Jedro

Predlagateljica v predlogu za izrek ničnosti ne uveljavlja kakšne svoje pravne oziroma pravne koristi, zato je bilo treba njen predlog za izrek ničnosti zavreči. V Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZNZGP, ki je bil podlaga za podržavljenje nepremičnin z odločbo, katero predlaga tožeča stranka, da se izreče za nično, ni določbe, ki bi določala, da se ob napačno ugotovljenem dejanskem stanju (v obravnavanem primeru, kot zatrjuje tožeča stranka, da ni bila tuja državljanka, pač pa jugoslovanska), izdana odločba o podržavljenju, izreče za nično.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo in sklepom v 1. točki zavrgel zahtevo za izrek ničnosti odločbe št. 463-1397/73 z dne 23. 5. 1978; v 2. točki pa zavrnil zahtevo za izrek ničnosti odločbe št. 463-1491/73 z dne 23. 6. 1982. V obrazložitvi je k 1. točki izreka navedel, da je iz listin v spisu št. 463-1491/73 in odločbe z dne 23. 5. 1978 razvidno, da je bila lastnica nepremičnin, ki so na podlagi odločbe prešli v družbeno lastnino, A.A. in ne predlagateljica. Predlagateljica zato ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zato je bilo treba na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, glede na 1. odstavek 280. člena ZUP zahtevo zavreči. K 2. točki izreka pa navaja, da predlagateljica zahteva izrek ničnosti odločbe 463-1491/73 z dne 23. 6. 1982 iz razloga, ker so bile po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP) (Uradni list FLRJ, št. 35/48) nacionalizirane in prešle v državno last vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, z dnem uveljavitve tega zakona, to je na območju cone B STO dne 8. 10. 1972, sama pa naj bi bila jugoslovanska državljanka do 3. 4. 1977, ko je jugoslovansko državljanstvo izgubila na podlagi Osimskih sporazumov. Zato je bila ta odločba izdana v nasprotju s prisilnimi predpisi in je v njej podana takšna nepravilnost, ki je razlog za ničnost na podlagi 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Organ ugotavlja, da zatrjevana nepravilnost ni ne v ZNZGP ne v katerem drugem zakonu opredeljena kot razlog za ničnost odločbe o nacionalizaciji. Ta zakon ni ščitil pravic lastnika podržavljenega premoženja, ravno nasprotno v 22. členu je določeno, da je neveljavno vsako pravno dejanje, ki bi nacionalizacijo preprečilo ali otežkočilo, torej je zakon kot neveljavna (vsebinsko nična) določil le tista dejanja, ki so bila storjena na škodo države. Tako zatrjevane nepravilnosti ni mogoče šteti kot ničnostni razlog po 6. točki 279. člena ZUP ter je bilo zato zahtevo zavrniti.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil, v obrazložitvi pa se je strinjal z razlogi prvostopnega organa.

Tožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa in meni, da je nezakonita. Iz odločb izhaja, da je A.A. tuja državljanka in da prebiva v inozemstvu ter da niso podane izjeme po 2. odstavku 7a. člena ZNZGP. Odločbi sta bili vročeni skrbniku za poseben primer B.B. Predlagateljica ni bila neznanega bivališča, v Sloveniji je imela začasno bivališče, stalno pa v Italiji, kar je bilo razvidno iz njenega jugoslovanskega potnega lista, izdanega dne 15. 6. 1979. O tem je organ, ki je izdal odločbo, moral in mogel biti seznanjen, saj je imela potni list, ki ga je izdal Generalni konzulat SFRJ v Milanu in je bila kot jugoslovanska državljanka zavedena v registru prebivalstva. Odločbi sta bili izdani v nasprotju z določili ZNZGP, pogoji za nacionalizacijo v konkretnem primeru niso bili podani. Zato je odločba nična. Izjema od pravila, po katerem je jugoslovanski državljan, ki je pristopil v tujo državljanstvo, izgubil lastninsko pravico na nepremičninah v FLRJ, je bila predpisana v IX. točki Navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanstev, tujih ustanov, .., v nadaljevanju Navodilo). Po tem predpisu namreč niso šteli za tuje državljane tisti naši izseljenci, ki so sprejeli tujo državljanstvo, pa niso dobili odpusta iz našega državljanstva in tudi ni bilo z odločbo Ministrstva za notranje zadeve ugotovljeno, da bi bili izgubili naše državljanstvo. Nepremičnine takih oseb torej niso bile nacionalizirane ne glede na vrsto premoženja in ne glede na to, ali so bili poljedelci ali ne. Predlagateljica se je odselila v Italijo v letu 1966 ter sprejela italijansko državljanstvo, jugoslovanskemu pa se ni odpovedala. Tudi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve ni bilo ugotovljeno, da bi izgubila jugoslovansko državljanstvo in ji to do dne 8. 10. 1972, ko je prišlo do nacionalizacije, tudi ni bilo odvzeto. Dne 8. 10. 1972, ko je pričel veljati 7a. člen ZNZGP, je bila nedvomno državljanka SFRJ, zato njene nepremičnine, glede na izjemo iz IX. točke Navodila, niso bile podvržene nacionalizaciji. Nepremičnine iz odločb zato ne bi smele preiti v državno last. Na to kaže tudi dejstvo, da sta odločbi zajeli le del njenih nepremičnin, ki se nahajajo v k.o. ..., oziroma k.o. ..., glede preostalih nepremičnin v k.o. ... in k.o. ..., pa ni bilo ugotovljeno, da so prešle zaradi nacionalizacije v državno last. Nazadnje je Generalni konzulat SFRJ v Milanu izdal potrdilo o državljanstvu SFRJ dne 16. 7. 1979. Prvič ji je bilo rečeno, da ji je prenehalo državljanstvo v odločbi Občine Izola, št. 20-161/88 z dne 1. 2. 1989, s katero je bila zavrnjena zahteva za ugotovitev državljanstva oziroma izdajo potrdila o državljanstvu, z obrazložitvijo, da ji je državljanstvo prenehalo na podlagi 5. točke 16. člena Zakona o državljanstvu SFRJ, v zvezi s 3. členom Osimskih sporazumov. Z odločitvijo se ni strinjala, zato je sprožila ustrezna pravna sredstva, vendar se je zadeva zaključila v njeno škodo. Glede na vse navedeno je jasno, da sta bili izpodbijani odločbi izdani v nasprotju s prisilnimi predpisi in je v izpodbijanih odločbah podana taka nepravilnost, ki je razlog za ničnost, na podlagi 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in sklepa ter zahteva vrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

S 1. točko izreka je prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnice, da za nično izreče odločbo št. 463-1397/73 z dne 23. 5. 1978, ker je ugotovil, da predlagateljica ni bila lastnica nepremičnin, ki so bile na podlagi te odločbe podržavljene. Pri svoji odločitvi je izhajal iz 1. odstavka 280. člena ZUP, ki določa, da se lahko odločba vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke ali državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Ker predlagateljica ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zato je predlog na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Tožeča stranka v tožbi ne navaja, da bi bila odločitev v 1. točki izreka nepravilna glede na navedeno dejansko stanje (da ni bila lastnica podržavljenih nepremičnin), ki ga je navedel prvostopni organ, torej po mnenju sodišča relevantnih ugovorov v smeri, da bi bila lahko aktivna stranka za vložitev predloga za izrek odločbe za nično, ne navaja. Sodišče zato ocenjuje odločitev organa za pravilno.

V 2. točki izreka pa je organ zahtevo za izrek ničnosti odločbe št. 463-1491/73 z dne 23. 6. 1982 zavrnil, ker je ugotovil, da uveljavljani razlog za ničnost, na podlagi 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost, ni podan. Sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopnega organa, da v Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZNZGP, ki je bil podlaga za podržavljenje nepremičnin z odločbo, katero predlaga tožeča stranka, da se izreče za nično, ni določbe, ki bi določala, da se ob napačno ugotovljenem dejanskem stanju (v obravnavanem primeru, kot zatrjuje tožeča stranka, da ni bila tuja državljanka, pač pa jugoslovanska), izdana odločba o podržavljenju, izreče za nično. Ugovori tožeče stranke temeljijo na pojasnjevanju, da je bila ob izdaji izpodbijane odločbe, oziroma ob učinkovanju podržavljenja na podlagi izpodbijane odločbe jugoslovanska državljanka. Navedenega tožbenega ugovora pa v zvezi z zahtevo za izrek ničnosti na podlagi 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP sodišče ne more upoštevati kot relevantnega.

Glede ne navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je akt pravilen in na zakonu utemeljen.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.