Jedro

Pogoj za uporabo pravila, da se neprerekane trditve štejejo za resnične, je, da so trditve tožnikov sklepčne. V pravdi za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine (uporabnine) je pojem preprečevati uporabo stvari pravni standard, ki predstavlja zgornjo premiso sodniškega silogizma.

Izrek

Revizija se glede odločitve o izročitvi dela nepremičnine zavrže. Sicer se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek za plačilo uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe skupne nepremičnine v višini 25.021,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrne.

Sodba sodišča prve stopnje stopnje se v stroškovnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 459,67 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so solastniki nepremičnin parc. št. 2010/66 in 2010/71, k.o. ..., in sicer tožnika vsak do 1/4, toženka pa do ½. S sodno poravnavo, sklenjeno v postopku za razdelitev solastnine, je bilo dogovorjeno, da se skupni nepremičnini razdelita tako, da prejme toženka v izključno last hišo z zemljiščem parc. št. 2010/71 in del zemljišča s parc. št. 2010/66, k.o. ..., tožnikoma pa pripade druga polovica skupnega obsega zemljišča parc. št. 2010/66. Dogovorili so se tudi za parcelacijo, na podlagi katere se zemljišče parc. št. 2010/66 razdeli na dve novi zemljišči parc. št. 2010/90 in 2010/89, obe k.o. ... Zemljišče s parc. št. 2010/89, k.o. ..., bi prešlo v izključno last tožnikov, zemljišče s parc. št. 2010/90 pa v izključno last toženke. Parcelacija zemljišča se ni izvedla, ker je med strankami prišlo do spora glede velikosti zemljišča, ki na podlagi sodne poravnave pripada tožnikoma. Po mnenju toženke bi lahko tožnika na podlagi sklenjene poravnave zahtevala le zemljišče v velikosti 500 m2 in ne 519 m2, kot sta tožnika dejansko zahtevala. Tožnika zahtevata od toženke izročitev jugozahodnega dela nepremičnine parc. št. 2010/66 v izmeri 500 m2 ter plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine (uporabnine) od leta 2000 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da mora tožena stranka izročiti tožnikoma v izključno posest njun del nepremičnine in jima plačati 25.021,03 EUR odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Po presoji sodišča tožnika nista mogla uporabljati sporne nepremičnine in sta bila od leta 2000 v izvajanju pravic na svojem solastniškem delu onemogočena. Zavzelo je stališče, da toženka ni ugovarjala trditvam, da ima od leta 2000 do dneva odločanja sporne nepremičnine v izključni posesti. Prav tako naj bi toženka v odgovoru na tožbo tudi sama priznala, da je tožnikoma onemogočala uporabo nepremičnine, in sicer s trditvijo, da je med pravdnimi strankami prišlo do spora zaradi nespoštovanja sodne poravnave, s katero so si pravdne stranke v nepravdnem postopku razdelile sporno nepremičnino v naravi. Po oceni sodišča bi morala toženka tudi pojasniti, zakaj tožnikoma ni prepustila v posest dela nepremičnine, ki je tožnikoma pripadel na podlagi sklenjene sodne poravnave.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni substancirano prerekala trditev tožnikov o onemogočanju uporabe sporne nepremičnine ter pritrdilo presoji, da je mogoče na podlagi navedbe toženke v odgovoru na tožbo, da je bila s tožnikoma v sporu, sklepati, da je toženka tožnikoma onemogočala uporabo nepremičnine.

4. Revizijo vlaga toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita in se zahtevka v celoti zavrneta, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper odločitev o izročitvi dela nepremičnine ni dovoljena, sicer je revizija utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije

7. Izredna pravna sredstva so dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Po 367. členu ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožeča stranka po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori in če tudi kasneje v okoliščinah, ki jih določa zakon, ne pride do ocene vrednosti spornega predmeta (45. člen ZPP v zvezi z 108. členom ZPP), pravdni stranki nimata pravice do revizije.

8. V obravnavanem primeru sta tožnika poleg denarnega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine uveljavljala tudi nedenarni zahtevek za izročitev dela nepremičnine. Tožnika nista navedla vrednosti spornega predmeta za nedenarni zahtevek, toženka pa za ta zahtevek prav tako ni zahtevala ugotovitve vrednosti spornega predmeta. Ker v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP, je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za izročitev dela nepremičnine, zavrglo (377. člen ZPP).

