Jedro

Solastnik lahko zahteva izročitev dela solastne nepremičnine (pars pro diviso) od drugega solastnika na podlagi 43. čl. ZTLR (100. čl. SPZ) le, če je solastna stvar že razdeljena med solastnike glede uporabe in posesti.

V sistemu afirmativne litiskontestacije, ki velja v našem pravnem sistemu, sodišče upošteva le obrazloženo (substancirano) prerekanje navedb nasprotne stranke. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom (I.) dopustilo spremembo tožbe glede izročitve dela stvari ter plačila uporabnine. S sodbo (II.) je toženki naložilo, naj tožeči stranki v 15 dneh izroči v izključno posest prazno svojih stvari in oseb jugozahodni del parc. št. 2010/66 v izmeri 500,00 m2, in sicer od V. ulice proti parc. št. 2010/63, v ravni liniji od parc. št. 2010/40 in 2010/41, vse k. o. .... (tč. II. 1.). Nadalje jo je zavezalo, da plača tožeči stranki uporabnino zaradi nezmožnosti uporabe skupne nepremičnine v znesku 25.021,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. II. 2.). Presežni obrestni del tožbenega zahtevka je zavrnilo (tč. II. 3.) in toženki naložilo še plačilo 3.146,36 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z zamudno posledico (tč. II. 4.).

(2) Proti sodbi (očitno v njenem ugodilnem delu), smiselno pa tudi proti sklepu, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da spremembe tožbe ne dopusti, sodbo pa tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne; sicer pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. Navaja, da spor med strankama izvira iz nerealizirane sodne poravnave v nepravdnem postopku za delitev stvari, ki je ni upoštevala tožeča stranka. Toženka ni tožeči stranki nikdar oporekala tistega, kar je bilo s poravnavo dogovorjeno (jugozahodni del parc. št. 2010/66 v izmeri 500 m2), a je slednja hotela 19 m2 več parcele, zaradi česar je tudi prišlo do pravde. Toženka tako ni imela možnosti izročiti nespornega dela, kot nerazumljivo navaja sodišče prve stopnje. Na poziv sodišča je tožeča stranka modificirala zahtevek tako, da zahteva le še 500 m2, s čemer je pokazala, da je bil prejšnji zahtevek popolnoma neutemeljen. Pravda je bila nepotrebna tudi zato, ker bi svoj zahtevek tožeča stranka lahko dosegla v izvršbi; o nespornem delu je namreč že pravnomočno odločeno s poravnavo, kar narekuje zavrženje zahtevka. Na iste razloge pritožnica opira stališče, da ne gre za spor, ki bi sodil v sodno pristojnost (3. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (1)). Opozarja tudi, da ji tožba nikoli ni bila vročena (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Dalje navaja, da od nje nihče ni zahteval, naj se mu uporaba skupne nepremičnine omogoči in oporeka ugotovitvi, da je tožeči stranki takšno uporabo onemogočala. Sodišče prve stopnje o tem ni navedlo razlogov (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), poleg tega pa toženke kljub njenemu predlogu ni zaslišalo. Zmoten je zaključek, da je toženka onemogočanje uporabe priznala; tega po njenem mnenju ni mogoče sklepati iz sicer resnične trditve, da je do spora prišlo zaradi nespoštovanja sodne poravnave s strani tožeče stranke. Končno nasprotuje še prisojeni uporabnini in se v zvezi s tem sklicuje na dogovor o uporabi med pravnima prednikoma tožeče stranke, ki da ga je spoštovala; na tem mestu znova opozarja na svoje predlagano zaslišanje, ki ga je sodišče prve stopnje opustilo. Del zahtevka, ki se nanaša na uporabnino za obdobje pred sodno poravnavo, je neutemeljen, saj je toženka ta znesek že izplačala. To je zapisano tudi v omenjeni poravnavi - toženka izplača tožeči stranki 5.000.000,00 SIT za višjo vrednost v naravi prejetih nepremičnin (predzadnji odst. 2. str. poravnave). Iz navedenega izhaja, da je poravnava rešila vsa sporna vprašanja za nazaj in za naprej, saj si tožeča stranka ni pridržala pravice, da v zvezi s predmetno nepremičnino postavlja nove zahtevke. Ker je bila pravda nepotrebna, je nazadnje napačen tudi stroškovni del sodbe.

