drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, glede na večkratno kršitev ter njeno naravo in težo pa je dokazan tudi pogoj, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je le odločitev o stroških postopka. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka je imela z družbo P. sklenjeno franšizo in je morala zaradi enotnega poslovanja uporabljati enotna navodila. Zato je Navodila, ki jih je izdala družba P., šteti tudi za navodila tožene stranke in njihovo upoštevanje je bilo od tožnika tudi zahtevano. Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala tako po prvi kot drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in bi bila ob dokazani kršitvi po drugi alineji odpoved zakonita tudi v primeru, če tožniku ne bi bili dokazani znaki kaznivega dejanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja pritožbene navedbe o tem, da sodišče ne bi smelo upoštevati Navodil, ki naj bi jih tožnik kršil, ker ne gre za navodila tožene stranke. Prav tako ponavlja pritožbene navedbe o nestrinjanju z odločitvijo sodišča, da ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja ponarejanja listin.

4. Tožena stranka je na revizijo (obširno) odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija le omeni, ne da bi jih posebej obrazložila oziroma utemeljila. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz revizijskih navedb pa izhaja, da tožnik uveljavlja predvsem ta razlog, pri čemer ne zanika, da je s spornimi računi ravnal tako, kot se mu očita. Njegovi pritožbeni in revizijski ugovori se nanašajo le na dvoje. Sodišče ne bi smelo uporabiti Navodil družbe P. kot navodil delodajalca. Tožena stranka tožniku v odpovedi ni očitala namena uporabe predrugačenih računov, kot enega od elementov očitanega kaznivega dejanja, zato je sodišče preseglo meje sodnega preizkusa odpovedi.

8. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Sodišče pa ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.

9. Revizijske navedbe so v nasprotju z listinami v spisu in dejanskimi ugotovitvami sodišča. V odpovedi je tožena stranka izrecno kot enega od znakov očitanega kaznivega dejanja navedla tudi „hranjenje predrugačene listine z namenom uporabe“. Ob tem je povzela tudi navedbe tožnika v zagovoru, da je želel možu M. G. storiti uslugo in je račune pripravil, vendar mu jih ni dostavil. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni sprejelo drugačnih tožnikovih navedb v sodnem postopku, da namena uporabe spremenjenih računov ni imel. 10. Neutemeljene so revizijske navedbe, da sodišče ne bi smelo upoštevati Navodil o poslovanju bencinskega servisa, ker da ne gre za akt delodajalca. Tudi v tem delu so revizijske navedbe v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča in Navodilom samim. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka uporabljala ta navodila kot svoja in je z njimi seznanila zaposlene ter zahtevala njihovo spoštovanje. Izpoved tožene stranke, da je zaradi „sklenjene franšize“ dolžan upoštevati navodila P. o poslovanju bencinskega servisa, izhaja tudi iz Navodila samega (uvodne določbe o namembnosti oziroma veljavnosti tudi za bencinske servise v upravljanju najemnikov bencinskih servisov). Kršitve same, torej ravnanja v nasprotju z Navodili, pa tožnik tudi še v reviziji ne zanika.

11. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).