Glede utemeljenosti revizije

9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da toženka ni substancirano prerekala trditev tožnikov o preprečevanju uporabe nepremičnine, zato sta ob izhodišču, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana (214. člena ZPP), zaključili, da je toženka tožnikoma preprečevala uporabo nepremičnine. Po oceni sodišč naj bi toženka v odgovoru na tožbo tudi sama priznala, da je tožnikoma onemogočala uporabo nepremičnine, in sicer s trditvijo, da je med pravdnimi strankami prišlo do spora zaradi nespoštovanja sodne poravnave, s katero so si pravdne stranke v nepravdnem postopku razdelile sporno nepremičnino v naravi.

10. Pogoj za uporabo pravila, da se neprerekane trditve štejejo za resnične, je, da so trditve tožnikov sklepčne. Tožena stranka je namreč v primeru nesklepčnosti trditev nasprotne stranke oproščena svoje dolžnosti, da se do teh trditev vsebinsko opredeli. Stranka torej nosi breme, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke, vendar pod pogojem, da tudi nasprotna stranka zadosti svojemu trditvenemu bremenu.(1) Ni namreč dolžnost tožene stranke, da dopolnjuje in pojasnjuje navedbe tožnikov. Po presoji revizijskega sodišča pa navedeni pogoj glede sklepčnosti trditev tožnikov v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Iz navedb tožnikov namreč ne izhaja, na kakšen način oziroma s kakšnimi ravnanji naj bi toženka tožnikoma preprečevala uporabo nepremičnine. Tožnika sta v zvezi s tem navedla le, da jima je toženka preprečila uporabo nepremičnine oziroma da je imela nepremičnino v izključni posesti. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da je v pravdi za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine (uporabnine) pojem preprečevati uporabo stvari pravni standard, ki predstavlja zgornjo premiso sodniškega silogizma. Toženka bi tako lahko prerekala le dejstva, s katerimi bi tožnika utemeljevala pravno presojo, da je toženka preprečevala uporabo nepremičnine.(2) Teh dejstev pa tožnika nista navedla. Tudi navedbe pravdnih strank, da se toženka ni strinjala s parcelacijo oziroma da je bila toženka s tožnikoma glede parcelacije v sporu, ne omogočajo zaključka, da je toženka s tem tožnikoma onemogočila uporabo nepremičnine. Ob dejstvu, da je bila nepremičnina na podlagi sodne poravnave, sklenjene med pravdnimi strankami v postopku za delitev solastne nepremičnine, že razdeljena, bi lahko tožnika uporabljala svoj del nepremičnine. Parcelacija je bila samo pogoj za zemljiškoknjižno izvedbo delitve nepremičnine, za katero so se pravdne stranke dogovorile s sodno poravnavo.

11. Glede na obrazloženo je tako zmotna materialnopravna predpostavka sodišč druge in prve stopnje, da so trditve tožnikov glede zahtevka za plačilo uporabnine sklepčne. Ob izhodišču, da so trditve tožnikov nesklepčne, pa dejstvo, da toženka njunim trditvam oziroma njunemu pravnemu zaključku glede preprečevanja uporabe ni nasprotovala, zanjo ne more imeti negativnih posledic. Revizijsko sodišče je zato v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) reviziji ugodilo in odločitev sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine (uporabnine) zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Glede na odločitev se revizijsko sodišče z revizijskimi očitki ni ukvarjalo.

12. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o celotnih stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O b dejstvu, da sta tožnika uspela le z zahtevkom za izročitev dela nepremičnine, katerega vrednost nista opredelila, z denarnim zahtevkom za plačilo uporabnine v višini 25.021,03 EUR pa sta v celoti propadla, revizijsko sodišče ocenjuje, da je končni uspeh tožnikov 20 %, tožene stranke pa 80 %. Skupno odmerjeni stroški tožnikov pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.298,36 EUR, kar glede na uspeh in ob dejstvu, da toženka stroškov ni priglasila, pomeni, da mora toženka povrniti tožnikoma 459,67 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da pri izračunu stroškov tožnikov pred sodiščem prve stopnje ni upoštevalo stroškov postavitve izvedenca, saj je bilo izvedensko mnenje namenjeno izključno izračunu uporabnine, glede katere je bil zahtevek v celoti zavrnjen. Revizijsko sodišče pa ni odločalo o stroških pritožbenega in revizijskega postopka, ker toženka v pritožbi in reviziji stroškov ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP), tožnika pa stroškov v teh postopkih nista imela, saj na navedena pravna sredstva nista odgovorila.

Op. št. (1): Prim. N. Betetto v L. Ude in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 168 -169. Op. št. (2): Podrobneje o tem, da je mogoče priznati le dejstva, ki jih je mogoče subsumirati pod določen pravni standard, A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, III. Dnevi civilnega prava, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 108.