(3) Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V predmetni zadevi tožeča stranka kot solastnik zahteva izročitev dela solastne nepremičnine (pars pro diviso) od toženke kot solastnice na podlagi 43. čl. ZTLR (2) (100. čl. SPZ (3)). Tak zahtevek je v konkretnem primeru mogoč, saj je bila solastna stvar že razdeljena med solastnike glede uporabe in posesti (4); v postopku za delitev stvari (Trinajsto poglavje ZNP) sta namreč stranki sklenili sodno poravnavo (A 8), v kateri sta solastne nepremičnine razdelili tako, da tožeča stranka (takrat predlagatelja) prejme v izključno last tisti del solastne nepremičnine, katerega izročitev sedaj zahteva - jugozahodni del parc. št. 2010/66 v izmeri 500 m2, in sicer od V. ulice proti parc. št. 2010/63, v ravni liniji od parc. št. 2010/40 in 2010/41. Zahteva tudi uporabnino za preprečeno uporabo solastne stvari oziroma po omenjeni poravnavi za preprečeno uporabo njej pripadajočega dela (210.-219. čl. ZOR (5)).

(6) Okoliščina, da je tožeča stranka sprva zahtevala izročitev parcele v obsegu, ki za 19 m2 presega tistega, ki ji gre po sodni poravnavi, ne more biti upravičen razlog, da ji toženka ne izroči vsaj s poravnavo prostorsko opredeljenega (in kot sama pravi, nespornega) dela nepremičnine (500 m2). Ker tega ni storila, ni mogoče pritrditi njenim izvajanjem, da je bila pravda (vsaj glede dela, ki gre tožeči stranki po poravnavi) nepotrebna. Pritožnik zmotno meni, da je sodišče odločilo o zahtevku, glede katerega je bila že sklenjena sodna poravnava (res transacta, 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). V tej zadevi tožeča stranka zahteva izročitev v posest (dajatev) tistega dela solastne nepremičnine, do katerega jo poravnava upravičuje; takšna obveznost pa toženki s poravnavo ni bila naložena. Poleg tega zahteva plačilo določene uporabnine, ki jo poravnava prav tako ne zajema (glej spodaj, tč. 9). Tožeča stranka torej v izvršilnem postopku, glede na tamkajšnje načelo stroge formalne legalitete (6), tukajšnjih zahtevkov (še) ne bi mogla uveljavljati. Na tem mestu morda ni odveč pripomniti, da se učinki sklenjene sodne poravnave izčrpajo v pravnomočni rešitvi zahtevka in nikakor ne posegajo v vprašanje sodne pristojnosti (3. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), kot skuša nakazati pritožnica.

(7) Neutemeljeni so očitki, ki se nanašajo na vročitev tožbe toženki (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Ker gre za tožbo, jo je sodišče moralo vročiti osebno stranki (142. čl. ZPP). Da se je to tudi zgodilo, jasno izhaja iz vročilnice in obvestili o prispelem pismu (list. št. 18), ki razkrivajo pravilno postopanje vročevalca (3., 4. in 5. odst. 142. čl. ZPP). V tem postopku je bila sprva izdana zamudna sodba, katere razveljavitev je toženka dosegla z uspešnim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Iz slednjega izhaja (kar se je tekom postopka izkazalo za resnično), da je toženka z odgovorom na tožbo zamudila zato, ker je bila v času vročitve za nekaj dni odsotna. Kot je tudi sicer primer pri tovrstnih predlogih, ne gre za napako pri vročanju (kar skuša sedaj prikazati pritožba), temveč za (sicer opravičljivo) zamudo toženke, ki na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila pravočasno. Nenazadnje je obvestilo vročevalca javna listina (224. čl. ZPP), ki jo pritožnica izpodbija zgolj pavšalno, pri tem pa niti ne predlaga kakšnega dokaza.

(8) Povsem pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožečo stranko onemogočala pri uporabi solastne nepremičnine, saj takšne trditve tožeče stranke toženka ni substancirano prerekala. Ker je v sistemu afirmativne litiskontestacije, ki velja (tudi) v našem pravnem sistemu, upoštevno le obrazloženo prerekanje, je sodišče prve stopnje zadevne tožbene trditve pravilno vzelo v dejansko podlago sodbe (214. čl. ZPP), kar je tudi zadostno obrazložilo (str. 6 izpodbijane sodbe). Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je že navedbo toženke, da je prišlo do spora, mogoče razumeti v smeri njenega onemogočanja uporabe nepremičnine; okoliščina, zakaj je do spora (torej onemogočanja uporabe) prišlo, pri tem nima nikakršnega vpliva. Ne glede na to pritožnica ne bi bila nič na boljšem, če pravkar omenjene trditve ne bi podala; kot rečeno, je že zaradi neupoštevnega (pavšalnega) prerekanja toženke tu obravnavano dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Omajati ga ne morejo niti pritožničine trditve, da od nje ni nihče zahteval, naj mu omogoči uporabo sporne nepremičnine, saj jih neopravičeno prvič navaja šele v pritožbi (pritožbena novota, 1. odst. 337. čl. ZPP). Odsotnost konkretnih navedb toženke končno pomeni, da je sodišče v zvezi s tem ni bilo dolžno zaslišati. D okazni postopek je namreč namenjen le dokazovanju že zatrjevanih dejstev in ne morda podajanju novih trditev.

(9) Pritožbeno novoto predstavljajo tudi trditve o obstoju dogovora o uporabi nepremičnine, ki naj bi ga toženka spoštovala, zaradi česar je nadalje neutemeljen očitek, da toženka ni bila zaslišana še v zvezi s tem (glej zgoraj, tč. 8) . Kritične presoje prav tako ne zdrži pritožbeno izvajanje, češ da znesek iz poravnave (5.000.000,00 SIT) pokriva (vsaj) uporabnino pred njeno sklenitvijo oziroma, da poravnava rešuje vsa prejšnja in prihodnja vprašanja med strankama. Da to ne drži, izhaja tako iz same poravnave, kot tudi iz njenega dela, ki ga povzema pritožba. Konkretna poravnava je bila sprejeta v postopku za delitev stari in ker je nasprotna udeleženka (sedaj toženka) dobila nepremičnine, ki so več vredne od tistih, ki sta jih dobila predlagatelja (sedaj tožeča stranka), jima je zgolj iz tega naslova izročila 5.000.000,00 SIT; vse to sta stranki takrat tudi soglasno ugotovili.

(10) Pritožba izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Vendar ta očitek opira le na stališče o nepotrebnosti pravde, ki ga je pritožbeno sodišče že zavrnilo (glej zgoraj, tč. 6). Ob odsotnosti drugih pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo pa v tem delu zavrnilo (353. čl. ZPP).

(11) P ritožbeno sodišče je presojalo še preostali del pritožbe, ki izpodbija sklep sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe. Ker nestrinjanje z izpodbijanim sklepom ni obrazloženo, temveč smiselno izhaja le iz pritožbenega predloga, ga je pritožbeno sodišče preverilo zgolj v okviru pritožbenega preizkusa, ki ga opravi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP). Razlogov v škodo izpodbijanega sklepa ni našlo, zato ga je potrdilo in tudi ta del pritožbe zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP.

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami.

(3) Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002. (4) Primerjaj npr. sodbi II Ips 73/2000 z dne 17. 8. 2000 in II Ips 195/2003 z dne 18. 3. 2004. (5) Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami.

(6) 17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami.